skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Mladenka pri oknu, večerna svetloba, modra obleka

Roman prepleta dogajanje v Nemčiji iz prve polovice 20. stoletja in sedanjost. Hannah ob obisku babice Evelyn opazi nenavadno pismo in nejevoljna starka ji dovoli, da ga prebere. V njem je Evelyn navedena kot edina dedinja premoženja trgovca z umetninami Itziga Goldmanna. Nacisti so mu po vzponu Hitlerja na oblast zaplenili dela mnogih znanih slikarjev. Seznam vseh del, ki jih je imel v lasti je izginil, ostal je le opis nekaterih slik, ki ga je zapisala Evelynina mama Senta. Hannah se loti iskanja izgubljenih umetnin in ob tem spoznava kruto družinsko preteklost. Burne nemške družbene razmere usodno posežejo v življenja Sente in Evelyn. V izogib klišejskosti avtorica razkriva pristne značaje vseh štirih protagonistk. Materinska vloga zanje ni samoumevna, na videz hladen značaj pa ne pomeni nezmožnosti ljubezni. Temačnejšo vsebino prekinjajo lahkotnejše prigode mlade Hannah. Življenje jo potegne v vrtinec toksičnih odnosov, ljubosumja in zamolčanih skrivnosti. Novinarka in pisateljica Alena Schröder je v ganljivem romanu delno popisala tudi lastno družinsko zgodbo. V Nemčiji je roman več mesecev zasedal prvo mesto na Spieglovi lestvici najbolje prodajanih knjig.

Fizika žalosti

Roman Fizika žalosti je delo, kjer Gospodinov potrjuje svoj zelo poseben in prepoznaven pisateljski glas. V besedilu, ki je hkrati zelo intimno in lucidno racionalno, zasebno individualno in obenem splošno človeško, nas avtor vedno znova preseneča z odmiki od ustaljenih literarnih poti in vsebinsko izvirnostjo.

Kljub temu, da je ta fragmentarni roman zgrajen iz drobcev spominov in razmišljanj različnih oseb in utrinkov čutnih izkušenj sveta iz bivanja ne samo ljudi pač pa tudi živali ali rastlin, ima roman dve zelo jasni pripovedni izhodišči: življenjsko zgodbo pripovedovalčevega deda in mit o Minotavru. Prvo zgodbo nam razkriva prvoosebni pripovedovalec – že ta je Gospodinovsko poseben, je namreč kombinacija nezanesljivega in vsevednega pripovedovalca. Že od petega leta pripovedovalca muči Neustavljivo goltanje knjig. Nekakšna bralna bulimija (str. 38), ki se razvije v patološko empatijo, obsesiven patološko-empatičen sindrom (str. 52) – bolezen, kjer naj bi se človek do te mere vživel v svet, ki ga obkroža, da izgubi samega sebe in doživlja zunanjost skozi zavest in čute drugega bitja. Preko takšnega pripovedovalca pisatelj postane nekakšna nevtralna univerzalna zapisujoča zavest, neobremenjena s spolom, telesno pojavnostjo, časom ali prostorom … jaz, ki se spremeni v mi, tu, ki postane povsod, zdaj, ki postane vedno in večno. Nekakšno veliko pisateljsko srce-cedilo, v katerem se zadržuje tisto, kar je ohranitve vredno. Preko takšnih drobnih spominskih, do podrobnosti izdelanih utrinkov nam pripovedovalec posreduje zgodbo svojega deda in tudi lastno odraščanje v Bolgariji, tako da ima besedilo tudi priokus razvojnega romana.

Drugi temelj romana je mit o Minotavru, (mitološkem bitju s človeškim telesom in bikovo glavo, ki je sad združitve bika in Pasife, žene Minosa, kralja Krete. Minotavra so zaprli v labirint, kjer je postal pošast, ki so jo hranili z ljudmi, vse dokler ga z Ariadnino pomočjo ne ubije Tezej). Gospodinov nam mit o Minotavru pokaže drugače – s pisateljsko ljubeznijo Minotavra očiščuje pošastnosti. Minotaver je v Gospodinovi perspektivi nedolžen zavržen otrok, zapuščen in pahnjen v temo, v sebi nosi sramoto, molk, brezno praznine in osamljenost, je brez krivde kriv in kaznovan … je pošast, ker so mu vzeli svobodo in ga v bitje groze spremenili tisti, ki bi mu morali dati ljubezen, a so ga zavrgli, skrili in zdresirali v podivjanega ljudožerca. Gospodinov kolektivni podobi pošasti postavi nasproti sliko, upodobitev iz 4. st. pnš., na kateri je – zelo podobno kot Marija s Kristusom – upodobljena Pasifa, ki v naročju pestuje malega Minotavra.

Minotavrova sled se skozi roman prikazuje skozi ponavljajoče prizore zaprte kleti, otroške osamljenost, zapuščenosti, v številnih tragičnih človeških situacijah. Minotaver je pol človek pol žival: torej povezuje človeško in živalsko, ustvarja univerzalnost, hkrati je tudi prispodoba sodobne družbe (ki ekološke in etične probleme skriva v politične labirinte) in človeške duše, v kateri skrivamo svoje lastne temne pošasti – žalosti, s katerimi se težko soočimo.

Za roman je značilna bogata medbesedilnost, besedilo je razbito na oblikovno zelo raznolike kratke enote z naslovom, posamezna poglavja so blizu esejem, ki so podprti z ilustracijami in bibliografskimi viri (npr. poglavje o Minotavrovi smrti), pojavljajo se seznami, poezija, dialogi, avtobiografski zapisi … Tudi vsebinsko je besedilo (poleg dveh že predstavljenih nosilnih stebrov romana) zelo pestro (ljubezenske izkušnje, vojne, skrivni nezakonski otroci, vsakdanje življenjske razmere, literarno ustvarjanje, kvantna fizika …). Avtor mestoma skače v knjigo in bralca na poti skozi besedilo prijazno spremlja (Dajmo, tukaj počakajmo na duše raztresenih bralcev – str. 30).

Delo je v originalu izšlo leta 2011, v slovenskem prevodu Boruta Omerzela leta 2015. V Sloveniji je avtor znan in uveljavljen, leta 2015 je gostoval na festivalu Fabula, pred obravnavanim romanom je bilo v slovenščino prevedeno njegovo delo Naravni roman, leta 2022 roman Časovno zaklonišče (oba v prevodu Boruta Omerzela). Fizika žalosti je v Sloveniji zaživela tudi na gledališkem odru (Anton Podbevšek Teater, premiera 2016, režija Tjaša Črnigoj).

Literarna poslastica za bralce, ki jim je pri srcu sodoben evropski roman z avtorjevo tipično grenko-sladko atmosfero in presenetljivo živimi, ganljivo podrobnimi utrinki spominov, ki z zapisom bogatijo in potrjujejo enkratnost in dragocenost posameznika.

Japonske novele

Alma Maksimilijana Karlin je svetovna popotnica, poliglotka in pisateljica slovenskih korenin. Po študiju jezikov v Londonu se je Celjanka kmalu odpravila raziskovat svet. Leta 1922 je po dolgem čakanju končno prejela vizo za Japonsko. O svoji poti na Japonsko je pisala tudi v potopisnem romanu Samotno potovanje. Japonske novele pa se od potopisne forme še odmikajo, saj gre za literarno delo. V štirih novelah je Alma skozi vsakodnevne drobce zapisala vtise o tamkajšnjem življenju. Mladi Japonec Jamavaki se poln vtisov in dvomov o lastni identiteti vrača s študija na Zahodu. Najlepša gejša Tokia Zlata kopriva budističnemu duhovniku prinese svojega otroka, saj zanj želi boljšo prihodnost. Tokinoye je naveličana moževe nezvestobe, a prejme moder duhovni nasvet in se vda v lastno usodo. O Čo san skrušena po smrti otroka izve, da veličastni vojskovodje ne morejo prekositi skromnih modrecev. Vse štiri zgodbe druži vpetost likov v japonsko, verujočo tradicijo, kjer za največje vrednote veljajo modrost, poduhovljenost ter družina. Avtorica v novelah izkaže izjemno zmožnost vživljanja v življenje na Japonskem. Ujame bistvo njihovega načina razmišljanja, prepredenega s tradicijo, duhovnostjo, vero in modrostjo. Slogovno je besedilo jezikovno bogato in slikovito. Iz pisanja veje Almina ljubezen do dežele vzhajajočega sonca, kjer je preživela več kot leto dni. Opombam in Alminim avtorskim ilustracijam je dodana še bogata spremna beseda prevajalke Jerneje Jezernik, ki popiše avtoričin opus in okoliščine nastanka njenih del o Japonski. Gre za drobno knjižico z bogato vsebino. Mojstrica Alma Karlin tudi tokrat ne razočara.

Cica v metroju

Francoski pisatelj Raymond Queneau je znan predvsem po svojih eksperimentalnih literarnih stvaritvah, v katerih preizkuša in raziskuje jezik v njegovi plastični gnetljivosti z željo, da bi ga oživil utesnjene literarne predvidljivosti, pa tudi, da bi poudaril veljavo žive, govorjene francoščine, ki se od zborne izreke pogosto suvereno odvrača. Zato je njegova dela težko prevajati in zahtevajo odličnega poznavalca jezika, v tem primeru je bil to Aleš Berger. Roman, s katerim je postal Queneau med bralstvom najširše prepoznaven, je Cica v metroju, izdan že leta 1959 in v slovenščino preveden leta 1978, ponatisnjen leta 1994 ter v letošnjem letu ponovno. Gre za zgodbo, ki se odvije v šestintridesetih urah, kolikor jih v Parizu preživi podeželska mladoletna neotesana nesramnica Cica, ki jo je svojemu bratu Gabrijelu pripeljala Ivanka Potresulja, Cicina mama s krvoločno preteklostjo, da bi se v miru pozabavala s svojim novim ljubimcem. Metro je zaradi stavke zaprt, kar Cico spravi v precejšnjo nejevoljo, a se hitro zamoti drugače. V zgodbo počasi kapljajo raznorazni čudni tipi in tipinje, vsi že ali pa šele povezani z Gabrijelom, barskim plesalcem in preko njega s Cico, med katerimi se spletajo takšne in drugačne vezi, pomensko pa svoj glas pripovedi posoja tudi papagaj. Dialog odigra v romanu, ki deluje kot nekakšen gledališki ali filmski scenarij in so ga v igro in film tudi dejansko prenesli, osrednjo vlogo – prav z njegovo (po)močjo je avtor skoraj do potankosti orisal karakterne posebnosti oseb; s pomočjo jezika jih je prikazal v vsej njihovi naivni živi sočnosti / šibkosti. Bralec se lahko zabava na površju, če pa si podrobneje ogleda besede, iz česa in kako so narejene, tudi imena in priimke, vse skupaj postane še bolj zabavno. Queneau ima namreč velik dar za (črni) humor. Nevsakdanje, osvežujoče, duhovito, zafrkantsko, igrivo in iskrivo (predvsem jezikovno) potovanje.

Brazgotine

Heloise Kaldan, novinarko časopisa Demokratik Dagblad smo bralci spoznali že v avtoričinem prvencu z naslovom Smrdljivka. Tokrat jo preseneti neželena nosečnost. Ni prepričana, ali je po nedavnih travmah pripravljena na resno razmerje s partnerjem Martinom Duvallom in skrb za otroka. Heloise pa ni edina, ki se sooča s svojimi demoni iz preteklosti. Kmalu jo prijateljski odnos z detektivom Erikom Schäferjem potegne v njegov zadnji primer, ki je šokiral celotno Dansko. Po navodilih vodje mora napisati senzacionalen članek o desetletnem dečku Lukasu, ki je nekega dne iz šole izginil neznano kam. Njegov profil na družbenem omrežju razkrije, da se je pronicljivi deček močno zanimal za pareidolijo. Gre za iskanje in prepoznavanje obrazov, vzorcev v vsakdanjih stvareh. Med drugim je objavil fotografijo razpadajočega skednja, katerega vrata spominjajo na obraz. Se deček morda nahaja tam? V preiskavi se odkrivajo tudi mnoge druge sledi in policija se vse teže v enaki meri posveča vsem dokazom. Odkritje okrvavljenega Lukasovega nahrbtnika primer poveže z nekdanjim vojakom, ki trpi za posttravmatskim stresnim sindromom. Avtorica z natančnostjo preiskovalne novinarke spretno poveže vse niti in pred nami razgrne pretresljivo zgodbo o družinskih in vojnih travmah ter neusmiljenem maščevanju. Anne Mette Hancock je večkrat nagrajena danska pisateljica, ki jo že postavljajo ob bok največjim mojstrom kriminalnega žanra, kot so Nesbo, Grisham in Lackberg. Leta 2020 je postala danska pisateljica leta. Preobrati v njenih zgodbah se kar vrstijo, zato je roman neodložljivo in napeto branje vse do zadnje strani.

Mestece Galveias

José Luís Peixoto, ki ga omenjajo kot enega najbolj nadarjenih portugalskih pisateljev, je v svojem kompleksnem romanu Mestece Galveias, kritiško izpostavljenem z nagrado oceanos, portugalsko različico bookerja, opisal življenje preprostih, neizobraženih, od preostalega sveta ločenih ljudi, živečih v Galveiasu, majhni podeželski vasici odročne in revne pokrajine Alenteja, kjer se življenje odvija v povsem drugačnih pogojih in ritmu kot v razvitejših mestnih središčih. Galveias je tudi dejansko avtorjev rojstni kraj in je z njim še vedno globoko povezan, predvsem zaradi spokojnosti, ki ga nudi tisto okolje, pa tudi zaradi osebnih korenin, ki jih avtor ni presekal. Ta kraj je bil dolgo časa, vse do avtorjevega 18. leta, edini svet, ki ga je poznal – poleg tistega, ki ga je začel vzporedno odkrivati v knjigah, ki si jih je lahko enkrat mesečno izposojal ob obiskih potujoče knjižnice. Zgodba je umeščena v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, v čas avtorjeve mladosti, in avtentično prikazuje takratno podeželsko življenje, surovo povezano z naravo (vremenom, obdelovanjem zemlje, živalmi) in njenimi cikli rojevanja in smrti. Preživetje je bilo težko in razpoloženje dokaj depresivno, odraslo prebivalstvo v precejšnjem deležu nepismeno, perspektiva prihodnosti pa ni segla dlje od napovedovanja letine in od nje odvisnega preživetja. Nič drugače kot drugod so nenapisano zgodovino kraja ustvarjale predvsem osebne zgodbe posameznikov, ali natančneje: njihove med-osebne zgodbe. Zamerljive, spotakljive, pohujšljive in predvsem večinoma nesrečne. Avtor jih v romanu sicer prepleta, a ostaja med njimi tudi veliko neizrečenega in zavitega v skrivnost. Bralec, ki jih sprva dojema kot ločene pripovedi, kasneje spozna, da so še kako povezane, in znajde se na dokaj nevajenem terenu, saj jih med seboj težko povezuje. A prav v tem je izziv: ne težiti k popolnemu nadzoru pripovedi, a vseeno slediti vsem podrobnostim. Zgodba namreč ne ponuja niti osebne katarze niti velikih spoznanj, ta zgodba predvsem samo pripoveduje, kar pa avtorju ne zamerimo, saj je njegov jezik nadvse nežen in poetičen. Avtor tudi ničesar ne moralizira, ljudi nepristransko, s povsem krščanskim razumevanjem, prikazuje v njihovi naravni grešnosti, ki pa ni zgolj njihova, je od nas vseh. Zato avtorjev tihi poziv, da se zazremo tudi vase in v sebi in svojih zgodbah prečešemo, kar je gnilega in površini skritega. In tega ne ignoriramo, saj pomembno greni naša življenja. Kot tista nepoznana, zunajzemeljska stvar brez imena, po žveplu smrdljiva gmota, ki je (simbolično) zastrupljala življenja ljudi v Galveaisu in se zanjo niso zmenili, vse dokler se ni med njimi po dolgem času spet pojavilo nekaj nedolžnega, kar jih je spomnilo, da je lahko življenje tudi drugačno, manj otopelo in vpeto tudi v (skupno) prihodnost.

Božanski imperator peščenega planeta

V četrtem delu serije o Peščenem planetu spremljamo zgodbo imperatorja Leta II., sina vladarja Paula Muad’diba iz rodbine Atreides in Chani, njegove zunajzakonske partnerice fremenskega porekla. Leto II. je po neverjetnih 3.500 letih še vedno na čelu celotnega znanega vesolja, s svojo domnevno nesmrtnostjo pa si je pridobil status božanstva. Na začetku vsakega poglavja so tokrat predstavljeni odlomki iz njegovih ukradenih dnevnikov, v njih pa razodeva svojo filozofijo in napotke, ki jih želi predati človeštvu. Slutimo, da je namerno dopustil, da so mu bili ukradeni. Ko so po spremembi ekosistema, iz puščavskega v bogato rodovitno okolje, peščeni črvi izumrli, je na voljo le omejena zaloga melanže. Od nje je odvisno prebivalstvo, z njo pa po svoji volji upravlja Leto II. S svojo preobrazbo v novega Šaj Huluda bi lahko sam ustvarjal velike količine začimbe. S pomočjo peščenih postrvi se je uspel preobraziti do njegove predstopnje, postane torej hibridno bitje med človekom in črvom. V svoji viziji prihodnosti je namreč predvidel pogubo človeštva, ki kljub neverjetnim dosežkom stagnira, zato mora to nujno preprečiti. V času tako imenovanega Letovega miru poskuša z nepopustljivo surovostjo in diktaturo preložiti usodne dogodke na kasnejši čas, hkrati pa ustvarja tiranijo. A s svojim nerazumnim delovanjem želi človeštvo le vzpodbuditi, da bi premagalo nepremagljivega in se razvilo na naslednjo stopnjo. Kot smo navajeni iz Herbertovih del, je tudi v tem polno filozofskih misli
ter idej o možnih poteh, ki bi jih v prihodnosti lahko ubrala znanost. Daljna prihodnost z aluzijami na naše dogodke iz pretekle zgodovine se skozi mnoge vzporedne zgodbe, ki zahtevajo poglobljeno branje, mojstrsko izpelje.

Pol divji

Usodna noč je pretekla in Nathan je na begu. Obdarjen s tremi darovi, ki mu jih je na njegov sedemnajsti rojstni dan predal oče, mogočni črni veščec Marcus, ima dva cilja: najti mora prijatelja Gabrijela in osvoboditi prelepo belo veščo Annalise, ujetnico zvite črne vešče Mercurie. Največji problem pa mu ne bo ne pot ne Svet Belih, temveč njegove lastne moči, ki podivjajo ob najmanjši možnosti. Vojna situacija v Angliji se ostri s pristopom Soula O’Briana na sedež belih vešč in njegovim ukazom širitve preganjanja črnih vešč preko angleških meja. Vedno večja nevarnost in neprestan pregon pa pripelje do nepričakovanega, krhkega zavezništva med belimi in črnimi vešči, željnih miru. Ali bo Nathan našel svojega prijatelja? Kaj se dogaja z Annalise? Kje je njegov oče? So zavezniki pri boju proti tiranu dejansko zavezniki ali izdajalci?

Pol divji je druga knjiga v trilogiji Polovično življenje avtorice Sally Green, kjer prevladuje magija in kri. S kratkimi poglavji, napeto zgodbo in unikatnim stilom pisanja v prvi osebi je avtorica osvojila srca oboževalcev fantazije po celotnem svetu. Zgodba o Nathanu Brynu se zaključi v tretji in zadnji knjigi z naslovom Pol zgubljeni.

Kurji pastir. Knj. 2, Petelinje jajce

Spomnimo se: mati je Trejzka, oče je Pištek, cestar, sin Ferek se rodi na začetku prvega dela trilogije; družina živi v vasi Dolenci na Goričkem. In če zajamemo sapo in se potopimo v drugi del, je (podobno kot prvič) počasni ritem pripovedi, izginjajoč v podrobnostih, blagodejno hipnotičen in hkrati neverjetno napet. Dogajanje se odvija v prvi polovici šestdesetih let: mali Ferek si že v ranem otroštvu postavlja težka vprašanja o življenju in smrti in sanja nenavadne sanje. Zaskrbljena mati ga pelje k ciganki Rozi, ki ugotavlja, da »njegova düjša ni prvič tu“. Duh časa in spominov je mojstrsko ujet v pomembne ali manj pomembne dogodke. Mali Pištek se bori s cesto, Ferek mu pomaga. Nadzornik del na cesti pelje malega z motorjem. Družina potrebuje novo hišo, zato gre Trejzka začasno služit v Avstrijo. Ferek trpi. Nekoč skuša prepričati petelina, da bi sedel na jajcih. Sanja jungovske sanje o kačji kraljici, naslednji dan se napoti s skledo mleka k njej. Vsa vas ga išče, Pištek je ves iz sebe, a se le spomni, kam bi Ferek lahko šel. Toda ta teren, gošča je v zastraženem obmejnem pasu.
Kot v prvem delu je avtor pri pisanju tudi tokrat vstopal v skrivnostni svet lastnega nezavednega in spominov s pomočjo Jungove metode aktivne imaginacije.

Ptiči

Pšenica Žuženk je pri šestnajstih letih v prometni nesreči izgubila oba starša. Vzrok tragične nesreče je v njenem spominu globoko potlačen, na površju pa ostajajo grenko-sladki spomini na otroštvo na Krasu. Tata je v Pšenici vzbudil ljubezen do ptic, ki sta jih skupaj opazovala in popisovala. Po smrti staršev se je odselila v Celje, kjer se s sošolci ni zbližala. Pristen je le njen odnos z nunco Leno, ki skrbi za hišo njenih staršev. Pšenica je odraščala, sanje o študiju geologije je zamenjala za poklic učiteljice. Na videz ima v življenju vse, kar družba od nje pričakuje: ljubečega moža in najstniškega sina, ki želi postati nogometaš. A za štirimi stenami se odkriva resnično, z nasiljem nasičeno razmerje. Leopold Kralj ima nad ženo popolno nadvlado. Njena povsem nedolžna dejanja v njem vžgejo bolestno ljubosumje in poniževanje. Obdobju pretepanj sledijo sladke besede, na katere se Pšenica vedno znova ujame, kot ptica na limanice. V osnovi gre za enostavno, berljivo zgodbo, ki v sebi skriva odlično psihološko portretizacijo žrtve družinskega nasilja in njeno razklanost zaradi družbenih pritiskov. V romanu je življenje ljudi ves čas zaznamovano s pticami. Vsako poglavje je posvečeno določeni vrsti, kjer dogajanje doživimo tudi skozi “ptičjo perspektivo”. Ptice postanejo nosilke dogajanja, liki romana in hkrati drobni opazovalci. V sebi skrivajo mnogo modrosti in Pšenici odpirajo oči. Spoznava razloge za moževo nasilje in odstira vzroke za smrt svojih staršev. Bo vendarle odletela v svobodo? Cvetka Bevc je slovenska pisateljica in pesnica, ki je zaključila študij muzikologije in primerjalne književnosti. Piše za odrasle in mladostnike. Za svoja dela je prejela številna priznanja in nominacije.