skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Nočna hiša

Jo Nesbo (1960) je bralcem najbolj poznan po seriji kriminalnih romanov, v katerih nastopa policijski inšpektor Harry Hole, vendar pa se z romanom Nočna hiša prvič spogleduje z grozljivko. Glavni junak romana je travmatizirani štirinajstletnik Richard, ki se po travmatični smrti staršev, ki sta izgubila življenje v hišnem požaru, preseli k teti in stricu v odmaknjeno mestece Balantyne. Tam se nikakor ne uspe vklopiti v novo okolje in med vrstniki hitro pridobi status nasilnega izobčenca, njegov položaj pa se še dodatno poslabša, ko neznano kam izgine njegov sošolec Tom in ga vsi sumijo ugrabitve. Edina, ki je prepričana v njegovo nedolžnost, je prav tako odpadniška vrstnica Karen, s katero ugotovita, da se na robu gozdu nahaja telefonska govorilnica, ki je Toma dobesedno vsrkala v slušalko. Dvojica se skupaj odpravi rešiti pogrešanega, pri tem pa naleti na skrivnostno hišo sredi gozda, v kateri naj bi strašilo…

Moje svetlobe : [reporterska foto-avtobiografija]

Reporterska foto-avtobiografija Moje svetlobe, ki jo avtor Arne Hodalič, opiše kot prvo in zadnjo te vrste, nam prinaša utrinke iz njegove mladosti, izbor njegovih pustolovščin, ki so ga najbolj zaznamovale, na različnih celinah našega planeta ter seveda odlične fotografije. Ob branju imamo priložnost spoznati skrite zaklade, izginjajoče kulture in tudi manj svetle plati življenja. Njegov pogled na svet, strast do raziskovanja in spoznavanja neznanega in nenavadnega, po rekah, kopnem ali pod morsko gladino.

Arne Hodalič, slovenski fotograf, biolog, popotnik, novinar, potapljač in jamar, ki je kot prvi Slovenec v ameriški izdaji revije National Geographic leta 2007 objavil reportažo o arheoloških najdbah v Ljubljanici. V svet je ponesel  zgodbe o arheoloških najdbah, lepotah jamskega sveta, človeški ribici, svilogojstvu in v sodelovanju z Meto Krese, zelo odmevno zgodbo o bivalnih razmerah Romov na Dolenjskem.

Še en vdih

Na praznovanju abrahama slikarke Karmen se vse še zdi kot običajno. Partner Pavel ter hčerki Zola in Teja slavljenki kot darilo za pol leta najamejo slikarski atelje. Čez štirinajst dni se jim podre svet. Karmen diagnosticirajo amiotrofično lateralno sklerozo (ALS), neozdravljivo degenerativno nevrološko bolezen, pri kateri prihaja do slabljenja mišic. Čeprav jim zdravniki nudijo strokovno razlago, kaj jih čaka v nadaljevanju, jih nič ne more pripraviti na psihične in fizične napore ob nemočnem spremljanju postopnega ugašanja življenja bližnje. Karmen se sooča s krivdo, saj zaradi napredujoče bolezni postaja odvisna od družinskih članov in osebnih asistentk, hkrati pa želi v preostanku svojega življenja predelati izginotje moža Simona, slikati ter preživeti kakovosten čas z družino.

Navdih za roman je slovenska pisateljica Samanta Hadžić Žavski dobila iz lastne izkušnje, saj je tudi sama delala kot osebna asistentka ženski s to boleznijo. Za večino ljudi je nepredstavljivo, da nekdo izgublja zmožnost umetniškega ustvarjanja, nato pa še vseh ostalih, tudi osnovnih sposobnosti, potrebnih za samostojno bivanje. Še en vdih vendar ni le roman o izkušnji soočanja z neozdravljivo boleznijo in smrtjo. Kratka poglavja kombinirajo spomine iz Karmenine preteklosti z izseki iz sedanjosti, ki jo zaznamuje ALS. Kot medklici poglavja med seboj ločujejo epizode nerešenega nenadnega izginotja očeta Zole in Teje. Tako dobimo večplasten, psihološko poglobljen roman, kjer različne nianse likov vznikajo naravno, z veliko mero subtilnosti, a brez pretencioznosti. Izkušnja ene družine postane osnova za razmislek o minevanju ter o tem, kaj ima v našem krhkem, kratkem življenju največjo vrednost.

 

 

Sfera

Michael Crichton (1942-2008) je bil ameriški scenarist in pisatelj, ki se je bralcem in gledalcem najbolj vtisnil v spomin kot pisec kultne televizijske nadaljevanke Urgenca ter avtor literarnih del, po katerih so bili posnete filmske uspešnice Koma, Jurski park, Izgubljeni svet in Kongo. V knjigah se je spogledoval z različnimi žanri; od vohunskih trilerjev, znanstvene fantastike, pustolovščin pa vse do medicinskih dram.

Sfera (1987) je njegov šestnajsti roman in spremlja skupino znanstvenikov, katere ameriška mornarica pošlje na dno Tihega oceana, da bi raziskala skrivnostno plovilo nezemeljskega izvora.  Skupino sestavljajo psiholog Norman Johnson, cinični matematik Harry Adams, zoologinja in Normanovo bivše dekle Beth, astrofizik Ted Fielding in biolog Arthur Levine. Tekom bivanja v podvodni bazi znanstveniki pridejo do šokantnega odkritja, da je skrivnostni objekt v resnici delo ameriške vojske iz prihodnosti, ki naj bi ležalo na dnu oceana več kot 300 let. Ko uspe Harry vstopiti v objekt in z znanstveniki naveže stik bitje po imenu Jerry, se izkaže, da ima plovilo pred njimi zmožnost vstopa v njihovo podzavest.

Sfera je hitro berljiv, vendar kompleksen roman, ki se sprva začne kot tipična znanstveno fantastična pustolovščina, vendar se kmalu spremeni v napet psihološki triler, ki tematizira človekov odnos do lastne podzavesti in kakšno moč ima ta nad njim.

Sveti Pavel

Pavle Zidar, sicer umetniški vzdevek slovenskega pisatelja in pesnika Zdravko Slamnik (1932-1992), je leta 1965 objavil svoj prvi roman in hkrati najpomembnejše delo, zgodovinsko kmečko povest Sveti Pavel. Zgodbo naj bi Zidar napisal na podlagi resničnih dogodkov, v njej pa je predstavil napete odnose med komunistično oblastjo in kmečkim ljudstvom na Dolenjskem v prvih letih po koncu druge svetovne vojne.

Nova politična ureditev prinese mnoge spremembe, kar povzroči nemir predvsem na podeželju, kjer oblast od kmetov redno pobira pridelke in živino, za dosego svojih ciljev pa ji ni tuja niti uporaba nasilja, še posebej pri iskanju političnih sovražnikov. Glavna junaka romana sta brata Žan in Frenk Debevc; prvi je pošten kmet in nekdanji partizan, ki po tem, ko mu komunisti odpeljejo konja, piše maršalu Titu z željo, da bi prisluhnil njegovi stiski, drugi pa je bil med vojno belogardist in se je zato prisiljen skrivati najprej v Žanovi zidanici, nato pa v zvoniku cerkve Sv. Pavla. Napetosti med oblastjo in kmeti so iz dneva v dan bolj napeti, Frenk pa v cerkvi s strahom čaka na trenutek, ko bo razkrit.

Orlando

Orlando britanske modernistične pisateljice Virginie Woolf (1882-1941) velja za njeno najbolj konvencionalno in odkrito satirično delo, ki ga je posvetila generaciji, ki je za seboj pustila obžalovanje za grozotami vojne, vase sprejela željo po popolni osebni svobodi in se odločila za upor zoper tradicionalno viktorijansko družbeno ureditev. Naslovni junak romana je poet iz plemiških krogov, ki službuje na dvoru kraljice Elizabete I. in nekega dne ugotovi, da se je spremenil v žensko. Ne da bi se postaral za en dan, naslednjih 300 let potuje skozi različna obdobja britanske zgodovine (od Shakespearjevih časov, romantike pa vse do obdobja industrializacije) in si ves čas v podzavesti ustvarja domiselno kroniko stoletij, kjer ne manjka smisla za humor, trenutkov vznemirljivosti in duhovitih refleksij družbe, ki ima še vedno tradicionalne poglede na odnose med spoloma.

Orlando je avtoričino pionirsko delo, saj se posredno dotika za tedanje čase zamolčane tematike transspolnosti oz. spolne identitete, njen pristop pa je venomer samoironičen in na ravni zgodovinske parodije.

Žužemberk : iz tolmunov ljubezni in bolečine

Slovenska pisateljica in prevajalka Irma Marinčič Ožbalt je Slovenijo zapustila proti koncu petdesetih let dvajsetega stoletja. Sprva je živela v Avstraliji, se za nekaj let vrnila, leta 1966 pa je odšla v Kanado, ki je postala njen novi dom, tam živi še danes, v letu izdaje te knjige je dopolnila 98 let.

Knjiga v štirih delih je mojstrska literarna pripoved o rojstnem kraju Žužemberk in sokrajanih, avtoričinih sodobnikih. Vsega, kar popisuje, se spominja presenetljivo podrobno in hkrati poetično, s presunljivo toplino. V prvem delu faktografsko opisuje  posamezne ulice in stavbe, družine, ki so v njih živele in njihove usode, presenetljivo podrobno se spominja tudi gledaliških predstav in raznih drugih dogodkov iz svoje mladosti. V drugem (Vaški posebneži) in tretjem ( Portreti – podobe iz srca) se z izjemno toplino izrišejo posamezni liki iz avtoričinega časa in spomina,  v četrtem pa govori o lastnem trpljenju in o trpljenju Žužemberčanov med drugo svetovno vojno – med drugim o prenašanju lakote in mraza v dijaških letih pri šolskih sestrah v Ljubljani in – še bolj boleče – o smrti svojega 19-letnega brata, ustreljenega v Kočevskem Rogu.

Knjiga je pomemben prispevek k domoznanski literaturi Suhe krajine in hkrati  nostalgično, prijetno, nadvse berljivo literarno delo. Leta 2005 so  Žužemberčani dr. Irmo Marinčič Ožbalt razglasili  za znano Suhokrajnko.

 

V pozlačenem mestu

Ivana Slokar je mlada etnologinja raziskovalka, ki se na pragu svojih tridesetih z nekajmesečno dojenčico preseli na Dunaj, kjer je njen mož Luka dobil službo restavratorja v zasebnem podjetju, ki ga vodi Poljak Zbigniew Kolczyński. Kmalu se izkaže, da je bila delodajalčeva pomoč pri urejanju začetnih formalnosti spretno spletena past, v katero se je mlada družina ujela – znajdejo se zapleteni v kredit, finance komaj zadoščajo za plačilo najemnine in kritje stroškov, delodajalec moža krepko izkorišča, za nameček pa še nevarno posega v zasebno življenje mladega para. Ivanino intimno ravnotežje se spričo vseh težav krepko zamaje: spopada se s prvim materinstvom, spričo moževega terenskega dela je veliko sama, njeni socialni stiki so omejeni skoraj izključno na moževe kolege in kolegice, med njo in možem je vedno več nesoglasij, Luka je pri odločitvah, ki bi morale biti skupne, ne upošteva, njene osebne ambicije razpadajo, na lastni koži občuti status tujke … Vedno pogosteje se sprašuje, ali je bila odločitev, da zapustijo domovino (Jugoslavija tik pred razpadom, v drugi polovici 80. let 20. stoletja) in poskusijo srečo na Dunaju, pravilna. Bo Ivana obupala in se z otrokom vrnila domov ali se jima bo z možem uspelo izviti iz spon izkoriščevalskega podjetnika in v tujini zaživeti srečno?

Pripoved, ki je razdeljena na tri dele, avtorica gradi skozi glas prvoosebne pripovedovalke in dialoge med literarnimi osebami, nekaj je tudi Ivaninih pogledov v preteklost, v trenutkih, ko ji posamezni predeli Dunaja prikličejo utrinke iz otroštva ali spomine na skupna potovanja z Lukom. Osrednjo osebo spoznavamo tudi v odnosih do drugih literarnih oseb, te so tako pozitivne (npr. prijateljica Danutka) kot negativne (npr. Kolczyński ali njegova žena Juta), razmerje med moškimi in ženskimi liki je enakovredno. Med stranskimi literarnimi osebami ima pomembno vlogo Lukov prijatelj in sodelavec iz Slovenije Jošt, s katerim avtorica v delo uvede pomembno temo duševnega zdravja. Poleg že navedenih osrednjih vsebinskih motivov je v besedilu veliko zanimivih stranskih motivov in detajlov sočasnega življenja (razlike med življenjem v Avstriji in na Poljskem, varanje, omemba Černobila ali sočasnih političnih razmer v takratni Jugoslaviji, doživeti opisi dela restavratorjev, podnajemniška stanovanjska problematika, omembe filmov in knjig …). Razgibana pripoved, raznolikost literarnih oseb in obravnava zanimivih problemov (odločitev za življenje v tujini, vztrajanje v izkoriščevalskem delovnem razmerju, problematika duševnega zdravja, odnosi med partnerjema …) gotovo prispevajo k temu, da je knjiga zanimiva za širok krog bralcev.

Miriam Drev je pesnica, prevajalka, kritičarka in pisateljica. Delo je njen prvi roman od trenutno štirih romanov: V pozlačenem mestu (2012), Nemir (2014), Od dneva so in od noči (2021) in Po poti se je zvečerilo (2024).

Čakam, da začnem

To je zgodba o dejanjih in posledicah, o čemer razmišlja le malo najstnikov. Bessie je ena tistih najstnic, ki pustijo, da njeni hormoni vladajo njenim možganom. Posledično se njeno življenje spremeni v stalno nezadovoljstvo.
Zgodba poteka v alternativnih časovnicah, 20. avgusta 1984 in 20. avgusta 2021, ko ima Bessie rojstni dan. Oba dneva sta v njeno življenje prinesla pomembne spremembe in jo zlomila, ker je imela skrivnosti pred svojimi najdražjimi, plačala pa je ogromno ceno, saj je zaradi tega izgubila ljubljeni osebi.

Šestnajstletna Bessie je zgrožena, ko vidi, da se njene sanje razblinjajo v nič. Njen rojstni dan se je sicer začel dobro, vendar je to tudi dan, ko s svojo »prijateljico za vedno« Michelle čakata na rezultate srednješolskih izpitov ̶ od objave slednjih pa gre njen dan samo še navzdol. Bessie izgubi upanje na prihodnost, svojo najboljšo prijateljico in svoj ugled ter se sooči s skrivnostjo, ki jo bo vedno nosila s seboj. Najhuje od vsega pa je, da je njen brat, s katerim sta si zelo blizu, del skrivnosti, ki je ne sme povedati nikomur … niti svojim ljubečim in razumevajočim staršem.
Na svoj 53. rojstni dan Bess trpi za sindromom praznega gnezda, saj sta otroka Jake in Natalie že odrasla in živita vsak svoje življenje. Poleg tega se je njen zakon z Mariem, ki je sicer dober, delaven in zvest, znašel v težavah. Nista si več blizu, ljubeča komunikacija in pogovori z nežnimi gestami so izginili. Sprašuje se, ali je to vse, kar obstaja. Želi biti ljubljena, oboževana; želi se počutiti posebno, čutiti tisti kanček privlačnosti in vznemirjenja. Rada bi se spet počutila živo, ne pa utrujeno in izčrpano zaradi ponavljajočega se življenja.

Med branjem romana spoznamo, da imamo vsi v sebi mlajše različice sebe, ki še vedno nosijo brazgotine, bolečine, negotovosti in ljubezni naših najstniških let. Je pa to tudi zgodba o tem, kako lahko drugi ljudje in njihove ostre besede leta dolgo vplivajo na življenje nekoga in kako težko je živeti z obžalovanjem.

Smešna zgodba

Daphne Vincent obožuje veliko stvari. Obožuje svoje delo knjižničarke. Obožuje knjige. Obožuje zgodbe. In obožuje svojega zaročenca Petra, ki zna očarljivo povedati zgodbo, kako sta se spoznala. Zdi se, da sta srečna, svojo ljubezen pa nameravata okronati s sanjsko poroko. Čudovita pravljica pa nenadoma doživi nepričakovan preobrat. Peter na praznovanju fantovščine spozna, da se ne more poročiti z Daphne, saj je njegova resnična ljubezen najboljša prijateljica Petra. Bivšo zaročenko prosi, da se izseli iz skupnega stanovanja in jo prepusti usodi, ki pa ima za Daphne pripravljen nov izziv. Zatočišče ji ponudi Miles, ki se je znašel v enakem položaju. V trenutku razočaranja in žalosti skleneta, da si bosta privoščila vsaj malo zadoščenja. Izdajala se bosta, da sta srečno zaljubljena in se tako maščevala nezvestima partnerjema. Nepričakovana sostanovalca pa sčasoma spoznata, da imata več skupnega, kot se zdi na prvi pogled. Prav tako pa še vedno velja rek – ne sodi knjige po platnici …

Priljubljena ameriška pisateljica nas že ne prvih straneh romana odpelje v zabavno zgodbo, ki se odvija z vrtoglavo hitrostjo. Začini jo s ščepcem drame in romantike, Daphne in Milesu pa nameni iskrivo, duhovito in sočno ljubezensko zgodbo.