skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Nihče ni sam : roman

Vera je ženska srednjih let, živi v sodobni Pragi, ima moža Michala, hči Majo, ki zaključuje osnovno šolo, in nekoliko mlajšega sina Miša. Približno sto kilometrov stran, v manjšem kraju na češkem podeželju, živita njena starša. Vera bolj ali manj spretno razdeljuje prosti čas, ki ji ostane po službi direktorice knjižnice,  med družino, ki si jo je ustvarila, in napornimi obiski pri starših – večno avtoritativni in do mlajše hčere vedno kritični in dominantni materi in čustveno odmaknjenem očetu. Ob že tako konfliktnem odnosu s starši se Verino notranje ravnotežje krepko zamaje, ko mama tik pred hčerinim načrtovanim, a ne realiziranim obiskom, nenadoma umre. Naenkrat se nad Vero zgrne teža vseh njenih življenjskih vlog: matere sina in hčere, ki preživljata vsak svoje najstniške probleme, žene (razumevajočega) moža, odgovornosti v službi postajajo neznosne, Vera začne spet kaditi in piti, muči jo nespečnost. Predvsem pa se nad Vero zgrne vsa odgovornost odraslih otrok do staršev. Kako naj poskrbi za osamljenega starajočega se očeta s prvimi znaki demence? Se je dolžna odreči lastni družini in sama poskrbeti zanj? Imajo prednost potrebe otrok ali staršev? Kaj bi rekla mama?

Središče romana je, enako kot že v prejšnjih romanih Soukupove, družina, tokrat njena najbolj standardna oblika: oče, mati in dva otroka in mamini starši. Čeprav da avtorica skozi prvoosebnega pripovedovalca glas skoraj vsakemu družinskemu članu (mož in oče se razkrivata bolj v dejanjih kot v zapisih razmišljanj), je srednja oseba romana mama Vera, njen odnos do staršev in doživljanje materinske in hčerinske vloge. Soukupová je tokrat ustvarila širokopotezen medgeneracijski roman, v katerem so poleg prevladujočega izhodišča (dolžnosti otrok do staršev in problem večne podrejenosti odraslih oseb volji staršev) enako prepričljivi in doživeto napisani tudi številni problemi mladostnikov (medvrstniško nasilje, samopoškodovanje, motnje hranjenja, prva ljubezen, najstniška odtujenost, iskanje lastnega smisla življenja, izbira šole …), spreminjanje vrednot skozi generacije, samopodoba odraslih žensk, sodobne vzgojne metode, partnerski problemi (s pozitivnim moškim likom), različen odnos staršev do otrok, odnosi med sorojenci, preživljanje življenjskih kriz, proces žalovanja … Delo, ki z razkrivanjem medosebnih odnosov običajne sodobne družine, ki vodi v odpiranje številnih problematik, in z literarnimi osebami različnih generacij nagovarja zelo širok krog bralcev.

Soukupová je med slovenskimi bralci znana in priljubljena avtorica, Nihče ni sam je njen četrti roman za odrasle, preveden v slovenščino (pred tem so bili prevedeni Morje, Pod snegom, in Najboljše za vse).

Ljubezni Sinjebradca : zgodba o iskalcu

Vsestranski slovenski literarni ustvarjalec Vinko Möderndorfer z romanom Ljubezni Sinjebradca ponudi sodobno interpretacijo francoske ljudske pripovedke o Sinjebradcu, premožnem možu, ki se je poročil z mnogimi ženskami in vsako hladnokrvno umoril. Sinjebraca v Möderndorferjevem romanu predstavlja zdolgočaseni in cinični računalniški programer, ki v ženskah vidi zgolj objekte za izpolnitev lastnih spolnih uslug. V javnosti krepi status dobrega samaritana, saj vsa njegova dekleta izhajajo iz nižjega socialnega sloja, zato jih v zameno za seks rešuje iz finančnih težav. Sinjebradec svoje ljubezenske avanture podrobneje opiše v intimnih zapiskih, ki pa nekega dne pridejo v roke inšpektorju Kuzmanoviču, kateremu je dodeljena preiskava skrivnostnega izginotja Sinjebradčevih nekdanjih deklet.

Möderndorfer s pričujočim romanom izoblikuje lik, ki je močno podoben “ameriškemu psihu” Bret Easton Ellisa iz njegovega istoimenskega kultnega romana, hkrati pa predstavi zgodbo, ki pritiče modernim časom; zgodbo o čustveni otopelosti, odtujenosti in plitkosti medčloveških odnosov.

Empuzij : naravnozdravilska srhljivka

Med gosti Penziona za gospode v gorskem zdravilišču Görbesdorf v Šleziji potekajo številni pogovori, debate. Krešejo se mnenja o politiki, gospodarstvu, družbi (Tokarczuk se v dialogih navezuje na Mannov roman Čarobna gora). Vse te razprave, za katere učeni moški mislijo, da so kar najbolj inteligentne, pa ostanejo na ravni izrečenih mnenj, brez resnih zaključkov. V taki družbi se na jesen leta 1913 znajde mladi lvovski študent Mieczysław Wojnicz, ki pripotuje na zdravljenje tuberkuloze. Že ob prihodu naleti na skrivnostno smrt. Kmalu se čudnemu vzdušju pridruži še namigovanje starejših gostov na letno žetev mladih moških, ki jo izvaja pokrajina sama – ali pa njeni prebivalci, morda oglarji. Ti na gozdnih jasah sestavljajo Tunčike, ženske podobe iz listja, vej, kamnov in zemlje, ki jim, po pripovedovanjih, služijo za sproščanje poželenja. Mladi Wojnicz posluša, premleva, želi si skrivnostim priti do dna. To raziskovanje postane zanj pomembnejše od skrbi za zdravje. Osrednje vprašanje romana je, poleg identitete Wojnicza in pogleda na svet, ki nas obkroža, položaj žensk v družbi. Celo tako daleč se spustijo ti moški razpravljavci, da menijo, da so ženske družbena last, namenjene rojevanju, delu, strežbi. Od njih, ki imajo dokazano manjše možgane, pač ni pričakovati pameti in sposobnosti, kot jih imajo moški. A gostje v penzionu se ne zavedajo, da so ženske pravzaprav vsepovsod, v vsakem delcu sveta. Njihova vsenavzočnost je kot posmeh vsem njihovim mizoginim razpravam. Wojnitz ne ve, kaj naj si misli, a ob nekajmesečnem bivanju v tej prekrasni in skrivnosti pokrajini ter nevarni družbi s pomočjo doktorja Semperveisa odkrije, kdo, pravzaprav, je on sam.

Ob koncu romana je pisateljica zapisala imena avtorjev, katerih mizoginistične poglede na ženske in njihov položaj v svetu je uporabila kot parafraze v Empuziju. Roman nam omogoča pogled na takratni in tudi zdajšnji čas in svet. Koliko in kaj se je zares spremenilo v družbenih odnosih? Ni samo srhljivo vzdušje tisto, kar pritegne, branje je neizmerna priložnost potovanja v miselni svet naše civilizacije, njenih dosežkov, vračanja k poganstvu, a tudi k prvinskosti, je iskanje odgovora na vprašanje, od kje izvira strah.

Olga Tokarczuk, avtorica večih romanov, kratkih zgodb, esejev, slikanic, napisala je tudi operni libreto, se je rodila leta 1962 v Sulechovu v zahodni Poljski. Doštudirala je klinično psihologijo in delala kot psihoterapevtka, bila je vodja založbe Ruta, vodila je delavnice kreativnega pisanja, je soorganizatorka literarnega festivala. Zagotovo je najpomembnejša poljska pisateljica. Tudi najslavnejša. Je Nobelova nagrajenka za književnost (2018). Pred tem je prejela tudi nagrado Vilenica (2013) in kasneje še Bookerjevo nagrado (2018). Dvakrat je prejela tudi nagrado Nike. Že za prvenec Popotovanje ljudi Knjige je prejela nagrado Zveze poljskih založnikov. Z Empuzijem, ki je v poljščini izšel leta 2022, je Olga Tokarczuk razveselila bralce po vsem svetu. Roman je za slovenske bralce in bralke odlično prevedla Jana Unuk. Ob branju čutimo, kot da smo tudi sami prav tam, v tem skrivnostnem zdraviliškem kraju, poslušamo literarne like, čutimo z njimi, hkrati pa dogajanje opazujemo iz skrivnostnega vmesnega sveta. Če se sprašujete, kaj pomeni naslov: je neologizem, sestavljen iz poimenovanja antične čarovnice Empuze in Platonovega Simpozija. Od konca romana dalje, ali pa že vmes, vas čaka raziskovanje pomena napisanega – značilnost del Olge Tokarczuk, ki navdušuje resne bralce.

Dežela ZOO: povest o dobrih in slabih ljudeh

Za pisateljski stil Dušana Čatra je morda še najbolj značilno, da je vsaka njegova nova knjiga popolnoma drugačna od prejšnje, kar velja tako za vsebino kot slog.

To poigravanje z najrazličnejšimi žanri je tokrat naplavilo Deželo ZOO: Povest o dobrih in slabih ljudeh.  Gre za neke vrste zgodovinski roman, ki orisuje življenje splavarjev v Savinjski dolini tik pred drugo svetovno vojno. Takrat so s splavi še zadnjič tovorili les vse do Beograda, ta obrt pa je po vojni popolnoma izumrla.

Na resnično zgodovinsko osnovo in dejstva, med katerimi se znajde tudi kakšen ljudski mit, je prilepljena izmišljena zgodba o splavarskem veleposestniku Hermanu Habermanu in njegovima sinovoma, Maksu Albinu ter Frideriku. Prvi se pripravlja na poroko, drugi ga zato med služenjem vojaškega roka pride obiskat. A medtem ko je starejši brat ‘na rajži’, se Friderik nevarno zaplete z bodočo nevesto…  Ko se sinova tako skupaj znajdeta na splavu, ki potuje proti Beogradu, je soočenje neizbežno.

Prva stvar, ki vam bo padla v oči ob prebiranju Dežele ZOO, je seveda stil. Ta posnema rahlo arhaični slog slovenskih domačijskih povesti iz 30-ih let, kar lepo sovpada s temo romana. Avtor je s to izbiro romanu dodal nekakšen lahkotnejši, rahlo humoren pridih in čeprav obstaja nevarnost, da bi tovrstni jezik bralcu utegnil iti na živce, se ga že po nekaj straneh povsem privadi, hkrati pa se je potrebno pisatelju prikloniti s klobukom do tal za izjemni besedni zaklad ter poznavanje splavarskega žargona. Več kot očitno je opravil domačo nalogo glede zgodovinskega dela, pokazal pa je tudi, da se poleg slovenskih klasikov izplača brati tudi ‘Večernice’.

Druga temelja značilnost vseh Čatrovih romanov pa so izjemo dodelani liki. Z ravno prav podrobnimi, a ne prenapornimi opisi zna bralcu grafično pričarati sleherno osebo na način, da ga bralec ne samo vidi pred sabo, temveč tudi dobesedno začuti njegov karakter, zasluti njegove misli in podoživi njegovo duševno stanje. To velja za vse nastopajoče, od glavnih protagonistov, očeta deloholika Hermana, starejšega sina delo- in alkoholika Maksa Albina, ki ima kljub izjemno nasilnemu karakterju tudi sposobnosti, zaradi katerih je med ljudmi spoštovan; pa bolj mevžastega in zasanjanjega Friderika, ki s sabo nosi kopico kompleksov zaradi starševskega favoriziranja starejšega brata. Tudi stranske figure, kot je nesojena nevesta Helena, ki s svojim iskrivim karakterjem preprosto nima sreče z moškimi. Celo celjski Fičfirič Kondi, ki je v romanu obrobna figura, je učinkovito predstavljen na takšen način, da se bralcu dodobra vtisne v spomin.

Dežela ZOO ima poleg umetniške vrednosti na nek način tudi dokumentarno, saj osvetljuje delček slovenske zgodovine, ki je širši javnosti – predvsem tisti bolj oddaljene od Savinje – precej slabo poznan. K temu pripomorejo tudi v tančico skrivnosti zaviti elementi, kot na primer romska družina, ki se iz okolice Pliberka naseli ob Savinji: takšni in podobni detajli vas bodo skoraj zagotovo prisilili, da boste imeli ob knjigi odprto tudi Wikipedijo ali drug zgodovinski vir, sproti preverjali dejstva in se ob tem tudi kaj naučili. Sicer pa: prepričajte se sami.

 

 

 

 

 

 

Naše laži

Maya in Rebecca sta sestri, ki ju povezuje posebna vez. V mladosti sta bili priča umoru svojih staršev, ki je zaznamoval preostanek njunih življenj. Kasneje obe postaneta zdravnici. Maya dela kot otroška ortopedinja in je poročena z Adamom, ki je prav tako zdravnik. Par se je v zakonu znašel na težki preizkušnji, saj je Maya večkrat splavila. Rebecca pa je svobodomiselna, drzna oseba in dela za kot zdravnica v organizaciji, ki pomaga ljudem po katastrofah. Nima želje, da bi se ustalila in si ustvarila družino kot njena sestra.
Ko orkani pustošijo po Severni Karolini, je Rebecca ena prvih na prizorišču. Svaka Adama prepriča, da se ji pridruži v misiji reševanja in pomoči, in ko ta vidi otroke v stiski, prepriča Mayo, da se jim pridruži. Čeprav ima Maya raje delo v čisti bolnišnici in svojo varno hišo kot opustošeno mesto, spanje na tleh in malo hrane, misli, da bo, če se pridruži možu in sestri na terenu, to pomagalo njenemu zakonu. Toda helikopter, na katerem spremlja bolnike v bolnišnico, strmoglavi in rečeno je, da nesreče ni preživel nihče. Rebecca in Adam se zatečeta drug k drugemu po tolažbo …

Naše laži so zapletena zgodba o družini, izdaji in odpuščanju. Kot običajno je avtorica romana tudi tokrat pred začetkom pisanja raziskala zgodovinsko ozadje dogajanja in poiskala informacije pri strokovnjakih, ki poznajo delo zdravstvenih delavcev v krajih, ki so jih prizadele naravne nesreče, v tem primeru še posebej posledice orkanov.

Kintsugi telesa

Kintsugi je japonska umetnost popravljanja keramike ali porcelana z uporabo lepila, mešanega z zlatom in platino. Cilj popravila ni skrivanje, ampak poudarjanje razpok, ki so nastale v času. Z izpostavljanjem poškodb se opeva zgodovina in preteklost predmeta oziroma preizkušenj, ki so predmet, ali v primeru naše knjige, telo, doletele.

Privlačen in zanimiv naslov sicer ne odseva teme, ki se je je v svojem delu lotila bosanska pisateljica, pesnica, esejistka in prevajalka Senka Marić. Gre za temo bolezni, o kateri nihče ne rad razpravlja ali o njej bere, spet drugi jo imajo celo za tabu temo. Kako tudi ne, saj gre navadno za travmatično izkušnjo, ki jo spremlja fizična in psihična bolečina, izkušnja, ki spremeni, ali deformira človeško telo in duha.

Tudi v tem primeru je tako. Neimenovani glavni junakinji zgodbe diagnosticirajo raka na prsih. Čeprav jo zdravnik opogumi z dobrimi napovedmi, se bolezen razvija po svoje. Začne se kalvarija voženj od zdravnika do zdravnika, specialista, kirurga. Pripovedovalka romana zgodbo niza v drugi osebi ednine in nam s tem omogoča, da se kot bralci še bolj vživimo v pripoved in sočustvujemo z njo. Sočasno z zgodbo, ki nam pripoveduje o nezaželeni preobrazbi ženskega telesa, pa prebiramo tudi zgodbo o procesu, ki ga doživlja vsako dekle na poti, ko postaja ženska, torej na poti odraščanja.

To ni le zgodba o žalosti, trpljenju, bolečini in bolezni, ampak predvsem o pogumu, sprejemanju, boju za življenje in upanju. Je zgodba o moči ženskega duha ter o povezanosti žensk v času in prostoru.

Lističi

Milan Dekleva je pesnik, prozaist, dramatik, esejist, prevajalec, glasbenik (s Tomažem Pengovom je ustanovil glasbeno skupino Salamander), redni član SAZU in prejemnik številnih nagrad. Lističi so njegov deseti roman.

Lističi so roman, sestavljen iz raznoterih, premešanih popisanih strani, ki nam skozi podobe ljudi, dogodkov, sanj, strahu in žalosti približajo čas prejšnjega stoletja v slovenskem Primorju. V strnjeni zgodbi je prikazano tragično in razgibano življenje Slovencev pod fašizmom. Prvoosebni pripovedovalec fragmentarno opisuje dogodke, ki delujejo kot nekakšne spominske skice, krokiji, besedne drobtinice. Pri tem izhaja iz zgodovinskih dejstev, ki dobijo privlačno podobo zaradi bogatega jezika, prepričljivih intimnih zapisov, dramatičnega loka in poetičnega tona. V enem od zapisov pojasnjuje: »Življenje, ki mu pripadam, dopolnjujem z besedami, ampak zato ni nič vznemirljivejše. In tudi lističi, ki se kopičijo, ne vzpostavljajo nove, smiselno polnejše celote. Bil sem urednik, a nisem ničesar uredil.«

Pripoved je ciklična, saj pisatelj bralca uvodoma pripravlja na srečanje protagonista z italijanskim pisateljem in prodornim intelektualcem Italom Calvinom, na koncu pa mu postreže z avtoportretom z brki. Protagonist je pisateljev stric Albert Širok, prevajalec Italovega romana Steza pajkovih gnezd. Prav tako je pesnik, urednik, soustanovitelj Mladinske knjige in človek, ki se je zoperstavil italijanskim fašističnim oblastem in aktivno deloval v prid slovenstva.

Avtor je zapisal: »Življenja in zgodbe niso premica, ampak sosledje mrtvic in okljuk, ki odlagajo konec. Neizbežni konec.« Na Albertovo nemoč kažejo samotni, melanholični toni. Njegovo življenje je zaznamovano z bratovo nasilno smrtjo in dejstvom, da Karlovi posmrtni ostanki ležijo v neoznačenem grobu. Neporočen in brez potomcev beži pred brezmejnim dotikom ljubezni. V pusto protagonistovo deželo potujejo še Ivan Cankar, Dragotin Kette, France Prešeren, Ciril Kosmač, Jože Javoršek, Stane Kavčič, Edvard Kocbek, M. de Voltaire, James Joyce, Lucij Anej Seneka, Lewis Carroll, Pablo Neruda …

Sijanje

Jack Torrance, njegova žena Wendy in petletni sin Danny se znajdejo sredi paranormalnih dogodkov, ki jim za vedno spremenijo življenje. Jack po izgubi službe profesorja angleščine zaradi nasilja nad učencem dobi službo oskrbnika v razvpitem hotelu Overlook. Zgodovinsko zatočišče ameriške elite slovi po svoji odročnosti sredi idiličnega gorovja v Coloradu, hrati pa je bilo mesto brutalnih umorov in smrti. Zaradi hudih zim se Overlook za par mesecev zapre za javnost, za hotel in posest pa skrbi družina Torrance. Kar se družini sprva zdi kot blažen umik od težav in možnost začeti znova, se izkaže za ujetost v preteklosti hotela z vsemi njegovimi dolgoletnimi prebivalci.

Stephen King bralcu do potankosti razstavi psihološke ustroje Jacka, Wendy in Dannyja. Dogodke parih mesecev v hotelu sredi najhujše zime zloži kot sestavljanko. Jack je poln ambicij in si vse bolj želi postati pomemben člen Overlooka. Toda ko že misli, da ima nadzor nad sabo in hotelom, hotel prevzame nadzor nad njim. Wendy se ne more otresti svojih preteklih zamer do Jacka in naraščajoče skrbi za sina. Danny, ki ima sposobnost slišati in videti navadnim očem nevidno (kar kuhar hotela Hallorann poimenuje »sijanje«), s svojimi sposobnostmi napaja srhljive pošasti hotela, ki prežijo nanj za vsakim ovinkom. Zakopani v snežnem metežu člani družine Torrance poskušajo (pre)živeti. Vendar ima hotel za njih drugačne načrte.

Kultna knjiga Sijanje (The Shining) ameriškega kralja srhljivke Stephena Kinga, ki jo v slovenskem prostoru poznamo tudi preko istoimenskega filma v režiji Stanleya Kubricka, se s filmom v marsičem razlikuje. Je odlično in sveže branje tako za prvega bralca, kot tudi za ljubitelje filma.

Kar sem ljubil

Kar sem ljubil velja za najuspešnejši roman Siri Hustvedt, z njim se je povzdignila med kultne ameriške literarne ustvarjalce. O sebi kot pisateljici se je odločala že v najstniških letih, njeno zanimanje pa se je, predvsem na osnovi visoke senzibilnosti, ki jo je osebnostno močno določala, s področja literature ob preselitvi v New York leta 1978 razširilo še na filozofijo, umetnostno zgodovino, psihoanalizo, psihiatrijo in nevroznanost. Značilno za njeno literaturo je, da jo večinsko prežemajo teme vizualne, predvsem slikarske umetnosti, značajsko pa v njenem delu pulzirajo tudi pečati vse ostalih naštetih znanj, kar jo kot pisateljico povzdiguje v še večji literarno-intelektualni odličnosti. V slovenščini lahko avtorico beremo tudi v romanu Poletje brez moških.

Zgodba romana Kar sem ljubil je razdeljena na tri poglavja. V prvem sledimo tkanju prijateljstva med umetnostnim zgodovinarjem Leom, osrednjim pripovedovalcem celotne zgodbe, in slikarjem Billom. Oba se v istem času poročita, obema paroma se rodita sinova, zaživijo v isti stanovanjski hiši in se povezano družijo, skupaj preživljajo tudi počitnice. Bill se medtem loči in se poroči z Violet, raziskovalko histerije in prehranskih motenj, ki mu je nekoč pozirala tudi kot model, in ki, medtem ko Bill postaja vse bolj prepoznaven umetnik, prevzame večinsko skrb za njegovega sina Marka. Drugi del romana se začne in konča s tragedijo. Leo se zaradi dogodka, ki zareže v njegovo družino, prav tako razide s svojo ženo, prosti čas pa spričo izgube njemu ljubih oseb vse bolj usmerja k Billu in njegovi družini, vse tesneje se navezuje tudi na Marka, ki pa ni tisti, za kogar se bližnjim izdaja in jim vse bolj uhaja izpod nadzora. Vedri, optimističen začetek romana se v tem oziru v svojem drugem delu vse bolj pregiba k vrtincem žalosti in skrbi, še težjega v čustvenem smislu pa (predvsem za Lea in Violet) predstavlja tretji del romana, ki ga avtorica popiše s kruto, neizprosno srhljivostjo, na kar bralec nikakor ni pripravljen, izpisana zgodba, ki smo ji v tem delu priča, pa je osnovana na avtoričinih lastnih, torej resničnih doživetjih. Poročena je bila namreč s Paulom Austerjem, ki je v svojem prvem zakonu postal oče Danielu Austerju (v romanu ga predstavlja Mark), ta pa se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so začeli na newyorško umetniško sceno vstopati ekscesni predstavniki nove generacije, podvrženi infantilnosti, zlorabam drog, ekscesnemu hedonističnemu obnašanju in tudi skrajno sprevrženim praksam, ujel v razvpiti škandal, prikazan prav v tem zadnjem delu romana. Leo, pripovedovalec zgodbe, na koncu ostane sam s svojimi spomini na ljudi, ki jih je nekoč ljubil in jih nanj vežejo materialni okruški, spravljeni v predalu pisalne mize, nam pa jih približuje na način, kot se jih sam spominja. Kljub vsem težkim življenjskim preizkušnjam, ki so ga doletele, avtorica vanj položi optimizem, ki mu vere v človeka in ljubezen ne odvzema – ob spoznanju, da to, kar (v drugih) ljubimo, niso toliko te osebe (ali stvari) same, predvsem so to naše lastne podobe (o njih).

Osrednja nit, ki povezuje vse tri dele romana, je sicer likovna umetnost, prvenstveno pa je to predvsem roman o ljubezni in njenih različnih pojavnih oblikah, nihanjih in pasteh; o predanosti in osebnih izgubah, ki se vežejo nanjo; o upanju in zaupanju ter o prevarah in o lažeh, ki se lepijo poleg; o prijateljstvu, partnerstvu, vzgoji, psihičnih odklonih, mejnih osebnostih, resnici in laži, zaupanju in izdaji, žalovanju in žalosti … Zgodba je kompleksna, karakterji psihološko izčiščeni, odlično opisani so tudi odnosi med njimi, literarni jezik je izčiščeno dovršen. Vrhunsko bralno doživetje.

33: to ni še ena knjiga o Caminu

Ker življenje vendarle ni samo ena gladka ravna cesta, temveč je pogosto prepredena z vzpetinami, ovinki in kotanjami, si marsikdo zaželi malce oddiha, kjer bi lahko odmislil vse svoje težave, se sprostil in ponovno našel bistvo svojega življenja. In prav Camino pot nam lahko ponudi takšen izhod v sili. To je lahko pot, kjer srečamo samega sebe in kot opisuje avtor, pot, kjer lahko srečamo dobre prijatelje. Na tej poti smo posamezniki, opremljeni le z nahrbtnikom najnujnejših stvari in dobrimi pohodnimi čevlji. Nihče nas ne ocenjuje glede na materialno navlako, pomembna je le naša osnovna bit, vzdržljivost in pogum.

Avtor nam svoje popotovanje po tej poti prikaže na svoj sproščen, humoren način, vendarle pa zavzame vse pomembne vidike te izkušnje. Opisana so razmišljanja o lastnem življenju, premagovanje lastnih strahov, ter izkušnje drugih popotnikov, ki jih avtor sreča na poti, njegove Camino družine.

Izkušnja, ki prav vabi, da se je kdaj udeležimo.