skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Sestri

Roman Sestri napoveduje poletno obarvana naslovnica dveh mladenk na ležalnikih sredi peščene plaže. Ena svetlolasa, druga temnolasa, napoveduje nasprotje dveh mladih žensk, ki ju spoznamo tekom še enega s skrivnostmi obarvanega romana ameriške avtorice Michelle Frances, ki je ob tem bralce že prepričala z deli Novinka, Sinova punca, Fant in Hčerka. Že sami naslovi namigujejo na to, da bodo v ospredju odnosi in z njimi zanimivi dialogi, s katerimi avtorica ustvarja napetost. Ellie in Abby sta kot dan in noč, različni, pa vendar sestri. A samo ena izmed njiju je bila vedno materina ljubljenka, druga pa se je do svojega uspeha morala povzpeti sama, z lastno trmo, perfekcionizmom in bistrostjo. Njena šolska priznanja je mati samo ošvrknila s pogledom in se posvetila drugorojenki. Medsebojna nevoščljivost in očitki iz preteklosti sestrama niso v pomoč, ko se nehote zapleteta v zločin. Ellie se boji, da jo Abby že vse življenje zastruplja, a Abby trdi, da to že ves čas počne njuna mati. Resnica je običajno nekje vmes in na razplet je potrebno počakati do zadnjih strani. Gre za lahkoten družabni roman, ki mu je avtorica dodala kriminalne poudarke, ko se znajdemo sredi družinskih prepirov, zamer in spletk.

Bolje kot v filmih

Toplo, humorno, mestoma čustveno napisana najstniška ljubezenska zgodba bralca popelje v čas pred maturantskim plesom. V ameriški kulturi ta dogodek predstavlja vrhunec šolskega leta. Na maturantski ples odideš z nekom, ki ti veliko pomeni, po možnosti sta si celo usojena, nosiš imenitno obleko, greš na odlično večerjo v prestižno restavracijo in izbranec te, samoumevno, pride iskat s šopkom rož! Glavna junakinja je najstnica Liz Buxbaum, ki v to absolutno verjame in pričakuje. Ima bogat notranji svet, obožuje romantične komedije, izoblikovan svojevrsten in dodelan okus za oblačenje ter točno ve, kaj želi početi v življenju. Zvesta je sama sebi, svojim željam in ciljem. Pa vendar – ko se v tamkajšnjo srednjo šolo ponovno vrne njena otroška ljubezen, zelo privlačen Michael, s katerim sta kot otroka živela v isti ulici, je prepričana, da je on njena ljubezen. Da pa mu to dokaže in osvoji potrebuje pomoč sosedovega fanta. Primorana je iti iz cone udobja. Wes Bennet, s katerim se že od otroških dni ne prenašata najbolje, ji pri tem podvigu pomaga. A med njunim pogostejšim druženjem začne spoznavati, da je Wes v resnici tisti. Celo boljši kot v filmu. Protagonisti so ameriški srednješolci in roman bi lahko bil še en ljubezenski kliše, pa ni. V vsako poglavje je vpet pomenljiv citat iz znanih ljubezenskih filmov, med drugim iz Notthing Hilla in Melanie se poroči. Ne manjka niti mačkon s pomenljivim imenom Fitzpervert, ki  je eden od likov iz filma o Bridget Jones. A roman zelo pozitivno preseneti in je mojstrsko napisan!

Mojster pobega: o človeku, ki si je utrl pot iz Auschwitza, da bi posvaril svet

V napeti pripovedi, ki združuje elemente pustolovskega romana in pretresljivega vpogleda v najmračnejše skrivnosti holokavsta, nagrajeni novinar in priljubljeni romanopisec Jonathan Freedland razkriva izjemno življenjsko zgodbo prvega Juda, ki je pobegnil iz Auschwitza – človeka, ki je bil odločen opozoriti svet in prenesti resnico, ki je mnogi niso hoteli slišati.

Leta 1944 sta Walter Rosenberg (pozneje znan kot Rudolf Vrba) in Alfréd Wetzler postala prva judovska zapornika, ki jima je uspelo pobegniti iz Auschwitza. Knjiga se osredotoča predvsem na Vrbovo življenjsko pot. Bil je star komaj devetnajst let, ko je ugotovil, da »preselitveni tabori«, o katerih so govorili nacisti, v resnici pomenijo množično smrt. Kot zapornik, zadolžen za pregledovanje osebnih predmetov novih ujetnikov, je med njimi našel otroške igrače in oblačila – neizpodbiten dokaz, da umirajo cele družine. Odločil se je, da mora pobegniti, ne le zaradi lastnega preživetja, ampak da bi opozoril Jude po Evropi na grozljivo resnico. Po pobegu z Wetzlerjem je nastalo natančno poročilo, znano kot Poročilo Vrba–Wetzler. Čeprav so britanski in ameriški uradniki že imeli določene informacije, je to poročilo pretreslo mednarodno javnost. Neposrednih vojaških ukrepov sicer ni sprožilo, a je posredno rešilo približno 200.000 madžarskih Judov. Vrba pa si nikoli ni mogel oprostiti, da jih niso rešili še več. V zadnjih poglavjih spremljamo Vrbovo povojno življenje – njegovo kariero biokemika, pa tudi osebne stiske in oddaljen odnos z dvema hčerkama.

Jonathan Freedland je angleški novinar, ki je za Rosenberga oz. Vrbo prvič slišal, ko si je ogledal znameniti dokumentarec Shoah Clauda Lanzmanna. Prav tako piše trilerje pod psevdonimom Sam Bourne.

Freedlandovo delo bereš kot napeti roman, čeprav gre za skrajno resnično in bolečo zgodbo. Razkriva prevaro, ki je omogočila množične poboje, in hkrati neuspeh sveta, da bi se ustrezno odzval. Je ena tistih knjig, ki jih skoraj ne moreš odložiti – čeprav včasih komaj zmoreš obrniti naslednjo stran.

Jane Eyre

 

Roman Jane Eyre (1847), ki ga je Charlotte Brontë izdala pod moškim psevdonimom Currer Bell, je eno ključnih del viktorijanske književnosti in obenem zgodnji feministični roman, v katerem skozi življenjsko pot naslovne junakinje z močnim ženskim glasom osvetljuje tako vprašanja družbenih norm, razrednih razlik in spola, kot tudi čustvene ter moralne integritete, (želje po) neodvisnosti in moči samoodločanja.

Jane spoznamo kot siroto, ki brez vsakršne naklonjenosti ter topline odrašča v domu sicer premožnih sorodnikov, pozneje pa njeno otroštvo močno zaznamuje še bivanje v strogem internatu za osirotela dekleta v Lowoodu (od tu tudi naslov Sirota iz Lowooda starejših izdaj). Po končanem šolanju se zaposli kot guvernanta na posestvu Thornfield Hall, kjer spozna nenavadnega in zajedljivega, a hkrati izjemno karizmatičnega posestnika Edwarda Rochestra. Med njima se razvije kompleksen, strasten in intenziven odnos, Jane pa se znajde razpeta med ljubeznijo ter svojimi načeli – predvsem, ko sta pod vprašaj postavljeni njena (ne)odvisnost ter integriteta. Njuna vez je prežeta z napetostjo in zapletenimi moralnimi dilemami, hkrati pa gre za – vsaj v času nastanka romana – enega redkih dotedanjih opisov osebnostno enakovrednih partnerjev. Z globino prevpraševanja moralnih, družbenih ter eksistencialnih vidikov lastnega obstoja roman na tem mestu povsem preseže oznako konvencionalne romance in (p)ostane pravzaprav precedenčni model ljubezenskih zgodb o skrivnostnih, zagrenjenih moških ter zgolj navidezno krhkih ženskah.

Ko se torej Jane na pragu odraslosti znajde pred ključno dilemo, ali naj se v imenu ljubezni odpove tako svoji svobodi kot tudi dostojanstvu, se pred bralcem vzpostavi polnokrvni ženski lik, ki se vedno znova zavestno odloči za – svobodo. Še vedno relativno revolucionarno oziroma radikalno za tedanje čase je dejstvo, da kot ženska pričakuje in zahteva spoštovanje ter enakovredno obravnavo v vseh odnosih; in resnično se na podlagi notranje trdnosti, samospoštovanja ter odločenosti vzpostavi kot ikona ženske moči. V trenutkih, ko bi bilo lažje iti s tokom, se postavi zase in kljubuje (mnogim) družbenim pričakovanjem. Navkljub težki mladosti, osamljenosti in družbeni marginalizaciji – ali pa morda ravno zaradi tega – se razvije v močno, neodvisno žensko nepokornega in na trenutke tudi nediscipliniranega duha. Bralca nagovarja neposredno, s toplim glasom in razmišljujočum umom, aktivno si oblikuje svojo pot, pravico do ljubezni pa si “prisluži” šele, ko je v odnosu nič manj kot enakopravna, morda pa v nekaterih pogledih celo vrednejša, saj ne pristane na to, da bi zavoljo občutka sprejetosti in/ali ljubezni postala nekdo drug.

Roman vsekakor zaznamuje poglobljen psihološki očrt likov, preko katerega se med drugim razkrivata tudi krivičnost in rigidnost razredne strukturiranosti tedanje Anglije. Ne gre za klasični družbeni roman, saj se ne osredotoča na sistemsko analizo socialnih mrež in niti ne poziva k širši družbeni spremembi, poleg tega pa se Jane vsem življenjskim neprilikam navkljub še vedno giblje v in deloma tudi pripada višjemu družbenemu sloju. Vendarle pa zgodba vključuje tudi močne socialne prvine, kritiko družbenih norm in pričakovanj, še zlasti s stališča ženskih pravic: Jane kot ženska aktivno prevprašuje svojo družbeno vlogo in ne sprejema pasivnega načina življenja, kar za tisti čas vsekakor pomeni precej drzen korak v prihodnost.

Kljub večinoma realističnemu slogu delo vsebuje precej romantičnih prvin ter elementov gotske tradicije. Sanje in prividi se v mističnem, na trenutke mračnem vzdušju prepletajo s fantazijskimi podobami, skrivnostnimi zvoki, nenavadnimi nesrečami ter dramatičnimi naključji, ki niso zgolj stilistična izbira, temveč tudi zrcalijo notranje doživljanje Jane. Poetični opisi narave so torej ogledalo notranjega sveta, v katerem viharji in ostale vremenske neprilike ne služijo zgolj kot kulisa, temveč tudi kot mračni glasniki prihajajočih preizkušenj ter tolmači njenega psihološkega stanja. Vrtinec subverzivnosti, v katerega jo posrka, dodatno pospeši Berthina zgodba, njeno popolno nasprotje, obenem pa presenetljiv, a tudi domišljen in močan koncept divje ženske, ki se – pa naj to počne na še tako svojstven način – ravno tako bori za svojo svobodo.

S pretresljivo mero domišljije je avtorica določene biografske elemente preobrazila v prepričljivo literarno mojstrovino, zasnuto na realistični psihološki introspekciji, ki se s svojo globino in emocionalnim nabojem občasno preliva že kar čez meje poetičnosti. Zato je roman še vedno živ in navdihujoč tudi danes – zaradi presenetljive avtentičnosti, neobhodne moralne zavesti ter emotivne moči, s katero izrisuje impresivno, a verodostojno sliko življenja ženske v času, v katerem ni prostora za sentimentalnost brez posledic. Zdi se le, da tovrstna klasika morda že (pre)dolgo čaka na posodobljeno izdajo*.

Carmen : roman

Metod Pevec (1958) je slovenski javnosti poznan predvsem kot režiser filmskih uspešnic kot sta Pod njenim oknom in Hit poletja, njegov celovečerni prvenec pa je bila romantična drama Carmen (1995), ki jo je posnel na podlagi lastnega istoimenskega romana. Carmen spada v zvrst t.i. potepuškega romana, ki popisuje težka življenja klatežev, potepuhov, beračev, malih kriminalcev, narkomanov, alkoholikov in faliranih intelektualcev. Med slednje spada tudi študent Goran, ki je že zdavnaj opustil faks, živi v majhnem podstrešnem stanovanu in se preživlja s pisanjem pornografskih zgodbic, med tavanjem po mestu pa ga pot zanese na železniško postajo, kjer se druži s klošarji, prostitutkami in ostalimi predstavniki socialnega dna. Nekega večera po naključju pred cerkvijo naleti na mlajšo žensko po imenu Carmen, brezdomko, težko alkoholičarko in občasno prostitutko v službi izkoriščevalskega zvodnika Loverja. Carmen je nezakonska hči priznanega opernega pevca, ki je pred leti imel afero z njeno mamo, čistilko v operi, vendar pa je ta ob zanositvi izgubila službo in se sedaj preživlja kot čistilka stranišč. Med Carmen in Goranom se razvija sprva iskrena ljubezen, ki pa žal ne more voditi do srečnega konca; njen kronični alkoholizem in depresija ter njegovo brezciljno in finančno negotovo življenje ne ponujajo veliko možnosti, da bi dvojica lahko preživela v hladnem in okrutnem svetu brezdomstva.

Roman Carmen odlikujejo živ pogovorni jezik, široka galerija ekscentričnih likov ter iskreno opisovanje enako težkega kot tudi avanturističnega vsakdana družbenih obstrancev, ki se morajo navaditi na življenje z ničemer. V romanu spremljamo like, ki so izgubili vse, vendar navkljub temu padajo še globje po družbeni lestvici, dokler ne dosežejo dna, kjer jih ne more rešiti niti ljubezen.

Dobiva se na plaži

Dobiva se na plaži je nostalgičen in čutno nabit poletni roman, ki vas popelje v svet prvih ljubezni, nepozabnih poletij in odločitev, ki lahko spremenijo vse.

Sam ima svoje življenje popolnoma načrtovano. Je zaročena z Jackom, ima odlično službo in je tik pred tem, da si ogleda popolno poročno lokacijo na Long Islandu, v bližini družinske počitniške hiše ob morju. Vse naj bi teklo po načrtih. A takoj ko prispe, Sam začuti nemir. Tam je tudi fant, ki ji je bil nekoč vse: njen najboljši prijatelj, zaveznik in prva ljubezen. Skupaj sta preživela vsako poletje od njenega petega do sedemnajstega leta, dokler ji ni zlomil srca. Od takrat je minilo štirinajst let. Ko se vrača na znane plaže in skozi noč iz sosednje hiše zasliši znane akorde Wyattove kitare, se v njej odprejo vrata spominov: dotiki, ki so nekoč pomenili vse, noči v njunem skrivnem drevesnem domu in resnica o tem, zakaj sta se nekoč razšla. Sprejeti mora odločitev: ostati v svetu, ki si ga je skrbno zgradila, ali prisluhniti srcu, ki jo vleče nazaj k prvemu fantu, ki jo je zares poznal.

Annabel Monaghan v tem romanu ujame tisto čarobno, skoraj neulovljivo energijo prve ljubezni in občutek, da so poletja neskončna. Je ganljiva zgodba o drugih priložnostih, o tem, kako preteklost nikoli povsem ne izgine. Z izjemno občutljivimi liki, ki bralcu postanejo kot družina, in s slikovito kuliso obmorske vasice, polne poletnega vonja po soli in borovcih, Monaghan ustvari zgodbo, ki je hkrati zabavna, iskrena in čustveno bogata. Vsaka stran je prepojena s toplino, iskrivim dialogom in kančkom nostalgije, ki vas bo popeljala nazaj v vaše lastne spomine na prva poletja in prve ljubezni. To je roman, ki ga boste želeli brati počasi, da bi v njem uživali čim dlje – in hkrati hitro, ker boste morali izvedeti, kako se bo Sam odločila. Topla, čutna in čarobna poletna ljubezenska zgodba, ki vam bo ostala v srcu še dolgo po tem, ko boste obrnili zadnjo stran.

V senci bukev in hoj

Glasba je ljudi od nekdaj povezovala in zbliževala. Pozitivno vpliva na razpoloženje, saj poslušalce s svojimi blagodejnimi vibracijami odpelje v stanje, v katerem se celotna skupnost harmonično poveže.

Na angleškem podeželju so v 19. st. prevladovale skupine glasbenikov, ki so sodelovale pri cerkvenih obredih in ljudskih običajih, kot je na primer koledovanje. Zbor iz Mellstocka je sestavljal prvo in drugo violino, tenor violo, violončelo ter pevce, štiri može in sedem dečkov, ki so tudi nosili lanterne ter držali odprte note inštrumentalistom.

V idiličen svet, prekipevajoč od mladostne energije, prispe mlada učiteljica in v lepotico iz visoko situirane družine se v trenutku zagleda postaven furmanov sin, hkrati tudi violinist, skrivna simpatija vseh mladih deklet v vasi. Vendar pa on ni edini, ki mu je ukradla srce in ki ne more nehati misliti nanjo.

Thomas Hardy je eden od klasikov angleške književnosti na prehodu iz viktorijanske dobe v moderno. Gre za njegov najbolj oseben roman, saj ga je pisal v času, ko je spoznal svojo ženo. Sodi sicer na začetek njegovega opusa, je drugi po vrsti. V njem obravnava teme, kot so poštenje, vljudnost, delavnost, spoštovanje soljudi, življenje po določenih, vsem znanih pravilih, negovanje odnosov, povzdigovanje človeških kreposti in visokih moralnih načel.

Eden od vrhuncev romana je opis zaljubljanja, poseben obred dvorjenja mladeniča dekletu in njeno vračanje naklonjenosti. Bralec z zanimanjem lahko spremlja napredovanje odnosa med obema spoloma v času, tako oddaljenem in drugačnem od današnjega ter dobi vpogled v starodavne navade preprostih in poštenih ljudi.

Ljubezni mojega življenja

Taylor Jenkins Reid je v Sloveniji že dobro poznana pisateljica. Ljubezni mojega življenja je njen peti prevedeni roman v slovenščino. Mlajša ameriška pisateljica, rojena 20. decembra 1983, živi z možem Alexom Jenkinsom Reidom in njuno hčerko v Los Angelesu.

Glavna akterka romana, Emma, kot najstnica živi s starši in sestro Marie v manjšem mestu Acton v Massachusettsu. V lasti imajo knjigarno, kjer sestri v prostem času pomagata pri prodaji knjig. Mlada Emma se precej zbliža s fantom Samom, ki je honorarno zaposlen pri njih. Imata veliko skupnih točk, eden drugega nepretrgoma spravljata v smeh. Ko že kaže, da se bo iz odnosa porodilo nekaj več, Emma spozna Jesseja in se v trenutku zaljubi vanj. Kmalu jo opazi tudi Jesse in zgodi se velika ljubezenska zgodba. Kot študenta se odselita daleč stran od doma, saj oba čutita preveliko težo pred pričakovanji njunih staršev. Skupaj potujeta po celem svetu, zajemata življenje z veliko žlico in neizmerno uživata v tem. Tik pred prvo obletnico poroke Jesse odleti na pot s helikopterjem, ki izgine nad Tihim oceanom. Emma je polna bolečine, vrne se nazaj k staršem in počasi prevzame vodenje domače knjigarne. Domače okolje, ki se ga je v mladosti tako otepala, ju nudi toplo uteho. Preboleva smrt moža, ki ga je neizmerno ljubila. Po dobrih dveh letih se nepričakovano sreča s prijateljem Samom. Skupaj počasi obnavljata prijateljstvo in stketa mrežo izjemne povezanosti in ljubezni. Malo pred načrtovano poroko pa dobi Emma klic z neznane številke. Na drugi strani je njen mož Jesse, ki je po dolgih letih končno le uspel priti nazaj do nje …

In sedaj se pravo dogajanje šele prične. Emma se spoprime z veliko dilemo, kako se odločiti med dvema velikima ljubeznima njenega življenja; kaj narediti, da ne bo nihče še bolj ranjen; je katera od poti sploh prava? Sprašuje se, kaj pomeni resnično ljubiti in predvsem, kdo je njena največja ljubezen …

Po knjigi snemajo tudi film.

Camera obscura

Novomeški pisatelj Nejc Gazvoda (1985) je že s svojima zbirkama kratke proze Vevericam nič ne uide in Fasunga postal glasnik generacije milenijcev, ki na poti v zrelo življenjsko obdobje pogosto obtičijo v epizodah brezizhodnosti, nerazčiščenih travm in praznega hrepenenja. Neimenovani glavni junak je zdolgočasen študent, ki že nekaj časa več ne hodi na faks in dneve preždi pred televizorjem, ki mu predstavlja edini vir smisla v življenju. S spomini se pogosto vrača v svojo mladost, katero je močno zaznamovalo prijateljstvo z Bertom, ki je zaradi rednih očetovih zlorab pri komaj 13. letih storil samomor. Roman pogosto preskakuje med z idilično nostalgijo zaznamovano preteklostjo ter toliko bolj turobno sedanjostjo, kjer osrednji lik ne najde sreče v življenju vse dokler ne naleti na skupino mladih, ki organizira skrivne sestanke, na katerih izvajajo razne bizarne predstave, ki med drugim vključujejo samopoškodovanje in mazohizem, iznenada pa se v življenje glavnega junaka vrne tudi dolgo pogrešan prijatelj iz mladosti…

Camera Obscura je roman, ki poleg pričakovanih “sodobnih” tem kot so odtujenost, travma in pasivnost obravnava tudi posameznikovo odločitev, da zavrača objektivno resničnost in si najde zatočišče v alternativnih svetovih, ki so močno pomešani s fantazijo in grotesko. Gazvoda prepleta socialni realizem z magičnim realizmom, roman pa se na več mestih spogleduje tudi z elementi vohunskega trilerja.

Nevidni otrok in druge zgodbe

Tove Jannson je priljubljena finsko-švedska pisateljica, ilustratorka in slikarka, prejemnica mnogih nagrad, med njimi Andersenove in Velike nagrade Švedske akademije. Napisala je okrog trideset knjig za otroke in odrasle. Njen prepoznavni svet mumintrolov in prijateljev je navdušil milijone bralcev, priljubljeni so tudi risani filmi, muzej in tematska parka Muminski svet.

Knjiga Nevidni otrok in druge zgodbe je četrto delo o muminih, ki je bilo prevedeno v slovenščino. V zbirki je devet kratkih zgodb: Pomladna pesem; Grozna štorija; Filifijonka, ki je verjela v katastrofe; Zgodba o poslednjem zmaju na svetu; Hemul, ki je ljubil tišino; Zgodba o nevidnem otroku; Skrivnost hatifnatov; Cedric in Smreka. Prikupne zgodbe o muminih, hemuliju, Filifijonki, Njuhcu, homseju, zmajih, hatifnatih in drugih likih nas popeljejo v deželo Mumindola, ki bralce vabi v odkrivanje skrivnosti nordijskega sveta. Avtorica z opisi gozdov, tihih rek, zimskih noči itd. pomirja bralca. Liki so prepričljivi in kompleksni, preprosta sporočila, zapisana v poetičnem jeziku, in zgodbe, pospremljene s toplino, nežnim humorjem in sočutjem, nas spodbujajo,  da ob branju razmišljamo o identiteti, drugačnosti, čustvih … V ospredju zgodb so čudenje, ljubezen in veselje do sveta. Čeprav so zgodbe primarno namenjene otrokom in mladini, s temami, kot so samota, depresija, svoboda, umetniški proces ipd., nagovarjajo tudi odrasle.