skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Slava : roman v devetih zgodbah

Daniel Kehlmann je avstrijsko-nemški pisatelj, ki je zaslovel z romanoma Izmera sveta in Jaz in Kaminski, leta 2010 je v slovenščini izšel njegov roman Slava, roman v devetih zgodbah. Literarnim osebam vseh zgodb tega romana  je skupno izrazito poudarjeno samozavedanje. Veliko razmišljajo o tem, kar jih določa, kaj potrjuje ali postavlja pod vprašaj njihov obstoj, samopodobo, identiteto. Večkrat jih do takega razmišljanja pripeljejo ekstremne situacije (potovanje v neznano oddaljeno deželo, pomemben nastop v javnosti, zdravstvena diagnoza …) ali nenavadne vsakdanje prigode (zamenjana telefonska številka, shod oponašalcev znanih oseb …). Posebno mesto v romanu ima informacijska tehnologija (telefonija, internet …), ki lahko sodobne ljudi naredi še toliko bolj izmuzljive, razpršene in neresnične, odpira še več možnosti zamenjave identitet, ki lahko vodijo v komične situacije. Kehlmann raziskuje konstrukt slavnih oseb, svoje literarne osebe pogosto postavi v situacije, kjer se njihova popularnost, ugled in avtoriteta izničijo in postanejo popolnoma neuporabne, neosrečujoče in nesmiselne, nekaj, kar jih sploh ne določa ali še več – ne ubrani jih pred pozabo in izginotjem. V besedilih se pogosto pojavi motiv ogledala, ki protagonistom kaže podobo, v kateri se ne prepoznavajo, njihovo notranje bistvo je daleč od zunanje podobe resničnosti. Preplet resničnosti in fikcije ustvarja že sam izbor literarnih oseb. Večina literarnih likov izhaja iz življenjskih sfer, kjer se prepletata fikcija in resničnost – filmski igralec, pisatelj, pisateljica … Ta preplet Kehlmann ubesedi z elementi humorja, literarne osebe se v besedilu pogovarjajo z avtorjem, pisatelju se besedilo izmuzne iz rok do te mere, da “nima pojma”, kaj v njem počnejo nekatere literarne osebe, avtor iz resničnosti vstopa v lastno besedilo in posega v usodo protagonistov, spreminja predvideni razplet dogajanja. Kehlmann je filozof, ki temeljna filozofska vprašanja mojstrsko preliva v literaturo, oplemeniteno s komičnimi/grotesknimi situacijami, ki nam na videz lahkotno približajo vprašanja identitete, samozavedanja, našega dojemanja lastne identitete in tistega, s čimer sebe definiramo.

Devet zgodb, ki ustvarjajo roman, povezujejo tudi nekatere iste literarne osebe (med katerimi so najbolj izstopajoče pisatelj Leo Richter, igralec Ralf Tanner in slavna avtorica kriminalk Maria Rubinstein), ki v različne zgodbe vstopajo in iz njih izstopajo, včasih kot glavne drugič kot stranske osebe, ali zgolj kot bežne pojave ali v omembah drugih literarnih oseb ali kot podobe na zbledelih plakatih. Pisan mozaik literarnih ljudi, ki vstopajo in izstopajo v življenja drugih ljudi in včasih celo iz svojega lastnega, vsaj iz tistega slavnega, v katerem bolj ali manj uprizarjajo nekakšne same sebe, s čimer tudi besedilo preskakuje iz časovne linearnosti v sočasnost dogodkov. Zelo zanimivo in pisateljsko igrivo besedilo, ki v svojo igro zlahka pritegne marsikaterega bralca.

Leta 2012 je po romanu nastal tudi film.

Padam na besede

Knjiga Padam na besede je prvi roman avtorice Jerce Cvetko, izšla je v Razmerjih, novi zbirki Cankarjeve založbe. Bralca pritegne že naslov knjige, saj že na prvi pogled namiguje na moč in vpliv besed v naših življenjih. S preprostim, a hkrati poetičnim izrazom vzbudi radovednost. Tako popolnoma odraža osebnost glavne junakinje Iris, ki se navdušuje nad literaturo in občasno piše poezijo v svoj žametni zeleni zvezek Viharnik. Besede zanjo niso le sredstvo komunikacije, temveč nosilke čustev, lepote in inspiracije. Pisateljica subtilno poudari, kako izrečene besede vplivajo na Iris in  oblikujejo njen notranji svet.

Roman predstavlja zgodbo o življenjskih preobratih, iskanju ljubezni po razpadu dolgoletne zveze in samoiskanju. Iris je pri svojih štiridesetih  popolnoma predana svoji karieri napovedovalke na prireditvah, nato pa se sooči z nenadnim razpadom zveze. Ko jo zapusti dolgoletnih partner, s katerim sta si prizadevala ustvariti družino, se znajde na razpotju in njeno življenje se temeljito spremeni. Skozi pripoved se nežno in hkrati realno prikazujejo izzivi sodobnih odnosov, še posebej v obdobju, ko se ženska sooča s pritiski okolice glede kariere in biološke ure. Da bi Iris našla novo smer, se preseli v majhno garsonjero in po predlogu prijateljice Lili poskusi srečo na zmenkarski aplikaciji Tinder. Sledimo ji skozi serijo neprijetnih zmenkov, grenkih izkušenj, ki ne prinesejo veliko uspeha, ampak povzročajo še nadaljnje nevšečnosti. Na koncu jo usoda vodi v skrivnostno brunarico na podeželju, ki je last enigmatičnega »drvarja«. V brunarici odkrije sama sebe in ti ključni trenutki pripomorejo k njenemu osebnemu in čustvenemu preporodu, kar jo vodi v korenite spremembe v življenju, tako v ljubezenski kot tudi karierni poti.

Avtorici uspe v knjigi ustvariti zelo oseben in intimen ton, s svojstvenim slogom opisuje tako drobne kot bolj zapletene trenutke v življenju, kljub preprostosti jezika pa v zgodbo vplete simboliko in globoka sporočila. To je roman o upanju, ponovnem odkrivanju sebe in veri v ljubezen, tudi v zrelih letih.

 

Črtica med dnevom in nočjo

Tretji roman nemškega pisatelja, gledališkega režiserja in dramatika Rolanda Schimmelpfenniga bralca popelje skozi urbane blodnjake Berlina, kjer se srečujejo dan in noč, strah in pogum ter upanje in brezup. Glavni junak romana je Tommy, policijski agent za droge, ki med intervencijo ponesreči ubije nedolžnega otroka, kar ga pahne v depresijo in skorajšnjo izgubo smisla življenja. A ko iz kanala potegnejo truplo mlade ženske, nadete v belo poročno obleko in s skrivnostno tetovažu na hrbtu, se v Tommyju znova zbudi motivacija. Odločen, da odkrije razloge za njeno smrt, se odpravi na potovanje, kjer se srečuje z mnogimi ekscentričnimi liki; japonskim tetovatorjem, indijsko požiralko ognja in drugimi obstranci, ki jih je družba iz različnih razlogov potisnila na rob. A kar se začne kot rutinska preiskava smrti se kmalu spremeni v mučno samorefleksivno odisejado, kjer Tommy ob stiku s kriminalnim podzemljem spoznava lastno travmatično preteklost.

Črtica med dnevom in nočjo je dinamičen in večplasten roman, ki ponuja enako duhovit kot tudi tragičen vpogled v odtujenost in izgubo smisla, značilni za prebivalce velikim mestnih pragozdov.

Jaz sem Frida

Mehiška slikarka Frida Kahlo je s svojimi umetninami za številne brezčasen vir navdiha. Nemška pisateljica Caroline Bernard je o njej pisala že v romanu Frida Kahlo in barve življenja, v romanu Jaz sem Frida pa je izpostavila predvsem njeno umetniško plat. Osredotočila se je namreč na obdobje, v katerem je morala Frida sprejemati pomembne odločitve, da se je nazadnje lahko uveljavila kot samostojna, zrela slikarka.

Bralci jo zagledamo v njenih zgodnjih tridesetih. Naveličala se je biti le muza in kuharica precej starejšemu možu in slavnemu slikarju Diegu Riveri. Prav njegova nezvestoba jo spodbudi, da sprejme povabilo na razstavo. Najprej v New York, nato pa še v Pariz. Povsod je doživela nesluten uspeh. Slikanje pa je bilo njena strast, navdih in vir moči, saj so bili trenutki, ki jih je preživela za slikarskim stojalom, najsrečnejši. V slike je ujela svoj ženski svet, ki je bil pogosto poln bolečine, trpljenja, pa tudi lepote in ljubezni.

Prav slednja je Frido presenetila v New Yorku. Tam je namreč spoznala slavnega fotografa Nicka Muraya. Spustita se v strastno razmerje, a kot že tolikokrat poprej, Frida vedno znova spoznava, da se je v življenju treba marsičemu odpovedati. Izbrati bo morala med umetnostjo in ljubeznijo …

Prepričljivo spisan, svež biografski roman prikazuje slavno Mehičanko kot žensko z različnimi interesi in strastmi. Včasih so se med seboj dopolnjevale, včasih pa tudi borile. Priporočam!

Knjiga o jugu : razgledi po drugačnem Sredozemlju

Pripoved pulzira skozi različne teme in čas zadnjega poldrugega stoletja v Dalmaciji. Avtor je izjemno poučen o materiji, ki jo ubeseduje. Eruditsko načitan se sklicuje na svetovno literaturo in filmografijo. Izmenjaje analizira zgodovino, družbeni in ekonomski razvoj in pripoveduje zgodbo svoje družine. Žlahtno napisani eseji, polni avtorjevega iskrivega odnosa do ljudi in stvari, so antropološka študija. Pavičić ugotavlja, da se monokultura žal ne obnese. V drugi polovici 19. stoletja je vinogradništvo v Dalmaciji uničila filoksera. V Titovi Jugoslaviji  se je znova dvignila, tokrat s težko in umazano industrijo. Leta socializma so sicer zbudila vzhodni Jadran iz podaljšanega srednjega veka, a se je s tranzicijo zgodba hitro zaključila in prinesla novo monokulturo, turizem. Vsak sunek razvoja prinese novo sesutje in potisne ljudi v naslednji val izseljevanja. Do konsistentnega in stalnega razvoja v Dalmaciji nikakor ne pride. Trenutno žal pospešeno izginja napredek, ki je bil dosežen v času socializma: splošno dostopno in kvalitetno šolstvo, načrtna urbanizacija in stanovanjska gradnja, samostojnost zaposlenih žensk, .., vse požira tek izključno za dobičkom. Resnost in zahtevnost knjige avtor mehča z zanimivimi eseji o gradnji jadranske magistrale, razvoju množičnega turizma, o vsakdanjem življenju prebivalcev obale in otokov, kjer sta le dve sezoni, poletna, vse bolj peklensko vroča in otežena trumami turistov ter druga, bistveno daljša, hladna, vlažna in pusta. Vrhunec so nam bili trije eseji: zavoj trajektnih prevozov v Kvarnerju in Dalmaciji, zvezdniško obdobje Splita, ko je Jugoplastika postala evropski prvak v košarki ter duhovit esej Renaultu štiri. Katrca je, od leta 1961 do začetka devetdesetih, prevažala vse in povsod, če je bila cesta ali če je ni bilo. Bila je »grda, grbasta« in tako preprosta, da se sploh ni mogla pokvariti. »Preživela je lastne naslednike in gosposko sestopila s prizorišča v trenutku, ko je z mladim kapitalizmom izpuhtel način življenja, ki ga je utelešala.«

Resnica o Melody Browne

Britansko avtorico Liso Jewell poznamo po njenih novejših psiholoških kriminalnih romanih (Brez nje, Družina nad nami, Družina ostane, nič od tega ni res), nekoliko manj pa v zadnjem obdobju po njenih družabnih romanih (Nepozabna zabava, Ljubezen na prvi pogled idr.). V romanu Resnica o Melody Browne se mi je po prvih poglavjih zdelo, da bom spremljala lahkotno zgodbo Melody in njenega sina Eda. Melody je samohranilka, službuje kot kuhinjska pomočnica v šoli. Potem pa spozna Bena, ki jo odpelje na predstavo, na kateri nastopajoči hipnotizira Melody. Ta omedli kar na odru in na tem mestu se zgodba zares začne. Melody odrine Bena, saj si partnerja trenutno sploh ne želi in začne brskati po svoji preteklosti. Počasi se prebujajo spomini, eden za drugim in odkrivajo Melody, kakršne še sama ni poznala. Zdi se namreč, da je požar, ki je uničil hišo njenih staršev, okrnil tudi njene spomine iz otroštva. So bili njeni starši sploh biološki starši? Starši so jo namreč med njeno nosečnostjo v mladosti odrinili, da je čisto sama, ob podpori prijateljice Stacey vzgojila Eda. Ni ju želela nikoli več videti, a morda bo obisk pri njima nuja, da dokončno izve kdo je Melody Browne. Zanimiva zgodba, napeta igra razkrivanja in samospoznavanja.

Ostani z mano, duša moja

Ostani z mano, duša moja je ponatis ljubezenskega romana slovenskega pisatelja, pesnika, publicista in scenarista Dušana Šarotarja, ki je prvič izšel leta 2011. Roman, spisan v pisateljevem značilnem melanholičnem in poetičnem slogu, je postavljen na ladjo, ki ob koncu druge svetovne vojne potuje iz Evrope v Kanado. Na njej se srečata Ela in mlad Jud iz Lendave; oba je močno zaznamovana druga svetovna vojna, še posebej množične deportacije premurskih Judov v nemška koncentracijska taborišča. Ljubezenska zgodba pa poteka sočasno še z eno drugo; tokrat gre za tragično usodo judovskega fotografa Juliusa Schönauerja, judovskega fotografa iz Šalovec, ki je bil z ostalimi Judi leta 1944 deportiran v Auschwitz, kjer je v fotografski objektiv ujel grozljiva dejanja v taborišču in bil nato usmrščen.

Ostani z mano, duša moja preko intimne pripovedi o ljudeh, ki skušajo s skupnimi močmi pozabiti na grozote velike vojne, ustvari ganljiv in tragičen portret preganjanih prekmurskih Judov, ki bralca opomni, da se zgodovina ne sme ponoviti.

Razmik med žerjavi: vojni roman

Roman je postavljen v čas druge svetovne vojne, med nemške vojake na fronti v Ukrajini. Leta 1943 in 1944 so se na območju, kjer je vojna tudi danes, bile hude bitke med nemško armado in armado takratne Sovjetske zveze. V nemski vojski je bilo veliko slovenskih fantov, mobiliziranih pod prisilo. Eden izmed njih, Ludvik Vodušek z okolice Ptuja, je glavni junak pripovedi. Preprosta duša, zavezan zemlji in svoji violini, s katero ustvarja vzdušje na vaških veselicah. Že ob vpoklicu se zaobljubi, da ne bo nikogar ubil, in te svoje zaveze se drži, tudi ko gre za njegovo ali za življenje njegovih soborcev. Ob njem so drugi mobiliziranci, pripadniki raznih evropskih narodnosti, ter Ludvikov rojak, ki vedo ali vsaj slutijo, kako strelja, a so skoraj vsi v svoji notranjosti z njim. Njegovo skrivnost vsak drži zase.  Avtor je skrbno proučil, kaj se je dogajalo na bojiščih. Pogovarjal se je tudi z rojaki, ki so na lastni koži izkusili mobilizacijo. Posamezne etape nemške odisejade v Sovjetski zvezi zato natančno navaja, skupaj z najvidnejšimi vojaškimi osebnostmi. Tako v naslovih podpoglavij kot ob koncu, ko naniza celotno kronologijo. Na zadnjih straneh je dodan celo zemljevid področja, na katerem se odvija zgodba. Ob hudih bojih, strahovih vojakov, katerih simbolika je naslov romana, in raznoraznih zločinih, je še posebej pretresljiva vložna zgodba o ženski, pripadnici krščanske verske ločine menonitov, katere člani so prav tako zavezani neubijanju. Med krščanskimi prazniki je v romanu izpostavljena Velika noč in z njo povezan križev pot. Kdo je v romanu resnični Juda Iškarijot, pa naj presodi kar bralec sam.

Pater Branko Cestnik je sicer znan po dveh romanih o krščanski zgodovini Ptuja. S prvim,  Sonce Petovione, je bil nominiran za nagrado kresnik. Tudi pričujoči roman že ima svojega predhodnika z naslovom Pogovori z njo iz leta 2022.

Gozd v hiši

Alena Mornštajnová je češka avtorica, ki se v svojem pisanju vedno znova loteva tem, zaradi katerih ne ostanemo ravnodušni. Tudi pretresljiv roman Gozd v hiši ni izjema, na občutljivost vsebine nakazuje že naslovna stran, kjer je beseda gozd prečrtana in zamenjana z grozo.

Deklica, za katero nikoli ne izvemo imena, odrašča v družini, ki jo zaznamujejo skrajno razdiralni odnosi.  Njen notranji svet je obremenjen z doživljanjem večnih spopadov med odraslimi, v domači hiši vlada napeta in zadušljiva atmosfera. Iz strupenega ozračja najprej pobegne oče, nato pod nenehnimi očitki in zaničevanjem kloni še mama in deklica ostane osamljena, prepuščena starim staršem. Njeno otroštvo pa je že pred tem surovo končano, oropano varnosti in čustvene bližine. Svoje občutke lahko zaupa le namišljeni prijateljici, sicer pa se trudi biti ubogljiva, nevidna, predvsem pa molčati za vsako ceno.  Zaradi babičine črnogledosti in pripovedovanja tragičnih zgodb se v deklici porajajo strah, tesnoba in nezaupanje v  socialnih stikih. Pravo grožnjo pa simbolizira temačnost gozda, ki  zlovešče preti in prihaja zmeraj bližje. Potlačene skrivnosti jo tudi na pragu odraslosti še zmeraj preganjajo,  preteklost ji vztrajno sledi in se na koncu razkrije v vsej krutosti.

 

Zvezda, žlica in ura : roman

Roman Zvezda, žlica in ura, ki je izšel leta 2024, je drugi del napovedane trilogije Spomin stvari. Prvi del, Odštevanje, je pri Miš založbi izšel leta 2023. Če  sta v prvem delu trilogije v ospredju sedanjost in protagonistova kriza srednjih let ter se preteklost sramežljivo odstira šele v drugem delu romana, se v romanu Zvezda, žlica in ura spomini razmahnejo v vsej svoji veličini. Osebe, ki smo jih v prvem romanu bežno spoznali, tu postanejo oprijemljivejše in izoblikovano vstajajo pred nami.

V enem dnevu se v stanovanju, kamor se po več letih vrne neimenovana protagonistka, da bi še zadnjič videla predmete, ki so zaznamovali njeno otroštvo, pred bralcem odvije literarizirana preteklost avtorjeve širše družine. Stanovanje kot živ organizem obuja spomine, pripoveduje zgodbe in oživlja duhove. Preko predmetov, ki jih junakinja najde v stanovanju ter o njih pripoveduje svojemu otroku, se pred nami razgrinja preteklost, kot jo je pripovedovalki posredovala babica. Ob predmetih ji je pripovedovala zgodbe iz časa svoje mladosti, časa po prvi svetovni vojni, medvojnega in vojnega obdobja, predvsem pa časa po drugi svetovni vojni. Obuja spomine na v vseh režimih preganjanega in v zaporih ter taboriščih zaprtega dedka, okoli katerega se je pravzaprav vrtelo življenje vseh žensk, ki so skupaj živele v tem stanovanju – njegove žene, treh hčera in nenazadnje tudi vnukinje, ki ga ni nikoli poznala, saj je umrl pred njenim rojstvom.

Pripoved oživlja medvojno obdobje in preganjanje komunistov, čas druge svetovne vojne, taborišč in izgnanstev ter obdobje čistk po drugi svetovni vojni. Ob tem avtor tematizira vlogo žensk, predvsem žena in mater, v teh obdobjih, izpostavlja problematiko odnosov med njimi, predvsem pa bralcu postavlja vprašanje, kako življenja naših prednikov vplivajo na nas.

Jezik je jasen, pripovedovalska perspektiva se spreminja – avtor besede polaga v usta različnim članom družine. Kljub težki tematiki je zgodba podana na berljiv način. Čeprav sta romana dela trilogije, se lahko bereta kot samostojni celoti.