skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Smrdljivka

Heloise Kaldan, novinarka časopisa Demokratik Dagblad je napisala udarni članek o škandalu modnega magnata Jana Skriverja. A njen vir in ljubimec Martin Duvall ji je posredoval napačne informacije. Za las se izogne izgubi službe, kmalu zatem pa začne dobivati pisma Anne Kiel, ki je nihče ni videl že tri leta. Anna naj bi z nožem na domu ubila Christofferja Mossinga, sina nepremičninskega tajkuna, nato pa izginila. Zdaj ji Anna v nenavadnih, poetičnih pismih sporoča, da sta povezani in navaja podrobnosti iz Heloisinega življenja. Smrdljivka, redka rastlina, ki med cvetenjem oddaja vonj po razkrajajočem truplu je Annina najljubša roža. Si želi, da bi novinarka predstavila njeno zgodbo svetu? Heloise se s pomočjo inšpektorja Erika Schäferja loti raziskovanja ozadja primera. Ne zaveda pa se, da je lahko s tem ogroženo tudi njeno življenje. Skozi njuno sodelovanje bralec spoznava tudi novinarkino življenjsko zgodbo. Travme iz otroštva usodno vplivajo na posameznike, maščevanje pa postane glavno gonilo njihovih dejanj. Heloise se nevede vplete v igro moči, manipulacije in kesanja. V roman je avtorica prepričljivo vpletla tudi tematike s področja politike in kazenskega sistema Danske. Zgodba pa je povezana z zločini, ki jih družba najostreje obsoja. Na avtentičnost romana zagotovo pozitivno vpliva tudi avtoričina izobrazba, saj je študirala zgodovino in novinarstvo. Napeto pisanje, ki se zgleduje po skandinavskih psiholoških trilerjih, bralca drži v negotovosti do zadnje strani. Roman Smrdljivka je na Danskem prejel nagrado za najboljši kriminalni prvenec. Anne Mette Hancock je leta 2018 in 2020 napisala še drugo in tretjo knjigo, ki vključuje Heloise Kaldan in Erika Schäferja. Že v romanu Smrdljivka avtorica oriše vrsto raznolikih stranskih likov, ki zgodbo dopolnjujejo in jih bomo zagotovo bolje spoznali v nadaljevanjih knjižne serije. Leta 2020 je Anne Mette Hancock postala danska pisateljica leta.

Morež : deset kratkih zgodb

Jani Mlekuž v svoji zbirki desetih kratkih zgodb spretno prepleta elemente družine, narave, spomina, izročila in življenja. Pripoveduje zgodbe o dedku, ki je bil mojster pripovedovanja najrazličnejših zgodb, o gozdnem možu brez imena in tujcu, o potovanju sličice spomina iz sedanjosti v preteklost. Zapiše zgodbo o fantu in dekletu, ki oživita iz ilustracije stare žene s pomočjo gospodarjev gozda in neba. O očetu in sinu ter beli ovci z zvoncem. O vaščanu Matiju, ki zbira podobe življenja, in njegovem srečanju z mlado črnolasko. Piše o odvetnici z ostrim jezikom, ki se izgubi in poškoduje v gorah, kjer pa naleti na vaškega samotarja. O dvojčkih, katerih želje in upanja usmerijo njuna življenja v dve različni smeri. Nazadnje pa se zbirka kratkih zgodb zaključi z pripovedjo o Morežu.

Za ljubitelje metafor in zgodb o preprostih ljudeh ter naravi, je Morež odličen predlog za branje. Prvih nekaj pripovedi je bogatih z metaforami o naravi, času in spominu. Za tiste, ki pa jim metafore ne ležijo, je bilo napisano zadnjih nekaj zgodb v knjigi. V vsakem primeru pa si ob poglobljenem branju skozi avtorjeve besede živo predstavljamo potek pripovedi, ki se v mislih odvija kot na filmskem platnu. Za lažje razumevanje je na koncu knjige krajši seznam narečnih besed s pojasnili.

Jani Mlekuž iz Loga pod Mangartom svoje življenje prepleta z zanimanjem za književnost in literarno ustvarjanje. Četudi je slednje prišlo do uresničitve dokaj pozno, Janija to ni ustavilo pri pisanju. Svojo literarno pot je uradno začel leta 2010 z izdajo knjige Sanje nikoli ne umrejo s soavtorji kot posvetilo sedmim žrtvam hudega plazu, ki se je dogodil njegovemu domačemu kraju. Naslednje delo je načrtoval skupaj s fotografom in popotnikom Bogdanom Kladnikom ter je leta 2016 v poklon priljudni pasmi sibirskega huskija izdal knjigo v angleškem jeziku z naslovom Siberian Husky, my friend, my companion. Morež pa je Janijevo tretje literarno ustvarjanje in prvo samostojno delo, ki ga je izdal s sodelovanjem z Literarnim klubom Bovec. Po besedah avtorja je z zbirko kratkih zgodb svojemu domačemu kraju poskušal povrniti za vsa dolga leta čarobnega zavetja, ki jih je bil deležen kot otrok.

Sveti Anton Prašičkar

Četrti romaneski triptih avtorja Saše Vuga postavi v središče dogajanja 3 osebe, ki jih povezuje temačna preteklost in negotova prihodnost. Domoznanec se osredotoči na zgodbo mladega, vsakdanjega fanta Rafka Karlina in na usodo, ki mu je bila določena v življenju. Drugi roman v knjigi, s katero si deli tudi naslov, je Sveti Anton Prašičkar. V njem spoznamo Evstahija Čargo, moškega naveličanega človeškega telesa in življenja. Težka preteklost in obilica preprek ga pripelje do želje, da bi se spremenil v prašička. Razplet njegove zgodbe se lahko konča na pozitivni ali pa žalostni noti – individualni pogledi na delo ustvarjajo mnoga mnenja. Zadnje delo v triptihu pa ima naslov Mrtvaški ples, kjer se Matko Sovdat intimno sreča z zelo nenavadnim dogodkom – mrtvaškim plesom, na koncu zgodbe pa konča mrtev v ribniku, kjer je rad ribaril. Kaj točno se je zgodilo med tema dvema dogodkoma? Knjiga Sveti Anton Prašičkar je jezikovno bogato in premišljeno delo vrhunskega pisatelja, ki pa ni namenjeno lahkotnemu branju. S prepletanjem sedanjosti in preteklosti na bregovih reke Soče in vključevanja verskih, vojnih in družbenih elementov, avtor poskrbi za zanimivo branje, polno spretno ustvarjenih grotesknih prizorov.

Saša Vuga, rojen na Mostu na Soči, je sodil med glavne oblikovalce slovenskih umetniških besedil v Sloveniji. V mladih letih je študiral na Filozofski fakulteti, kjer je diplomiral iz slovenistike in primerjalne književnosti. V svojih delih se je ukvarjal z različnimi tematikami življenja, vse od duhovnosti, vojne, vrednot človeštva, smisla in vere. Največ pozornosti je med družbo vzbudila nova oblika pisanja, ki je dandanes tipična za Vuga – romaneski triptih. Gre za skupek treh krajših romanov v eni sami knjigi, ki pa so med seboj povezana z eno skupno točko. Vugov stil pisanja je ironičen, s kančkom metaforičnosti in izrazito ekspresivnim jezikom. Tekom življenja se je osredotočil na pisanje otroške poezije, romanov, novel, televizijskih dram, potopisnih in drugih proz ter za svoje delo prejel nekaj nagrad. Med te lahko štejemo nagrado Prešernovega sklada leta 1979, Prešernovo nagrado leta 1998, Bevkovo nagrado leta 2001 in Zlati red za zasluge RS leta 2010.

Včasih, ko v Grapi prespim

Kratke lovske zgodbe Jožeta Lebana-Drolča obarvajo doline Tolminske in Baške grape pa vse do visokih vrhov in gora Posočja na skrajnem severozahodu. Skozi spretno tkane zgodbe in vključevanjem narečnih besed Včasih, ko v Grapi prespim oživlja preproste dneve posoških lovcev. Dogodivščine otvorijo resnične zgodbe, ki so se v življenju pripetile avtorju ali njegovim prijateljem. Kaj se je dogajalo pod Jehlcem? Kdo je bil Podorehov Ivan? O Bertiju in gamsu, ki je prekoračil lovsko mejo in veliko več. Posebnost knjige so t.i. košči, prebliski mnogih manjših dogodivščin na koncu zgodb obarvani v zeleno barvo, ki se na nek način navezujejo na glavno osebo zgodbe ali na kraj, kjer se spomin odvija.

Drugi del knjige je namenjen zgodbi o Lukežu. V tihi dolini se proti domu skozi temo večera odpravlja zviti divji lovec Lukež. Njegovo pot prekine gospodar Graparjeve domačije, ki ga v želji za manjšo uslugo povabi na požirek žganja. Ta noč je dogodek, ki počasi, a vztrajno, poveže življenje samotarja z mladim, radovednim Graparjevim sinom Tinčkom. Skozi mnoga srečanja do tedaj naprej se osamljeno srce starega divjega lovca končno počasi odpre nedolžnemu in iskrenemu zanimanju mladega fantka za naravo in življenje, nad njima pa visi grožnja vojne in preteklost, ki se ne želi prepustiti toku času. Z prelepimi slikami živali in scen ter bogatim besediščem je knjiga »Včasih, ko v Grapi prespim« ena najlepših del Zgornjega Posočja. Predstavlja lahkotno branje, primerno za piknike v naravi, kjer se lahko tudi bralec sreča z divjimi živalmi, ki jih skozi besede naslikajo zgodbe. Spremno besedo je napisal Franc Černigoj, za čudovite ilustracije živali in prizorov v knjigi pa je poskrbel Milan Samar. Konec knjige krasi slovar narečnih besed za lažje razumevanje.

Jože Leban je svojo mladost preživel ob reki Bači. Po pridružitvi Lovski družini Ljubinj je lov postal konstanta v njegovem življenju, kar pa je spodbudilo tudi avtorjevo pisateljsko pot. Začetke ustvarjanja je več kot deset let zaznamovala lovska kronika, obogatena z izkušnjami ter doživetji njegovih lovskih prijateljev. Poleg pisanja pa se je Jože posvetil tudi zbiranju zgodovinskega pisnega in slikovnega gradiva o njegovih prednikih. Delo Jožeta Lebana bi se nadaljevalo še dolgo v prihodnost, če mu ne bi načrtov prestregla neozdravljiva bolezen. Včasih, ko v Grapi prespim je njegovo zadnje delo, na katerem je delal pred smrtjo. Kot je zapisal v enem njegovih zadnjih pisem: »Vsaka stvar se nekoč konča in tudi nekoč začne. Tako življenje kot početje. Le začetka se človek ne zaveda, konec pa začuti. Je že prav tako.«

Pravce in zgodbe med Idrijo in Sočo

Med Idrijo in Sočo je bilo med leti 1895 in 1985 območje mnogih sprememb. V knjigi Pravce in zgodbe med Idrijo in Sočo sledimo osebnim pričanjem Franca Jerončiča skozi leta in dogodke, ki so se zvrstili na tem območju. Kakšen je bil pravilni postopek varovanja mrliča? Kako je Bepo Čedonov iz vasi Berdoni v Čedadu ostal brez 2 konj? Zapisana je zgodba o nesporazumu glede dveh Kostanjevic na Primorskem in posledice, ki je to prineslo mlademu Blažiču. Andrej Žnidarčič spozna, zakaj je potrebno pred pletenjem »čalabonov« pravilno izmeriti vse mere. Kako se je Darko Žnidarčič pripravljal na traktorski izpit? O prvem mlinu na električni pogon na Kolovratu. Vse te in veliko več zgodb je zbranih na enem mestu za bralce, ki jih zanima pričanje človeka, polnega izkušenj in spominov. Skozi kratke, duhovite, kronološko urejene zgodbe je predstavljeno realno dogajanje na območju Posočja kljub temu, da se dogajalni prostor skozi knjigo širi ter krči vse do Francije, Italije, Gorice in veliko dlje. Beneška Slovenije ostaja v knjigi centralna točka dogajanja, saj so zbrane zgodbe na takšen ali drugačen način povezane s tem območjem. Simpatične zgodbe na lahkoten način obudijo spomin na Kolovrat v času številnih zgodovinskih prelomov, ki pa niso omejeni le na prvo, drugo svetovno vojno in begunstvo, partizanstvo, industrializacijo in spremembo političnega sistema, SFRJ – gre za vsakdanje zgodbe vsakdanjih ljudi, ki so povezane s tako socialnimi kot tudi političnimi spremembami. S preprostim, a narečno bogatim jezikom, predstavlja delo velik prispevek k ohranjanju navad, obredov in značilnosti omenjenih krajev in ljudi.

Pravce in zgodbe med Idrijo in Sočo je tretje delo avtorjev Zorana in Franca Jerončiča. Knjiga obsega 75 resničnih zgodb iz življenja Franca Jerončiča, ki ob pomoči Zorana skozi kratke, vsebinsko samostojne zgodbe bralcu naslika celostno sliko. S preprostimi, črno-belimi ilustracijami so knjigo opremili Franc Jerončič, Barbara Kožlin, Neja Nedoh, Gregor Jerončič in Lidija Jerončič, spremno besedo o delu in avtorjih pa je napisal Adrijan Pahor. Za lažje bralčevo razumevanje narečnih oz. slogovno zaznamovanih besed je na koncu knjige priložen tudi slovar narečnih besed in opombe. Pravce in zgodbe med Idrijo in Sočo je tretje delo, pri katerem sodelujeta tako sin kot oče – pred tem sta že izdala knjigi Življenje na Kanalskem Kolovratu in Bratje Slovani.

Prav’ce pod Krnom

Prav’ce pod Krnom je ena izmed redkih kolaborativnih avtorskih del, ki izhajajo iz Posočja. Gre za zbirko 15 pravljic različnih avtorjev, med katerimi se pojavi pripoved o dekletu, ki pred težko sedanjostjo beži v preteklost, polno objemov in topline. Vas, ki za vse tegobe in nesrečo krivi bajeslovne krivopete. Zapisana je pravljica o mladem in umazanem dekletu po imenu Škundra, ki naj bi po besedah prerokbe postala kraljica Nadiže. O stavi med mrežnarjem in hudičem, ki pod Kojco pusti luknjo v tleh. O zviti lisici in levu. O štruklju, ki je želel ugotoviti iz kje prihaja in štruklju, ki ni maral zabav. Dečku in zmaju iz živosrebrne Idrije ter o najboljšem gledalcu televizije na svetu in veliko več.

V tej zbirki pravljic lahko z omembami krivopet in zmajev zasledimo drobce slovenske mitologije. Skozi zgodbe se pred bralčevimi očmi pojavljajo klasični elementi pravljic, kot so govoreče živali, živi predmeti, zlobci in princeske, družinske tematike in srečni konci. V središču dogajanja je sodobna in pretekla Posoška dolina z mnogimi skritimi naravnimi biseri, kjer se junaki pravljic spopadajo s svojimi težavami. S kratkimi poglavji in preprostim jezikom so Prav’ce pod Krnom lahkotno branje za odrasle, lahko pa po delu posegajo tudi mlajši. Knjiga nudi bralcem kratek, a sladek vpogled v domišljijo prebivalcev Zgornjega Posočja in prijetno branje v samoti ali v družbi. Posebno zanimivost predstavlja ena izmed pravljic, ki je v celoti napisana v narečnem jeziku.

Kulturno društvo Posočje, Benečija, Rezija že vrsto let pripravlja literarne večere, kjer se v družbi vaščanov manjših Tolminskih in Kobariških vasi bere knjižice, kot so Prav’ce pod Krnom. Društvo vodi Marjeta Manfreda Vakar. Leta 2020 se je druženje preselilo v vas Krn, po čemer je dobila knjižica tudi ime. K vsebini sta prispevala KD Nit z uvodno besedo o vasi Krn in Rok Alboje z uvodno pesmijo Izčrpana pravljica.

Zarasle stezice

V prelepi dolini Baške grape se skriva majhna vasica, kjer še danes prepevajo ptički in otroški glasovi. Dom je tudi avtorju knjige Zarasle stezice, ki se skozi nabor kratkih zgodbic spominja svoje mladosti. Zgodbe so čudovite in nedolžne vsaka po svoje. Nekatere nas popeljejo v preprostejše čase življenja na vasi. Druge nam pričarajo nasmeh na obraz ob prebujenem spominu na naše lastno otroštvo in vragolije, ki smo jih ušpičili kot otroci. Ob nekaterih se spomnimo vseh pogovorov s starši ali starimi starši o njihovih dolgih in težkih poteh v šolo. Skozi otroške oči nam zgodbice pričarajo enega najhujših sovražnikov otrok na vasi: kače. Pojavijo se kapljice krvi in solze, ki jih starši z ljubeznijo obrišejo z lic. Vsem je skupen spomin na pretekle čase. Tako kot deček v knjigi smo tudi mi vsako leto starejši, a še vedno z ljubeznijo in kančkom žalosti obujamo spomine na našo mladost.

Konec knjige spremljajo spomini na resnične osebe iz Cvetovega zgodnjega življenja. V delu Zrasle stezice so vključene slike in opisi starih vaških posebnežev, ki se jih avtor dela spomni. Kakšno je bilo življenje svojeglavega starega Malinkarja in zakaj je imela Pajštuarjeva Lojza med vaščani sloves čarovnice? Kako se je močni Martinkov Martin leta in leta izogibal vpoklicu v vojsko? Kako se je razpletlo življenje pametnega črnolasega Miha Marjana?

Cveto Zgaga prihaja iz Baške Grape. Že od malih nog ga je življenje poneslo k pisanju spisov, k slovenski besedi in v kasnejših letih tudi k etnologiji, zgodovini in fotografiji. V družbi svoje družine je te spretnosti in znanja nadgrajeval, rezultati let raziskovanja pa so vidni v domačem oz. hišnem muzeji v Bači. Izsledke mnogih njegovih raziskav z območja gornje Bače so pričeli objavljati lokalni časopisi in revije, besedilo pa so pričele krasiti tudi njegove lastne fotografije. Zarasle stezice spremljajo uvodne besede Jelke Urbas Kopinja, Nadje Valentinčič Furlan ter Žarka Rovščka ter ilustracije talentirane Petre Žiberne. Za ohranjanje spomina na življenje in delo Cveta Zgage je poskrbela njegova žena Olga Zgaga, ki je na koncu knjige zapisala krajši življenjepis. S tem je tudi njegovo življenje zapisano na papirju, kot je to Zgaga storil za mnoge vaščane domačega kraja.

Lovim pomladni veter

Ob dvojnem jubileju slavnega slovenskega pisatelja Cirila Kosmača je v knjigi Lovim pomladni veter izšla kolekcija 33 novel, ki so bile pred tem objavljene le v raznih časopisih in revijah tekom avtorjevega življenja. Kot narod smo namreč v letu 2020 obeleževali 110 let od rojstva ter 40 let od Kosmačeve smrti in delo Lovim Pomladni dan je poklon današnje družbe njegovemu ustvarjanju. V knjigi zasledimo novele in črtice kot so Medvejke, Beli konj, Potepuh Najdu, Hiša št. 14, Na sveti večer, Obisk, Poletje, V žagi, Zlato, Prebujenje, Zgodbe o razbojnikih in sodnikih ter mnoge druge zgodbe, ki v obujajo v sodobni družbi spomine na preteklost.

Bralec se pri branju spoznava z novelami, ki so bila skozi čas pozabljena in so v tem delu pridobile novo podobo in prepoznavnost. Sooča se s prvoosebno izkušnjo avtorja s fašizmom in fašističnimi ječami, obdobjem begunstva na Evropskem prostoru, partizani in njihovem krvavem boju, družino, tigrovskem uporu, ljubeznijo in veliko več. Vsaka novela predstavlja svet zase in bralcu ponudi vpogled v avtorjevo razmišljanje ter dogajanje v času zgodnjih tridesetih pa do konca petdesetih let 20. stoletja.

Dela za Lovim pomladni veter sta izbrala Nanča Kosmač Kogej in Andraž Gombač. Za uvodno besedo in zahvalo na koncu je poskrbel Andraž Gombač. Knjiga ob branju učinkuje kot avtobiografija celotnega slovenskega naroda, ne samo avtorja samega. Posebna zanimivost dela je ilustracija belega konja na naslovni platnici, ki je Cirilu Kosmaču predstavljal simbol svobode.

Sontia I.

Sontia I. avtorja Mitja Miklavčiča je sklop pesmi, posvečenih ljubezni do smaragdne reke Soče, ljubezni kot čustvu, občutku, stanju in tudi prebliskom, krajem in razmišljanjem. Soča je muza mnogih pesnikov. Že Simon Gregorčič je prepoznal njeno lepoto in nedotaknjenost, v sedanjosti pa ji svojo ljubezen izraža tudi Mitja. Od poti do barve reke, od ritma valov do čustev, ki jih vzbuja, avtor skozi prvih 10 pesmi izrazi svoje občudovanje. Pozornosti pa avtor ni namenil le biseru Posočja, temveč je skozi verze in rime razmišljal tudi o ljubezni do sočloveka, ljubljenih oseb in prijateljev. Te pesmi bralcu nudijo intimen vpogled v razmišljanje avtorja o ljubezni kot je, komu je namenjena in kdo jo v življenju občuti. Zadnji del knjige je namenjen poeziji z različnimi tematikami. Na plan pridejo posvetila pomembnim slovenskim kulturnim dnevom, krajem, avtorjevim razmišljanjem in osebam. Po besedah avtorja si knjigo vzemite v roke, udobno naslonite in preberite kakšno pesem v prostem času. Bralec lahko v delu uživa brez kakšnih koli predhodnih izkušenj v branju poezije, saj so pesmi simplistične, a polne ljubezni, čustvovanja in globokega razmišljanja človeka, ki je v življenju ogromno izkusil.

Mitja Miklavčič prebiva v Bohinju. Svoje pesmi je pred izdajo tiskane izdaje zbirke poezij pisal v zvezke, ki pa so bili skozi leta izgubljeni času. Iz zaprtih zvezkov so leta 2011 pesmi ugledale luč sveta na internetu, kjer je avtor ustvaril spletno stran za deljenje svoje poezije s širšo družbo. Skozi pisanje in ustvarjanje si avtor čisti dušo in celi čustvene rane, ki mu jih je prizadelo življenje. Kljub temu ostaja optimističen in o življenju piše kritično, a realistično in nežaljivo. Pri ustvarjanju Sontia I. se mu je z ilustracijami, ki spremljajo pesmi, pridružil oče Vid Miklavčič.

Goriške pesmi

V zbirki poezije Ljubke Šoli je bralec deležen velikega nabora tematsko različnih pesmi, ki jih je tekom življenja zapisala pesnica. Pišejo se verzi pesničinega pozdrava pokrajinam njenega življenja, med katerimi zasledimo imena kot so Gorica in njena okolica, Goriška Brda in Vipavska dolina. Narava je harmonična, pojavljajo se elementi lepote in svetlobe. Poletja. Češenj in breskev. Oglasijo se razigrani in razgibani glasovi otroškega življenja, radosti, šolskega vsakdanjika ter veselja. Vedno pa skozi pesmi izžareva pristna otroška življenjska energija. Pesmi z verskim tonom se pojavijo v delu z naslovom Odsevi večnosti, kjer pridejo na plan verzi o zaupanju in verovanju v Boga. Izrazito čustven del predstavljajo tudi ljubezenski soneti, ki jih je Ljubka Šorli namenila v spomin na pokojnega moža Lojzeta Bratuža. Skozi spomine podoživlja njuno ljubezen, ki jo je prekinilo zgodovinsko nasilje. Pot do miru je težka. Poezija, ki je nastala med letoma 1943 in 1991, se opre na temne zgodovinske dogodke, ki so bili pesnici izjemno blizu in so imeli velik vpliv na njeno življenje. Spominja se krvavega tolminskega punta. Kljub občutkom zapuščenosti in obupa pa se v pesmih vseeno pojavijo biseri uporništva in materinstva, za katerega pesnica smatra tudi slovenščino – materni jezik njenega naroda. Vse njene misli in upanja pa opre na mlade ljudi, saj bo prav iz njih zrasel nov, boljši svet. Ob globokem branju knjige se med verzi začuti močno ljubezen do slovenskega naroda in maternega jezika, ki bralcu daje upanje, da je prihodnost Slovenije svetla.

Ljubka Šorli je bila rojena v Tolminu. Skozi težko in boleče življenje se je kljub vsem strahotam prebila na vrh in tekom bivanja dosegla veliko. Borila se je za lepoto, pravico in resnico. Je edina ženska s spomenikom na aleji pomembnih osebnosti v Novi Gorici. Njena pesniška dela niso bila nikoli objavljena, zato jih je iz njene bogate zapuščine 1030 pesniških del izbral in uredil njen nečak Igor Tuta. Ob 25. obletnici pesničine smrti je izdal Goriške pesmi, ki sta jih dopolnila likovno z ilustracijami goriški slikar Andrej Kosič in s spremno besedo ter razlago pesmi Marija Mencina. Tako je z dodano bibliografijo pesnice na koncu knjige nastala nekakšna celota avtoričinega življenja, ki je bila leta 2019 izbrana za seznam kakovostnih del Primorci beremo.

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×