Po tem, ko je angleški pisec Sir Arthur Conan Doyle leta 1893 v kratki zgodbi The Final Problem “umoril” svoj legendarni lik detektiva Sherlocka Holmesa, je tega ponovno “oživel” dobro desetletje kasneje z romanom Baskervillski pes, ki še danes ostaja njegov najbolj slaven primer. Doyle je navdih za roman črpal iz angleške ljudske legende o nadnaravnem črnem psu, ki se naj bi pojavljal na osamljenih podeželskih poteh in simboliziral prisotnost hudiča ali oznanjal prihajajočo smrt.
Roman sledi Holmesu in njegovemu zvestemu pomočniku dr. Watsonu, ki ju obišče dr. Mortimer s prošnjo, da bi raziskala smrt njegovega dobrega prijateljica Charlesa Baskervilla. Njegovo truplo je bilo najdeno v močvirju nekje v južnem delu Anglije, po katerem naj bi strašil duh črnega psa, omenjena legenda pa je tesno povezana s skrivnostno preteklostjo družine Baskerville. Holmes in Watson se lotita navidez nerešljivega primera in obenem nehote začneta raziskovati ozadje legende o zloveščem psu iz močvirja…
Thomas Bernhard je bil nadvse kontroverzna avstrijska persona 20. stoletja, pogosto osovražena s strani oblasti, saj je v svojih delih blatil vse, kar je avstrijskega – od podeželja, “boljše družbe”, državnih organov, institucij in določenih (umetniških) krogov.
Rodil se je na Nizozemskem kot nezakonski otrok hišne pomočnice in mizarja, a ga je mati kmalu po rojstvu poslala k sorodnikom na Dunaj, kjer je za njegovo duhovno izobrazbo skrbel pisatelj dedek. Očeta ni nikoli spoznal in občutek nezaželenosti v družini je odločilno vplival na njegov odnos do sveta, s katerim si je bil kasneje neprestano navzkriž. Spremljala ga je tudi obilica škandalov, zadnji izmed njih je bila oporoka, v kateri je prepovedal objavljanje svojih del znotraj avstrijskih meja.
Bernhardu resda lahko očitamo mračnost obravnavanih tematik – hkrati iz njegovega pisanja pogosto veje trpko osebno razočaranje nad človekom in družbo nasploh – vendar je kljub temu vreden branja, saj sta poetika in kvaliteta njegovega jezika na visokem nivoju. Jezikovno semantiko obvlada do te mere, da si lahko na skladenjskem nivoju nemoteče dovoli marsikatere jezikovne strukture, ki se jih sicer vsak pisatelj, ki da kaj nase, praviloma izogiba. Takšna so na primer ponavljanja, ki jih mrgoli tudi v Sečnji, a še zdaleč ne kvarijo bralskega užitka, prej obratno: prav s ponavljanji doseže učinek osredotočene bralske zamaknjenosti, ki vakuumsko vleče v logiko pripovedi, da na koncu (skoraj nevede) pademo globoko v zgodbo in začutimo čustvovanje ter notranji svet protagonista.
Bernhard iz na prvi pogled frivolnih in nepomembnih situacij naredi cel spektakel. V Sečnji se navzven ne zgodi prav dosti (spremljamo družabno večerjo v buržoaznem avstrijskem stanovanju starih pripovedovalčevih prijateljev, do katerih goji tlečo zamero), a glavno dogajanje se odvija izključno v pripovedovalčevi notranjosti – prek spominov in grenkih misli, ki mu jih vzbujajo gostitelji, pred katerimi pa kaže tako hladen in ravnodušen obraz, da se položaj izrojeva v svojevrstno, komično subtilno grotesko. Tiskanje te knjige je bilo zaradi tožbe prijatelja, ki se je prepoznal v enem od likov, v Avstriji nekaj časa prepovedano.
Kako ostati hladnokrven ob branju romana Hiper je veliko in zagonetno vprašanje. Vsaj za tiste bralce_ke, ki še vedno in upirajoče se verjamemo (ali si to vsaj želimo) da globalne finančne povezave nimajo vsemogočnega vpliva na naša življenja. Zdi se, da je svet danes vse premajhen za takšna iluzorna pričakovanja. Tudi denar, pravzaprav mnogo denarja, ne prinaša neomejene svobode. Liki romana se poskušajo iz revščine povzpeti na vrh – toda kje oziroma kaj ta vrh sploh je? To poskušajo dognati člani družine Hardi, ki se na svoji življenjski poti zaradi političnega delovanja očeta Rafika znajdejo v Londonu. Obubožana starša skušata otrokom omogočiti spodobno šolanje in preživetje. Medtem ko se Rafik utaplja v spominih na kurdsko vprašanje, mati Xezal na skrivaj služi denar kot čistilka. Otroci odrastejo in se podajo v svet financ. Mohammed ali M., kot ima raje, da ga kličejo, najstarejši sin, se zaposli v finančni korporaciji in na materino vprašanje, kaj sploh počne, odgovarja, da lastnikom pomaga služiti denar. Siver se po neuspelem zakonu znajde v Dubaju, kjer sebe in hči skuša preživljati z delom prodajalke v trgovinskem centru za petične kupce. Najmlajši Laika se poda po svetu, ustvarja spletne strani, programe in služi z algoritmi, vse dokler se na vratih ne pojavijo možje v črnem. V tem okviru se dogaja življenje družine, ki jo skupaj krpajo le še materini nenehni klici in občasni obiski. Ko Rafik premine, so spet vsi skupaj. Na veličastnem pogrebu, kjer jih v kurdski vasi v Iraku pričaka nepregledna množica, ki se spominja Rafikovih pogumnih dejanj, se največkrat krute finančne sanje umaknejo prvinskemu razmišljanju o smislu obstoja prav vsakega posameznika.
Komu torej pripada prihodnost v tej svetovni družbi hitro napredujočih množic vse revnejših in tistimi nekaj odstotki najbogatejših? Hiper sproža vprašanja, na katera sicer imamo odgovore, a ti so lahko že v naslednjem trenutku napačni. Svetovna elita najbogatejših ne izbira več. Svet in prihodnost kroji po svojih željah. Posameznik ne pomeni ničesar več. Antropocen je že zdavnaj postal kapitalocen, do nekrocena pa je, tako se zdi, samo še korak.
Agri Ismaïl je kurdski avtor, ki živi na Švedskem. V Londonu, Dubaju in iraškem Kurdistanu je deloval kot korporativni odvetnik. Piše eseje in kratke zgodbe, Hiper pa je njegov prvenec.
Sam Baldwin je še eden od tujcev, ki so se zaljubili v Slovenijo. Lepota dežele ga prevzame že ob prvem stiku, bolj, ko jo raziskuje, bolj je “njegova”. Všeč so mu tudi letni časi s toplimi poletji in zasneženimi zimami, sanja o svoji gorski kočici. Z bratom se poda v nakup stare sušilnice mesa na hribu Hrib na Koroškem. Počasi jo obnavlja in obenem spoznava sosede ter ostale Slovence. Njihove navade ga večkrat presenečajo, v veliki meri pozitivno. Se pa ob kakšni strogi birokraciji tudi neprijetno zdrzne. Še posebej se čudi nad sosedskimi odnosi, ki jih nemalokrat zastruplja boj za košček zemlje, ki se vleče že več generacij. Navdušen je nad gostoljubnostjo ljudi in njihovo prijaznostjo. Z veseljem in entuziazmom spoznava in aktivno sodeluje pri naših tradicionalnih delih, kot so koline, žganjekuha, priprava drv za zimo, lovljenje polhov … Pri večini ljudi prepoznava nostalgijo po nekdanji državi, peščica drugih jo je že skoraj pozabila. Vpisal se je na intenzivni tečaj učenja našega jezika, čeprav pravi, da tega znanja v Sloveniji skorajda ni potreboval. Vsak, ki je opazil, da je Sam Anglež, je pričel pogovor z njim v njegovem rodnem jeziku. Presenetljivo je dvojino precej hitro dojel, večji problem so mu delali skloni. In prvič je doživel, da se njegovo ime spreminja. Pri nas njegovo ime ni “le” Sam, odvisno od konteksta se spreminja v Sama, Samu, Samom … Vmes doživlja tudi vzpone in padce v intimnem življenju. Ločitev, samota, nova ljubezen, selitev v Španijo, ponovno ednina in nato novo prijateljstvo. Ravno na tečaju slovenskega jezika v Ljubljani je spoznal koroško Slovenko Marino, ki se je zaradi svojih slovenskih korenin želela naučiti slovenščine, ki je v njeni primarni družini na Koroškem v Avstriji niso uporabljali. Njuno prijateljstvo se je razvilo v mnogo več; avtor pravi, da ob selitvi v Avstrijo ni izgubil Slovenije, ampak je ob njej pridobil še eno deželo.
Z angleškim humorjem začinjena zgodba o spoznavanju Slovenije vas ne bo pustila hladne.
Lisa Jewell je britanska avtorica uspešnic, ki so bile po vsem svetu prodane v več kot petnajstih milijonih izvodov. Kriminalke Brez nje, Nič od tega ni res, Družina nad nami in Družina ostane ter njeni ljubezensko obarvani romani kot so Po zabavi, Resnica o Melody Browne in še bi lahko naštevali. V ospredje romana Ne dovoli mu vstopiti pa je postavila Njega. On je moški. A ne navaden in katerikoli. On je karizmatičen, uspešen, ustrežljiv, popolni partner vsake ženske. Škoda je le, da mu službene poti vzamejo veliko časa in je tako pogosto več dni odsoten od doma. Ženska je tako sama v vlogi matere, gospodinje, delavke in še vse štiri vogale doma ima v svojih rokah. A to je cena partnerstva s tako popolnim moškim. Ko se vedno znova vrne, jo nosi po rokah. In to odtehta, kajne? Ja, to je on. Je Jonas, Nick ali Al? Kako mu je že zares ime? Jewellova je znova ustvarila kriminalni roman, ki v prvih poglavjih še ne daje slutiti napetosti – le-to gradi postopoma, odstirajoč razmerja enega za drugim, v različnih časovnih obdobjih in krajih. Najboljše pa tudi tokrat prihrani za konec.
Zgodba se začne pet dni pred božičem, ko postane jasno, da je kralj letos prodal božič in vse kar je z njim povezano najboljšemu ponudniku, bogatemu trgovcu gospodu Thraneju, ki objavi, da je za božične nakupe treba zapraviti točno določeni znesek ali pa s praznovanjem ne bo nič. Nič božičnih pesmi, koledovanja, božičnih sladic, daril, počitnic… sploh ničesar, kar kakor koli diši po božiču. Taka krivica kar kliče po ukrepanju in doktor Proktor, Liza in Bulle ne odlašajo in se z vso silo poženejo v akcijo, da rešijo, kar se še rešiti da. Načrt je tak, da bo najprej treba najti Božička in leteče jelene, zaviti vsa darila in najtežje od vsega – pravočasno jih dostaviti na prave naslove. In ko odštevamo do božiča, je zgodba z vsakim dnem bolj napeta: Božiček, ki mu je, če niste vedeli, ime Stanisꬷaw, ima božiča in neskončnih količin daril, ki jih ljudem nikoli ni dovolj, vrh glave in se je odločil, da se božiča on več ne gre. Leteče jelene so sestrelili nekje nad Avstralijo, zmanjkalo je zavijalnega papirja za darila in tudi Proktorjevega časovnega mila je le še za vzorec. Da je mera polna, tudi gospod Thrane ne čaka križem rok, ko mu pred nosom skušajo speljati najboljši posel, kar ga je kdaj sklenil. Vmeša se še kralj, kraljevo topništvo in raketa, ki nikoli ne zgreši… bi šlo lahko narobe še kaj? O, brez skrbi, vedno je lahko še slabše, ampak srčna druščina se bori do konca.
Jo Nesbø s petim delom zaključi serijo zgodb o posrečenem izumitelju Doktorju Proktorju in pomočnikoma Lizo in Bullejem. Ostali naslovi iz zbirke so: Prdoprašek doktorja Proktorja, Časovna kad doktorja Proktorja, Doktor Proktor in konec sveta. Mogoče. in Doktor Proktor in veliki rop zlata.
Štirideset žensk je zaprtih v kletki v podzemnem bunkerju. Noč in dan nanje pazijo stražarji. Vsakršno neželeno vedenje, poskusi pobega iz kletke ali spogledovanje s smrtjo so kaznovani z vihtenjem bičev. Dobivajo hrano, vodo, po potrebi nekaj zdravil, prostor pa je ogrevan. Čeprav so njihove osnovne biološke potrebe torej zadovoljene, so razčlovečene. Iztrebljanje vsem na očeh in ujetost v majhnem prostoru njihovim življenjem odvzemajo smisel. Loteva se jih brezup, dolgčas pa preganjajo z rutinskimi opravili. Najmlajša med njimi, kličejo jo Otrok, hlepi po uporu, naj gre za določanje toka časa ali za strmenje v mladega stražarja. Izhod iz ujetništva se bolj kot ultimativna rešitev izkaže za nov izziv. Zapor ni vedno le kletka.
Razvoj dogodkov spoznavamo skozi zapise nekdaj mlade protagonistke, zdaj starke, ki se poslavlja od življenja. Zaradi svojega nepoznavanja prejšnjega sveta, vsako novo danost odkriva počasi, z zanimanjem. A to ni dovolj. Nomadsko življenje kopneče ženske skupnosti spodbuja k vzpostavitvi različnih medosebnih odnosov, a v njihovi srži še vedno ostaja iskanje znakov civilizacije. Odkrivanje vedno novih opustelih grobišč počasi ubija vsakršno upanje na spremembe. Ko upanja ni, smrt postane odrešitev.
Belgijska pisateljica Jacqueline Harpman kot psihoanalitičarka v kratkem romanu ponuja premislek o vsem tistem, kar človeku daje zagon. Hrepenenje, skupnost, dogajanje, sprejetost in raziskovanje novega so ženskam postopoma odvzeti, bralci pa lahko kot zunanji opazovalci spremljamo njihove odzive. Leta 2025, 30 let po izidu, knjiga nagovarja družbo na povsem drugačen način. Mladi bralci jo na družbenem omrežju Tiktok priporočajo kot družbeno kritiko sveta, ki postaja za mnoge zapor. Neenakopravnost žensk, katerih pravice kratijo različni politični sistemi, ostaja aktualna tematika in vse bolj glasna je skrb, kaj se bo s svetom zgodilo v prihodnosti. Harpman na ta vprašanja ne ponuja odgovorov. Ne išče vzrokov za katastrofo, ne predstavi v celoti pokrajine, kjer se znajdejo pobegle. Ko v surovem svetu kot zadnja ugasne želja po obstoju, ostane le opustela zemlja.
Ali smo bili to mi je prva knjiga kratkih zgodb hrvaške pisateljice Luize Bouharaoue, ki je bila prevedena v pet jezikov, za slovenski prevod je poskrbela Selma Skenderović. Gre za generacijsko knjigo kratkih zgodb o mladih odraslih, le te vodi rdeča nit z istimi liki. Lucija, Dado, Danijel so glavne literarne osebe zbranih kratkih zgodb, ki jih oblikuje razpad nekdanje republike Jugoslavije, v negotovosti pa se je težko odkrivati, oblikovati in najti pravo ljubezen.
Zgodbe slonijo na temah ljubezenskih afer, iskanju služb, reševanju prijateljstva, virtualnih zmenkarijah, razpadu zvez, medvojnih pobojih, odhodih in selitvah … Vseskozi je v ozadju zgodb želja po ljubezni, strah izgube in tveganje neuspeha.
Luiza Bouharaoua (1985) je poleg pisateljevanja in prevajanja aktivna tudi na drugih področjih kulture. Ustanovila je nevladno organizacijo Scribonauti, ki skrbi za umetniške programe marginaliziranih skupin, kot so otroci in mladostniki v zavodih ter zapornike. V Zavodu za prestajanje kazni Požega od leta 2016 vodi bralni klub in delavnico pisanja.
Trenutno piše svoj prvi roman Kratka zgodovina modre in ureja priredbo scenarija Ali smo bili to mi, po katerem bo produkcijska hiša Wolfgang and Dolly posnela celovečerni film.
Stefan Zweig (1881-1942) velja za enega najvidnejših literarnih ustvarjalcev prve polovice 20. stoletja. Rodil se je v bogati judovski družini in finančna sredstva so mu omogočala, da se je celo življenje posvečal izključno literarni umetnosti, ki jo je pripeljal do neslutenih višav. Zweig se odlikuje z neponovljivim, elegantnim literarnim slogom in izredno tekočim ritmom pripovedovanja, ki nagovori slehernika. Med vojnama je Zweig postal najbolje prodajan nemško pišoči avtor, prevajali so ga po vsem svetu. Leta 1935 se je njegovo ime pojavilo na seznamu prepovedanih knjig, ob nacističnem prevzemu oblasti pa je bila velika večina njegovih knjig uničena. Zweig je imigriral v London, nato pa v Brazilijo, kjer je leta 1942 iz obupa nad vojnimi grozotami skupaj z ženo storil samomor.
V obširni, a čudovito berljivi avtobiografiji Včerajšnji svet (izšla je šele posthumno) v kontekstu širšega evropskega političnega in literarnega dogajanja Zweig opisuje svoje življenje vse od otroštva v Habsburški monarhiji pa do kasnejših obdobij ustvarjanja v Avstriji, Angliji, Švici in Ameriki. Naslov izhaja iz Zweigove nostalgije po starem režimu, po urejeni in stabilni ureditvi Evrope devetnajstega stoletja, kakršno je poznal v mladosti, ko je monarhija s cesarjem Francem Jožefom na čelu doživljala poslednje trenutke veličastja pred svojim popolnim zatonom. Slikovitim opisom mirnega, a doživetij polnega vsakdanjika (tako drugačnega od dandanašnjega), ko – kot se izrazi – “se hitrost iz strojev še ni naselila v ljudi”, sledijo zapisi spominov na svet v času prve in druge svetovne vojne, ki ga spoznavamo predvsem skozi življenje in prisrčne odnose s številnimi umetniki, s katerimi je Zweig tesno prijateljeval in jih nadvse cenil: Rilke, Strauss, Verlaine, Gorki idr.
Čeprav naj bi šlo za avtobiografijo, Zweig – z izjemo najzgodnejših spominov in mladosti – piše predvsem o svojem ustvarjanju v kontekstu javnega dogajanja, politike, umetnosti ter drugih slavnih umetnikov, hkrati pa zamolči vsakršno podrobnost o svojem intimnem življenju. Tako recimo v enem samem stavku izvemo, da se je ločil in nato znova poročil, čeprav naj bi bilo njegovo ljubezensko življenje zelo pestro. Kljub temu je knjiga odlična izbira za vse, ki cenite stilsko dovršenost in tekoče pripovedi o življenju v nekih drugih, sicer zgolj stoletje oddaljenih, a popolnoma drugačnih časih.
James Herriot je leta 1937 kot sveže diplomiran veterinar iz Škotske dobil priložnost teoretično znanje preizkusiti v podeželski veterinarski ambulanti na severu Anglije. Prevzela ga je slikovita yorkshirska pokrajina, prijazno hribovska in hkrati tudi divje gorata, še bolj pa delo z živalmi, nepredvidljivo in pogosto težavno. Vendar so bile njegove preizkušnje in vsi dvomi o odločitvi za ta poklic vedno znova poplačani s hvaležnostjo za vse velike in male stvari.
Hitro se je vživel v gospodinjstvo svojega delodajalca, dobrodušnega Siegfrieda Farnona, ki z muhastim razpoloženjem in nasprotujočimi nasveti, namenjenimi zbeganemu Jamesu, vzbudi marsikateri bralčev nasmešek. James je priča vsakodnevnim dramam med bratoma Farnon, ko Siegfriedova zagnana vnema in neusahljiva energija neizogibno trčita ob Tristanovo ležernost. Na terenu je v začetku težko stopil iz Siegfriedove sence, sprva nezaupljivi pa so ga kmetje kmalu vzeli za svojega. Hkrati s številnimi pacienti, kravami, konji in drugimi rejnimi živalmi ter hišnimi ljubljenčki, spoznava tudi raznolike značaje njihovih lastnikov. In seveda se zgodi tudi to, da med pisano množico tistih, katerih živali potrebujejo njegovo pomoč, sreča dekle, v katero se zaljubi.
Svoje spomine na življenje mladega veterinarja je pričel zapisovati in jih v knjižni obliki objavil tri desetletja pozneje ter vanje zajel prvi dve leti svojih veterinarskih izkušenj. Ob tem da je bil iskreno predan svojemu poslanstvu, literarna uspešnica razkriva tudi to, da je bil vešč pripovedovalec. Iz njegovih zapisov humornih prigod veje ubrana šaljivost, hkrati pa se jih je lotil s tenkočutnostjo do pogosto trdega življenja tamkajšnjih ljudi. Branje bo všečno Jamesovim stanovskim kolegom, ki jih bo pritegnilo opisovanje tedanje prakse v zdravljenju domačih živali, prav tako tudi tistim, ki so uživali ob spremljanju televizijske serije in bodo lahko iskali vse vzporednice in razlike, predvsem pa je to branje za vse, ki imajo radi dobre zgodbe, in je s svojo obsežno formo kot nalašč za dolge zimske večere.
