Ilonika: saga o cesarju Feliksu

Žanrfantastični roman, poetična proza, pravljica
Narodnostslovenska književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2020
Založba
Ključne besede Vladarske rodbine, Cesarji, Dvorci, Ustoličevanje
Število strani

256

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

8-9 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Saga o neodločnem vladarju

Saga je v literarni teoriji pojem za pripoved nordijskih oz. severnoevropskih ljudstev, je epsko široko zasnovana in vsebuje stvarne, realistične opise. Prav takšno epsko pripoved je zastavil avtor pričujočega romana. Uvod bralca prestavi v mogočno cesarstvo Evkliptija, ki mu vladarska rodbina Kadoreov vlada že dolga stoletja. Ostareli vladar na smrtni postelji preda žezlo svojemu nasledniku, sinu Feliksu. Oče je bil skrben in pošten vladar, izkaže se, da mu je bil položaj bolj v nadlego kot v čast. In takšne so tudi njegove zadnje besede sinu. Če bi se ta odločil, da bo opustil vladanje, se on pač ne bo obračal v grobu. Feliks se po očetovi smrti ne znajde, najraje se zadržuje v dvorani večne jeseni, kjer meditira in je zamaknjen v spomine. Ko spozna dvorjanko Felimijo, v kateri bo bralec prepoznal čisto angelsko dušo, se takoj zaljubi vanjo. A dvorjanka se mu izmika, kot da ne bi bila iz mesa in krvi. Feliks zna biti kljub očetovim besedam krut in nasilen vladar. Ne da bi pomislil, da komu odsekati glavo, kadar je slabe volje, ali načrtuje celo množične poboje. Ker gre za epsko pripoved, je temu primeren tudi slog. Dolgi stavki, retorične figure, ko neko reč opiše z več na videz podobnimi besedami ali besednimi zvezami, malo je dialogov. Vse to pa omogoča, da zgodba teče počasi, razprostranjeno, tako kot je razprostranjeno cesarstvo Evkliptija s svojo brazčasno zgodovino. Roman je na prvi pogled izmišljija, a bolj ko bralec vztraja, več podobnosti se mu odpira s svetom, ki ga pozna in živi. Prvi del sage je izšel pred štirimi leti, v njem pa se zgodba plete predvsem okrog Feliksovega ustoličenja in kasnejšega dvornega praznovanja, rodbinskega dneva, ki se za mladeniča ne konča najbolje. Pisatelj je za moto izbral citat iz Matejevega evangelija, kjer hudič skuša Jezusa in videti je, da je prav takšnim preizkušnjam izpostavljen tudi mladi cesar. Je pa skozi celoto kar nekaj namigov tudi na drugo svetovno klasiko. Roman za tiste, ki pri branju še znajo vztrajati in ne poznajo nestrpnosti. Bogat in poetičen jezik začara. Pred kratkim je izšlo tudi nadaljevanje, v katerem se Feliksovo vladanje nadaljuje z novo preizkušnjo. Poda se v grozljivo podzemlje kraljeve palače, da bi obiskal grobnico in priklical duha svoje davno preminule matere. Med spuščanjem v podzemlje naleti na izonskega tigra, plemenito žival in varuha umrlih, ki postane njegov vodnik, vse dokler Feliks zares ne naredi tistega, česar nikakor ne bi smel. Zato se mora vračati sam. Bralca tudi v drugi knjigi prevzame čvrst in pravilen jezik ter zgradba, ki se vseskozi drži pravila o enotnosti časa in prostora.  Vse pa kaže, da se zgodba Ilonike tudi v tej knjigi še ne bo končala.

Odlomek iz prvega dela:

Naposled so ostale le še tri takšne utrdbe, ki si jih ni in ni bilo mogoče pokoriti in se je obleganje vleklo leta in leta dolgo, dokler nista dve izmed preostalih naposled le padli, klonili spričo sovragove premoči, da je ostala le še ena sama, samcata utrdba. Ta se je imenovala Ilonika in je ostajala nezavzeta vse do začetka Feliksovega vladanja. Mnogi evkliptski cesarji so na njenem obzidju polomili konice svojih kopij in skrhali rezila svojih mečev, pa niso ničesar dosegli, čeprav so si vsi po vrsti silno želeli, da bi jo opustošili, porušili njeno zidovje in kot v znak prekletstva njena tla potresli s soljo, kot so imeli navado početi zavojevalci vseh dežel, ko so osvojili in si priključili kakšno utrjeno naselbino in jo tako zapisali večnemu prekletstvu. A v primeru Ilonike so vreče s soljo ostajale še naprej zavezane in skrbno shranjene v grajskih kleteh, čakajoč na svoje čase, da jih srečni evkliptski osvajalec naposled le razveže in dopolni čas ter prične nov vek, novo obdobje, ko bo Cesarstvo zaživelo v vsej svoji moči in bo evkliptski prestolonaslednik na svoji zemlji popoln gospodar. (str. 195)

Odlomek iz drugega dela:

“Nameravaš rotiti duha umrle?” je previdno pobaral plemenitnik in mu namenil zaprepaden pogled. Feliks ni odgovoril. “Sam cesar želi prelomiti in poteptati stoletja staro odredbo, ki pod smrtno kaznijo prepoveduje rotenje umrlih, žaljenje njih miru? O presvetli cesar, s tem pa že ne bom imel ničesar skupnega …” je bil ogorčen podzemni varuh. “Če bi le vedel …”

“Dovolj, jaz sem tu vladar!” ga je grobo prekinil Feliks. (str. 141)

(str. 254)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Ilonika: saga o cesarju Feliksu.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 25
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0