Odrasli srednjih let (30–59 let)

skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Privzete barve Črn tekst na beli podlagi Bel tekst na črni podlagi Rumen tekst na modri podlagi Črn tekst na bež podlagi Zelen tekst na črni podlagi

Pisava

Privzeta pisava Open Dyslexic Arial Times New Roman Tahoma Verdana

Velikost

100% 125% 150%

Zapri nastavitve

Pomladni dan

Pomladni dan je klasično delo slovenske književnosti, predmet številnih literarno-zgodovinskih in jezikoslovnih raziskav, roman, na katerega se navezujejo tudi sodobni slovenski pisatelji 21. stoletja (npr. Tone Partljič v delu Ljudje iz Maribora, pripoved Pisatelj in gad).

Prvoosebni pripovedovalec je 35-letni pisatelj, ki se leta 1945 šest dni po koncu vojne po petnajstih letih vrne v zapuščeno domačo hišo v bližini reke Idrijce. Temu se kot pripovedovalka pridruži njegova teta, ki nečaku razkriva dogodke v obdobju njegove odsotnosti. Spomini, predmeti, narava v okolici in ljudje so iztočnice, skozi katere avtor razgrinja svoje lastno življenje od otroške dobe do trenutka pripovedovanja. Skozi intimno individualno zgodbo kmečkega fanta, ki je bil prisiljen zapustiti trgovsko šolo v Gorici, si samostojno pridobil gimnazijsko izobrazbo, se pridružil nastajajočemu antifašističnemu gibanju in po izpustitvi iz zapora leta 1929 kmalu (leta 1931) ilegalno pobegnil čez mejo, se nam v ozadju razkriva kolektivna zgodovina severno-primorskega podeželja v prvi polovici 20. stoletja, v času italijanske oblasti in fašizma. Poleg njega je protagonistka njegove in tetine pripovedi Božena (imenovana Kadetka), otrok, dekle in odrasla ženska, ki svojega prvoosebnega pripovednega glasu v knjigi sicer nima, a je njena življenjska zgodba osišče romana, celo eden temeljnih razlogov za njegov nastanek (Nemara bom nekoč le napisal zgodbo o njej – str. 238). Božena je nezakonski otrok, sad ljubezni med tujim vojakom češke narodnosti in domačinko. Odraščala je v družini osrednjega pripovedovalca.

Poleg literarno-umetniških odlik in zgodovinskih, etnoloških ter socioloških elementov, ki so poglobljeno obdelani v številnih študijah (nekatere so navedene v zunanjih e-povezavah), zgodbi obeh protagonistov ponujata tudi številne druge vsebinske motive, ki zlahka pritegnejo tudi širši krog današnjih bralcev: družinski odnosi, samopodoba v obdobju odraščanja, motiv krivde, doživljanje smrti, življenje duhovnikov, vzgoja otrok, motiv domotožja, vedoželjnost, domovinska čustva, večkulturnost, krščanska morala, narodnostno mešana partnerska razmerja, odnos oče-sin, motiv sirot, socialne izločenosti, motiv neformalne posvojitve otrok …

Stalnica pripovedi je tudi motiv literarnega ustvarjanja v različnih oblikah (postopna identifikacija odraščajočega fanta z vlogo pisatelja, očetova potrditev sinovih pisateljskih ambicij, dialogi o razmerju med fikcijo in resničnostjo ter procesu pisanja in razmišljanja o poslanstvu pisateljev kot zapisovalcev posebnih individualnih zgodb in kolektivne zgodovine).

Literarna umetnina z dvema zelo zanimivima literarno upodobljenima osrednjima osebama, vrsto zanimivimi (jezikovno izbrušeno karakteriziranimi) stranskimi osebami, bogato naravo z izrazito poetično in simbolno noto in razgibano zgodovino v ozadju, je vsekakor delo, ki bralca pritegne in obogati tako ob prvem kot ob ponovnem branju.

Sedem sester : Majina zgodba

Prva knjiga iz serije knjig o sedmih sestrah d’Apliese se začne s smrtjo Pa-Saalta, njihovega krušnega očeta. Najstarejša hči Maja se po prejemu obvestila vrne na družinsko posestvo v Švici in začne odkrivati in razpletati zgodbo svoje prave družine, svojega rojstva in posvojitve. Pot jo popelje vse do Ria de Janeira, kjer odkrije svojo povezavo s staro in razpadajočo hišo in njeno lastnico. V Riu de Janeiru se do tedaj v ljubezni razočarana in samotarska Maja tudi zaljubi in splete ljubezensko zgodbo svojega življenja.

Serija knjig o sedmih sestrah je leposlovni roman z mitološkim ozadjem; deloma se naslanja na zgodbo o sedmih sestrah Plejadah, zvezdni kopici v bližini Orionovega pasu.

Nekadilci brez otrok

Vsakdo, ki se želi preseliti v Ljubljano, hitro naleti na problem z nastanitvijo; najemnine so visoke, pogoji številni, razmere pa marsikje precej nižje od pričakovanih za postavljeno ceno. Sanja v Ljubljani že dolgo in na različnih lokacijah živi s cimro Dunjo, vendar jo ta nenadoma zapusti in je primorana sama poiskati novo, cenejše bivališče, medtem ko preboleva izgubo njunega prijateljstva.

Življenje brez Dunje in brez svojega domovanja pomeni številna druženja, ki si jih Sanja ne želi, odvisnost od drugih, ki so enakih let in v boljši situaciji, in zapadanje v pasivno sprejemanje bede, za katero se ne zdi, da bo minila. Iskanje stanovanja je bilo zahtevno, že preden sta se spoznali z Dunjo, po vmesnem času, ko sta iskali in se vseljevali skupaj, pa je postalo še težje, čeprav se zdi, da je stanovanj pravzaprav vedno več in se nenehno gradijo nove in nove soseske. Ironično mora v službi prav Sanja zagovarjati mogotce, ki te soseske gradijo, medtem ko sama ne more dobiti niti kredita za katerega koli od teh luksuznih stanovanj, čeprav bi jo mesečno kredit prišel manj kot najemnina. Po drugi strani tudi tisti, ki stanovanja dejansko gradijo, torej fizični delavci, sami nimajo nujno urejenega stanovanjskega problema; tako kot Sanja tudi Til iz danes na jutri ostane brez najete sobe in kljub ugovorom, da nepomita posoda ni razlog za izgon, išče nov dom in računa, kako naj si v primeru uspešnega iskanja plača varščino, ki je itak ne bo dobil nazaj. Je pot do lastnega doma res le dedovanje ali vselitev k partnerju z lastno nepremičnino? Ali pač rabiš samo malo sreče?

Psihoterapevtka Nika Nikolič piše kratke zgodbe, Nekadilci brez otrok pa je njen prvi roman.

Popotovanje po moji sobi

Običajno ob besedi popotovanje pomislimo na daljne, eksotične destinacije oziroma na dlje časa trajajoče potovanje po bolj (ali manj) oddaljenih krajih, zato se ob naslovu pričujoče knjige verjetno upravičeno poraja vprašanje, kako si sploh predstavljati potovanje po tako izrazito zamejenem prostoru, kakor je soba.

To literarno popotovanje nas v obliki 42-ih dnevn(išk)ih zapisov popelje po znanih in neznanih krajinah de Maistrove domače sobe – prostora, ki sicer predstavlja priprav(ljal)no izhodišče ob začetku poti oziroma varno zavetje ob vrnitvi . Je torej mogoče, da bo pisatelju uspelo ustvariti čisto pravi itinerar popotovanja po njemu dobro znanih, nespremenljivo določenih kotičkih domačega prostora?

Brez skrbi, pred nami se razprostre vse prej kot klavstrofobična »pokrajina«, orisana v slogu potopisov 18. stoletja, z ironičnimi ter skorajda satiričnimi podtoni. Avtor nas direktno nagovarja, da se mu pridružimo na tej poti, njegov zapis pa se le zdi definiran z zidovi sobe; to potovanje je dejansko pot po metafizičnem prostoru, subjektovem umu, njegovih sanjah, idejah, filozofskih razmišljanjih ter tudi strahovih in pomislekih.

Medbesedilne reference ter literarni uvidi kažejo na avtorjevo široko poznavanje književnosti; ob argumentaciji, ki jo podaja, lahko tudi sami sočustvujemo s še tako diaboličnim literarnim antagonistom, kot je – hudič. V svoje zapise mojstrsko vpleta avtobiografske, dnevniške prvine, poetični opisi preprostih kosov pohištva se le navidezno bodejo z razmišljanji o znanstvenikih ter dosežkih minulih obdobij. Njegove misli so prodorne; fantazijske ali mejno sanjske pasaže nevsiljivo izmenjuje s humornimi anekdotami ter izmišljenimi dialogi znanih ljudi preteklih časov. Vse zastranitve v toku zgodbe so nič manj kot namerne in povsem relevantne.

V delu se zrcalijo ideje in posledice francoske revolucije, živahni, spremenljivi duh časa, v katerem je de Maistre ustvarjal, kljub temu pa je njegovo delo presenetljivo relevantno, aktualno in osvežujoče branje tudi dve stoletji po nastanku. Zgodba je sicer produkt dolgčasa, ujetosti v mirovanje, oboje pa posledica »prave« avanture – sodelovanja v dvoboju, zaradi česar je bil obsojen na šest tednov hišnega pripora. Iz sobe ne more pobegniti, vendar je možnost izhoda zgolj zamaknjena, (od)rešitev pa blizu. Čeprav je kazen zanj vsekakor dobrodošla, ker mu umik iz vsakdanjega vrveža ljudi/odnosov omogoči, da napiše knjigo, ki ga je »tiščala v prsih«, lastna soba vendarle zanj ni nuja, temveč priložnost; nanjo je obsojen z zavedanjem, da bo iz te celice v kratkem tudi rešen.

Avtorju uspe ustvariti svojevrsten hibrid – v branje ponudi izmuzljivo žanrsko plastenje z jasnim nasvetom, da je potrebno najprej dodobra spoznati sebe, če želimo razumeti tudi druge. Njegova pripoved je vedra, na trenutke posmehljiva (v odnosu tako do samega sebe kot do družbenih norm in navad s konca 18. stoletja), zapisani razmisleki o metafizični naravi človeka, umetnosti, politiki, znanosti, pisanju, smrti, življenju, posmrtnem življenju ter naravi same narave pa iz navidezno konfuznega sklobka kontemplativno preidejo v idejni kontrapost.

De Maistre izhaja iz lastnih izkušenj sina, prijatelja, ljubimca, vojaka, gospodarja. Veliko mero občudovanja izkaže predvsem obdobju antike – na trenutke zavzeto poveličuje idejo preprostega življenja v naravi. Z ironijo pod pretvezo gentlemanske resnosti zapisuje dialoge duše in živali, polov istega jaza, dihotomičnega ter simbiotičnega odnosa, ki občasno deluje skoraj shizofreno. Subjekt namreč sočustvuje s sebi podložnimi, manj privilegiranimi ljudmi, oziroma celo trdi, da najpomembnejše življenjske lekcije prejme prav s strani služabnika ter zveste psičke, njegovo obnašanje pa je – čeravno se tega zaveda – še vedno povsem oblastniško. Nad obema sestavnima deloma svojega bitja nima nadzora, saj se pogovarjata in celo delujeta kar mimo njegove volje; v njuni zgodbi je zgolj in samo opazovalec – ali pa morda le prelaga vsakršno odgovornost nanju.

Pompoznemu tonu navkljub vseeno premore dovolj samoironije, s katero razgalja večno dvojnost človeške narave. Njegova ideja moralnega ogledala, ki bi odslikovalo vso našo resnico, je mamljiva, čeprav se zaveda, da od tega »ne bi bilo nikakršne koristi« – tudi njegova dvojna narava se kaže v dejstvu, da se svojega popotovanja sicer veseli, a bi hkrati na pot raje odrinil v mirnejšem postnem in ne izzivalnem pustnem času. Vseeno pa njegovo obžalovanje dejstva, da je »ponovno« svoboden in se mora vrniti v družbo, ni nenavadno.

Vsekakor lahko rečemo, da je de Maistrov zapis dobro odmerjen pogled v ogledalo tedanje kot tudi sedanje družbe in zgolj navidezno neblagoglasen, saj se vsem zastranitvam navkljub kot celota združi v zgoščeno ter intenzivno pripoved.

Razsvetljen(sk)o pisanje, razsvetljujoče branje.

Foucaultovo nihalo

(Resnica je anagram nekega anagrama)

“Tedaj sem zagledal Nihalo. / Krogla je na koncu dolge, na svod kora pritrjene niti z enakomerno veličastnostjo izrisovala široke loke.“

Mojstrovina, po tematiki primerljiva z popularno uspešnico Da Vincijeva šifra, kjer opazimo pomembno razliko: roman Nihalo je plod Ecovih življenskih raziskav tajnih društev in organizacij (Eco je namreč doktor srednjeveške filozofije in literature), pri čemur misterija ne ustvarja zgolj z razvozlavanjem skrivnosti in plehkega akcijskega vzdušja, temveč roman raziskuje tudi vpliv razvozlavanja skrivnosti na psiho protagonista, gospoda Casaubona, ki tekom romana uspešno dokonča svojo diplomo, ter ugledne založnike, gospoda Belba in Diotallevija, ki delujejo za založnika g. Garamonda in se sicer bojujejo proti lahkovernosti in pseudo-znanstvenim delom. V začetnih poglavjih gospoda iz porogljivosti celo snujeta “Fakulteto primerjalne postranskosti, na kateri se študira nepotrebne ali nemogoče predmete”, namen fakultete pa je “vzgajanje strokovnjakov, ki so spodobni večati v neskončnost število irelevantnih predmetov”; dokler ju pod vplivom pripovedi skrivnostnega polkovnika Ardentija ne prevzame raziskovalna mrzlica, ko stopijo v stik z legendo o vitezih Templjarjih in svetem gralu, ki splete niti z ostalimi skrivnimi združbami po svetu.

Roman je prepreden z gostobesednimi in natančnimi akademskimi popisi, pripovedmi in razlagami profesorjev, ki so tudi zgodovinsko dokazljivi, pa tudi drugimi izmišljotinami in filozofskimi nesmisli. Knjiga je zato težko in počasi berljiva, kliče po ponovnih branjih, saj se med vrsticami, plast za plastjo, sprotni odstirajo hermenevtične tančice. Vsekakor pa bo že prvo branje prineslo poglobljene uvide v skrivnostna gibanja Nihala.

Knjiga, ki dokazuje, kako težko se je dokopati do verodostojnega vira informacij, kako zapleteno je iskanje resnice in resničnih informacij; nauk, še posebej relevanten v današnji dobi halucinatorne umetne inteligence.

Delo Umberta Eca (1932 – 2016) Foucaultovo Nihalo (izvirnik 1988) prvič izide v Slovenskem prevodu Vasje Bratine leta 2005.

Urmal, mamutov prijatelj

Kaj zanimivega se lahko zgodi mlademu Tjamoncu na sončno dopoldne, ko mama za trenutek odide na klepet k sosedi? Marsikaj, sploh, če je ta mladi Tjamonec radovedni in pogumni ledeni jelen – Urmal, ki je izkoristil mamino nepozornost in odšel raziskovat proti toku reke Njeve, ki je mirno tekla mimo njihove naselbine. Za vsakim rečnim ovinkom, ki ga je prehodil in raziskal, ga je seveda še močneje zanimalo, kaj se skriva za naslednjim ovinkom in tako je kmalu pustil dom daleč za seboj in se srečal z eno največjih živali tistega časa – z mamutom.

Vsak, ki se je v Prirodoslovnem muzeju kdaj zazrl v veličastno okostje mamuta, se je verjetno vprašal, kakšno življenje je ta orjaška žival živela, po katerih poteh jo je ubirala in kako je končala v strugi današnje reke Nevljice. Jože Urbanija nam z Urmalom, mamutovim prijateljem ponuja zanimivo domišljijsko zgodbo, ki bi se prav lahko tudi v resnici odvila na sotočju dveh rek neko davno pomlad, ko sta sonce in južni veter opravila svojo dolžnost in je pod planinami zadišalo po pustolovščinah, ki jih je odlično upodobil Miha Ha. Strip je osvojil, poleg zlate hruške, še nagrado Zlatirepec 2023, ki se podeljuje za najboljši domači strip za otroke in mlade.

Urmal, mamutov prijatelj : domišljijski roman

Kaj zanimivega se lahko zgodi mlademu Tjamoncu na sončno dopoldne, ko mama za trenutek odide na klepet k sosedi? Marsikaj, sploh, če je ta mladi Tjamonec radovedni in pogumni Urmal, ki je izkoristil mamino nepozornost in odšel raziskovat proti toku reke Njeve, ki je mirno tekla mimo njihove naselbine. Za vsakim rečnim ovinkom, ki ga je prehodil in raziskal, ga je seveda še močneje zanimalo, kaj se skriva za naslednjim ovinkom in tako je kmalu pustil dom daleč za seboj in se srečal z eno največjih živali tistega časa – z mamutom.

Vsak, ki je v Prirodoslovnem muzeju kdaj obstal pred veličastnim okostjem mamuta, se je verjetno vprašal, kakšno življenje je ta orjaška žival živela, po katerih poteh jo je ubirala in kako je končala v strugi današnje reke Nevljice. Jože Urbanija nam z Urmalom, mamutovim prijateljem ponuja odlično domišljijsko zgodbo, ki bi se prav lahko tudi v resnici odvila na sotočju dveh rek neko davno pomlad, ko sta sonce in južni veter opravila svojo dolžnost in je pod planinami zadišalo po pustolovščinah.

Kako udomačiš človeka: priročnik za mačke

Izdanih je bilo že mnogo priročnikov za lastnike mačk, teh nepredvidljivih veličastnih malih bitij, ki so osvojile srca mnogih. Nismo pa še imeli priročnika, ki bi spregovoril o tem, kako mačka udomači svojega človeka. Vse do knjige italijanske vizualne umetnice Barbare Capponi z umetniškim imenom Babas. Kratka knjižica pisana v humornem tonu mačke in mačjeljubce seznani z vsemi osnovnimi principi v življenju mačk. Vsaka mačka mora najprej poiskati svojega človeka, oziroma, kot ljudi poimenujejo mačke, svojo opico. Pri tem mora čim bolj poznati vse nenavadne lastnosti te čudne živalske vrste, ki boleha za stvaritisom (navezanost na nepotrebne predmete), hrano pred zaužitjem najprej s pripomočki uničuje in pogosto precej po nepotrebnem zapleta lastno življenje. Mačke, mojstrice zapeljevanja človeka pripravijo do odrekanja in izpolnitve vsakršne želje mačjega vladarja ali vladarice. Seveda, kljub vsem vragolijam in kaosu, mačka občasno svojim podrejenim nakloni tudi nekaj pozornosti in veselja. A vse v pravih mejah, da se ve, kdo je glavni.

Čeprav so glavna tema knjige mačke, avtorica izvrstno analizira človeka. Z mačje perspektive lahko spoznamo, kako nesmiselno je včasih človekovo vedenje. Morda so si ravno zato mačke za svoje služabnike izbrale prav ljudi. Obvezno branje za vse lastnike mačk in tiste, ki bi to želeli postati. Babas je v knjigi moči združila s kreativnim direktorjem podjetja Chez Dédé Andreom Ferrollo, ki je prispeval čudovite črno bele ilustracije mačk. Skupaj sta leta 2016 ustvarila tudi Mednarodno imaginarno knjižnico, prvo zbirko knjig, ki še niso bile napisane.

Leglo zla : iz oči v oči z najhujšimi zločinci na Slovenskem

Leglo zla ima pomenljiv podnaslov, ki nam že takoj pove, o čem bomo v knjigi brali. O najhujših zločincih in pogovorih Sare Volčič z njimi. Avtorica piše o svojem dolgoletnem delu poročevalke s področja črne kronike in srečevanjih s kriminalci, morilci, pa tudi o njihovih žrtvah. Pri tem ne gre za bombastično poročanje, temveč osvetlitev različnih kriminalnih primerov in globoka razmišljanja avtorice same o nasilju, zlu, ki smo ga ljudje sposobni. Z mnogimi obsojenci se je pred kamero (če je za to dobila dovoljenje in če so obsojenci na to pristali) pogovarjala o vzrokih in povodih za nasilna dejanja. Z druge strani so o posameznih primerih spregovorili tudi znanci, sorodniki, prijatelji žrtev in obsojencev. Prizorišča, na katerih se je (in se še) srečuje z ljudmi s teh različnih strani, so prostori, kjer so se zločini zgodili, sodne dvorane, kjer se o njih razsoja ter zapori, kjer bivajo kaznjenci. Obstaja pa še en prostor, kjer se vse te zgodbe in razmišljanja nalagajo. To je notranji svet Sare Volčič, ki te zgodbe hrani in jo še po dolgem času od poročanja o konkretnem primeru usmerja k osebnemu, intimnemu razmišljanju, večkrat tudi k ponovnim obiskom krajev zločinov. Vprašanja, ki si jih pri tem postavlja, so etične in moralne narave. Zanjo je namreč v vsakem človeku vsaj drobec dobrega, ki ga vztrajno išče. Se zločinci kesajo? Občutijo krivdo? Resnično obžalujejo in želijo okrevati? Se zavedajo nesvobode? Si želijo prostosti in ali vedo, kaj to pomeni?

V zahvali na koncu knjige Sara Volčič zapiše tudi, da je življenje največ, kar imamo. In da pisati o težkih, grdih stvareh ni enostavno. Predvsem je boleče. Kot je lahko boleče spominjanje na to, kaj so obsojenci storili žrtvam in njihovim bližnjim. Pa tudi bližnjim ljudem obsojencev samih, njihovim partnerjem, družini, sorodnikom, prijateljem, ki se jih večkrat sramujejo in z njimi prekinejo vse stike. Še en pomemben dejavnik naglasi Volčič, to je resocializacija in življenje po prestani zaporni kazni. Kot pravi sama, vseskozi in še vedno verjame v zmago ljubezni in tistega dobrega v človeku (čeprav priznava tudi to, da je pri tem morda malce naivna).

Sara Volčič je znana in priznana novinarka, ki že več kot trideset let pripravlja prispevke o kaznivih dejanjih za televizijo in tiskane medije. Njeno področje je torej črna kronika. Za pisanje knjige jo je nagovorila urednica Mladinske knjige zaradi načina poglobljenega, empatičnega in senzibilnega poročanja o teh težkih temah.

Sum

Švicarski pisatelj in dramatik Friedrich Dürrenmatt (1921-1990) je bil znan po svojih avantgardnih dramah, pikrih satirah, srhljivih pripovedkah in kriminalkah, v katerih je kombiniral elemente klasične detektivke in eksistencialne filozofije. Njegovo najbolj znano delo je trilogija detektivskih romanov z inšpektorjem Hansom Bärlachom; Sum, ki je izhajal med letoma 1951 in 1952, je druga knjiga v trilogiji in nadaljevanje uspešnice Sodnik in njegov obesilnik (1950), v katerem je na smrt bolni Bärlach preiskoval umor vplivnega policijskega poročnika. V Sumu inšpektor Barlach, ki okrepa po težki operaciji, posumi, da je uspešni švicarski zdravnik na las podoben iskanemu nacističnemu vojnemu zločincu dr. Nehlu, ki je v koncentracijskih taboriščih blizu poljskega mesta Gdansk izvajal grozljive eksperimente. V želji, da bi zločinca identificiral in pripeljal pred roko pravice, se inflitrira v zdravnikovo zasebno kliniko, kjer pa stvari kmalu uidejo nadzoru.

Sum predstavlja obvezno branje za ljubitelje kriminalnih romanov, ki so jim hkrati blizu razmišljanja eksistencialistov kot sta Jean-Paul Sartre in Albert Camus.