Odrasli srednjih let (30–59 let)

skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Privzete barve Črn tekst na beli podlagi Bel tekst na črni podlagi Rumen tekst na modri podlagi Črn tekst na bež podlagi Zelen tekst na črni podlagi

Pisava

Privzeta pisava Open Dyslexic Arial Times New Roman Tahoma Verdana

Velikost

100% 125% 150%

Zapri nastavitve

Pariz, ljubezni iz drugih časov

Ko se s knjigo Vesne Milek Pariz, ljubezni iz drugih časov sprehajaš po pariških ulicah, jih vidiš in doživljaš na čisto drugačen način. Zgodovina tega mesta se povezuje z umetnostjo in umetniki, usodnimi ljubeznimi, muzami, ki so umetnike spodbudile k ustvarjanju najmogočnejših umetnin … Zgodbe in povezave med umetniki se nizajo ena za drugo, branje je zgoščeno in izjemno zanimivo. Med drugimi spoznamo tragično zgodbo pariškega umetnika Toulouse-Lautreca, samosvojo George Sand, gledališko umetnico Sarah Bernhardt, izjemnega slikarskega genija Pabla Picassa, ki je svoje muze privedel do samega roba – posebno poglavje v knjigi dobi tudi ena od njih, Dora Maar. Ernest Heminway, Shakespeare, Marija Antoinetta, Napoleon Bonaparte, Henry Miller, Albert Camus, Coco Chanel … vsi ti naši ‘znanci’ (in še mnogo več njih) so dodali svoj odtenek barve v to večno mesto in obenem posrkali nekaj njegovega duha. To je mesto neštetih muz, vladarjev in revolucij, bleščečih salonov, kavarn in zakotnih kotičkov. Ob doživeto opisanih življenjskih zgodbah ter množici smernic, ki nas napeljujejo na nadaljnje raziskovanje Pariza, moramo res zbrano slediti zapisanemu. Naslovi knjig, filmov, večnih umetnin, kavarn in bolj ali manj skrivnih kotičkov ljubega mesta se nizajo eno za drugim, vse pa je začinjeno z bogatimi zgodbami znanih ljudi. Pariz razburja in pomirja, vsakič posebej pa zapeljuje in pusti, da se vanj zaljubiš. Popelje te v bogate zgodbe in obenem prebudi. Vesna Milek na koncu pravi, da Pariza, ki nam ga ponuja na ogled Netflixova serija Emily v Parizu, ne prepozna več. Pogled nanj je orisan popolnoma klišejsko in površno. Tudi tragedija, ki nas je opomnila, da nobena stvar stvar ni samoumevna, da se tudi tisočletne stavbe lahko podrejo v nekaj urah, prihaja iz Pariza. Mogočna cerkev Notre-Dame je pred leti zagorela in nam zamajala svet v temeljih. In spet se je pokazala narava naše civilizacije – ko se nekaj zgodi v Parizu, zaznamuje cel svet!

Play boy

Constance je poročena z Laurentom, oba sta pripadnika višjega sloja, ki ima svoje privilegije in se ne ukvarja s težavami preživetja. Njun zakon ne funkcionira in srečujeta se le še takrat, ko je potrebno poskrbeti za sina. Odvetniška služba, ki jo Constance opravlja, je zagovarjanje različnih kriminalcev in v tem je zelo uspešna. In vendar so pred njo spremembe, ki jih dojema kot novo obliko življenja. Staro v njej se ruši, ne zanimajo je bogati, ne zanimajo je več moški, za oblačila ji je vseeno. Z vsako malo spremembo na sebi, naj bo to tatu, pirsing ali kratki lasje, postaja druga in drugačna oseba. Želi si ločitve, želi si osebne prostosti, omejuje jo vse, kar jo veže na dotedanje življenje lepo negovane, po modi oblečene priznane odvetnice, poročene ženske in matere v spodobni podobi heteroseksualke. Meščansko življenje je ne zanima več. Spominja se aristokratske mame, lepotice in manekenke, ki je umrla, ko sta bili s sestro še otroka, obiskuje očeta, ki je zaradi alkohola in drog propadel. Družinsko ozadje je, poleg boja za stike s sinom, vpogleda v odvetniško delo in spremembe nje same ter vzrokov zanje, osnova pisateljičine življenjske zgodbe. Z njo bralce zagotovo pretrese. V ljubezenskih razmerjih, ki jih začenja z različnimi ženskami, skuša najti odgovor tudi na to, kako je zares ljubiti in biti ljubljen. A razmerja se že začenjajo z mislijo na konec, v njih ni posebej globokih čustev, kar zagotovo otežuje iskanje resnične ljubezni. Sicer pa lahko ob tem pomislimo tudi na dokazovanje, da nekaj takega, kot je večna ljubezen, nežnost in pripadanje eni osebi morda sploh ne obstaja, da obstaja samo golo seksualno poželenje in njegova telesna potešitev. Časovno je Play boy predhodnica knjigi Love me tender, v kateri spremljamo Constance na nadaljnji poti raziskovanja življenja. Play boy nas pripravi na razmišljanje in razglabljanje o svobodni, demokratični, odprti zahodni družbi 21. stoletja in njenih (vidnih in nevidnih) značilnostih, ki čestokrat ni povsem ali pa sploh ni takšna. Kot tudi tista ena črtica hermelina na čezramenskem traku odvetniške toge ni hermelin, temveč zajec. Ki pa vseeno in vsaj na daleč deluje razkošno. Debré se pred nami razgrne surovo odkrito, skorajda boleče in popolnoma neolepšano.

Constance Debré (1972) je bila nekoč odvetnica. Danes je pisateljica. Trilogijo njenega življenja sestavljajo Love me tender, Play Boy in Nom.

NN

NN je sklepni del trilogije poljskega avtorja mlajše generacije Jerzyja Franczka, ki pa se na prva dva (Nečloveška komedija, Da capo) vsebinsko ne navezuje in ga je zato mogoče brati kot samostojno delo.

V Krakovu nekega večera naključna trojica različnih posameznikov najde nezavestnega moškega, ki ga je najverjetneje povozil avto. Ob prevozu neznanca z rešilcem v bolnišnico se začno pred nami razgrinjati drobci njihovih življenj. Svoje osebne zgodbe izmenjaje pripovedujejo (najprej) trije glasovi z različnih vetrov in družbenih slojev, čemur je avtor mojstrsko prilagodil tudi jezik. Mariola je blagajničarka, ki v nesrečnem zakonu žaluje za umrlim otročkom in, čisto terapevtsko, piše spletni blog nekega svojega namišljenega življenja, v katerem so srečna družina. Pretvarjanje pred spletnim občestvom (ki ga pravzaprav ni, saj je blog očitno prebrala in pokomentirala le ena oseba) ji je v resnici edina svetla točka v življenju, ki ga resignirano preživlja z nasilnim alkoholikom. Arti je trgovski potnik, slehernik, ki upa na razhod z ljubosumno in posesivno partnerko Olo, Reszka z vzdevkom Grb pa je alternativec, nasprotnik vseh institucij, ki ne bo nikoli hodil v službo, ker je tudi država ena velika korporacija, katerim pa se on ne podreja. V drugem delu romana se tej pisani druščini pridruži še nekakšen pisateljev alter ego, intelektualec Franciszek Jerzak (anagram), ki je boleče nespreten pri poskusu resne zveze z Nino ter njegov stric, siten in nezadovoljen antisemit. Avtorju je z vsakemu liku po meri ustvarjenim glasom uspelo zgraditi izjemno plastične protagoniste in humorno pripoved, polno ironije. Stilsko je to izviren in izvrsten roman, poln duhovitih domislic in zabavnih jezikovnih bombončkov, za kar ima zasluge tudi prevajalka Tatjana Jamnik. Zaključi se s poetičnim vložkom čisto banalne vsakdanje situacije in pogovora, kar deluje še posebej komično.

Jerzy Franczak (1978) je plodovit in vsestranski literarni ustvarjalec, ki je poleg nekaj romanov izdal tudi več pesniških in kratkoproznih zbirk ter znanstvenih monografij o poljski modernistični prozi, filozofiji literature in Sartru, Gombrowiczu ter Nabokovu. Aktiven je bil tudi na poljski nacionalni televiziji in pri časopisju. Za svoj bogat in nenehno dopolnjujoč opus je prejel že mnogo nagrad. Kot profesor je zaposlen na Jagelonski univerzi v Krakovu, kjer predava polonistiko, kulturne študije in kreativno pisanje.

Mame in tovornjakarji

Pet žensk. Tri Slovakinje in dve Italjanki. Svetlana obuja spomine na svojega očeta in otroštvo, razpeto med življenjem v prestolnici ter majhni madžarski vasici na jugu Slovaške. Ivana živi z mamo in prejema invalidsko pokojnino, njeno edino svetlo točko v življenju pa ji predstavlja ljubezen do konj. Olivia je učiteljica angleščine na gimnaziji, ki se sooča s propadlim zakonom in incidentom z učiteljico, ki jo je zapeljal lasten dijak. Larino zasebno življenje je v ruševnih; z možem ne komunicira več, zato je prisiljena sama skrbeti za oba sinova, beg pred kruto resničnostjo pa ji predstavlja odrsko branje del Piera Paola Pasolinija. Potem pa je tu še Veronika, ki začne spoznavati prednosti in slabosti spletnih klepetalnic, kjer manipulira z moškimi in se preko spleta celo zaroči s petimi Alžirci.

Mame in tovornjakarji je zbirka petih novel slovaške pisateljice Ivane Dobrakové, ki na bridko realističen opisuje življenja žensk, ki so se prisiljene spopadati z različnimi obsesijami, strahovi, negotovostjo, depresijo in drugimi težavnimi psihičnimi stanji. Dobraková skozi različne usode žensk razgalja potret sodobne družbe, ki je še vedno preobremenjena s tradicionalnimi pravili in preživetimi delitvi moških in ženskih vlog.

Njihovi otroci za njimi

Smo v Franciji devetdesetih let, v času, ko kriza v gospodarstvu in družbi že od sedemdesetih let dalje ne pojenja. Nekoč veliko in pomembno industrijsko središče propada. Tovarna, ki je dajala delo in kruh ter tudi ves smisel življenja okoliškim prebivalcem, je propadla. Starejši se nikakor ne znajdejo v novih razmerah. Mladi se počutijo, kakor da jim je kdo odrezal prihodnost. Najti nove zaposlitve, nove oblike zaslužka, vse to je zanje izjemno težko. Navada, da po končani šoli ostaneš v svojem kraju, kjer dobiš službo, je izpuhtela v zrak. Zato se mladi skušajo prebiti do Pariza, a želje in sanje so eno, realnost pa nekaj drugega. Mnogi zato poskušajo zaslužiti za preživetje na nelegalne načine. Vse več je alkohola, drog, veliko je tudi obljub župana o razcvetu turizma in novih službah. Anthony je mlad fant, ki občuti vso težo življenja na pozabljeni periferiji. Njegova družina je razpadla in obljubi si, da ne bo končal s slabo službo ali na sociali, poročen, kot starši, že v rani mladosti in s kupom otrok. Časi in razmere pa so obupni. Njegov trud, da spremeni razmišljanje, kar (za)boli. Odločiti se neodvisno od mnenj drugih, družine, prijateljev, je naporno. Ker moraš biti drugačen. Strašna je izgubljenost mladih in odraslih v časih vseh oblik kapitalizma, globalizacije, kjer se še izhodi iz bede izmikajo v strašljivo hitrem tempu.

Njihovi otroci za njimi je roman z bridko kritiko vse večjega pohlepa kapitala, skratka časa in tudi prostora, v katerem že priborjene delavske pravice vse hitreje izginjajo. Pomembni so samo še bogati, pomembni so centri moči, ljudje, ki imajo denar. Za vse bolj siromašno večino (ne samo v finančnem smislu, temveč tudi izobrazbenem, socialnem, splošno družbenem) ni prave in dostojnega življenja obetajoče perspektive. Zgodba je napisana berljivo in temelji na stanju družbe v času, ko je roman nastajal, stanju, ki še traja in katerega težave se še poglabljajo, v mladostniškem jeziku, ki bi lahko predstavljal vso brezskrbnost tega sveta.

Nicolas Mathieu se je rodil v Franciji (Epinal) leta 1978. Njihovi otroci za njimi je avtorjev drugi roman. Zanj je prejel nagrado goncourt, ki je najvišja francoska nagrada za književnost.

Meja : potovanje na rob Evrope

Kapka Kassabova je v predgovoru Meje zapisala, da je to knjiga, ki pripoveduje o zadnji evropski meji. Gre za področje, kjer se stikajo Bolgarija, Grčija in Turčija. Hkrati je to območje, kjer se konča ali začne Evropa, odvisno, iz katere smeri človek gleda. Želja po raziskovanju tega območja je v pisateljici tlela dolgo časa. Želela je videti, kaj je tam, kamor je bilo v času njenega bolgarskega otroštva prepovedano stopiti, kaj je tisto, kar se je skrivalo za železno zaveso. Dejansko je pod nogami hotela čutiti zemljo, vonjati zrak, slišati šumenje vetra in se skriti med gozdove, se družiti z ljudmi, ki so ta periferna območja naselili, okušati hrano in vino, žganje, čaj. Hotela je doživeti in zapisati zgodbe o življenju v teh krajih. Kassabova je zgodbe tudi dobila. To so veličastne pripovedi o sedanjosti, pomešane s preteklimi dogodki, posledicami hladne in drugih vojn, preseljevanj. Mitološko obarvane pripovedi, zaradi katerih še sami začutimo energijo širnih gorovij, razburkajo domišljijo. Kako zelo jo je območje navdahnilo in prevzelo izvemo, če dobro sledimo štirim črnim konjem, ki se pred njo razmaknejo, da jo spustijo mimo, za njo pa se spet združijo in tako je krog pripadanja sklenjen. Vez je tako močna, da brez zdravilke in urokov ni možno zapustiti gorovij, rek, morja, kaj šele vasi in prebivalcev, na katere se je Kapka Kassabova navezala v času gostovanja pri njih. Strandža, Rodopi, Črno morje ter gorovja in ravnine, doline, soteske, izviri, prepadi, stare utrdbe, ruševine, poti in ceste, zgrajene v pradavnem času, zapuščeni samostani – vse to je tudi področje Tračanov, katerih zdavnaj minulo življenje odmeva v pokrajini. Odmevajo tudi še vedno boleče zgodbe o nasilnem preseljevanju celih ljudstev, ker so tako določile državne oblasti v centrih novejših držav, s tem pa razselile družine, potrgale njihove korenine, ki jih še sedaj mnogi iščejo, čeprav so morali spremeniti imena, vero, nacionalnost. Meje, ki se vijejo po tej pokrajini, so sicer nevidne črte, a v preteklosti so večkrat oživele in zasijale s strahotno močjo zaradi političnih odločitev. Nevidne ali vidne meje prebivalcem onemogočajo občutek svobode, kakršno bi si zaslužili. Danes sta nesreča za tukajšnje skupnosti in naravo tudi globalizacija, ki pospešeno briše stare navade in običaje, ter kapitalizem, ki steguje lovke po naravnih virih in lepote narave spreminja v razvrednotena, umazana, izkoriščena in do skrajnosti neodgovorno izrabljena območja. Morda pa bodo k ohranitvi narave, čudežev, prijateljstva, spoštovanja in ljubezni prispevale energije nestinarjev, ki so kljub preganjanju in prepovedi ohranili običaj pradavne hoje po žerjavici.

Meja je odličen in berljiv potopisni roman, ki nežno, a odkrito prikaže območje treh meja v današnjem času. Sedanjost je zagotovo odsev vsega, kar se je tu dogajalo že davno nazaj ali prav pred kratkim. Kassabova je spisala izjemen poklon odmaknjeni periferiji, razložila zgodovinske okoliščine in politične odločitve, ki so usmerjale razvoj tega obrobnega območja. Predvsem pa je Meja poklon tistim ljudem, ki vztrajajo tukaj in se ne bojijo povedati, kako živijo, česa si želijo, kaj jih moti in česa jih je strah.

Kapka Kassabova, pesnica in pisateljica, se je rodila v Bolgariji, v Sofiji. Leta 1992 se je z družino preselila na Novo Zelandijo, od leta 2005 živi na Škotskem. Njen materni jezik je bolgarščina, piše pa tudi v angleščini.

Še sem živa

Igorja Karlovška prav gotovo dobro poznate, je avtor več del za mladino in odrasle. Zgodba Še sem živa je izrazito aktualna in postavljena v slovenski prostor. Popelje nas v samo sredico družine Markovič po smrti očeta Toneta , ki je držal v rokah vse niti njihovega uspešnega farmacevtskega podjetja Tojane d.o.o. Njegova žena Jana je bila, kljub prebolelemu raku, vedno njegova opora in tudi pomemben del podjetja. A čisto neuradno, »na črno« kakor rečem po domače, s tolažbo, da gre za družino, v ozadju. Vemo pa, da se po smrti v družinah pogosto zgodi, da pride do sporov med dediči. Jana je bila prepričana, da bo pri njih šlo vse gladko! Na sodišču pa se pojavi nekdo, za katerega žena Jana ni vedela – Tonetova nezakonska hči Klara. Zdi se, da je sin Nejc vedel za očetovo prevaro in zdi se tudi, da bo prav on tisti, ki bo sedaj mamo pustil na cedilu. Podjetje je njegovo, pobral je ves denar iz domačega sefa in mami želi skozi dedni dogovor prepustiti samo njeno nadstropje hiše ter ji izplačevati mesečno rento. Vendar pa se Jana ne da, ve da čeprav nikjer ni omenjena, je bila pomemben del podjetja in steber družine. Nikoli ji v finančnem smislu sicer nič ni manjkalo, a sedaj se znajde na robu družbe – podjetje gre v stečaj, hiša je bila prodana na dražbi, nova lastnika jo spodita, ko želi pobrati pridelek s svojega, sedaj že njunega, vrta. Triperesna deteljica gosposkih prijateljic Fride, Magde in Jane, Janina edina opora, morda ne bo zdržala Janine stiske in posledično revščine, slednje temu krogu ni domače. Službe pa brez izkušenj ni mogoče dobiti … Pisateljev slog je zelo tekoč in berljiv, tako da bi Jani najraje posodili tistih nekaj centov, ki ji zmanjkajo pri nakupu tako želene čokoladne praline. Nit ljubezni v zgodbo vplete sodnik Ivo, ki se zaplete v razmerje z Jano. Bo Jana še kdaj videla svoji vnukinji, ki ju je Nejc odpeljal v Švico? Bo še kdaj brezskrbno kupila kruh? Bo kot ženska in mati ohranila svoje dostojanstvo in sebe? Avtor nas popelje v ozadje velikih podjetij, boj mogotcev za premoženje in bančne spletke ter nenazadnje razgali boleče pore naše družbe, življenje kot kolo, ki ga suče kapital.

Myra Breckinridge

Provokativen roman, ki je izšel že leta 1968, je ob izidu dvignil precej prahu in marsikatero obrv. Če so ga nekateri kritiki videli kot osvoboditev od spolnih pa tudi družbenih norm in kot glas feminizma, so drugi omenjali mizoginijo, transfobijo, se zgražali nad vsebino in eksplicitnimi prizori ter ga označili za neokusno pornografijo. Gore Vidal je že z romanom Mesto in steber (1948) pokazal, da se ne boji provokativnih tem, z Myro Breckinridge, ki jo je menda napisal v pičlih nekaj tednih med bivanjem v Rimu, pa se je povsem osvobodil vsakršnih predsodkov.

Roman je kontroverzna in satirična pripoved, ki se ukvarja z vprašanji spolne identitete, feminizma in dekonstrukcije spolnih vlog, skozi satiro kritizira Hollywood in filmsko produkcijo, njene psevdointelektualce ter celotno ameriško družbo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Zgodbo pripoveduje Myra, ki pride v Hollywood, da bi si kot vdova Myrona Breckinridga pri njegovem stricu Bucku Lonerju izborila dediščino, ki naj bi ji pripadala po smrti moža. Buck obljubi, da ji bo ugodil in ji hkrati ponudi delo predavateljice na njegovi igralski akademiji. Medtem ko Myra poleg predavanj Drža in Vživljanje na skrivaj predava še o ženski prevladi, s katero želi reformirati Hollywood, se tudi sumničavi Buck loti raziskovanja resnice o domnevni vdovi njegovega nečaka. Ugotovi, da je Myra trans ženska, ki je bila pred operacijo spola – Myron. S pomočjo seksapila prične Myra manipulirati, zapeljuje, ponižuje in si na različne načine podreja mlade študente, saj želi kot ženska dokazati, da sta spolna vloga in identiteta zgolj družbena konstrukta, ki ju je mogoče dekonstruirati. Myra se sicer bori proti »tradicionalni moškosti v človeštvu«, a nato po spletu nesrečnih okoliščin spet postane Myron, se poroči z lepotico Mary-Ann in živi normalno zakonsko življenje.

Roman je doživel tudi ekranizacijo – film z Raquel Welch v glavni vlogi, ki je nastal dve leti po izidu in o katerem se je v spremni besedi razpisal Marcel Štefančič, je menda ena večjih katastrof holivudske produkcije. Med občinstvom je bil izjemno slabo sprejet, z njim pa je bil nezadovoljen tudi Gore Vidal.

Ne glede na to, kaj si o dotičnem delu mislimo danes (trash literatura?), se je zapisalo v zgodovino – roman je prvo literarno delo, v katerem glavni lik prestane medicinsko tranzicijo spola. Polemikam in zgroženosti ob izidu navkljub je knjiga postala svetovna uspešnica, bila prodana v dveh milijonih izvodov in se zapisala v literarno zgodovino, čemur navsezadnje pritrjuje tudi umestitev v zbirko Moderni klasiki.

Govorice o njej

Naslov Govorice o njej pove vse. Če živite v majhnem mestu, vsi vedo vse o vas in glede na pomanjkanje drugačne zabave so trači najbolj vroča stvar v kraju. Ne glede na to, ali ste ljudem všeč ali vas ne marajo, postane vsak vaš korak, ki ga naredite, glavna tema pogovorov.
Jennie Sue Baker, edinka iz premožne družine, se domov v majhno južnjaško mestece Bloom vrne z avtobusom namesto z očetovim zasebnim letalom. Ločena in brez denarja postane glavna tema govoric, sploh ko se želi osamosvojiti in se zaposli kot čistilka pri dveh bogatih starejših sestrah, starih »sovražnicah« njene družine.
Jenniejino bivanje v mestu postaja vedno bolj zanimivo in medtem, ko se spopada z dolgoletnimi družinskimi težavami in skrivnostmi ter poskuša izboljšati svoj odnos s starši, si med meščani najde tudi prave prijatelje, na katere se lahko vedno zanese. Med njimi imata posebno mesto stari gospe, Nadine in Lettie, ki Jennie Sue postaneta ne le prijateljici, ampak skorajda nadomestna družina. Tu so še stari Amos, ki se po smrti svoje žene trudi voditi mestno knjigarno, pa nekdanja sošolka Cricket in njen brat Rick, ki se je iz ene od misij domov vrnil z brazgotinami na telesu in v duši.
Carolyn Brown je ena najboljših avtoric v žanru južnjaške romance v majhnih mestih. Njeni liki so všečni, njihove slabosti jim lahko večinoma odpustimo. Uživamo lahko v razvoju zgodbe, ko se glavni junaki postavijo na noge, čustveno odrastejo in ljubeče sprejmejo sebe in svoje življenje. Očarljiva romanca, ki nas ponese na ameriški jug in nam podari nekaj prijetnih bralnih ur.

Po vsej sili živ

Naslov (po sili živ je tudi ljudsko ime za vedno cvetoče begonije) in slika na naslovnici posrečeno napovesta vsebino knjige avtoričinih spominov: drobna knjiga prekipeva od življenja. »Žmahtnega in plodovitega; kljubovalnega in bojevitega. Enega, skupnega: celovitega, celovitega.« Uvodno poglavje se začne z dramatično pripovedjo avtoričine mame, ki je komaj ubežala nesreči, ko se je zaradi hude suše nenadoma podrlo visoko drevo. To je bilo marca 2023. Takrat je nastajajoče besedilo še nosilo delovni naslov »Kdo bo z mano molil za dež«. In nekaj mesecev za tem so Slovenijo prizadele poplave, ki so povzročile ogromno škode. V času, ko smo priča številnim podnebnim ekstremom, so dragoceni zapisi vseh tistih, ki spremembe zares korenito občutijo na svoji koži (in na zemlji, ki jim daje kruh) in imajo pravo mero čuta za opazovanje in pisateljske žilice. Med njimi je zagotovo Nataša Kramberger. Svobodna kulturna delavka: novinarka, pisateljica in kmetovalka. Že s prvencem Nebesa v robidah se je uvrstila v peterico za nagrado kresnik in zanj dobila tudi evropsko nagrado za literaturo. Živi med Berlinom in Jurovskim Dolom, kjer zadnje desetletje obdeluje ekološko kmetijo in vodi delavnice. O svoji novi vlogi ekološke kmetovalke je pisala tudi v romanu Primerljivi hektarji.

V tokratni knjigi avtorica doživeto in literarno prepričljivo govori o sedmih sezonah kmetovanja, ki so jo dodobra preizkušale. Ves čas se je morala učiti in prilagajati zakonitostim narave in njenim stalnim spremembam ter obenem sprejeti tudi posledice prakse kmetov okrog nje, ki so se raje držali zakonitosti visoke tehnologije. Vešče prepleta esejske premisleke o nevarnostih podnebnih sprememb in odmiku od trajnostnih praks z zelo osebnimi anekdotami prevzemnice kmetije. Izvemo, da je bila visoko izobraženi mojstrici besed ljubezen do narave zgodaj privzgojena, saj je zaradi preživljanja časa z babico na kmetiji že kot dve- in triletna deklica po potrebi pomagala napojiti lačnega pujska in pasti kokoši. Govori tudi o balansiranju poklica in izobrazbe novinarke in pisateljice z novo vlogo kmetice. Med vlogama je kar nekaj vzporednic: tako pisatelji kot kmetje se pogosto borijo s številnimi mlini na veter, vložijo ogromno dela – ja, tudi intelektualno delo šteje – in pravzaprav nimajo nobenega zagotovila, da ne bodo vsega pridelka pokončale nepredvidena temperaturna nihanja, ujme s točo ali pač zavrnitev urednika oziroma bralcev. Vitalnost, ki prekipeva iz zapisanega, kaže, da je vredno vztrajati. Odlično branje in poziv k premisleku o našem odnosu do narave.