skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Poletna svetloba, in nato noč

Islandska vasica na skrajnem zahodu države premore zgolj štiristo prebivalcev, za katere bi na prvo žogo rekli, da živijo izjemno monotono življenje. Toda bolj ko beremo zgodbe o prigodah teh vaščanov, bolj nam je jasno, da je ravno takšna oblika osamljenosti lahko odličen poligon za domišljijo. Prvoosebni pripovedovalec, ki tudi sam živi v tej vasici, nikoli ne pripoveduje o sebi, temveč nam predstavi osem zgodb iz svojega rojstnega kraja, ujetega med fjordi, močvirjem in visokimi skalami. Razkrije nam enostavnost njihovega vsakdanja, katero prebivalci poskušajo razbiti iz katerega koli razloga: s trači, škandali ob spremembi življenjskega poklica, spolnimi avanturami ali veselicami ter z veliko mero alkohola.

Posebnost likov tega romana je njihov odnos do življenja. Sposobni so marsikaj stoično prenesti, denar in slava so stranskega pomena, kot tudi življenje v velikih metropolah ali z luksuznimi dobrinami, kot je na primer gostilna. Življenje se za njih odvija med njihovimi kmetijami, poštnim uradom, Zadrugo in bivšo Pletilnico. Prebivalci tega majhnega konca sveta si v monotonosti, ki jim jo vsiljuje neizprosna narava, iz dneva v dan ustvarjajo namen za svoj obstoj, četudi se pri tem kdaj zmotijo ali preprosto zaidejo s poti.

Pisatelj z odličnim čutom za humor in toplim stilom pisanja bralcem približa like do te mere, da so že skoraj naši sosedje, s katerimi se skupaj smejimo, trpimo in čvekamo. Roman je nasičen s filozofskimi vstavki o smislu življenja, sanj, ljubezni, prijateljstva, o vlogi in pomenu skupnosti ter potrebi po bližini sočloveka.

Jón Kalman Stefánsson je leta 2005 za pričujoči roman prejel glavno islandsko nagrado za književnost in velja za enega najprodornejših islandskih pisateljev.

Cimra

Mirna je mlada ženska, že nekaj let oddaljena iz študentskih predavalnic kot poslušalka. Pripravlja se na doktorat in kot asistentka, mlada raziskovalka, podaja učenost mladim dušam, ki bodo po vsej verjetnosti v istem zoprnem položaju iskanja redne zaposlitve kot je trenutno sama. Humanizem pač ni v trendu povpraševanja, ponudba pojasnjevalcev le tega pa ogromna.

Finančno shemo si krepi z vodenjem turistov po Ljubljani. In spozna Kubanca Carlosa. Ker je patetika del zgodbe, se seveda zgodijo stvari, ki se imajo zgoditi. Carlos bi rad postal študent ljubljanske glasbene akademije, nima denarja in, ker še nima študentskega statusa, se mu  iztekajo dnevi dovoljenega bivanja v prekrasni Sloveniji. Pristaneta kot cimra najetega stanovanja, sprva neprostovoljno ampak…, v zraku se vedno najde nekaj za metulje v trebuhu.

Zgodba nam mimogrede prinese še nekaj politično zgodovinskih dejstev iz daljne nam Kube. Carlos v svojih opisih, s pridihom domotožja in jeze nad evropskim načinom in vrednotami razkrije, da Kuba še vedno pleše v ritmih tovariškega socializma.

 

Panterkin govor

 

Jérémie Moreau, večkratni nagrajenec stripovskega festivala v Angoulêmu, v osrčje divjih pokrajin nedefiniranega časa – ali pač? – postavi nenavadno plejado živali, ki nam skozi navidezno fragmentarno pripoved razpirajo širne razglede filozofskega, skorajda že poetičnega raziskovanja sveta in (človeške) narave. Vsaka od šestih posameznih zgodb poteka linearno, skupaj pa tvorijo pisan mozaik raznoterih glasov oziroma noetičnih pogledov na temeljna življenjska vprašanja o neskončnem življenjskem krogu, svobodi in smrti.

Kaj torej dejansko izražajo neobičajne interakcije med komodoškim varanom in bivolom, nojevko in krtom, škorcem in rakom samotarjem ter ostalimi? V kakšnih okoliščinah se te živali znajdejo in kaj sploh imajo skupnega z ljudmi?

Pravzaprav ogromno: nesmiselne smrti in absurdna početja, ki se izkažejo za realno izpolnjeno lažno preroštvo, paradoksalne introspekcije, ki na podlagi čistih banalnosti razgaljajo pravo človeško nrav, ter predsodki, ki temeljijo na povsem zgrešenih predpostavkah, potrjujejo, da je véliki uradni spomin sveta zgolj fragment v neskončni množici, tisti, ki “vedo” vélike stvari, pa so navsezadnje prav tako omejeni kot tisti, ki pomnijo “zgolj” male. 

Panterkin govor vsekakor ni klasičen strip, ki bi ga v roke vzeli zgolj kot momentalno razvedrilo, saj gre v tem primeru za domišljeno satirično predelavo raznolikih mitologij o nastanku sveta, ki preprosto likovno poetiko združuje s pripovednim minimalizmom. Rezultat? Izvirna, navdušujoča, simbolno bogata alegorična pripoved, ki kot takšna razbija okvire puste filozofske meditacije in prerašča v globoko parabolo, ki mestoma spominja na basen, pa tudi zenovski koan.

Zato lahko pričujoče delo označimo kot lirični strip, ki vsekakor preseže zgodbo in postane pravzaprav meditacija o življenju, sobivanju, predvsem pa minevanju, s tem pa nagovarja ljubitelje grafične literature, ki jim kontemplativno branje ni tuje. Vsekakor je primerno branje za odrasle bralce in mladostnike, ki radi posegajo po zahtevnejši literaturi, za ljubitelje stripov z dodano vrednostjo in za tiste, ki jim iskanje ni odveč – pa naj bo to iskanje (meta)fizično, duhovno ali filozofsko. Razpirajoč skrivnosti življenja, smrti ter narave namreč vedno razkrivamo tudi lastne globine in če kdaj pa kdaj zapravljamo čas z “nepomembnim glodanjem kosti”, nič še ni izgubljeno:

“Nihče ne more obstajati, ne da bi pustil sledi.” [str. 72]

Kakšne sledi torej želimo pustiti za seboj? Rak ugotovi, da lepota dejansko ne odtehta ergonomije, hijena se zave, da je včasih potrebno prerasti svoje reflekse in zasledovati višje cilje, ptica po težkih preizkušnjah ugotovi, da je sreča v sprejemanju situacije, čeravno to pomeni, da “[…] po svetu pohaja[m] kot prtljaga” [str. 66], stari slon pa pred slovesom opozori malega slončka, da je potrebno najprej poslušati, če si dejansko želi stvari tudi zapomniti. Škoda torej, da edinole hominidi modrosti niso poslušali …

 

Erik Vogler in skrivnost Alberta Zimmerja

Šesta pustolovščina Erika Voglerja se začne v sproščenem vzdušju in v veselem pričakovanju praznovanja Erikovega šestnajstega rojstnega dne. Erik je prepričan, da je s svojimi paranormalnimi in izjemnimi detektivskimi sposobnostmi preprečil umor. Po telefonu se je slišal s svojo ljubeznijo, prelestno Cloé in brezskrbno uživa doma ob svoji dnevni rutini v razkošnem stanovanju ali v priljubljeni kavarnici v Bremnu. Potem pa ga na poti k psihologinji v dvigalu napadejo in skoraj zadavijo in pri tem v žep spustijo šahovsko figuro belega kralja. Kdo mu spet streže po življenju? Kdaj se bo nočna mora končala? Erik je prestrašen. Vda se v usodo in sprejme povabilo na rojstnodnevno zabavo, ki mu jo pripravljajo starši osovraženega Alberta Zimmerja. Skupaj z očetom, babi Berto in dvema policistoma za osebno varstvo odpotuje na podeželje, kjer bo v miru počakal, da policija identificira in ulovi še ostale člane zločinske združbe, ki preprodaja človeške organe. Ampak v razkošni vili, zgrajeni na ruševinah nekdanjega samostana, nič ni tako, kot bi moralo biti in nova videnja Erika prepričajo, da je hiša zakleta.

Zgodba je na trenutke srhljiva, polna preobratov in zabavnih nezgod v katere se sumničavi Erik vedno znova zapleta, ko s strahom odkriva, da ima morilce, ki si ga s kirurško natančnostjo prizadevajo odstraniti, precej bližje kot si je sprva predstavljal.

Avtorica serije zgodb o Eriku Voglerju je Beatriz Oséz, novinarka in učiteljica jezika in književnosti, ki je za svoje ustvarjanje prejela številne prestižne literarne nagrade. Knjiga je v slovenskem prevodu izšla pri založbi Malinc in je oblikovana v skladu s priporočili za bralce z disleksijo.

Erik Vogler. Brez srca

V novem delu srhljivih dogodivščin Erik Vogler raziskuje krvavo pot umorov najstnikov, ki jih morilec pušča za seboj brez krvi in srca. Kmalu po vselitvi v novo luksuzno mansardno stanovanje, kamor se preseli skupaj z očetom in svojo babico, da bi malo pozabil na moreče nedavne dogodivščine na gradu La Rose Rouge, Erik sanja grozljive sanje o mrtvem rdečelasem dekletu, ki napol zakopana leži v gozdu. Ker se v novem stanovanju počuti osamljenega in odrinjenega, se sam poda na tvegano raziskovanje umorov, hkrati pa začne preiskovati skrivnost, ki jo ima njegov najhujši sovražnik in tekmec v naklonjenosti pri babici Berti, Albert Zimmer. Sanjske podobe umora ga počasi pripeljejo v strašno morilčevo gnezdo, kjer se mora spopasti s svojimi najhujšimi strahovi.

Zgodba je napeta, srhljiva, polna preobratov in bralca drži v negotovosti vse do bridkega konca. Zato je odličen roman za tiste mlade bralce, ki radi posežejo po strašljivih in napetih zgodbah.

Avtorica serije zgodb o Eriku Voglerju je Beatriz Oséz, ki je za svoje ustvarjanje prejela številne prestižne literarne nagrade. Knjiga je izšla v slovenskem prevodu pri založbi Malinc in je oblikovana v skladu s priporočili za bralce z disleksijo.

Ded Amon bi me zagotovo ustrelil

Pred nami je še ena knjiga, ki opisuje nacistična dejanja, tokrat z vidika vnukinje zločinca. Vendar to ni le knjiga o grozotah holokavsta, je iskrena avtobiografija Jennifer Teege, ki je pri osemintridesetih letih povsem naključno odkrila, da je vnukinja zloglasnega poveljnika nacističnega koncentracijskega taborišča Plaszów, Amona Götha. Resnica o kruti družinski preteklosti (kot majhna deklica je bila oddana v rejništvo in bila pozneje posvojena) jo pahne v globoko osebno krizo, a se uspešno sooči z vprašanji krivde, sramu in ne nazadnje odgovornosti do preživelih in njihovih potomcev. Največ ji pri tem pomaga raziskovanje, tudi knjižnega gradiva, obiski koncentracijskih taborišč in pogovori. Dovoli nam tudi, da pokukamo v njeno družino, ki je vse prej kot običajna. Razpeta je med Nemčijo, kjer je odraščala in Izraelom, kjer je študirala. V knjigi je Jennifer, temnopolta Nemka predstavljena kot močna oseba, ki nam s pomočjo pisanja in osebne izpovedi nudi nov pogled na doživljanje travme preživelih.

Glej tudi:

Vročica tresljajev duše : [priročnik za duhovno prebujenje]

Antropologinja, sociologinja in publicistka Lucija Mulej je bralcem predstavila že več svojih del in člankov. Knjigo z naslovom Vročica tresljajev duše, ki je izšla leta 2025, bi na prvi pogled umestili med pesniške zbirke, prav lahko pa tudi med priročnike za osebno rast. Gre za poetične izpovedi, ki razgaljajo dušo, vse odtenke čustvovanja in celo lastnega obstoja. Vsako izpoved pospremi koan, v osnovi izrek budizma kot paradoksalno in jezikovno zgoščeno besedilo, ki deluje kot odgovor k vsaki izpovedi, a prinaša poglobljeno dopolnitev posameznih verzov z duhovno spodbudo in nič kaj nežno spodbuja k razmisleku ter notranji samoanalizi. Knjigo lahko beremo kot niz tenkočutnih izpovednih verzov ali pa si jo pred oči denemo v smislu strokovnega dela, ki se nam bo pomagalo zazreti vase in predelati lastno čustvovanje.  Delo je v prvi vrsti namenjeno ženskam, a bi gotovo lahko nagovorilo prav vse, saj v življenju vsi ljubimo, nekoga ali nekaj, vsak na svoj način, in vsi kdaj izgubimo – včasih celo stik s samim seboj. In prav k le-temu nas napoti Lucija Mulej, ki pravi, da to delo ni zgolj knjiga za branje, ampak gre za odtise duše, katerekoli duše, ki se bo odločila, da ne bo več le ugajala, temveč sledila sebi.

Na čistem

V nočni klub, kamor zahajajo pripadniki LGBT skupnosti, nekdo odvrže ročno granato. Več ljudi je mrtvih, ranjenih je ogromno. Policist Oksanen je bil tik pred dogodkom tudi sam v nočnem klubu, zdaj pa se mora posvetiti prizorišču nasilnega dejanja in skupaj s sodelavcem Paloviito raziskati, kaj se je pravzaprav zgodilo. Oksanen je v precepu, ali naj pove, da je bil gost v nočnem klubu, ali pa naj to dejstvo raje zadrži zase. Ekipa Osrednjega kriminalističnega urada sproži preiskavo, kmalu se pojavi še video sporočilo osebe, ki se okliče za Glasnika. Dejanje je torej plod sovraštva do drugače usmerjene spolne manjšine. Preiskava se usmeri k desničarski skupini White Order. Hkrati skušajo kriminalisti izslediti izvor ročnih granat. Vse to jih vodi na obrobje družbe, kjer so globoko v ljudeh zakoreninjeni predsodki do drugačnih, manjšin vseh vrst, priseljencev. Ekstremizem, ki najde plodna tla v demokratični severnoevropski državi, vsem jemlje dih.

Arttu Tuominen je priznan pisec kriminalnih romanov. Rodil se je leta 1981 v Poriju na Finskem. Diplomiral je iz okoljske tehnologije in nekaj časa delal kot okoljski inšpektor. Njegove kriminalke so prevedene v več jezikov, mnoge so bile tudi nagrajene. Na čistem je drugi del iz serije Delta (prvi del nosi naslov Krvni dolg). Kriminalka je napisana stvarno, malodane filmsko, teme, s katerimi se ukvarja Tuominen pa bi bile (oziroma so) lahko povsem resnične. Dobro izdelani literarni liki in njihova življenja ter male skrivnosti dajejo kriminalnemu romanu posebno težo, saj nas z lahkoto spominjajo na ljudi okrog nas samih.

Onkraj spomina

Irska je dala svetu ogromno število vrhunskih pisateljev (James Joyce, Samuel Beckett, Flann O’ Brien, Edna O’Brien, John Banville …) in njihovih stvaritev, med njimi sta tudi Sebastian Barry in njegov roman Onkraj spomina, ki spadata med ugledne predstavnike sodobne irske proze. Ob tej knjigi se lahko v slovenščini razvajamo tudi z njegovim romanom Skrito sporočilo, obe deli sta bili – med ostalimi priznanji – tudi nominirani za prestižno nagrado Booker. Kratek opis knjige me je pred branjem spomnil na še eno irsko mojstrovino, roman Morje Johna Banvilla, in tako poskrbel za visoka pričakovanja.

V ospredju romana Onkraj spomina je sveže upokojen policist Tom Kettle, ki v samoti živi ob Irskem morju. Njegovo mirno življenje zmoti obisk dveh mlajših bivših kolegov, ki preiskujeta star nerazrešen zločin, obisk v Tomu sproži notranji nemir in skoraj potlačen spomin na minule čase. V nadaljevanju romana se ostareli policist spominja – in hkrati ocenjuje – podrobnosti svoje mladosti, grozodejstev, ki so jih zagrešili duhovniki v njegovem rejništvu, velike ljubezni do preminule žene June, njunih otrok, kratkotrajnega srečnega časa, ki se ga v tistem trenutku niti ni zavedal; in izgub ter bolečin, ki so oblikovale njegovo življenje in pogled na svet.

Vseskozi roman je prisoten dvom, ali so se opisani dogodki tudi v resnici zgodili. Bralec hitro prepozna Tomov nezanesljiv spomin, protagonistova realnost je prepletena s prividi, mešanjem sedanjosti s preteklostjo, z (lažnimi?) spomini. Je Tom sploh obiskal policijsko postajo? Ga je res obiskala hčerka? Kaj se je v resnici zgodilo v nerazrešenem primeru, ki mu ne da miru? In je vse to sploh pomembno? Ena osrednjih tem romana je prav spomin in njegova nezanesljivost, ki razkriva človekovo krhkost in minljivost časa. Pomemben je tudi družbeni kontekst, ki slovenskemu bralcu morda ni povsem blizu. Čeprav je zgodba intimna, se med vrsticami čuti teža irske zgodovine: nasilje, represija institucij – Cerkve, molk, ki je zaznamoval marsikatero tamkajšnjo generacijo.

Pisateljev slog je počasen in premišljen, poln detajlov, ki bralca popeljejo v notranji svet protagonista in od njega terjajo nekaj potrpežljivosti. V romanu ni dramatičnih zasukov; mojstrsko pa združuje humor, s katerim Tom v mislih pospremi minule dogodke, in žalost, ki jo ti povzročijo. Morje, samota in spomini tvorijo atmosfero, ki je meditativna, hkrati pa čustveno nabita. Roman ne ponuja enoznačnih odgovorov, a kljub nezanesljivemu pripovedovanju se bralcu upokojeni policist prikupi in vzbudi močan čustven odziv.

Onkraj spomina je roman o spominu, bolečini in izgubi, primeren za bralce, ki cenijo počasno, globoko prozo, premišljen jezik in refleksijo o lastnem obstoju. Gre za delo, ki vabi k razmišljanju o naravi spomina, vrednosti časa in pomenu povezav, ki oblikujejo naše življenje.

V imenu sina

Avtor nas tokrat zapeljuje z vohunsko namazano zgodbo. Časovno jo vpne v čas Hitlerjevega vzpona in spretno seže še v naš trenutek. Pripoved diši po skrivnostih mlade nezakonske mame Katarine, spremljamo odraščanje njenega sina Ivana Klasa, vzporedno pa se bohoti v vsej svoji grozoti druga svetovna vojna. Mlada mati  hrabro balansira med prilikami, ki se ji z razmahom vojne ponujajo. Včasih mora pretentati glas vesti in sprejeti kar ji ponujajo ljudje, ki jih sicer prezira. Zelo hitro se uči spretnosti preživetja. Z vklopljenim materinskim instinktom zazna, kdo in kdaj bi lahko ogrožal njenega otroka. Skozi muke mlade matere nam zgodba riše slike predvojnega in vojnega utripa “malih” ljudi. Zgodovinski učbeniki jih zelo suhoparno opisujejo kot  “trpečo množico civilistov”, v avtorjevi pripovedi pa postanejo  resnične osebe, ki jih čutimo. Like, ki jih avtor zamesi v dogajanje, prepoznamo v nekdaj živečih resničnih vohunih, generalih in kar se  njim podobnih primerkov nujno mora pojaviti v areni vojne. Čeprav poznamo klavrnost konca glavnih akterjev štiriletne svetovne morije, nas pisatelj drži v budnosti: “Kaj pa če …?”