skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Nevidne ženske: kratke zgodbe

Zbirka enaindvajsetih kratkih zgodb predstavi slovenske deklice, dekleta in ženske, ki se v različnih zgodovinskih obdobjih spopadajo s težavami, kot so nemoč, nezaželena nosečnost, izguba prijateljskega ali ljubezenskega odnosa, iskanje lastne vrednosti v odvisnosti od moških, tehtanje materinstva, kariere in zakona … Zgodbe so umeščene v čas od prve svetovne vojne dalje skozi 20. stoletje, zadnjih nekaj pa bi se lahko zgodilo tudi danes. Zdi se, da junakinje prvih nekaj zgodb poznamo iz drugih besedil ali celo iz pripovedovanja naših babic – kako majhna je bila vrednost deklic nekoč, kako so bila dekleta hitro spoznana za kriva in se niso zmogla postaviti zase, kako globoko zakoreninjena je v ženskah njihova vloga, ki jim jo je najprej pripisovala družba, potem pa so to ponotranjile do točke, ko si drugačnega življenja niso več znale predstavljati. Slednje je skupno tudi zgodbam s sodobnejšim dogajalnim časom, prav tako pa se nam tudi te zdijo znane, kot da kakšno od junakinj poznamo ali smo zanjo slišali na kavi ali družinskem kosilu – tu so študentka, ki zanosi z neresnim fantom, kolegica, ki ji prijateljica spelje partnerja, žena z odraslimi otroki, za katero se mož ne zmeni kaj dosti, ženska, ki kljub nasilju prenaša partnerjev alkoholizem …

Zdi se, da se kljub številnim političnim in družbenim spremembam položaj ženske ne spreminja tako skokovito, kot se zdi – boji za nekatere pravice se še vedno bijejo, ženske so mnogokrat še vedno rajši tiho, sramota in manjvrednost, nekdaj jasno in glasno izraženi s strani družbe, zdaj izvirata od znotraj. Marsikateri konec zgodbe ostane odprt, a si nadaljevanje vseeno lahko predstavljamo: nekatere ženske bodo poskrbele zase kljub morda moralno spornim odločitvam, druge pa bodo rajši izbrale tisto, kar poznajo in kar se zdi najbolj varno – četudi za ceno lastne individualnosti, ponosa ali finančne neodvisnosti.

Bernarda Mrak Kosel je kratke zgodbe pisala večinoma v okviru delavnice “Osvobajanje domišljije” (JSKD Jesenice) in drugih literarnih delavnic ter društev. O zbirki je zapisala, da so zgodbe “literarizirane, niso pa izmišljene, spremenjene so le okoliščine.” Leta 2019 je sicer izšel njen roman Ujetnik svojega časa, leta 2022 pa roman Ponaredek.

Knjiga bo najverjetneje všeč bralcem, ki so uživali denimo ob branju knjig Milene Miklavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače ter ob zbirki kratkih zgodb Nevidna ženska in druge zgodbe Slavenke Drakulić.

Nekaj je na njej

Slovenska avtorica Amadeja Godina je leta 2024 izdala svoj prvenec: zbirko pravljičnih zgodb Pegasti sovici, ki med bralce vseh generacij, predvsem pa med mlade, prinašajo spodbudo o podpori svojih misli. Nekaj je na njej pa je njeno prvo delo za odrasle in prvi roman. Njen namen, doseči lahkotnost v slogu in ohraniti napetost pripovedi do zadnje strani, je v njem dosežen. Protagonistko Avo Loredan srečamo v prologu, ki nam odstre razlog njenega obiska psihoterapevtskega centra Asana v začetku romana. Slutnja, da bo gospod Presunljivi, Dorian Bagari, ki se v neposredni bližini Ave znajde že v prvem poglavju, vplival nanjo tudi v nadaljevanju, se kmalu uresniči. Žrtev, v obliki uničene rože v prodajalni, pripelje do njunega skupnega oddiha ob morju. Na tem mestu avtorica dogajanje začini z erotiko, kljub vsemu, da ima Dorian partnerko, ki je za nameček še influencerka in stranka salona, kjer Ava dela. A Avino brezskrbnost med oddihom skali obisk na videz nasilnega Dorianovega brata Dana in to, da je Dorian po njuni prvi noči odšel nazaj domov z drugo. Razkritje, da je Dorian to storil že več strankam centra Asana, katerega lastnik je njun oče, Avo pahne v objem drugega. Zdi se, da se moški nanjo lepijo kot muhe na med in ona se trudi prepustiti, živeti v trenutku. Ampak, ali je brezskrbnost res prava odločitev na področju gradnje odnosov? Avtorica se je poglobila v značaj protagonistke in bralcem razkriva tudi njene notranje monologe, ki dajejo sicer preprosti zgodbi, težo ter nežno napotijo k razmišljanju o lastnih odnosih in občutjih.

Domotožje po drugem svetu

Mnogokrat avtorji in avtorice v literarnih delih razvijejo ljubeč odnos do svojih likov, s katerimi bralci zato zlahka sočustvujemo. Ottessa Moshfegh s svojim pisanjem ubira obraten pristop. V štirinajstih kratkih zgodbah spoznamo vse tiste odpadnike z roba družbe, od katerih najraje odvrnemo pogled. Če je večini ob takšnih prizorih neprijetno, avtorica njihovo vedenje opazuje z ostrim, iskrenim, neizprosnim očesom. Kot neprizanesljiva pripovedovalka jih spremlja v najbolj intimnih trenutkih, nasičenih z osamljenostjo, obupom ali izpraznjenostjo. Vzdušje je prežeto z neizpolnjenimi obljubami ameriških sanj. Izrazito deviantni liki streznitve niso sposobni, zato pogosto ostajajo v prostoru med utopičnim upanjem in vdanostjo v usodo. V svojih blodnjah naivno iščejo ljubezen, se opečejo in uteho najdejo v izprijenosti. V zgodbah tako spoznamo odvisnike, brezposelne in druge izgubljene duše, ki jih vsakdan pogosto odpelje v groteskno humorne situacije.

Provokativno ameriško pisateljico smo slovenski bralci že spoznali v romanih Moje leto počitka in sprostitve ter Eileen, napisala pa je še nekaj drugih romanov. Motivno in slogovno je zbirka Domotožje po drugem svetu služila kot temelj njenim romanesknim delom. Njeno pisanje vsekakor ne zadovoljuje okusa množice, tisti, ki pa si bodo drznili prebiti skozi neprijetne občutke ob branju, bodo nagrajeni z uvidom v inovativen glas prodorne sodobne avtorice brez dlake na jeziku.

 

Vse, kar ti moram povedati

 

Pričujoče delo je hkrati poetični “priročnik” o žalovanju in hvalnica vitalnosti. Kot zapiše Veronika Razpotnik je pesniški prvenec “estetski zapis o smrti”; za premagovanje bolečega trenutka slovesa od bližnjega, bodisi v otroštvu domačih ljubljenčkov in starejših družinskih članov, v odraščanju ljubimcev in ljubimk, ki jih spoznava, ter skozi erotične izkušnje enači z odnose s psihedeliki: “Vsaka substanca ima svoj način; / v nekatere se lahko / celo pogojno / zaljubiš.” (str. 74); kasneje pa skorajšnje prezgodnje slovo od lastnega življenja – kljub hudi izkušnji bolezni: “Ko sem dobila raka, / tako kot babi, / sem se bala, / da bom tudi sama / postala / materina dušica.” (str. 7), avtorica ostaja pokončna in pogumna v svoji iskrenosti in občutljivosti, kljub občasnim dvomom in strahovom ob izgubi: “smrti se bojim bolj kot kadarkoli” (str. 119), je bližnje smrti ne potrejo, temveč jih kot svoje spremljevalce udomači, ter jim pravi: “ne morete biti hujše / kot ste! (str. 119).

Špela Setničar je radijska napovedovalka, voditeljica, scenaristka in pesnica. Pesniške zanke rešuje s humorjem, prav tako tudi izzive, s katerimi se v življenju vseskozi srečuje – včasih, kot Angel Pornstar (pesničin alter ego), spet drugič, kot posameznica, ki se s svetom vedoželjno srečuje (iz pesničinega življenjepisa).

 

“naj tam, kjer je bil rak, / cvetijo rože.” (str. 85)

 

Ruševine : roman

Smiljan Rozman (1927-2007) velja za enega od najvidnejših predstavnikov slovenske moderne povojne proze, ki se je bralcem najbolj vtisnil v spomin s svojimi priljubljenimi deli za otroke in mladino. Njegov drugi roman Ruševine (1965) je namenjen odraslim, v njem pa se dotika grozot druge svetovne vojne, vendar pri tem presega zgodovinske okvirje in ustvari univerzalno zgodbo o nesmiselnosti vojne ter njeni večno destruktivni naravi. Zgodba je postavljena v neimenovano mesto ob reki, kjer glavni junak v zavezniškem bombnem napadu izgubi vse; družino, dekle in dom. Ta se znajde sam sredi ruševin in krene na nekajdnevno potovanje skozi opustošeno deželo, ki se pred njegovimi očmi spremeni v groteskni in nasilni svet, v katerega vdirajo elementi iracionalnega, surrealnega, grozljivega in kafkovsko brezizhodnega. Ruševine ne spadajo med tipične Rozmanove romane, saj se odmika od zanj značilnega realizma in vstopa v svet temačnih vizij, srhljivih halucinacij in pošastnega dehumaniziranja ljudi, vrženih v primež krute vojne.

Tat umetnin : resnična zgodba o ljubezni, zločinu in nevarni obsedenosti

Avtor romana Tat umetnin, Michael Finkel, je avtor mednarodne uspešnice Tujec v gozdu in Resnične zgodbe: umor, spomin, mea culpa, po kateri so leta 2015 posneli uspešen film. Nobena od knjig ni prevedena v slovenski jezik. Poleg tega je tudi novinar, med drugim je pisal za National Geographic, Vanity Fair in The New York Times Magazine. Vse njegove knjige so nastale kot plod poglobljenih intervjujev in dopisovanj.

Francoski tat umetnin, Stéphane Breitwieser, je med letoma 1995 in 2001 izvedel več kot 200 drznih in osupljivih tatvin v šestih državah ter ukradel več kot 300 predmetov iz muzejev, galerij in cerkev. Njegovo dekle Anne-Catherine Kleinklaus mu je pri tem pomagalo s straženjem. V biografiji je opisana resnična zgodba o najuspešnejšem tatu umetnin, kar jih je kadarkoli živelo, s podrobnostmi tatvin, opisom umetnin in celo zavajanji.

Njegova posebnost je, zato ga kriminalisti tudi tako dolgo niso odkrili, da umetnin ni kradel zaradi denarja, to je, je po njegovem mnenju, nečastno, temveč zaradi njihove estetske vrednosti. Na maminem podstrešju, kjer je brezplačno živel s svojim dekletom, si je naredil zasebno umetniško zbirko dragocenih oljnih slik, srebrnih posod in starodavnega orožja.

Breitwieser se je izvzel iz družbenih pravil, deloval je po svojem lastnem, strogem sistemu moralnih vrednot. Jemal je samo dela, ki so ga čustveno vznemirila, med krajo pa ni občutil nobenega obžalovanja, ker so muzeji, po njegovem mnenju, v resnici samo zapori za umetnine. »Breitwieser raje vidi, da ga imajo namesto za roparja umetnin za zbiratelja z nenavadnim načinom pridobivanja predmetov. Ali, če hočete, raje vidi, da mu pravijo osvoboditelj umetnin.« (str. 28–29)

Skozi poglobljene intervjuje z detektivi dobi bralec vpogled tudi v delovanje počasne, a vztrajne roke zakona. Klinični psihologi pa poskušajo pojasniti psihološko stanje, ki je pripeljalo do njegove nenavadne strasti – zbiranja umetnin za vsako ceno.

O Stéphanu Breitwieserju in njegovih tatinskih podvigih sta bili sicer v francoščini že izdani dve knjigi. Prvo je leta 2005 napisal francoski umetnostni novinar Vincent Noce, la Collection égoïste oz. Sebična zbirka. Drugo, Confessions d’un voleur d’art  (Izpovedi tatu umetnin), pa je že leta 2006 napisal Yves de Chazournes (pisatelj v senci), poleg njega pa se je pod knjigo podpisal kar sam Stéphane Breitwieser. Knjigi nista prevedeni v slovenščino.

Nebesa v robidah : roman v zgodbah

Nebesa v robidah je prvenec Nataše Kramberger, ki je izšel leta 2007, po avtoričini zmagi na festivalu Urška. Leta 2008 se je uvrstil med pet finalistov za nagrado kresnik za najboljši roman, leta 2010 pa je prejel evropsko nagrado za književnost in bil nato preveden v deset jezikov. Avtorica je po prvencu izdala še roman v verzih Kaki vojaki, dokumentarno delo Brez zidu: časopisna pripoved o Berlinu in drugih krajih 2004-2014, zbirko kratke proze Tujčice, roman Primerljivi hektarji in esejistično knjigo Po vsej sili živ, za katero je leta 2025 prejela nagrado Prešernovega sklada.

Podnaslov »Roman v zgodbah« nakazuje strukturo dela, saj se v treh delih in uvodu prepleta več pripovednih niti. Glavna protagonistka je Jana, ki se je s slovenskega podeželja preselila v Amsterdam, kjer študira in dela kot varuška. Njena zgodba se preplete z zgodbo ostarelega Bepija iz vzhodne Italije, ki je v preteklosti prepotoval svet. Skupaj z glavnimi in stranskimi liki potujemo na različne konce sveta – v ruralno okolico Slovenj Gradca, kjer je Jana preživela otroštvo in mladost, urbani Amsterdam, na Kitajsko in v Južno Ameriko. V romanu se ne zgodi nič zelo velikega in pretresljivega, zato pa v ospredje stopajo detajli in tudi pravljične oziroma čudežni elementi, ki delu dajejo pridih magičnega realizma. Primer takšnega elementa je brkata živa riba z belim trebuhom, ki se vsebinsko navezuje na vodo, ki je v delu vseprisotna v najrazličnejših oblikah.

Dogajanje v hitrem ritmu ves čas preskakuje tako v prostoru in času kot tudi med jezikovnimi registri, pomembno vlogo igrajo ponovitve posameznih besed, stavkov in tudi odstavkov oziroma odlomkov, kar ustvarja vtis (večnega) kroženja. Iz fragmentarne, razdrobljene, na videz kaotične strukture se pred nami postopoma izlušči literarna mojstrovina, tako sočna kot jabolka iz romana. Nataša Kramberger je v prvencu že zastavila nekatere vsebinske smernice, ki jih je zasledovala tudi v naslednjih knjigah (predvsem delih Primerljivi hektarji in Po vsej sili živ), saj velik del romana predstavlja razmišljanje o naravi, našem odnosu do nje ter povezavi (in konfliktu) med naravnim in urbanim. Avtorica pri tem črpa iz avtobiografske izkušnje, saj tudi sama “živi dvojno življenje” – že nekaj časa je doma tako v Jurovskem Dolu, kjer vodi ekološko kmetijo, kot v Berlinu.

Tako je bilo

Ustrelila sem ga med oči.

S temi besedami se začne roman Tako je bilo italijanske pisateljice, novinarke in urednice Natalie Ginzburg (1916-1991), ki so ga kritiki ob izidu označili za brezkompromisno krut in srhljiv literarni krik vseh nesrečnih, ponižanih in zatiranih žensk. Tudi sama pisateljica je priznala, da je med pisanjem romana v sebi čutilo jezo, vendar ni imela ne volje ne moči, da bi koga oklofutala, prebičala ali ustrelila. Toda Tako je bilo ni radikalen ali jezen roman, saj ga po uvodnem dejanju umora zaznamuje precej melanholičen in pesimističen ton, ki spremlja izpoved glavne junakinje in njenega dolgoletnega spopadanja z zakonskimi težavami in bremeni materinstva. Izčrpanost, ljubosumje, izdaje, moževi skoki čez plot, depresija in živčni zlomi predstavljajo vsakdan osrednjega lika, ki se v zadnjem dejanju obupa zateče k nasilju. Tako je bilo ne poveličuje dejanj glavne junakinje, hkrati pa ga tudi ne obsoja; pred bralca zgolj postavi srhljiv portret življenja, ki je tudi danes žal še kako poznan marsikateri ženski.

Tančina življenja

Nizozemski pisatelj Jaap Roben se je v romanu Tančina življenja dotaknil teme, ki so jo navdihnili resnični dogodki iz druge polovice dvajsetega stoletja. Gre za usodo mamic mrtvorojenih nezakonskih otrok. Roman nas popelje v dve obdobji, lahko bi rekli celo dve življenju Friede. Eno življenje je življenje Friede z Ottom, s katerim je imela nezakonskega otroka, ki je bil rojen mrtev. Kdo je bil, če sploh kdo, pripravljen tem otrokom in materam pomagati? Kaj se je zgodilo, če so se rodili mrtvi? Kako so novico o prihodu otroka sprejeli poročeni moški in ali so se pripravljeni odreči svojim ženam in življenju, ki ga živijo? Drugo življenje pa je  življenje Friede z Louisom. Louis je po Otto postal Friedin mož, s katerim je imela sina Tobiasa? Ne glede na to, da je z Louisom in Tobiasom živela lepo življenje, ni nikoli pozabila življenja in dogodkov v obdobju, ko je bil del njenega življenja Otto. Težko je živeti s skrivno bolečino v srcu, ki mora biti zamolčana in nikoli povedana. Kakšna je cena za to? Zakaj pa morajo sploh biti določene stvari zamolčane in nikoli povedane? Morda pa v življenju vseeno pride trenutek, ko želimo skrivnostim in svojim bolečinam priti do dna. Lepo je, če nam pri tem kdo pomaga. V sodelovanju je moč in skupaj lahko dosežemo vse. Če med nami ni skrivnosti.

Izgubljena knjigarna

Izgubljena knjigarna je prvo v slovenščino prevedeno delo irske pisateljice Evie Gaughan, ki objavlja pod psevdonimom Evie Woods. Roman je v tujini prodajna uspešnica in nominiran za britansko književno nagrado. Idejo za knjigo “o zelo nenavadni knjigarni s koreninami v zlati dobi trgovanja z redkimi knjigami s primesmi čarovnije, skrivnosti in romantike” je avtorica poglobila z raziskovanjem življenj izjemnih žensk, kot so bile novinarka Nellie Bly in književni detektivki ter posrednici Leona Rostenberg in Madeleine Stern. V jedru avtoričinih knjig je, kot pravi sama: “univerzalna izkušnja – to kar nas dela človeške, želja, da bi bili ljubljeni, videni in da bi nam uspelo izraziti lastno notranjo posebnost.” Rdeča nit Izgubljene knjigarne “je iskanje človekovega poslanstva v svetu in ta tema odmeva skozi več rodov,” pisano v vzporednih časovnicah. Glavni junaki Izgubljene knjigarne: Opaline, Martha in Henry se v slogu magičnega realizma srčno dotaknejo bralca. Njihovo sporočilo je, da “če si izgubljen, še nisi za večno izginil. Izgubljenost je most med svetovoma, kjer se bolečina naše preteklosti lahko spremeni v moč. Že od nekdaj imaš ključ do tega posebnega kraja in zdaj lahko odkleneš vrata.”  Ko boste prebrali ta roman, boste v Dublinu nehote iskali ulico Ha’penny Lane in se ozirali za knjigarno.. Kaj če knjigarna lahko vpliva tudi na tok vašega življenja? Neodložljivo magično branje, kjer knjige v rokah glavnih junakov premikajo meje.

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×