skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Zgodbe iz Kronena

Roman spremlja skupino štirih mladih fantov – v njihovih dvajsetih,  tekom zdolgočasenega poletja 1992 v Madridu. V ospredju je predvsem njihovo življenje, polno zabav, deklet in početja raznih frivolnosti. Družijo se v baru Kronen, kjer je Manolo natakar, udejstvuje pa se tudi kot pevec v rock skupini. Glavni v skupini je Carlos, sin bogatih staršev, ki svoje sposobnosti in možnosti zapravi z uporniškim, hedonistničnim ter precej egocentričnim načinom življenja. Pijača, droge, zabava in seks so njegove užitkarske stalnice. Znova se zaplete z nekdanjo punco Amalio, katere fant je trenutno odsoten. Vanj pa je skrivaj zagledan tudi Roberto. Roman je poln njihovih bolj ali manj nespametnih mladostniških početij, ki pa na določeni točki eskalirajo v šokantnem dogodku.

Gre za tipično zgodbo generacije x, ki nam jo poda prvoosebni pripovedovalec (Carlos); z nizanjem dialogov in hitrim menjavanjem prizorov ustvarja hiter pripovedni ritem, živahen in nemiren kot življenje oseb, ki jih opisuje.

Roman je Manasov prvenec (izšel je pri njegovih 23. letih)  in tudi prvi del Kronenske tetralogije.  V letu 1994 se uvrstil med finaliste za literarno nagrado Premo Nadal. Po njem je režiser Montxo Armendáriz posnel tudi film in si z njim prislužil nagrado Goya.

Občutje sveta

Občutje sveta je izbor poezije enega najvplivnejših brazilskih pesnikov 20. stoletja, Carlosa Drummonda de Andradeja (1902-1987). Bil je začetnik moderne poezije v Braziliji, njegova, vedno bolj k eksperimentu nagnjena pesniška govorica pa je bila tudi podlaga za razvoj konkretne poezije.

Andradejeva poezija sega vse od eksistencialnih vprašanj, na katera odgovarja ali se sprašuje humorno (Carlos, umiri se, ljubezen / je le to, kar vidiš. / Danes poljub, jutri ne, / pojutrišnjem bo nedelja / in že v ponedeljek nihče ne bo vedel / kaj naj.”), spet drugič bolj resnobno. Prav vse pa preveva svojevrstna čutnost, ki jo (stereotipno) pripisujemo Brazilcem – tako v izboru ne umanjka tudi odličnih erotičnih pesmi (Arabeska v obliki žensje / ziblje nežne liste na belini / kože. / Boke premika v ritmu / kolen iz tulipanov. In pleše / med počitkom. Zdaj se, / zaripla, nagne, obeta beline”). Kot v spodnjem odlomu pesnik pravi, da lahko ljubezen spraviš v prostor poljuba, je v Adradejevi poeziji spravljen vsaj kanček pravega braziskega duha.

Osvajalec. Volk s planjav

Volk s planjav je prva v zbirki petih epskih pripovedi o velikem osvajalcu Džingisu, kanu travnatih mongolskih prostranstev. Imel je dvanajst let, ko so ubili mongolskega kana iz plemena Volkov, njegovega očeta Jesugeja, nato si je Mongole podredil Iluk, ki je DŽingiskanovo družino izobčil in jo prepustil v nemilost mongolskim divjim in mrzlim planjavam. Temudžin, kasneje poimenovan Džingis, je preživel, zbral okrog sebe izobčence in ustvaril novo pleme ter se boril za enotni narod, srebrno ljudstvo. Vseh pet delov je odlično in zanimivo branje, z veliko informacijami o življenju, običajih, krutosti mongolskih bojevnikov, o železnih besedah, preživetju in naravi, skratka – odličen zgodovinski roman – morda je vreden negativne kritike le peti del, ne vsebinsko, temveč zaradi katastrofalnega prevoda in škratkov, ob čemer se ti slovenski jezik skorajda zasmili. Sicer pa odlično zgodovinsko branje na osnovi resničnih podatkov, ki jih je Conn Iggulden, tudi avtor Imperatorja, odlično raziskal, preučil in vpletel v pet nadaljevanj.

Življenje brez psa

Odrasli včasih  igrajo igrice, ki bi se smele odvijati le v “pocukranih” romanih in solzavih filmih… Ampak, filmski junak po končanem ravsu otrese z glavo in gre naprej, resnično življenje pa pozna bolečino. Komu pripada otrok, kam naj gre, če zaradi ostre črke zakona ne sme tja, kamor si želi. Neja je izpadla iz igre, ki jo igrajo odrasli. Samo figura je. Rada bi imela psa, nekoga, ki bi jo branil in ji bil vdan. Neja in Peter sta družina brez mamice. Mamica je zapustila Petra, svojega partnerja in Nejo, svojo hčerko. Družinica dveh zapade v denarne težave. Ko dosežeta finančno dno, sta se primorana preseliti. Peter deklico odpelje iz mesta v odročno vas, kjer je življenje cenejše, žal pa  polno predsodkov in vrednot, ki to niso, ki bi že zdavnaj morale dvigniti sidro in prepustiti prostor novemu utripu časa. Peter ni Nejin oči, pa vendarle dobro opravlja svojo vlogo, vse dokler se nekomu ne zazdi, da je takšna skupnost “neprimerna” za neko družbo z visokimi moralnimi načeli.

Angeli

Roman o neprilagojenih posameznikih, katerih življenja zaznamujejo alkohol, droge, kriminal in brezdomstvo. V ospredju je lik Jamie, matere z dvema otrokoma, ki pobegne od nasilnega in prevarantskega moža. Ko z avtobusom brez pravega cilja tava po Ameriki, naleti na sorodno dušo, neodgovornega, vihravega in pogosto na napačno stran zakona stopajočega Billa, ki pa vendar v svoji osnovi premore neko temeljno človečnost in dobroto, neguje neko mejo morale, ki naj je ne bi prestopil. Je tip moških, s kakršnimi se Jamie vedno zapleta in s katerimi lahko tone le vedno globje. Kljub temu da se tega zaveda, ravna vedno enako. Par še kar dobro funkcionira, dokler se Bill ne zaplete v bančni rop, v katerem po nesreči ubije varnostnika. S tem prestopi mejo, ki si jo je sam začrtal, nikoli namreč ni želel ubiti človeka. Pisatelj se z romanom iz leta 1983, ki je že pridobil kultni status, slovenskim bralcem prvič predstavlja. Rojen leta 1949 je v življenju šel skozi podobno torturo drog in alkohola, kot jo poznajo njegovi literarni liki. Na temelju osebne izkušnje je zasnoval zbirko kratkih zgodb Jezusov sin, s katero je zaslovel in po kateri je bil posnet istoimenski film.

Lahko noč iz moje sobe, Brazilija

Soba je intimni, notranji kraj, kraj lastnih misli, kjer je človek, med predmeti in stenami, ki ga obdajajo, postavljen pred samega sebe, pred dejstva lastnega obstoja. S tem, ko si pesnik postavlja ontološka vprašanja o stvareh, ki ga obdajajo, se hkrati sprašuje tudi o lastnem obstoju: »Če je soba v katero se vrneš ista / … / in samo ti si od nekdanjega sebe drug / je istost nad tvojo drugostjo /…/« V pesmih začutimo nemoč posameznika v lastni sobi, med stvarmi, ki ga obdajajo: »Še sam dobro ne veš, /kako si v kleščah stvari, / ki si jih sam ustvaril.« Soba postane prispodoba za determiniranost življenja, njeno premoč nad posameznikom, hkrati pa je posameznik tisti, ki (se) od/do-loča: »Izžreban si bil. / In sam si tisti, ki žreba.« (Izžreban). Cerebralna hladnost, skorajda sterilnost nekaterih pesmi, je še poudarjena z (večinoma) drugoosebnim lirskim subjektom. Pa vendar v filozofske miselne valove vstopita morje. In ženska – motivni stalnici poezije vseh treh pesnikovih zbirk: »Tvoja ženska, ki ni bila tvoja. / Ampak svoja.« (Rjuha). Spraševanje o relaciji jaz–svet se razširi na spraševanje o relaciji jaz–ona: »Kako blizu s tabo, / ko si blizu. / Kako stran?« (Sama) Tudi tu obstaja distanca ali kakor pravi Kafka v svojem dnevniku iz 30. Oktobra 1921: »Ostra razmejenost človeških teles je srhljiva.« A bolj kot za telesno, gre tu za duhovno razmejenost: »Ni ga, ki bi te spoznal, /kakor spoznaš sam samega sebe. / Niti tvoja lastna ljubezen. / Najbližja. / (Oddaljena najbližje.)« Oddaljena kot je Brazilija oddaljena od Sobe?
Pot od Sobe do Brazilije je pot od abstrakcije nekega sveta, življenja, k njegovi materializaciji. V drugem delu zbirke se svet, ki je še vedno na nek način intimen (Z Brazilijo. / V srcu.), konkretizira – v plaže Copacabane, valove Atlantika, Rio, Corcovado, Flamengo, Ipanemo, karneval, ples, ženske … Drugoosebni lirski subjekt postane prvoosebni. Brazilija je Življenje, je pot k sebi. In vendar se sredi vsega tega joie de vivra pesnik še vedno sprašuje o svoji tujosti, ko na tržnici sreča Slovenca in ko v Riu prebira svojo poezijo v slovenščini. Kljub temu je Brazilija, kjer »se drugim v krogu zazdim prvič tuj«, kraj, ki je »na drugem koncu sveta«, pesnikov svet, ljubezen, sreča in žalost. In iz te rdeče niti, ki veže oba sklopa zbirke, se poraja pesem: »Moja pesem je z drugega konca sveta / prišla na ta svet.« Kakor so nekoč trubadurji, oziroma natančneje, toruverji opevali ljubezen iz daljave, tako tudi Matičetov z obema deloma zbirke tematizira razdaljo, oddaljenost. Med sobo in Brazilijo, med krajema, ki ne obstajata le v svetu, temveč predvsem v pesniku samem.

Middlesex

Sedaj že kultni roman Jeffreya Eugenidesa (poznanega predvsem po knjigi Deviški samomori, po kateri je bil posnet tudi film) tematizira predvsem – dokaj nepoznano – interseksualnost. Cal z namenom, da bi pojasnil gensko mutacijo, zaradi katere se je rodil kot interseksualec, hermafrodit, pripoveduje zgodbo svoje družine. Ta se začne leta 1922, ko so njegovi stari starši emigrirali v Združene države, pri čemer opiše zgodovinski dogodek turškega požiga Smirne/Izmirja, v katerem je umrlo mnogo Grkov in Armencev. V začetku je pozornost usmerjena bolj na družinsko zgodovino, njihovo asimilacijo v ameriško družbo, pozneje pa v romanu dodobra spoznamo Calovo izkušnjo spremembe spola. Eugenides se je odločil napisati roman na to temo, ker ni bil zadovoljen z biografijo Herculine Barbin (francoskega hermafrodita iz 19. stoletja), češ da je interseksualnost prikazana nenatančno tako po fizični kot psihološki plati. Bralca Middlesex glede tega gotovo ne bo razočaral, je odličen psihološki portret človeka in njegove težke poti do prave (lastne) identitete.

Gospodična Smilla in njen občutek za sneg

Glavna junakinja romana je Gospodična Smilla, Grenlandka ali Peerit, kot jo poimenuje osamljeni deček Esajas, ko vstopi v njeno življenje s prošnjo: “Bi mi kaj brala?” Grenlandski deček, sin pijanke, ki se sam igra na zasneženi strehi. Policija želi primer zaključiti kot nesrečo. Smilla, ki je nesrečnega dečka poznala, pa ve za njegov strah pred višino. Na lastno pest začne raziskovati, kaj imajo skupnega patolog dr. Loyen, Kriolitna družba in nesreča odprave, v kateri življenje izgubi tudi Esajasov oče.
Po knjižni uspešnici so posneli tudi film, Smilla’s Sense of Snow (1997).

Prevod dela: Frøken Smillas fornemmelse for sne. , 800 izv.

S strahospoštovanjem

Amelie Nothomb ni običajna ženska. Prav tako ni običajna pisateljica. Kot hči belgijskega diplomata se je rodila na Japonskem, s starši se je nato vso mladost selila po deželah Daljnega vhzoda in Združenih držav Amerike. Odtujenost, anoreksijo in trdoživo nespečnost je premagala s pisanjem. Knjiga S strahospoštovanjem ji je prinesla svetovno slavo. Prevedena je v več kot 20 jezikov. V tem kratkem avtobiografskem romanu nam mlada Amélie zaupa prvo zaposlitveno izkušnjo, prestano v prestižni japonski multinacionalki Yumimoto. Z ironično pripovedjo, začinjeno s pravšnjo mero humorja in grenkobe, nam s presenetljivo lahkotnostjo razkrije groteskno togo in kruto hierarhijo sodobne japonske družbe.

Cavazza: biografski roman

V tem biografskem romanu se popolnoma potopimo v najbolj intimne trenutke v življenju Borisa Cavazze. Sledimo mu od ranega otroštva do prvih ljubezni in nato tragičnih preizkušenj, ki mu jih je namenilo življenje. Toda vse hudo kar se mu je zgodilo, ga ni zlomilo, ampak le naredilo močnejšega. Vesna Milek je uspela njegovo zgodbo zliti na papir in prikazati vso njegovo strast in izjemno življenjsko energijo.