skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

V pozlačenem mestu

Ivana Slokar je mlada etnologinja raziskovalka, ki se na pragu svojih tridesetih z nekajmesečno dojenčico preseli na Dunaj, kjer je njen mož Luka dobil službo restavratorja v zasebnem podjetju, ki ga vodi Poljak Zbigniew Kolczyński. Kmalu se izkaže, da je bila delodajalčeva pomoč pri urejanju začetnih formalnosti spretno spletena past, v katero se je mlada družina ujela – znajdejo se zapleteni v kredit, finance komaj zadoščajo za plačilo najemnine in kritje stroškov, delodajalec moža krepko izkorišča, za nameček pa še nevarno posega v zasebno življenje mladega para. Ivanino intimno ravnotežje se spričo vseh težav krepko zamaje: spopada se s prvim materinstvom, spričo moževega terenskega dela je veliko sama, njeni socialni stiki so omejeni skoraj izključno na moževe kolege in kolegice, med njo in možem je vedno več nesoglasij, Luka je pri odločitvah, ki bi morale biti skupne, ne upošteva, njene osebne ambicije razpadajo, na lastni koži občuti status tujke … Vedno pogosteje se sprašuje, ali je bila odločitev, da zapustijo domovino (Jugoslavija tik pred razpadom, v drugi polovici 80. let 20. stoletja) in poskusijo srečo na Dunaju, pravilna. Bo Ivana obupala in se z otrokom vrnila domov ali se jima bo z možem uspelo izviti iz spon izkoriščevalskega podjetnika in v tujini zaživeti srečno?

Pripoved, ki je razdeljena na tri dele, avtorica gradi skozi glas prvoosebne pripovedovalke in dialoge med literarnimi osebami, nekaj je tudi Ivaninih pogledov v preteklost, v trenutkih, ko ji posamezni predeli Dunaja prikličejo utrinke iz otroštva ali spomine na skupna potovanja z Lukom. Osrednjo osebo spoznavamo tudi v odnosih do drugih literarnih oseb, te so tako pozitivne (npr. prijateljica Danutka) kot negativne (npr. Kolczyński ali njegova žena Juta), razmerje med moškimi in ženskimi liki je enakovredno. Med stranskimi literarnimi osebami ima pomembno vlogo Lukov prijatelj in sodelavec iz Slovenije Jošt, s katerim avtorica v delo uvede pomembno temo duševnega zdravja. Poleg že navedenih osrednjih vsebinskih motivov je v besedilu veliko zanimivih stranskih motivov in detajlov sočasnega življenja (razlike med življenjem v Avstriji in na Poljskem, varanje, omemba Černobila ali sočasnih političnih razmer v takratni Jugoslaviji, doživeti opisi dela restavratorjev, podnajemniška stanovanjska problematika, omembe filmov in knjig …). Razgibana pripoved, raznolikost literarnih oseb in obravnava zanimivih problemov (odločitev za življenje v tujini, vztrajanje v izkoriščevalskem delovnem razmerju, problematika duševnega zdravja, odnosi med partnerjema …) gotovo prispevajo k temu, da je knjiga zanimiva za širok krog bralcev.

Miriam Drev je pesnica, prevajalka, kritičarka in pisateljica. Delo je njen prvi roman od trenutno štirih romanov: V pozlačenem mestu (2012), Nemir (2014), Od dneva so in od noči (2021) in Po poti se je zvečerilo (2024).

Čakam, da začnem

To je zgodba o dejanjih in posledicah, o čemer razmišlja le malo najstnikov. Bessie je ena tistih najstnic, ki pustijo, da njeni hormoni vladajo njenim možganom. Posledično se njeno življenje spremeni v stalno nezadovoljstvo.
Zgodba poteka v alternativnih časovnicah, 20. avgusta 1984 in 20. avgusta 2021, ko ima Bessie rojstni dan. Oba dneva sta v njeno življenje prinesla pomembne spremembe in jo zlomila, ker je imela skrivnosti pred svojimi najdražjimi, plačala pa je ogromno ceno, saj je zaradi tega izgubila ljubljeni osebi.

Šestnajstletna Bessie je zgrožena, ko vidi, da se njene sanje razblinjajo v nič. Njen rojstni dan se je sicer začel dobro, vendar je to tudi dan, ko s svojo »prijateljico za vedno« Michelle čakata na rezultate srednješolskih izpitov ̶ od objave slednjih pa gre njen dan samo še navzdol. Bessie izgubi upanje na prihodnost, svojo najboljšo prijateljico in svoj ugled ter se sooči s skrivnostjo, ki jo bo vedno nosila s seboj. Najhuje od vsega pa je, da je njen brat, s katerim sta si zelo blizu, del skrivnosti, ki je ne sme povedati nikomur … niti svojim ljubečim in razumevajočim staršem.
Na svoj 53. rojstni dan Bess trpi za sindromom praznega gnezda, saj sta otroka Jake in Natalie že odrasla in živita vsak svoje življenje. Poleg tega se je njen zakon z Mariem, ki je sicer dober, delaven in zvest, znašel v težavah. Nista si več blizu, ljubeča komunikacija in pogovori z nežnimi gestami so izginili. Sprašuje se, ali je to vse, kar obstaja. Želi biti ljubljena, oboževana; želi se počutiti posebno, čutiti tisti kanček privlačnosti in vznemirjenja. Rada bi se spet počutila živo, ne pa utrujeno in izčrpano zaradi ponavljajočega se življenja.

Med branjem romana spoznamo, da imamo vsi v sebi mlajše različice sebe, ki še vedno nosijo brazgotine, bolečine, negotovosti in ljubezni naših najstniških let. Je pa to tudi zgodba o tem, kako lahko drugi ljudje in njihove ostre besede leta dolgo vplivajo na življenje nekoga in kako težko je živeti z obžalovanjem.

Smešna zgodba

Daphne Vincent obožuje veliko stvari. Obožuje svoje delo knjižničarke. Obožuje knjige. Obožuje zgodbe. In obožuje svojega zaročenca Petra, ki zna očarljivo povedati zgodbo, kako sta se spoznala. Zdi se, da sta srečna, svojo ljubezen pa nameravata okronati s sanjsko poroko. Čudovita pravljica pa nenadoma doživi nepričakovan preobrat. Peter na praznovanju fantovščine spozna, da se ne more poročiti z Daphne, saj je njegova resnična ljubezen najboljša prijateljica Petra. Bivšo zaročenko prosi, da se izseli iz skupnega stanovanja in jo prepusti usodi, ki pa ima za Daphne pripravljen nov izziv. Zatočišče ji ponudi Miles, ki se je znašel v enakem položaju. V trenutku razočaranja in žalosti skleneta, da si bosta privoščila vsaj malo zadoščenja. Izdajala se bosta, da sta srečno zaljubljena in se tako maščevala nezvestima partnerjema. Nepričakovana sostanovalca pa sčasoma spoznata, da imata več skupnega, kot se zdi na prvi pogled. Prav tako pa še vedno velja rek – ne sodi knjige po platnici …

Priljubljena ameriška pisateljica nas že ne prvih straneh romana odpelje v zabavno zgodbo, ki se odvija z vrtoglavo hitrostjo. Začini jo s ščepcem drame in romantike, Daphne in Milesu pa nameni iskrivo, duhovito in sočno ljubezensko zgodbo.

Temen sneg

»Jutri napoči luna. Bojim se volka.« se glasi zadnji zapis v dnevniku umorjenega fanta. Enega izmed kruto umorjenih. Znova so našli dva umorjena najstnika, med njima pa mrtvo gozdno žival. Gre za umetniško postavitev in je morilec morebiti umetnik? A kje je bil 9 let, kolikor je bilo premora med obema zločinoma? Preiskovalec Holger Munch je spet v akciji, v družbi zagnane mlade preiskovalke Mie Krüger, ki obenem v nočnih urah išče še svojo izginulo sestro. Jima bo uspelo najti storilca ali bodo še pred tem ukinili Munchovo enoto za posebno preiskovanje? Glavni zaplet z umori najstnikov se prepleta z več stranskimi, pripoved pa avtor začini z osebnimi doživljaji likov. Stranska zgodba deklice, ki sredi gozda sama živi s svojim dedkom pa je tista, ki poskrbi za razplet. Norveški avtor, sicer tudi glasbenik, ki se bralcem predstavlja pod psevdonimom, se z dodelanostjo opisanih kriminalnih dejanj lahko prišteva med pomembne skandinavske avtorje napetih trilerjev in kriminalk. V slovenščino so trenutno prevedene še njegove: Angelsko hladna, Zagrenjeno srce, Postelja iz peres in Otok vran. V njih boste še bolje spoznali preiskovalni tandem: Mio in Holgerja, ki značajsko nista nič manj kompleksna od zločinov, ki jih preiskujeta.

Zgledne zgodbe

Priznana portugalska pisateljica Sophia de Mello Breyner Andresen je bila najbolj znana in cenjena kot pesnica, izdala je več zbirk poezije, pisala je tudi kratko prozo, eseje in knjige za otroke. Zbirka kratkih zgodb Zgledne zgodbe zajema sedem zgodb in je bila prvič objavljena v 60. letih 20. stoletja, v času diktature na Portugalskem. Avtorici je v njih uspelo osvetliti položaj malega človeka ter željo po svobodi in pravičnosti v času, ko to zaradi političnih razmer ni bilo samoumevno. Z edinstvenim slogom pisanja, ki je hkrati preprost in poetičen, prepoji zgodbe z drobci mitologije, ki nas vzpodbudijo k razmišljanju o našem bistvu, življenju, resnici in svobodi. Pozornost pa v zgodbah namenja tudi odnosu do narave.

V prvi zgodbi Škofova večerja se lastnik velikega posestva želi znebiti novega župnika, ki si dovoli govoriti o bedi revežev in pri tej nameri posestnik računa na podporo škofa. Tudi v zgodbah o Svetih treh kraljih se dotika revščine, resnice in iskanju »pravega boga«. V zgodbi Homer je Buzio v očeh ljudi le potepuh, pred nami pa se razkriva kot skrivnostna oseba z darovi umetnika, ki ustvarja glasbo in poezijo.

Avtorica je za svoja dela prejela številne nagrade, med njimi nagrado Camões, nagrado za poezijo Maxa Jacoba in špansko nagrado Prémio Reina Sofia za iberoameriško poezijo.

Knjiga za bralce, ki radi prebirajo poetične in mitološke zgodbe.

Noge gor, pa bo!

Naslov knjige malce zavaja, saj za glavno osebo ta nasvet za otroka očitno ne deluje – avtorica opisuje svojo dolgo in težko pot do materinstva in natančno opiše postopek IVF – vse od igel, ki niso tako strašne, kot so videti, do prvega neuspeha. Protagonistka se zateka tudi k alternativni medicini. Hkrati spremljamo medosebne odnose, se nasmejimo in potočimo kako solzo. Zgodba je kljub težki temi pozitivna in humorna. Po zapletenih in dolgotrajnih postopkih ji namreč uspe zanositi v drugem poskusu in po napornem porodu in nosečnosti, ki jo spremljajo sindromi, kot so zmehčani možgani, povešene prsi in hudi črevesni plini, Vanessa rodi – kaj, pa izveste v knjigi. Med glavno pripovedjo beremo tudi utrinke iz njenega otroštva, v katerih podoživlja svoj odnos z mamo, opisuje različne pripetljaje in dogodivščine.

Za vse, ki se spopadajo z neplodnostjo ali njihove bližnje ali tiste, ki vas ta tema zanima.

Napačna sestra

Tasha in Alice sta sestri, ki ju je zaznamovalo izginotje mlajše sestre Holly v njunem otroštvu. Sta zelo povezani, sploh po materini selitvi v Franciji in zato premožna, izobražena Alice predlaga od dvojčic in finančne stiske izžeti Tashi, da za en teden zamenjata – Alice in njen mož Kyle bosta pazila na hišo in dvojčici, Tasha in njen mož Aaron pa bosta odšla v njuno razkošno stanovanje na dopust v Benetke. A romantični oddih Tashe in Aarona se zaključi že po nekaj dneh, saj ju v temačni ulici napade moški z nožem, nato pa ju doseže še novica, da je nekdo umoril Kyla v njuni hiši ter napadel Alice. Družina še ne okreva od krutega udarca ob smrti Aličinega moža, ko najdejo truplo mlade Zoe, Aaronove sodelavke, v jezeru za Tashino hišo. Tasha sumi, da je bila Zoe zaljubljena v njenega moža. Bi lahko bil on njen morilec? Ko policija v Tashini hiši ob Kylovem truplu odkrije DNK nekoga, ki je zagotovo v sorodu z Alice in Tasho, se dogajanje zaplete do te mere, da bralec nadaljevanje res težko predvidi… Se je tako kruto vrnila in maščevala izginula sestra Holly? Douglasova je angleška avtorica, ki v ospredje svojih napetih kriminalnih romanov najpogosteje umešča ženske like. Tudi tokrat nam njena knjiga prinaša napeto pripoved.

Nevidne ženske: kratke zgodbe

Zbirka enaindvajsetih kratkih zgodb predstavi slovenske deklice, dekleta in ženske, ki se v različnih zgodovinskih obdobjih spopadajo s težavami, kot so nemoč, nezaželena nosečnost, izguba prijateljskega ali ljubezenskega odnosa, iskanje lastne vrednosti v odvisnosti od moških, tehtanje materinstva, kariere in zakona … Zgodbe so umeščene v čas od prve svetovne vojne dalje skozi 20. stoletje, zadnjih nekaj pa bi se lahko zgodilo tudi danes. Zdi se, da junakinje prvih nekaj zgodb poznamo iz drugih besedil ali celo iz pripovedovanja naših babic – kako majhna je bila vrednost deklic nekoč, kako so bila dekleta hitro spoznana za kriva in se niso zmogla postaviti zase, kako globoko zakoreninjena je v ženskah njihova vloga, ki jim jo je najprej pripisovala družba, potem pa so to ponotranjile do točke, ko si drugačnega življenja niso več znale predstavljati. Slednje je skupno tudi zgodbam s sodobnejšim dogajalnim časom, prav tako pa se nam tudi te zdijo znane, kot da kakšno od junakinj poznamo ali smo zanjo slišali na kavi ali družinskem kosilu – tu so študentka, ki zanosi z neresnim fantom, kolegica, ki ji prijateljica spelje partnerja, žena z odraslimi otroki, za katero se mož ne zmeni kaj dosti, ženska, ki kljub nasilju prenaša partnerjev alkoholizem …

Zdi se, da se kljub številnim političnim in družbenim spremembam položaj ženske ne spreminja tako skokovito, kot se zdi – boji za nekatere pravice se še vedno bijejo, ženske so mnogokrat še vedno rajši tiho, sramota in manjvrednost, nekdaj jasno in glasno izraženi s strani družbe, zdaj izvirata od znotraj. Marsikateri konec zgodbe ostane odprt, a si nadaljevanje vseeno lahko predstavljamo: nekatere ženske bodo poskrbele zase kljub morda moralno spornim odločitvam, druge pa bodo rajši izbrale tisto, kar poznajo in kar se zdi najbolj varno – četudi za ceno lastne individualnosti, ponosa ali finančne neodvisnosti.

Bernarda Mrak Kosel je kratke zgodbe pisala večinoma v okviru delavnice “Osvobajanje domišljije” (JSKD Jesenice) in drugih literarnih delavnic ter društev. O zbirki je zapisala, da so zgodbe “literarizirane, niso pa izmišljene, spremenjene so le okoliščine.” Leta 2019 je sicer izšel njen roman Ujetnik svojega časa, leta 2022 pa roman Ponaredek.

Knjiga bo najverjetneje všeč bralcem, ki so uživali denimo ob branju knjig Milene Miklavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače ter ob zbirki kratkih zgodb Nevidna ženska in druge zgodbe Slavenke Drakulić.

Nekaj je na njej

Slovenska avtorica Amadeja Godina je leta 2024 izdala svoj prvenec: zbirko pravljičnih zgodb Pegasti sovici, ki med bralce vseh generacij, predvsem pa med mlade, prinašajo spodbudo o podpori svojih misli. Nekaj je na njej pa je njeno prvo delo za odrasle in prvi roman. Njen namen, doseči lahkotnost v slogu in ohraniti napetost pripovedi do zadnje strani, je v njem dosežen. Protagonistko Avo Loredan srečamo v prologu, ki nam odstre razlog njenega obiska psihoterapevtskega centra Asana v začetku romana. Slutnja, da bo gospod Presunljivi, Dorian Bagari, ki se v neposredni bližini Ave znajde že v prvem poglavju, vplival nanjo tudi v nadaljevanju, se kmalu uresniči. Žrtev, v obliki uničene rože v prodajalni, pripelje do njunega skupnega oddiha ob morju. Na tem mestu avtorica dogajanje začini z erotiko, kljub vsemu, da ima Dorian partnerko, ki je za nameček še influencerka in stranka salona, kjer Ava dela. A Avino brezskrbnost med oddihom skali obisk na videz nasilnega Dorianovega brata Dana in to, da je Dorian po njuni prvi noči odšel nazaj domov z drugo. Razkritje, da je Dorian to storil že več strankam centra Asana, katerega lastnik je njun oče, Avo pahne v objem drugega. Zdi se, da se moški nanjo lepijo kot muhe na med in ona se trudi prepustiti, živeti v trenutku. Ampak, ali je brezskrbnost res prava odločitev na področju gradnje odnosov? Avtorica se je poglobila v značaj protagonistke in bralcem razkriva tudi njene notranje monologe, ki dajejo sicer preprosti zgodbi, težo ter nežno napotijo k razmišljanju o lastnih odnosih in občutjih.

Ženska jadra

Zbirka kratkih zgodb slovenske literarne zgodovinarke, slovenistke, publicistke in pisateljice Marije Mercina obsega šest pripovedi, v katerih avtorica relativizira družbene norme in ustaljene vloge žensk. Dotika se raznovrstnih tem v razmerjih med moškimi in ženskami (odtujenost partnerjev v zakonskem razmerju, sodelovanje spolov s preseganjem zgolj klišejske telesne privlačnosti, vprašanje enakovrednosti partnerjev …), ubeseduje doživljanje ženskih družbenih vlog (matere, hčere, babice, tašče) in razmerij med ženskami (prijateljstvo, tekmovanje, ljubosumje …). Protagonistke v večini zgodb so ženske v zrelih letih.

V prvi zgodbi se dolgotrajni zakon po moževi smrti ob ženinem odkritju moževega dopisovanja z drugo žensko izkaže za trhlo, vendar udobno fasado, za katero sta zakonca že od vsega začetka živela vsak v svoji resničnosti. Dejstvo, ki ga protagonistka ne sprejme, pač pa zasovraži drugo žensko, moževo zaupnico. Če glavna oseba v prvi zgodbi še vztraja v zakonu, se protagonistka druge zgodbe (Ne računajte name) odloči za ločitev. Materinstvo ni prikazano kot absolutno pozitivna vrednota, pač pa prinaša lahko tudi negativna čustva: občutek odpovedi osebni svobodi, stanje nemoči, dvome, razočaranja in trpljenje.

Ženske Mercinova postavlja pred različne življenjske preizkušnje (npr. izguba otroka, odločitev za ločitev, rojstvo prvega vnuka, izgorelost ob enostarševski vzgoji, nepričakovano potovanje …), različna medsebojna razmerja do drugih žensk (od sporazumno površinskih sopotnic do prijateljic, ki si stojijo ob strani v težkih trenutkih) in v različne družinske vloge (mati, hči, tašča). Pripoved je največkrat prvoosebna, težišče so občutki in premišljevanja protagonistk, izjemoma  v pripoved (npr. z govorom ali pismi) vstopajo stranske osebe; posebnost je zgodba Sklenjeni krog, kjer postane središče življenjska zgodba protagonistkine matere. Kljub temu, da se v zgodbah pojavljajo negativni moški liki, ni nikjer zdrsa v klišeje ali posploševanja; večkrat so ženske protagonistke tiste, ki razmerja racionalizirajo in v njih postavljajo meje, moškim je dopuščena tudi vloga pozitivnih likov, ki jim ženske zaupajo (npr. v razmerju tašča – zet). V ozadju zgodb se pojavljajo sočasne družbene razmere (vojne deportacije, obdobje pred razpadom Jugoslavije s političnimi pritiski, čas epidemije covida-19 …). Vsebinski motivi, ki jih avtorica obravnava, so večno aktualni, z različnimi protagonistkami se zlahka identificiramo, zato je knjiga lahko zanimiva tudi za širši krog bralcev.

Knjiga je opremljena s spremno besedo Rafke Kirn. Delo je časovno najnovejša izmed trenutno štirih knjižnih zbirk avtoričine kratke proze (Imena (1992), Ženska hiša (2005), Je kaj trden most? (2015)).