Fazila, mladega študenta književnosti, usoda na pragu vstopa v samostojnejše življenje opehari za prihodnost, kakršno si je predstavljal, varno in snobovsko ležerno, ko ob smrti očeta z materjo tako rekoč čez noč strmoglavita v revščino, kar ga prisili študentsko življenje odspati v penzionu, polnem oseb, ki so tam prav tako usodno pristale, ter čudaških obstrancev, živečih na robu družbe. Da bi zaslužil vsaj nekaj malega za hrano, sprejme delo statista na snemanjih tretjerazrednih glasbeno-plesnih šovov, na tem kraju, skritem štiri nadstropja pod površjem zemlje, pa se sprva zbliža z gospo Hayat in kasneje še s Silo. V času intimnega prijateljstva z obema, s tem da mu uspeva kar dolgo prikrivati eno razmerje pred drugim, pomembnost vlog, ki jih odigrata v njegovem zorenju, pripada obema ženskama, a se v razpoki srca, iz katere vznika globoko čustvo ljubezni, naseli tista, ki ga je od sebe še najbolj razmejevala, četudi je prav ona tudi tista, ki mu je v vseh pogledih največ dajala, le da se tega Fazil v polnosti zave šele, ko jo izgubi. Ali lahko ljubezen, tista usodna, ki najgloblje zareže, preživi? In če, v kakšni obliki?
Ja, gre za ljubezenski roman, nadvse lep ljubezenski roman, in kot takšen je nujno tudi klišejski, a kot razmišlja avtor: kaj pa je življenje drugega kot skupek klišejev in niz naključij? In čeprav se zgodba dopušča brati tudi zgolj površinsko, je, kdor jo preleti res le tako, prikrajšan za številne nežne nianse, ganljivo in nevsiljivo vpletene v besedilo, ki roman, četudi grajen, kot rečeno, na klišejih, oblikujejo v pripovedni biser.
Avtor teme ljubezni, hrepenenja in iskanja življenjskega smisla vešče prepleta z osebnimi stiskami posameznikov, živečimi v represivnem političnem režimu, v katerem nihče ni več varen in se lahko življenjski pogoji vsakogar čez noč preobrnejo v svoje nasprotje, obenem pa vse skupaj presvetli z neuničljivim, zavetje in upanje ponujajočim svetom umetnosti, književnosti, filozofije in učenosti.
Poleg še dveh drugih romanov je Ahmet Altan, turški novinar in literat, pričujoči roman, edino v slovenščino prevedeno njegovo delo, napisal v času, ko je bil pod Erdoganovim režimom in njegovim obračunom z intelektualci in vplivnimi javnimi osebnostmi po spodletelem državnem udaru obsojen na dosmrtno ječo. Po petletnem bivanju v zaporu je bil ob pritisku mednarodne javnosti in posredovanju Mednarodnega sodišča za človekove pravice izpuščen, izkušnja pa ga v njegovi samozavesti in pogumu ni omajala, nasprotno, hvaležen ji je, saj brez tega prisilnega ovinka v svojem življenju, tako pojasnjuje, ti romani ne bi nastali. Tisto, kar človeka resnično ohromi, poudarja, je strah: »Če se bojiš, samega sebe zapreš v ječo, iz katere te ne more nihče osvoboditi.«
Opozoriti je vredno tudi na avtorjevo poimenovanje literarnih junakov. Prevajalka romana, Nadja Dobnik, ki smo ji nadvse hvaležni, da lahko Ahmeta Altana beremo v slovenščini, v spremni besedi pojasni, da hayat, arabska beseda, pomeni življenje, Nurhayat, kot se glasi polno ime gospe Hayat, pa v svojem polnem pomenu zrcali tudi svetlobo, upanje in vitalnost – to, kar gospa Hayat pooseblja v najpolnejšem sijaju. Zgovorni so tudi pomeni imena Fazil, ki v sebi združujejo vrline plemenitosti, dostojanstva, modrosti, učenosti in pravičnosti. Da se vrline iz popkov in klic v življenju posameznika v polnosti oblikujejo, pa so potrebne osebne preizkušnje in čas, ki le-te vzpostavlja in nosi. Kar pa se tiče svetlobe, tudi ta včasih naleti na oviro, se lomi in lahko se prelomi. Kar pa ni konec poti. Avtor to ve. In čaka; sprejema, kar mu življenje namenja. Tako, da živi, kar in kakor je izbral, z vsem, kar mu to prinaša. Kot Fazil.
Včasih smisel svobode dojameš šele, ko se dotakneš dna. In takrat šele, ko prispeš na cilj, se razjasni tudi pot.
