Odrasli srednjih let (30–59 let)

skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Privzete barve Črn tekst na beli podlagi Bel tekst na črni podlagi Rumen tekst na modri podlagi Črn tekst na bež podlagi Zelen tekst na črni podlagi

Pisava

Privzeta pisava Open Dyslexic Arial Times New Roman Tahoma Verdana

Velikost

100% 125% 150%

Zapri nastavitve

Temelji

Isaac Asimov je brez dvoma klasik znanstvenofantastične proze. Vpliv, ki ga je kot avtor imel na razvoj samega žanra, je tolikšen, da si ljubitelji znanstvene fantastike težko zamišljamo, v katero smer bi se razvil, če ne bi bilo Asimova in njegovih del. Močno je namreč zaznamoval tudi dve verjetno najodmevnejši filmski oz. televizijski franšizi samega žanra, se pravi Vojno zvezd in Zvezdne steze.
Njegovo najpomembnejše delo pa je trilogija Temelji, ki smo jo nedavno v prevodu Igorja Harba končno dobili tudi v slovenščini. Pri trilogiji gre v temelju vsekakor za znanstvenofantastično delo, saj sta čas (daljna prihodnost) in kraj (celotna galaksija Rimska cesta) tipično žanrska, a vendar bi se osnovna zgodba, ki vsebuje propad starega in načrt za vzpon novega cesarstva, menjevanje političnih sistemov, človeške intrige in hlepenja po bogastvu, moči in slavi, človeško samozadostnost, propadanje vrednot, znanja in intelekta, lahko odvijala v kateremkoli človeškem zgodovinskem obdobju ter biološkemu življenju prijaznemu geografskemu prostoru. Človeška zgodovina je namreč polna zgodb o propadu imperijev in nastanku novih, ki so nastali na pogoriščih propadlih. Pravzaprav podatek, da je Asimova pri pisanju Temeljev inspirirala prav študija angleškega zgodovinarja Edwarda Gibbona Zgodovina zatona in propad rimskega imperija, ki jo je napisal med letoma 1776 in 1789, ne preseneča. A vendar Asimov v trilogijo vnaša tudi ostale elemente, ki so značilni za znanstvenofantastičen žanr, kot so razvoj novih in naprednih tehnologij, novih znanstvenih odkritij …, ne umanjkajo pa tudi ideje o neizmernem potencialu človeških možganov in kaj vse bi bilo s pravimi vedenji in urjenju z njimi moč doseč. Asimov je mojster pripovedovanja, ki skozi formo dialoga uspešno poda kompleksno vsebino samih Temeljev, medtem ko večino akcije izpušča, saj ta ostaja nenapisana oz. skrita med sledečimi si poglavji in je do neke mere prepuščena bralčevi domišljiji za razliko od sodobnejših znanstvenofantastičnih del, ki v glavnem bazirajo prav na eksplicitnih akcijskih prizorih.
Torej, Temelji so znanstvenofantastična klasika, ki presega žanrske okvirje, saj njihov avtor suvereno pluje tudi po družboslovno razburkanih morjih in je domač v psihologiji, sociologiji, politologiji in zgodovini in tudi zaradi tega Isaac Asimov ni zgolj klasik znanstvenofantastične proze temveč literarni klasik nasploh.
Za ljubitelje žanra in tudi vse druge!

Življenje pred nama

Roman irske pisateljice Roisin Meaney nas najprej popelje v Dublin, kjer mlada uslužbenka Alice izve šokantno novico, da je njen fant, s katerim načrtujeta skupno življenje, pravzaprav že poročen. Na vrat na nos se odloči, da se bo preselila nazaj v domači kraj, kjer ji ponudi službo in stanovanje njena teta Kate. Poleg tega, da ji pomaga v gostišču, prične v lokalnem časopisu pisati o pozitivnih življenjskih prigodah v rubriki Dobrovoljnice. Vmes pa ima še eno stalno nalogo, sokrajanu Georgeu dostavlja domača jajca. George je predan oče hčeri Suzi, z njeno mamico Claire pa sta že nekaj časa ločena. Zaposlen je kot učitelj in v svojem delu resnično uživa, kar se kaže tudi v njegovih rezultatih, ki jih dosega pri učencih. S posebnimi metodami rešuje njihove učne in življenjske težave in se prav zaradi tega tudi znajde med Dobrovoljnicami, ki jih objavlja Alice. V bistvu ves čas krožita po istem prostoru, vendar se nikdar osebno ne srečata. Oba pa, čeprav z nelepimi izkušnjami, še vedno verjameta v ljubezen. Tako si George ustvari spletni profil za zmenke, prav tako pa tudi Alice išče nov začetek. Preteklost puščata za sabo, spopadata se z novimi življenjskimi izzivi. In potem se zgodi srečanje med njima. Se bosta dve podobni duši končno našli? Dodatna vrednost tega romana je v tem, da v njem nastopa množica oseb, ki so izjemno plastično opisane. Tudi odnosi med njimi niso črno-beli, skozi zgodbo se razvijajo pred našimi očmi.

Roisin Meaney je slovenskim bralcem poznana po romanu Obletnica, njen opus pa sicer obsega že 21 knjig. Rojena je bila v mestecu Listowel, ki vsako poletje gosti znameniti festival Teden pisateljev. Mogoče je bil to namig usode? Na Irskem se od prvega romana naprej uvršča na lestvice najbolj prodajanih knjig. Bila je učiteljica v Dublinu, Zimbabveju in Londonu. Po letu 2008 je opustila učiteljski poklic in se popolnoma posvetila pisanju. Precej njenih del je prevedeno v španščino, norveščino, švedščino, danščino, nemščino, italijanščino, ruščino, slovenščino in poljščino. Romani so bili izdani še v ZDA, v Avstraliji in na Novi Zelandiji. Med pisanjem del za odrasle je napisala še tri knjige za otroke. Vedno je polna novih načrtov. Prav tako kot njena sorojakinja Maeve Binchy izjemno dobro oriše odnose med osebami in nakazuje na tesno prepletenost med njimi. Četudi se kdaj le bežno srečajo, se eden drugega – hote ali nehote – dotaknejo. Dejansko tako, kot je v življenju nas vseh.

Prevod dela: Life before us.

Noč

Noč je novela švedske pisateljice Sare Gordan (1972), katere zgodba se odvija med Stockholmom, Parizom in Barcelono in spregovori o najmočnejši obliki ljubezni; ljubezni, ki jo starš čuti do svojega otroka. Glavna junakinja je zaskrbljena mati, ki išče svojo izginulo najstniško hčer, med preiskovanjem ulic, obiski bolnišnic in policije, pogovori s prijatelji in sosedi pa ni nič bližje svojemu otroku, ampak namesto tega pade v brezno vprašanj brez odgovorov, kjer je prisiljena čakati in upati, da bo njeno iskanje vendarle pripeljalo do srečnega konca.

Gordanina novela se razvija kot psihološka detektivka, kjer pa vsaka odkrita sled služi kot refleksija življenja pretirano skrbne matere, ki se zaveda, da njena hčerka postaja samostojna, vendar pa je hkrati prepričana, da še ni zmožna odrasti.

Vino, piješ mi življenje : osebna izpoved

Barbara Cerkovnik je diplomirana socialna delavka, ki se je tudi na svoji poklicni poti srečala s problemom odvisnosti od alkohola. Poučevala je otroke s posebnimi potrebami in napisala številne članke s področja izobraževanja in vzgoje.

Vino, piješ mi življenje je avtobiografski roman, ki govori o njeni težki bitki z alkoholizmom. Doživeto in brez dlake na jeziku opiše svojo pot odvisnosti, številna zdravljenja, obdobja treznosti in številne recidive, po katerih se je morala znova pobrati. Opisuje primarno družino, obe teti in mamo, od katere ni dobila dovolj pozornosti. Piše tudi o ločitvi in o svojih dveh otrocih, katerima je posvetila knjigo kot opravičilo za vse travme, ki jih je nevede povzročila s svojim pitjem. Vse življenje je bežala pred problemi in sama pred sabo, zato se je morala soočiti s svojimi strahovi, predvsem strahom pred bližino, zapustitvijo in izgubo. Prehodila je dolgo in naporno pot ter predelovala svoje bolečine tudi s pomočjo biblioterapije. Na koncu ji je uspelo, kar je najbolj važno.

Sodelavka

Avtorica, mojstrica psiholoških romanov, nas tudi v tej zgodbi pusti v nevednosti vse do nepredvidljivega preobrata zgodbe in drži napetost vse do konca.

V manjši podružnici podjetja, ki se ukvarja s prodajo prehranskih dopolnil zaposlijo novo računovodkinjo Dawn.

Dawn je malce posebna, zelo organizirana, dosledna in natančna, vendar ima težave z medosebnimi odnosi. Zelo si želi prijateljskih odnosov, vendar s svojim vedenjem druge kar hitro odvrne, ker je preveč vsiljiva in brez najmanjšega občutka za čustva in občutke sogovornikov. Je velika ljubiteljica želv in tudi sama si pogosto želi, da bi imela na sebi oklep v katerega bi se lahko skrila. Med sodelavci je kot siva miška velikokrat tarča posmeha, vendar se pravi obrazi in odnosi sodelavcev pričnejo kazati šele po njenem sumljivem izginotju.

S pomočjo detektiva, ki preiskuje izginotje, dobimo vpogled v intimna življenja posameznikov, njihovo povezanost in motive za zločin. Kdo bi želel škodovati računovodkinji? Kaj je odkrila? Za koga je predstavljala nevarno grožnjo?

Ahilova smrt

Fandorin je štiri leta je preživel na ruskem veleposlaništvu v Tokiu. Tam je spoznal Maso, in odkar mu je rešil življenje, je Masa postal njegov zvesti spremljevalec. Skupaj z njim se po burnih potovanjih in dogodkih vrne v Rusijo. V Peterburgu namenijo Fandorinu službo pomočnika za posebne naloge v Moskvi. Fandorin postane kolegijski prisednik. General gubernator Vladimir Andrejevič Dolgarukoj mu kakšne posebne naloge ne more dati, zato ga pošlje na počitek in razgledovanje mesta. A še preden se Fandorin dobro naspi, je že v akciji. V hotelu, kjer prebiva tudi sam, najdejo mrtvega generala Soboljeva, ljubljenca Rusije, ki ga zaradi legendarne vojaške sreče kličejo tudi Ahil. Fandorin z ostro intuicijo povezuje dogodke, dejstva in domneve, koplje po dokumentih in spominu. Z Maso, ki mu je vedno tik za petami, sta večkrat v nevarnosti, a Fandorin je prekaljen detektiv, ki je do sedaj preživel vsako še tako nevarno, tudi smrtno situacijo. Pri tem mu pomaga urjenje v posebnih japonskih borilnih veščinah in življenjski slog, ki ga je prevzel v Tokiu. Tokrat v zadevi, ki jo mora razrešiti, mrgoli oseb na visokih in nižjih političnih položajih, vse pa povezuje vpletenost v veliko zaroto proti carju in državi sami.

Boris Akunin (rojen 1956) je pisatelj gruzijskega rodu. Njegovo pravo ime je Grigorij Čhartišvili. Pravi, da je serijo o Fandorinu zasnoval kot novo obliko ruske književnosti in z njo zapolnil vrzel tako imenovane srednje književnosti za lahkotno branje. Pa vendar je njegov opus kriminalk napisan vešče, intrigantno, elegantno, dramatično in s polno ironije. Čeprav so Akuninove detektivke pisane za zabavo, zahtevajo precej izobraženega bralca. Ahilova smrt je četrta knjiga v seriji kriminalk z detektivom Fandorinom v glavni vlogi. Odvija se v Moskvi 19. stoletja, kamor iz Evrope prodirajo tudi tehnične novosti, kot sta električna razsvetljava, ki hitro nadomešča sveče in plinske svetilke ter telefon, ki še ni docela razvit, a je priročna zadeva, četudi (ali morda ravno zato) prenaša popačen glas. Roman v odličnem prevod Lijane Dejak je razdeljen na dva dela. V prvem spremljamo dogajanje z gledišča Fandorina, v drugem pa s stališča poklicnega morilca, najboljšega, kar jih je kdaj obstajalo. Ob koncu romana je priložen seznam vseh oseb, ki nastopajo v zgodbi, kar bralcu olajša sledenje vlogam in povezavam med njimi.

Legendarne in apokrifne prigode Ivana Stepanoviča Vagnerja

Knjižica je pokušina zabavne znanstveno-fantastične pustolovščine, kjer bomo skozi tri krajše zgodbe spoznali prigode Beljajevega literarnega junaka Ivana Stepanoviča Vagnerja, drznega izumitelja in izvajalca bizarnih eksperimentov, človeka, ki ne potrebuje spanja in ni nikoli utrujen, znanstvenika, ki majhne človeške probleme rešuje z velikimi znanstvenimi inovacijami, profesorja moskovske univerze, ki svojim študentom (kljub temu, da smo v 20-ih in 30-ih letih minulega stoletja) predava kar v odsotnosti in na daljavo, preko radijskih valov. O dobrodušnem in čudaškem znanstveniku Vagnerju in njegovih dejanjih se med ljudmi širijo različne pripovedi. Te so tako zanimive in posebne, da se neimenovani okvirni pripovedovalec zgodb odloči prigode zapisati tako, kot so mu jih povedali različni ljudje, ki so z Vagnerjem prišli v stik. Avtor (ki je bil, kakor lahko izvemo iz izčrpne spremne besede prevajalca Aleša Učakarja, enako brezmejno življenjsko radoveden kot njegov literarni junak Vagner) je živel in pisal v času, ko so številne znanosti bile v velikem razmahu, v cvetu odkritij, o katerih so poročali tudi takratni časopisi širom po svetu (čas Tesle, Edisona, Einsteina, Marconija … ), kar je bilo neusahljiv vir številnih literarnih predelav in je nudilo zelo rodoviten teren za razvoj znanstveno-fantastične književnosti. Izbor ponuja tri zgodbe: Pripetljaj s konjem, O bolhah in Termočlovek, kjer avtor humorno preigrava možnosti operativnih posegov na možganih, vbrizgavanja različnih snovi z različnimi učinki v različne organizme ali domišljijsko interpretira domnevne zakone fizike in jih aplicira na človeški organizem. Beljajevi izbrani teksti imajo še eno skupno značilnost: pripovedovalec zapisane znanstvene teorije postavlja pod vprašaj, včasih jih tudi sam Vagner deloma ovrže z razkritjem »samoumevne napake pri sklepanju«, kar lahko daje besedilom med branjem tudi razsežnost nekakšnih miselnih ugank, igrivo izziva bralčevo dodatno pozornost. Izbor je le vzorec Beljajeve znanstvene fantastike, zgodb o Ivanu Stepanoviču Vagnerju je namreč (kot izvemo v že navedeni spremni besedi) več, izhajale so kot časopisne/revijalne objave med leti 1926 in 1936, tako da bomo bralci, ki se nam je Vagner prikupil, potrpežljivo čakali na naslednji prevod njegovih prigod. V slovenščino sta prevedena Beljajeva romana Glava profesorja Douella in Zvezda Kec (oba leta 1959). Zanimivo je, da se je avtorja oprijel vzdevek »ruski Jules Verne« – tudi slovenska literarna zgodovina ima svojega »slovenskega Julesa Verna«, to je Damir Feigel (v njegovih hudomušnih znanstveno fantastičnih zgodbah prav tako naletimo na manipulacije možganov (Kolumb), vbrizgavanje snovi v organizme (Supervitalin), poigravanje z različnimi fizikalnimi valovanji (Čudežno oko, Čarovnik brez dovoljenja)). Oba avtorja poleg tematskih vzporednic druži iskriv humor, posebnost Beljajeva pa je enotni literarni subjekt njegovih znanstveno-fantastičnih zgodb – originalni, dobrodušni in osupljivih domislic poln profesor Vagner, z življenjskim ciljem nabrati več znanja, kot pa ga je mogoče stlačiti v človeške možgane. Izredno zanimiv literarni lik, ki bo gotovo navdušil tudi marsikaterega slovenskega bralca.

Predmestje : [slovenska kronika]

Vinko Möderndorfer (1958) se z romanom Predmestje spušča v gnilo jedro slovenskih predmestij, kjer vladajo ksenofobija, nasilje, šovinizem, toksični odnosi, alkoholizem ter zatiranje drugačnosti. V romanu spremljamo druščino zafrustriranih in egocentričnih moških srednjih let, ki pod fasado agresivne samozavesti in primitivizma skrivajo svoje patetično negotove in prazne osebnosti; Marjan je zaposlen kot varnostnik, ki je pred kratkim izgubil ženo in skuša navezati odnos z odtujeno hčerko, Fredi je gobezdav sadist, ki preživlja dneve ob streljanju na pse in gledanju pornografije, Slavko je prikrit homoseksualec, ki redno pretepa ženo in otroke, medtem ko je Lojze kronični alkoholik, ki živi skupaj s svojo ukazovalno sestro. Četverica se čez teden redno zbira na lokalnem kegljišču, ob vikendih pa se odpravijo na izlete, kjer se nasilno izživljajo nad potepuškimi psi, njihov vsakdanjik pa razburi prihod mladega para druge nacionalnosti, ki jih s svojim živahnim spolnim življenjem in mladostniško energijo spravljata ob živce…

Drakulov gost in druge nenavadne zgodbe

Irski pisatelj Bram Stoker (1847-1912) je leta 1897 izdal svoj najznamenitejši roman, strašljivo klasiko Drakula, ki je širšemu bralstvu predstavila lik ikoničnega vampirskega grofa iz Transilvanije, za časa svojega življenja pa je Stoker spisal še več romanov in tri zbirke kratke proze. Med slednje spada tudi Drakulov gost in druge nenavadne zgodbe (1914), ki jo je dve leti po pisateljevi smrti izdala Stokerjeva vdova Florence Balcombe.

Zbirka vključuje deset zgodb, s katerimi se Stoker predstavi kot mojstrski pripovedovalec temačnih in napetih zgodb, polnih nadnaravnih elementov, prepletanja sanj in resničnosti, večnih bojev med dobrim in zlim ter pristne gotske atmosfere. Naslovna zgodba predstavlja domnevno izvorno prvo poglavje romana Drakula in v ospredje postavi nenavadno srečanja med ikoničnim vampirskim grofom in naivnim Johannom, v Sodnikovi hiši spremljamo mladega študenta, ki se vseli v hišo s temačno preteklostjo, Indijanka postreže s pretresljivo zgodbo o maščevanju zaradi okrutnega uboja mačke, Skrivnost zlata, ki raste ponudi srhljiv vpogled v dekadentno življenje aristokracije,..

Dragocena zbirka enega od literarnih velikanov 19. stoletja.

Pariška knjižnica

Pariška knjižnica je zgodovinski roman o Ameriški knjižnici v Parizu in vlogi, ki jo je ta imela med nacistično okupacijo v drugi svetovni vojni. Ustanovljena je bila leta 1920 pod okriljem Ameriškega knjižničarskega združenja z osnovno zbirko knjig in periodičnih publikacij, ki so jih ameriške knjižnice podarile osebju oboroženih sil Združenih držav. Avtorica Janet Skeslien Charles je navdih za pisanje dobila leta 2010, ko je bila zaposlena kot vodja programov v Ameriški knjižnici v Parizu, kjer se zgodba v veliki meri dogaja.

Roman je sestavljen iz dveh zgodb. Ena je postavljena v Pariz, kjer se februarja 1939 mlada Odile Souchet pripravlja na razgovor z gospodično Reeder za sanjsko službo v knjižnici. Razen tega, da se njen bolehni brat dvojček odloči vstopiti v vojsko, je njeno življenje skorajda popolno: zaljubi se v čednega policista, ki ji ga predstavi oče, policijski komisar, s svojimi sodelavci se odlično razume, prav tako tudi z obiskovalci knjižnice, ki se tam redno srečujejo. Vendar pa je vojna neizogibna in ko Pariz zasedejo nacisti ter Judom in tujcem prepovejo obiskovanje knjižnice, se zaposleni na vse načine trudijo, da njeno delovanje ne bi zamrlo.

Druga zgodba se odvija leta 1983 v Montani, kjer osamljena in žalujoča najstnica Lily ustvari posebno vez s starejšo ovdovelo sosedo Odile, ki živi odmaknjeno od ostalih prebivalcev mesta, za katero pa odkrije, da skriva temno skrivnost. Seveda je eno od vprašanj, kako in zakaj je Odile, ki je bila tako zaljubljena v Pariz in svojo službo v knjižnici, končala v Montani, vendar šele tu pride do »razkritja«, ki poveže obe zgodbi.

V knjigi je kar nekaj oseb tistega časa, med njimi npr. direktorica Dorothy Reeder, knjižničar Boris Netchaeff in baronica Clara de Chambrun, ki so bili življenje, srce in duša knjižnice v nemogočih vojnih razmerah. Glede na to, da roman temelji na resničnih dogodkih, pa je avtorica poskušala ujeti bistvo knjižnice – prijetno skupnost osebja, prostovoljcev in članov, ki prihajajo iz različnih okolij, a se družijo zaradi ljubezni do branja.