skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Življenje brez psa

Odrasli včasih  igrajo igrice, ki bi se smele odvijati le v “pocukranih” romanih in solzavih filmih… Ampak, filmski junak po končanem ravsu otrese z glavo in gre naprej, resnično življenje pa pozna bolečino. Komu pripada otrok, kam naj gre, če zaradi ostre črke zakona ne sme tja, kamor si želi. Neja je izpadla iz igre, ki jo igrajo odrasli. Samo figura je. Rada bi imela psa, nekoga, ki bi jo branil in ji bil vdan. Neja in Peter sta družina brez mamice. Mamica je zapustila Petra, svojega partnerja in Nejo, svojo hčerko. Družinica dveh zapade v denarne težave. Ko dosežeta finančno dno, sta se primorana preseliti. Peter deklico odpelje iz mesta v odročno vas, kjer je življenje cenejše, žal pa  polno predsodkov in vrednot, ki to niso, ki bi že zdavnaj morale dvigniti sidro in prepustiti prostor novemu utripu časa. Peter ni Nejin oči, pa vendarle dobro opravlja svojo vlogo, vse dokler se nekomu ne zazdi, da je takšna skupnost “neprimerna” za neko družbo z visokimi moralnimi načeli.

Angeli

Roman o neprilagojenih posameznikih, katerih življenja zaznamujejo alkohol, droge, kriminal in brezdomstvo. V ospredju je lik Jamie, matere z dvema otrokoma, ki pobegne od nasilnega in prevarantskega moža. Ko z avtobusom brez pravega cilja tava po Ameriki, naleti na sorodno dušo, neodgovornega, vihravega in pogosto na napačno stran zakona stopajočega Billa, ki pa vendar v svoji osnovi premore neko temeljno človečnost in dobroto, neguje neko mejo morale, ki naj je ne bi prestopil. Je tip moških, s kakršnimi se Jamie vedno zapleta in s katerimi lahko tone le vedno globje. Kljub temu da se tega zaveda, ravna vedno enako. Par še kar dobro funkcionira, dokler se Bill ne zaplete v bančni rop, v katerem po nesreči ubije varnostnika. S tem prestopi mejo, ki si jo je sam začrtal, nikoli namreč ni želel ubiti človeka. Pisatelj se z romanom iz leta 1983, ki je že pridobil kultni status, slovenskim bralcem prvič predstavlja. Rojen leta 1949 je v življenju šel skozi podobno torturo drog in alkohola, kot jo poznajo njegovi literarni liki. Na temelju osebne izkušnje je zasnoval zbirko kratkih zgodb Jezusov sin, s katero je zaslovel in po kateri je bil posnet istoimenski film.

Lahko noč iz moje sobe, Brazilija

Soba je intimni, notranji kraj, kraj lastnih misli, kjer je človek, med predmeti in stenami, ki ga obdajajo, postavljen pred samega sebe, pred dejstva lastnega obstoja. S tem, ko si pesnik postavlja ontološka vprašanja o stvareh, ki ga obdajajo, se hkrati sprašuje tudi o lastnem obstoju: »Če je soba v katero se vrneš ista / … / in samo ti si od nekdanjega sebe drug / je istost nad tvojo drugostjo /…/« V pesmih začutimo nemoč posameznika v lastni sobi, med stvarmi, ki ga obdajajo: »Še sam dobro ne veš, /kako si v kleščah stvari, / ki si jih sam ustvaril.« Soba postane prispodoba za determiniranost življenja, njeno premoč nad posameznikom, hkrati pa je posameznik tisti, ki (se) od/do-loča: »Izžreban si bil. / In sam si tisti, ki žreba.« (Izžreban). Cerebralna hladnost, skorajda sterilnost nekaterih pesmi, je še poudarjena z (večinoma) drugoosebnim lirskim subjektom. Pa vendar v filozofske miselne valove vstopita morje. In ženska – motivni stalnici poezije vseh treh pesnikovih zbirk: »Tvoja ženska, ki ni bila tvoja. / Ampak svoja.« (Rjuha). Spraševanje o relaciji jaz–svet se razširi na spraševanje o relaciji jaz–ona: »Kako blizu s tabo, / ko si blizu. / Kako stran?« (Sama) Tudi tu obstaja distanca ali kakor pravi Kafka v svojem dnevniku iz 30. Oktobra 1921: »Ostra razmejenost človeških teles je srhljiva.« A bolj kot za telesno, gre tu za duhovno razmejenost: »Ni ga, ki bi te spoznal, /kakor spoznaš sam samega sebe. / Niti tvoja lastna ljubezen. / Najbližja. / (Oddaljena najbližje.)« Oddaljena kot je Brazilija oddaljena od Sobe?
Pot od Sobe do Brazilije je pot od abstrakcije nekega sveta, življenja, k njegovi materializaciji. V drugem delu zbirke se svet, ki je še vedno na nek način intimen (Z Brazilijo. / V srcu.), konkretizira – v plaže Copacabane, valove Atlantika, Rio, Corcovado, Flamengo, Ipanemo, karneval, ples, ženske … Drugoosebni lirski subjekt postane prvoosebni. Brazilija je Življenje, je pot k sebi. In vendar se sredi vsega tega joie de vivra pesnik še vedno sprašuje o svoji tujosti, ko na tržnici sreča Slovenca in ko v Riu prebira svojo poezijo v slovenščini. Kljub temu je Brazilija, kjer »se drugim v krogu zazdim prvič tuj«, kraj, ki je »na drugem koncu sveta«, pesnikov svet, ljubezen, sreča in žalost. In iz te rdeče niti, ki veže oba sklopa zbirke, se poraja pesem: »Moja pesem je z drugega konca sveta / prišla na ta svet.« Kakor so nekoč trubadurji, oziroma natančneje, toruverji opevali ljubezen iz daljave, tako tudi Matičetov z obema deloma zbirke tematizira razdaljo, oddaljenost. Med sobo in Brazilijo, med krajema, ki ne obstajata le v svetu, temveč predvsem v pesniku samem.

Middlesex

Sedaj že kultni roman Jeffreya Eugenidesa (poznanega predvsem po knjigi Deviški samomori, po kateri je bil posnet tudi film) tematizira predvsem – dokaj nepoznano – interseksualnost. Cal z namenom, da bi pojasnil gensko mutacijo, zaradi katere se je rodil kot interseksualec, hermafrodit, pripoveduje zgodbo svoje družine. Ta se začne leta 1922, ko so njegovi stari starši emigrirali v Združene države, pri čemer opiše zgodovinski dogodek turškega požiga Smirne/Izmirja, v katerem je umrlo mnogo Grkov in Armencev. V začetku je pozornost usmerjena bolj na družinsko zgodovino, njihovo asimilacijo v ameriško družbo, pozneje pa v romanu dodobra spoznamo Calovo izkušnjo spremembe spola. Eugenides se je odločil napisati roman na to temo, ker ni bil zadovoljen z biografijo Herculine Barbin (francoskega hermafrodita iz 19. stoletja), češ da je interseksualnost prikazana nenatančno tako po fizični kot psihološki plati. Bralca Middlesex glede tega gotovo ne bo razočaral, je odličen psihološki portret človeka in njegove težke poti do prave (lastne) identitete.

Gospodična Smilla in njen občutek za sneg

Glavna junakinja romana je Gospodična Smilla, Grenlandka ali Peerit, kot jo poimenuje osamljeni deček Esajas, ko vstopi v njeno življenje s prošnjo: “Bi mi kaj brala?” Grenlandski deček, sin pijanke, ki se sam igra na zasneženi strehi. Policija želi primer zaključiti kot nesrečo. Smilla, ki je nesrečnega dečka poznala, pa ve za njegov strah pred višino. Na lastno pest začne raziskovati, kaj imajo skupnega patolog dr. Loyen, Kriolitna družba in nesreča odprave, v kateri življenje izgubi tudi Esajasov oče.
Po knjižni uspešnici so posneli tudi film, Smilla’s Sense of Snow (1997).

Prevod dela: Frøken Smillas fornemmelse for sne. , 800 izv.

Zasilni izhodi

Zasilni izhodi je zbirka dvanajstih mojstrsko napisanih kratkih zgodb, ki jih bomo z užitkom prebrali že zaradi sočnega, bogatega jezika (npr. “to ni bilo previdno življenje, niti ne preventivno, to je bilo privativno životarjenje“) , izvirnih primerjav (npr. „virtualni svet me je večkrat spominjal na pismonošo, ki se spotakne, in vse, kar je nosil v torbi, leži razmetano po pločniku: pisma, reklame, časopisi, razglednice, revije, knjige, darila in še in še“), pomirjujočega humorja, iskrive ironije, neologizma pozabljevalo (kar je več kot pomirjevalo) in dinamičnih nasprotij (rojstvo – smrt, gibanje – mirovanje, pravljično – banalno …). Protagonisti Pisonovih zgodb so večinoma sodobni mladi odrasli moški v trenutku krize, padca, zastoja v gibanju življenja. To so ljudje, ki se v lastnem življenju ne prepoznavajo več, ne zdržijo pogleda v ogledalo, ne živijo življenja, kakršnega bi si želeli. V prvi zgodbi nam avtor razkriva stisko mladega intelektualca, ki ga „duh časa“, ki zahteva storilnost in učinkovitost, pa tudi čisto osnovna potreba po rednem dohodku, ki omogoča preživetje, razjedata do dna duše, do občutka brezizhodnosti in poskusa samomora, ki pa ga Pison s komičnimi drobci pripelje iz sfere tragičnega vsaj do grotesknega. Poleg izhoda iz eksistencialne negotovosti in posledične pasivnosti so Pisonovi liki ljudje, ki potrebujejo in iščejo “ izhod v sili“; njihove sile, stiske pa so raznovrstne: spolno nasilje v otroštvu, minljivost ljubezni, brezposelnost , neuresničenost posameznika, vprašanje sreče … Posebnost je tudi spremna beseda zbirki, eno stran kratek Telegram avtorju Mirana Košute. Na koncu svojega teksta Košuta Pisonu napiše: prestopaj vsak STOP. Pisonova zbirka kratkih zgodb je točno to: kratke pripovedi o človeških STOP-ih in njihovem premagovanju.

S strahospoštovanjem

Amelie Nothomb ni običajna ženska. Prav tako ni običajna pisateljica. Kot hči belgijskega diplomata se je rodila na Japonskem, s starši se je nato vso mladost selila po deželah Daljnega vhzoda in Združenih držav Amerike. Odtujenost, anoreksijo in trdoživo nespečnost je premagala s pisanjem. Knjiga S strahospoštovanjem ji je prinesla svetovno slavo. Prevedena je v več kot 20 jezikov. V tem kratkem avtobiografskem romanu nam mlada Amélie zaupa prvo zaposlitveno izkušnjo, prestano v prestižni japonski multinacionalki Yumimoto. Z ironično pripovedjo, začinjeno s pravšnjo mero humorja in grenkobe, nam s presenetljivo lahkotnostjo razkrije groteskno togo in kruto hierarhijo sodobne japonske družbe.

Cavazza: biografski roman

V tem biografskem romanu se popolnoma potopimo v najbolj intimne trenutke v življenju Borisa Cavazze. Sledimo mu od ranega otroštva do prvih ljubezni in nato tragičnih preizkušenj, ki mu jih je namenilo življenje. Toda vse hudo kar se mu je zgodilo, ga ni zlomilo, ampak le naredilo močnejšega. Vesna Milek je uspela njegovo zgodbo zliti na papir in prikazati vso njegovo strast in izjemno življenjsko energijo.