| Žanr | fantastična kratka proza |
| Narodnost | makedonska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2025 |
| Založba | Literarno-umetniško društvo Literatura |
| Zbirka |
Stopinje |
| Prevod |
Namita Subioto |
| Ključne besede | Parodija |
Hudomušna, inteligentna, igriva in dinamična kratkoprozna zbirka Freske in groteske je delo makedonskega univerzitetnega profesorja, prozaista, dramatika, scenarista, esejista in literarnega kritika Venka Andonovskega (1964). Njegovo pisanje je bogato začinjeno s poetično fantastiko in vpeto v postmodernistični slog, za katerega je značilno brisanje meja med faktografskim in imaginarnim, novo interpretiranje zgodovine ali pač njeno mitsko preobražanje, dimenziji časa in prostora sta običajno preseženi, besedila, polna parodije, pa so nadvse polemična, razigrana in dinamična. Z vsem tem se soočimo tudi v pričujoči zbirki, v kateri se zgodbe, ki jih beremo, delijo na dva sklopa.
V prvem delu so predstavljene freske, v katerih poleg nekaterih znanih zgodovinskih osebnosti nastopajo tudi pomembni posamezniki iz makedonske zgodovine, pripovedujejo pa o različnih čudnih pojavih: o hudičevi luknjici na stropu, ki se je ne da popraviti; o Isaacu Newtonu, ki dokazuje, da si kamen in ptica nista tako različna, kot se običajno misli; o Aristotelu in njegovem zvedavem učencu Aleksandru, katerega duša se ob smrti razleti na tisoče drobnih steklenih koščkov; o igumanu Kirilu in prelestnem Isijanu, ki zmore narediti, da svetniki na zidovih samostana oživijo; o razpokah na nebu, zidanju nebeškega stebra in nebu, izklesanem iz kamna, ki se kruši in spreminja v prah; o Dalmantu in skrivnostni grešnosti besed; o Averoesu, ki ni zmogel razumeti dveh besed iz Aristotelove Poetike in ga je v Bibliji mučila pripoved o stvarjenju ženske iz kosti moškega rebra; o izgubljenih črkah; o obleganju Soluna, potresu in velikem triku množične hipnoze; o preroku Svetovidu; o čudežni freski mojstra Evtihija, ki upodablja svetnike z vodenimi očmi in prišleku, ki je upodobljeno lepoto svetnikov razmnožil; o Slavi, ki se spremeni v vinsko mušico in pristane na nosu pesnika Konstantina Miladinova; o Evripidu, ki na predstavi z zvijačo približa božanstvo občinstvu ter ostane brez pomembnejšega dela niča.
Avtor kot fiktivni urednik zbirke bralca že uvodoma opozori, da so vse predstavljene freske močno popačene, predvsem so prekrite s številnimi sloji (kulturne) pozabe, ki se v besedilu pojavlja kot vrzel, prekinitev oz. Odsotnost, in potrebujejo restavracijski poseg. Da bi se približali njihovi jasnejši, popolnejši podobi oz. polnejšemu razumevanju pomenov, ki jih imajo posredovati, jih je potrebno z dodatno razlago in razkritjem nevidnih plasti reinterpretirati. To avtor deloma stori v drugem delu zbirke, ki ga zapiše kot dopolnjujoče opombe freskam – restavracije. Te se nanašajo bodisi na oštevilčene fragmente posameznih fresk bodisi se razvijejo v nove zgodbe, ki dopolnjujejo prvotno, nekatere pa se iztečejo v parodije različnih poljudnoznanstvenih diskurzov. Besedilo restavracij s tem postane besedilo, ki se napaja iz predhodnega besedila, samo pisanje pa se izrazi kot akt branja.
Avtor uvodoma poudari tudi vlogo in pomen kateregakoli drugega pozornega bralca, ki zmore v freskah samostojno razbirati, kar je v njih odsotnega, pri tem pa mu kot namig lahko služijo psevdocitati in opombe, ki jih zapiše kot uvodne v freske in restavracije. Kulturno-zgodovinska pozaba ter filozofska in semantična zagonetnost v drugem delu zbirke, t. j. v restavracijah prvotnih fresk, bralcu predstavlja kar velik izziv, še posebej, če pozornost v prvem delu ni bila izostrena in se je med branjem izgubil kakšen detajl. A tudi če se polnemu zapopadenju logike besedila in prepoznavanju sklicev na osebnosti, dogodke in knjige, ki jih je v besedilu kar nekaj, povsem odpovemo, je užitek ob branju razgibanemu bralcu, ki v literarni drugačnosti uživa in je naklonjen intelektualnemu hedonizmu, absolutno zagotovljen.
V slovenski jezik sta prevedena tudi pisateljeva nagrajena romana Azbuka za neposlušne in Popek sveta.
Objavljeno: 20.03.2026 15:21:36
Zadnja sprememba: 25.03.2026 07:20:34
V ulici steklarjev v Rimu je Aristotel doživel zanimivo epizodo. Ko je prispel tja, se je pozanimal, kdo je najbolj vešč steklar, in vsi so mu rekli, da je to neki čudak, ki že dolgo z nikomer ne govori in nikogar ne sprejme v svojo delavnico. Preprosto prezira ta svet, so rekli. Nihče pa ni poznal vzroka za takšno vedenje.
Vztrajni Aristotel je kljub temu dosegel, da ga je spustil v svojo hišo. Na vratih ga je sprejela steklarjeva hči, Aristotel pa je z ostrim zunanjim in notranjim očesom takoj opazil, da je tanka, lomljiva in prozorna. Zaradi njene popolne lepote je upravičeno sklepal, da je narejena iz najnežnejšega stekla, najverjetneje iz diha njenega očeta, z mukotrpnim pihanjem skozi cev za oblikovanje kvarca. »Ali imate mater?« jo je vprašal modrec. »Moja mati je ogenj, moj oče pa steklarjev dih. Nekoč sem bila tudi jaz iz mesa in krvi, vendar je moja lepota pri moških vzbujala poželenje in bila sem tisočkrat posiljena. Oče se je razjezil in me predelal v najfinejše steklo in od takrat se me nihče več ne upa dotakniti, da me ne bi zdrobil. Nihče ne bi imel nič od tega, da me zdrobi, saj me potem ne bi mogel več gledati. Moj oče je ljudi naučil, da lahko stvari najbolje obvaruješ, če jih narediš karseda lomljive. Tako se jih ne bo nihče dotikal, pač pa jih bo samo gledal.«
Skupaj sta se spustila v steklarjevo klet, ki je bila obenem tudi delavnica. Tam je Aristotel zagledal človeka, starega nemara sto tisoč let, z dolgo belo brado in očmi, rdečimi od stopljenega steklenega peska. Videti je bil, kot bi prišel iz Hefajstove kovačnice. Dolgo je govoril o poreklu in čarobni formuli stekla, sem ter tja pa je pihnil v cev in proizvajal neverjetne oblike, ki jih je bilo zaradi prozornosti in nežnosti težko razpoznati. Njegovo steklo je bilo najtanjše, najnežnejše in najbolj lomljivo v celem Rimu; in če upoštevamo, da je takrat Rim pomenil svet, tedaj lahko rečemo, da je bil najnežnejši steklar na svetu. Rekel je, da se spomni, da je recept za izdelavo stekla ukradel iz Asurbanipalove knjižnice, ko je bil še mladenič, star okrog petsto let, d pa je v njem zelo hitro našel napake in ga začel izpolnjevati. Naposled mu je Aristotel povedal, čemu je prišel. »Potrebujem steklo, ki bo odražalo pohlepnost duše,« je dejal.
(str. 120-12)
… ni mogoče sestaviti popolne, najlepše besede, zato ker je Bog, ko je ustvarjal svet, en glas skril. In ta glas, ki daje popolnost, danes manjka vsem besedam, ki jih izgovarjamo. Mi ga danes ne moremo najti niti proizvesti, ker ga nikoli nismo slišali niti imeli. Ta glas preprosto pripada Odsotnosti …
