Mladi odrasli (18–29 let)

skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Privzete barve Črn tekst na beli podlagi Bel tekst na črni podlagi Rumen tekst na modri podlagi Črn tekst na bež podlagi Zelen tekst na črni podlagi

Pisava

Privzeta pisava Open Dyslexic Arial Times New Roman Tahoma Verdana

Velikost

100% 125% 150%

Zapri nastavitve

Vse to smo videli

Mlada Kayleigh od odvetnika Stitica dobi pismo, v katerem jo vabi, da se pridruži tožbi bivših sodelavcev zoper podjetje Hexa. V odgovoru mu zaupa svojo izkušnjo s podjetjem ter tudi njen odnos s sodelavko in partnerko Sigrid. V Hexi administratorji pregledujejo potencialno sporne vsebine in se glede na strogo določene smernice odločijo za izbris ali dovoljenje za objavo. Za izpolnitev dnevne norme, morajo obdelati vsaj petsto objav nasilja, spolnosti, zlorab, samomorov, neprimernih izjav, teorij zarote … Pri tem so razlogi za (ne)objavo lahko zelo bizarni. Nečloveške delovne razmere in dnevno soočanje z najbolj krutimi neprimernimi vsebinami imajo na življenje zaposlenih močan vpliv. Nekateri jasno izrazijo nestrinjanje, drugi se zapirajo vase, tretji zanikajo obstoj težav, nekateri pa zaradi potrebe po zaposlitvi preprosto vztrajajo. A vse ima svoje meje in priča smo lahko konfliktom med zaposlenimi in disfunkcionalnemu razmerju Kayleigh in Sigrid. Družbeno okolje, v katerega je postavljeno dogajanje v noveli, se zdi sprva distopično, a hkrati bralcu prinaša zavedanje, da takšna delovna mesta dejansko obstajajo.
Za ostale ljudi je nepredstavljivo, kakšne grozote so videli digitalni čistilci, hkrati pa med njimi vlada zanimanje za šokantne detajle. Vsi želijo izvedeti, kaj je bilo najhuje, kar so kdaj videli, ob tem pa pozabljajo na sočloveka in na njegove morebitne travme, s katerimi se zaradi izpostavljenosti vsebinam sooča. Nizozemska avtorica opozarja tudi na pomen podpore psihologov, ki je pogosto nezadostna, pristop do osebe v stiski pa neprimeren. Pri tem so si mnogi delavci primorani poiskati zasebno individualno pomoč psihoterapevta. Za poglobljeno seznanjanje s področjem vpliva tovrstnih vsebin na zasebno življenje je bralcem na voljo tudi kratek seznam strokovne literature in virov. Ostro literarno delo je po formi daljša novela, ki skozi zgodbo posameznikov prevprašuje vrednote celotne družbe. Kaj vse nas določa in kje so meje vzdržljivosti človeške psihe?

Picerist: sporni eseji o zločinu: roman

Naslovni (anti)junak romana Picerist je pristal v zaporu. Zaradi invalidnosti se na svojem vozičku premika groteskno kot pajek. Skupaj z nekaj drugimi sotrpini je izbran za udeležbo na delavnici kreativnega pisanja. Sprva nezainteresirani zaporniki hitro postanejo bolj pozorni, saj je vodja delavnice mlada Vanessa. Picerist, samooklicani pajek po izgledu in vedenju, ves čas ostaja v sencah družbe in zapora. Pravzaprav nihče ne ve, kdo je, on pa pozna zgodbe in skrivnosti mnogih slovenskih kriminalcev. Skozi apokrife popiše življenja sojetnikov Filipa Lepega, Ministranta, Klapke, Metle in drugih. Picerist nam skozi zapise odstira tudi pogled v svojo preteklost in srečanja z nekaterimi od zapornikov. Za skrivnostnega Enorokega boga naj bi spravil ukradeno kovinsko skrinjico. A Picerist jo namerava obdržati kljub temu, da mu je Enoroki bog na sledi. Nezanesljivi pripovedovalec vse ljudi okoli sebe ovija v svoje mreže in inkognito izve marsikaj. Avtor z ostrimi besedami slika ljudi na obrobju družbe in njihove razloge, zakaj so se znašli tam. Pri tem bralcu prepušča odločitev, ali bo za zaveso prostaškosti, nasilja in seksizma videl tudi človeka.

Elias Portolu

V zbirki Nobelovci sta v eni knjigi izšli dve deli Sardinijske avtorice Grazie Deledda. Romana Elias Portolu in Trsi v vetru sta deli iz bogatega opusa Grazie Deledde, ki ju združujejo lastnosti, zaradi katerih je avtorica posebna, prepoznavna in cenjena tudi danes: izjemno živi, strastni in tenkočutno prikazani literarni liki, postavljeni v situacijo zanimivega moralnega konflikta, globoke človeške stiske, ki živijo v ruralnem okolju na Sardiniji, prepojeni s stoletno tradicijo nenapisanih družbenih norm in posebne, z vsakdanjim življenjem spojene nadčutnosti.
Delo Elias Portolu govori o mladem moškem, ki se vrne iz zapora ravno pred bratovo poroko. Med Eliasom in bratovo zaročenko Maddaleno se vname ljubezen, kar v protagonistu sproži hud notranji konflikt, ki ga skuša rešiti z begom v duhovniški poklic.
Trsje v vetru je življenjska zgodba Efixa, hlapca na posestvu premožnega posestnika plemiških korenin, don Zame Pintorja. Po smrti žene Cristine don Zame do svojih štiri hčera (Ruth, Noemi, Ester in Lie) postane še bolj krut in oblasten, ženske so ujetnice v domači hiši, kjer od jutra do večera opravljajo hišna in kmečka dela, stike z zunanjim svetom nadzoruje tiranski oče. Takemu življenju se upre Lija, ki ji uspe pobegniti s Sardinije v Rim in si ustvariti družino. Po skrivnostni smrti vedno bolj krutega don Zame postane cilj hlapca Efixa poskrbeti za tri samske ženske, dame Pintor, ki po očetovi smrti ostanejo same z nekaj posesti in brez moškega pri hiši. Preobrat v hiši Pintor se zgodi, ko v zgodbo vstopi mladi Giacinto, Lijin sin, ki je izgubil oba starša. Bo Giacintov prihod spremenil usodo starih tet? Bo vdanemu Efixu uspelo družini Pintor vrniti nekdanji ugled med krajevnimi veljaki?

Med obema deloma je 10 let časovne razdalje (prvo je izšlo leta 1903, drugo 1913), romana se razlikujeta tudi po obsegu (prvi ima približno 140 strani, drugi okrog 180). V romanu Elias Portolu je doživljanje notranjega konflikta »zločin – krivda – kazen« bolj predvidljivo, v bralcu lahko pusti rahel priokus podrejenosti avtorice krščanski morali. Motiv celibata je avtorica veliko bolj psihološko poglobljeno obdelala v zrelejšem romanu La madre (1920). Roman Trsi v vetru je z Lijinim uporom patriarhatu, Efixovo posebnostjo in uporom hlapca gospodarju vsekakor bolj revolucionaren. V Trsih je Efixov notranji konflikt večplasten, razvija in razrešuje se bolj postopoma. V zgodnejšem romanu so prisotni folkloristični elementi predkrščanskih ali poganskih obredov, npr. prizor plesa v maskah in obred čaščenja zavetnika Sv. Frančiška, omenjen je tudi obred branja zelene vode, ljudsko zdravljenje… vendar so v Trsih v vetru elementi nadčutnega bolj intenzivni, ljudje se posvetujejo z dušami umrlih prednikov (te tudi posegajo v dogajanje), zaupajo razodevalnim sanjam, prisluškujejo panam (duše umrlih porodnic), amatadorom (škratom s sedmimi kapami), janam (majhnim vilam), se izogibajo zlim duhovom ali kananeji (kači, ki živi še od Kristusovih časov), zdi se, kot da dejanja protagonistov uravnavajo višje sile. Tudi opisov tipičnega sardinijskega okolja, vaških posebnežev in narave je več v Trsih v vetru. V zadnjih letih je zanimanje za dela Grazie Deledde v Italiji doživelo pravo renesanso, njena dela ponovno izdajajo različne italijanske založbe, nekateri Deleddini romani so aktualizirani v odličnih predgovorih sodobne sardinijske pisateljice Michele Murgia (preminule 10. avgusta letos). O življenju Grazie Deledda je nastala tudi gledališka drama, Quasi Grazia, z Michelo Murgia v glavni vlogi. Grazia Deledda, druga ženska na svetu, ki je prejela Nobelovo nagrado za literaturo, je namreč imela zelo zanimivo življenje, omenim naj samo, da ni imela formalne izobrazbe, da se je že kot otrok odločila, da bo pisateljica, da je njen mož pustil državno službo in postal njen manager, kar je bilo za takratno družbo tako zelo nenavadno, da je o tem Pirandello napisal roman »Njen mož«, ki pa ga je pozneje umaknil iz prodaje in se je v javnosti pojavil močno predelan. Izdaja dveh obravnavanih romanov Grazie Deledde v slovenščini je obogatena z izčrpno spremno besedo prevajalca in bibliografijo avtorice, ki jo je sestavil Jože Munda.

Najskrivnejši spomin človeštva

Mohamed Mbougar Sarr je mlad senegalski pisatelj, ki je postal z romanom Najskrivnejši spomin človeštva, za katerega je prejel Goncourtovo nagrado, drugi najmlajši dobitnik te nagrade in kot pisatelj iz Podsaharske Afrike njen prvi dobitnik. Posvetil ga je malijskemu pisatelju Yambu Ouologuemu, prvemu Afričanu, ki je osvojil Renaudotovo nagrado. Zaradi obtožb, da je spisal plagiat, je ta pozneje objavljal pod psevdonimi ter se umaknil z oči javnosti, njegovo usodo pa v pričujočem romanu predstavlja skrivnostni in v mit oviti T. C. Eliman, ki s svojim delom Labirint nečloveškosti v francoskih literarnih krogih prav tako sproži ogorčene in nizkotne odzive kritikov z obtožbami o ukradenem avtorstvu. Tudi on ponikne neznano kam, po njegovih izginulih sledeh pa se odpravi še en francosko pišoči afriški pisatelj, sicer na študiju v Franciji. Ko prebere Labirint nečloveškosti, ta knjiga, ki naj bi ji sledilo nadaljevanje, ki ga ni, v njem vzbudi močno potrebo po tem, da bi pisatelja, ki ga je s svojim pisanjem malodane uročil, našel in ga spoznal. Na poti mu bralec sledi skozi različne čase in pripovedi, med katerimi na osnovi intimne družinske zgodbe močno izstopata predvsem elementa kolonializma in francoskega rasizma ter njunih posledic in zmešnjav, ki vdrejo v življenja in mišljenja Afričanov in povzročajo med njimi samimi nemalo družinskih in družbenih konfliktov. Sicer pa je roman prava hvalnica literaturi in ob vsem naštetem tudi roman o mladosti, kovanju prijateljstev in odkrivanju ljubezni. Ter seveda o identiteti, ki jo »beli« iščejo drugače in drugje kot »črni«. Razgibano, očarljivo in inteligentno pisanje, ki bralca zapeljuje in ga vzdržuje v napetem zanimanju do zadnje pike.

Koraki dvojine

Priljubljena, zelo brana avtorica Janja Vidmar, ki je v slovenskem prostoru še posebej poznana kot mladinska pisateljica, je s trilogijo Koraki stopila na pot literarnega ustvarjanja za odrasle. S tridelnim potopisno-psihološkim romanesknim ciklom je ustvarila svoj daleč najambicioznejši knjižni projekt, ki je nekaj posebnega tudi v slovenski leposlovni literaturi nasploh.

V tretjem delu trilogije, ki ga lahko beremo tudi samostojno, se protagonistka Alenka Ziherl po prehojeni pohodniški poti na Caminu, nesrečnem brodolomu razmerja v Toskani odpravi čez Balkan in celinsko Grčijo vse do Krete. Pisateljica s posebnim posluhom za jezik, empatijo in z lastnimi izkustvi na omenjenih potovanjih bralcem približa Alenkino osebnostno zmago. Ta roman je poln ljubezni, drame, napetosti in notranjih bojev med sencami in svetlobo življenja. Pripovedovalka se retrospektivno vrača v svoje spomine, rane, ki so jih pustili mamina, Ambroževa in sestrina smrt. S prehojenimi koraki njen dvom postopoma prehaja v odločnost, iz nemira raste mir. S postopnim sprejemanjem sebe postaja vedno bolj odprta tudi za medčloveške vezi. Beseda v romanu se prepleta s črno-belimi fotografijami, na koncu romana pa so recepti z jedmi, omenjenimi v romanu.

Trgovec z dušami

77-letni pisatelj sluti, da se njegova kariera in življenje bližata koncu. Ozira se na svojo ustvarjalno pot in dela, ki jih je ustvaril. Odpravi se na otok Sumba, da bi tam vzpostavil stik z lastnim “jazom” in spoznal, kako se je spremenil v štiridesetih letih. Namesto na Sumbo, ga nenavadno potovanje popelje na otok Simbo, kjer spozna celo paleto bizarnih oseb. Med njimi so tudi mistični vaški poglavar, ki komunicira z uporabo senčnih lutk, koruptivni policist mister Law and Order, edini učitelj gospod Francis, podjetni gospod Wilson, ki izvaža slone izrezljane iz tikovine ne manjka niti kuhar, ki dobiva histerične napade smeha. Pisatelj se kot obstranski opazovalec vse bolj seznanja s prebivalci in redkimi gosti, ki so prav tako obtičali na otoku. Dogajanje se stopnjuje v svoji ironični bizarnosti in doseže burkaški vrhunec z obredom poroke in priključitve nesmrtnim. Pohlepna sla po napredku trči ob starodavne navade, ki se jih oklepajo varuhi svetega gozda. Skozi roman ves čas odzvanja ključno vprašanje, kaj je resnično in kaj se dogaja le v avtorjevi domišljiji. V napeto, satirično dogajanje s humornimi vložki je vpet filozofski razmislek o osmišljanju avtorja skozi lastno pisanje. Pisatelj sicer išče smisel lastnega obstoja, svoj jaz in dušo, a v njun obstoj vse bolj dvomi. Duše postanejo razvrednoteno blago družbenega napredka. Morda je pisanje edina avtorjeva identiteta, ki še poseduje “tisto sveto”.

Kraljeva hči

Mladinski roman, ki ga berejo tudi odrasli, pripoveduje o starozaveznem kralju Salomonu, ki je iz svoje razkošne palače občasno odjezdil raziskovat oddaljene kotičke svojega kraljestva. Kot vsi kralji tistega časa, je imel v svoji palači veliko žena plemenite krvi, a na svojih potovanjih, je rad obiskoval preproste žene in dekleta. Ni ga zanimalo, kako živijo, tudi za skrivaj, z občutkom sramu in v solzah rojene otroke, se ni brigal. Nekatere zgodbe o njem pravijo, da je bil nepredstavljivo bogat in moder mož, druge omenjajo, da je izkoriščal svoje ljudstvo vse do bridkega konca in verjetno je v vsaki zgodbi kakšno zrno resnice. V romanu nagrajene nizozemske avtorice beremo o njegovi najbolj znani zgodbi: o odločitvi, ko ima pred sabo dojenčka in dve ženski, ki obe trdita, da sta njegovi materi. In je jasno, da je otrokova mati lahko le ena. A katera? To je zgodba o Lidiji, materi, ki ji ukradejo sina, je zgodba o njeni hčerki Zisel, nenavadni nemi deklici kraljevskih oči, a s prirojeno hibo, ki se neustrašno poda za bratcem, da bi ga ukradla nazaj in je slikovit prikaz življenja ljudi v starem Izraelu in Judeji. Avtorica je bila za roman Kraljeva hči leta 2021 nominirana za nagrado Woutertje Pieterse Prijs.

Klara in sonce

Roman je distopija, v kateri dovolj premožni starši osamljenim otrokom kupujejo humanoidne robote – umetne prijatelje (UP). Družba je močno uspešnostno naravnana, večina otrok je genetsko »nadgrajenih«, s čimer jim postanejo dostopne prestižne univerze, izobraževanje poteka preko elektronskih ploščkov, do stikov med mladimi prihaja na »interakcijskih srečanjih«, ljubezen je organiziran načrt … Glavna prvoosebna pripovedovalka je robot Klara. Kupi jo 14-letna deklica Josie, ki je hudo bolna – njena bolezen je nezaželeni učinek genetske nadgradnje. Klara se iz trgovine igrač preseli v Josiejino družino, kjer opazuje človeški svet in razmerja med ljudmi, ki jo obkrožajo (Josiejina mama, gospodinja Melania, dekletov prijatelj Rick …). Njena glavna naloga naj bi bila delati družbo Josie, biti kar se da dober UP, pred prodajo je bila kalibrirana tako, da prepoznava in imitira številna človeška čustva. Tisto, kar Klaro loči od drugih UP-jev, je višja stopnja možnosti opazovanja in zaznavanja ter pomnjenja podrobnosti, ima »najbolj sofisticirano razumevanje sveta« med vsemi roboti, po drugi strani pa že njene oči in možgani občasno ustvarjajo fragmentirano, na kvadrate razbito izkrivljeno sliko sveta. Njena reklamno posebna “super moč” opazovanja in interpretiranja dogodkov je postavljena pod vprašaj že v prvem delu knjige. Na ta način Ishiguro ustvari literarno “osebo”, ki je hkrati vsevedni in nezanesljivi pripovedovalec, s čimer avtor briljantno odpre novo razsežnost besedila – bralca med vrsticami izzove, da svet romana opazuje še boljše kot Klara in da ne zaupa samo Klarinemu »zbiranju na kup vseh teh spominov«. Z dometom razumevanja umetne inteligence in zaupanjem v človeško (bralčevo) inteligenco se Ishiguro poigrava vse do odprtega konca. Postopoma se bralcu razkrije, da funkcija UP v življenju distopičnih družin ni samo delati družbo osamljenim otrokom, pač pa nekaj veliko bolj globokega in morbidnega. Sonce ima v romanu vlogo transcendence, pomembne tako za ljudi kot za robote, ki so odvisni od sončne energije, je sila, h kateri se celo UP-ji naivno obračajo s svojimi prošnjami.
Roman močno presega navidezno variacijo še enega besedila o igračah, ki oživijo. Kar se navidezno začne z nedolžno naklonjenostjo otroka izbrani igrači v trgovini, se kmalu spremeni v močno umetniško kritiko sodobne družbe – preko zelo kompleksnega in posebnega literarnega subjekta skozi avtorjevo tenkočutno pero zakrvavijo in zabolijo številni pojavi sodobne družbe: genetski inženiring, obvezna uspešnost, prisilna družabnost, skrajno programirano življenje, medosebno odtujevanje, odnos do bolezni, racionalizacija spontanih medčloveških odnosov, družabni oportunizem, brisanje individualnosti, zamenljivost in minljivost ljudi … Za kontrast novemu svetu avtor v romanu pušča ostaline starega sveta – Rick, Josiejin prijatelj iz otroštva, ni genetsko nadgrajen, njegova mama je družbeno nepopularna, gospodinjska pomočnica, ki je najbolj pristno človeška, je tujka, Jesin oče izstopi iz kolesja uspešnosti … Delo bralcu odpira številna vprašanja (So v svetu, kjer so humanoidni roboti kaj hitro nadomeščeni z novimi izboljšanimi verzijami, lahko enako kruto nadomeščeni tudi ljudje? Kakšen je/bo odnos družbe do šibkih, bolnih, umirajočih? Lahko ljubezen izpodrineta storilnost in oportunizem? Lahko družba s kultom popolnosti sploh preživi? …)

Klara in sonce je Ishigurov osmi roman, prvi roman napisan po prejetju Nobelove nagrade leta 2017. Izhodiščna ideja je bila po avtorjevih besedah napisati besedilo za otroško slikanico, v delu so se ohranili nekateri elementi mladinske književnosti (motiv »žive« igrače, prvotna otroško naivna Klara, razvijajoča se najstnika Jesie in Rick, šolanje …), vendar je snov (tudi z avtorjevim raziskovanjem sodobnih družbenih pojavov – npr. genetski inženiring) prerasla v lucidno literarno umetnino.
Po romanu Klara in sonce bo kmalu posnet tudi film (režija Taika Waititi).

Mladenka pri oknu, večerna svetloba, modra obleka

Roman prepleta dogajanje v Nemčiji iz prve polovice 20. stoletja in sedanjost. Hannah ob obisku babice Evelyn opazi nenavadno pismo in nejevoljna starka ji dovoli, da ga prebere. V njem je Evelyn navedena kot edina dedinja premoženja trgovca z umetninami Itziga Goldmanna. Nacisti so mu po vzponu Hitlerja na oblast zaplenili dela mnogih znanih slikarjev. Seznam vseh del, ki jih je imel v lasti je izginil, ostal je le opis nekaterih slik, ki ga je zapisala Evelynina mama Senta. Hannah se loti iskanja izgubljenih umetnin in ob tem spoznava kruto družinsko preteklost. Burne nemške družbene razmere usodno posežejo v življenja Sente in Evelyn. V izogib klišejskosti avtorica razkriva pristne značaje vseh štirih protagonistk. Materinska vloga zanje ni samoumevna, na videz hladen značaj pa ne pomeni nezmožnosti ljubezni. Temačnejšo vsebino prekinjajo lahkotnejše prigode mlade Hannah. Življenje jo potegne v vrtinec toksičnih odnosov, ljubosumja in zamolčanih skrivnosti. Novinarka in pisateljica Alena Schröder je v ganljivem romanu delno popisala tudi lastno družinsko zgodbo. V Nemčiji je roman več mesecev zasedal prvo mesto na Spieglovi lestvici najbolje prodajanih knjig.

Fizika žalosti

Roman Fizika žalosti je delo, kjer Gospodinov potrjuje svoj zelo poseben in prepoznaven pisateljski glas. V besedilu, ki je hkrati zelo intimno in lucidno racionalno, zasebno individualno in obenem splošno človeško, nas avtor vedno znova preseneča z odmiki od ustaljenih literarnih poti in vsebinsko izvirnostjo.

Kljub temu, da je ta fragmentarni roman zgrajen iz drobcev spominov in razmišljanj različnih oseb in utrinkov čutnih izkušenj sveta iz bivanja ne samo ljudi pač pa tudi živali ali rastlin, ima roman dve zelo jasni pripovedni izhodišči: življenjsko zgodbo pripovedovalčevega deda in mit o Minotavru. Prvo zgodbo nam razkriva prvoosebni pripovedovalec – že ta je Gospodinovsko poseben, je namreč kombinacija nezanesljivega in vsevednega pripovedovalca. Že od petega leta pripovedovalca muči Neustavljivo goltanje knjig. Nekakšna bralna bulimija (str. 38), ki se razvije v patološko empatijo, obsesiven patološko-empatičen sindrom (str. 52) – bolezen, kjer naj bi se človek do te mere vživel v svet, ki ga obkroža, da izgubi samega sebe in doživlja zunanjost skozi zavest in čute drugega bitja. Preko takšnega pripovedovalca pisatelj postane nekakšna nevtralna univerzalna zapisujoča zavest, neobremenjena s spolom, telesno pojavnostjo, časom ali prostorom … jaz, ki se spremeni v mi, tu, ki postane povsod, zdaj, ki postane vedno in večno. Nekakšno veliko pisateljsko srce-cedilo, v katerem se zadržuje tisto, kar je ohranitve vredno. Preko takšnih drobnih spominskih, do podrobnosti izdelanih utrinkov nam pripovedovalec posreduje zgodbo svojega deda in tudi lastno odraščanje v Bolgariji, tako da ima besedilo tudi priokus razvojnega romana.

Drugi temelj romana je mit o Minotavru, (mitološkem bitju s človeškim telesom in bikovo glavo, ki je sad združitve bika in Pasife, žene Minosa, kralja Krete. Minotavra so zaprli v labirint, kjer je postal pošast, ki so jo hranili z ljudmi, vse dokler ga z Ariadnino pomočjo ne ubije Tezej). Gospodinov nam mit o Minotavru pokaže drugače – s pisateljsko ljubeznijo Minotavra očiščuje pošastnosti. Minotaver je v Gospodinovi perspektivi nedolžen zavržen otrok, zapuščen in pahnjen v temo, v sebi nosi sramoto, molk, brezno praznine in osamljenost, je brez krivde kriv in kaznovan … je pošast, ker so mu vzeli svobodo in ga v bitje groze spremenili tisti, ki bi mu morali dati ljubezen, a so ga zavrgli, skrili in zdresirali v podivjanega ljudožerca. Gospodinov kolektivni podobi pošasti postavi nasproti sliko, upodobitev iz 4. st. pnš., na kateri je – zelo podobno kot Marija s Kristusom – upodobljena Pasifa, ki v naročju pestuje malega Minotavra.

Minotavrova sled se skozi roman prikazuje skozi ponavljajoče prizore zaprte kleti, otroške osamljenost, zapuščenosti, v številnih tragičnih človeških situacijah. Minotaver je pol človek pol žival: torej povezuje človeško in živalsko, ustvarja univerzalnost, hkrati je tudi prispodoba sodobne družbe (ki ekološke in etične probleme skriva v politične labirinte) in človeške duše, v kateri skrivamo svoje lastne temne pošasti – žalosti, s katerimi se težko soočimo.

Za roman je značilna bogata medbesedilnost, besedilo je razbito na oblikovno zelo raznolike kratke enote z naslovom, posamezna poglavja so blizu esejem, ki so podprti z ilustracijami in bibliografskimi viri (npr. poglavje o Minotavrovi smrti), pojavljajo se seznami, poezija, dialogi, avtobiografski zapisi … Tudi vsebinsko je besedilo (poleg dveh že predstavljenih nosilnih stebrov romana) zelo pestro (ljubezenske izkušnje, vojne, skrivni nezakonski otroci, vsakdanje življenjske razmere, literarno ustvarjanje, kvantna fizika …). Avtor mestoma skače v knjigo in bralca na poti skozi besedilo prijazno spremlja (Dajmo, tukaj počakajmo na duše raztresenih bralcev – str. 30).

Delo je v originalu izšlo leta 2011, v slovenskem prevodu Boruta Omerzela leta 2015. V Sloveniji je avtor znan in uveljavljen, leta 2015 je gostoval na festivalu Fabula, pred obravnavanim romanom je bilo v slovenščino prevedeno njegovo delo Naravni roman, leta 2022 roman Časovno zaklonišče (oba v prevodu Boruta Omerzela). Fizika žalosti je v Sloveniji zaživela tudi na gledališkem odru (Anton Podbevšek Teater, premiera 2016, režija Tjaša Črnigoj).

Literarna poslastica za bralce, ki jim je pri srcu sodoben evropski roman z avtorjevo tipično grenko-sladko atmosfero in presenetljivo živimi, ganljivo podrobnimi utrinki spominov, ki z zapisom bogatijo in potrjujejo enkratnost in dragocenost posameznika.