skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Polly

Interspolne osebe so rojene s telesnimi lastnostmi, ki jih ne moremo pripisati izključno enemu binarnemu spolu. Z izrazom interspolnost opisujemo širok nabor naravnih razlik v genitalijah, spolnih žlezah, hormonih, kromosomih ali reproduktivnih organih. Osebe imajo lahko različne kromosomske kombinacije, kombinacije zunanjih in/ali notranjih spolnih organov in/ali spolnih žlez, številni pa niti ne vedo, da so interspolne osebe in se tega prično zavedati komaj v puberteti ali celo kasneje v življenju.

Polly se je rodil_a z nejasno izraženim spolovilom, ki je nekaj med »lulčkom in lulico«, kar v spolno binarnem svetu povzroči zmedo, saj se medicinsko osebje ne more enoglasno opredeliti glede otrokovega spola. A ker je nekaj treba izbrati, se zdravnik nazadnje odloči, da bo Polly fant. In ker v resnici ni (samo) fant, bo potrebno opraviti operacijo ali dve ali tri, pričeti »zdravljenje« in hormonske terapije, saj je Polly vendarle treba določiti.

Vseeno pa Polly ne izgleda kot fant, a tudi ne kot punca. Sicer ljubeča in razumevajoča starša sta zaskrbljena, negotova, ni se enostavno spopasti z otrokovo interspolnostjo. Desetletje je odraščajoč_a Polly vsakih nekaj mesecev v bolnišnici, kjer naposled doživi še zadnjo, najpomembnejšo operacijo, s katero medicina dokončno določi, da je Polly fant. Starša si oddahneta, Polly pa ne zares. Dejstvu, da je fant, se nekako ne more privaditi. Skozi odraščanje in ob doživljanju prve ljubezni začuti sebe ter se zave, da ni ne punca in ne fant in da je hkrati punca in fant. Ob razodetju, da je Polly nekaj drugega, starša svojega otroka brezpogojno sprejmeta, zanj_o pa je to šele začetek umeščanja v svet in sodelovanja z okolico. Zaradi svoje interspolnosti doživlja mnoge zavrnitve na razgovorih za službo, negotovosti v odnosih z ljudmi, niha med željo po osamitvi in druženju. Skozi kontemplacijo in razmišljanje o lastni identiteti gre Polly čez proces samopospoznavanja, ki doživi poetično filozofski vrhunec ob dialogu z brezdomcem.

Risoroman daje glas interspolnim osebam in s tem ozavešča ter odpira prostor za razpravo o interspolnosti. Je univerzalna pripoved o iskanju identitete, sprejemanju same_ga sebe in boju za sprejetost v družbi.

Prevajalka Katja Šaponjić v opombi na začetku pojasni, da je bilo prevajanje zaradi tematike zahtevno, saj je spolno občutljiva raba jezika zlasti tam, kjer jezikovne rešitve še niso kodificirane, zahteven izziv. Vedno bolj se sicer že uveljavlja uporaba podčrtaja, ki (za razliko od vezaja, ki sestavine »veže«), med povezane elemente vnaša pomen razprtosti, odprtosti za »drugo«.

Nagrade:

Drakula

Irski pisatelj Bram Stoker (1847 – 1912) je eden najvidnejših predstavnikov gotske proze, ki je leta 1897 izdal znameniti vampirski roman Drakula, ki ga je zasnoval na podlagi mitov in legend iz romunske Transilvanije ter življenjskih zgodb okrutnega vlaškega kneza Vlada Tepesa oz. Vlada Drakule in madžarske “vampirske” serijske morilke Elizabeth Bathory. Roman, sestavljen iz dnevniških zapiskov, pisem in časopisnih člankov, predstavi klasični konflikt med dobrim in zlim; mladi odvetnik Johnathan Harker, ki je tik pred poroko s prelepo Mino, se odpravi v transilvansko hribovje na grad skrivnostnega grofa Drakule, ki bi rad kupil hišo v bližini Londona. Ko Harker ugotovi, da je Drakula v resnici krvoločni vampir, uspe pravočasno pobegniti, toda grof mu sledi v Anglijo in vrže oči na Mino. Ko se začnejo vrstiti okrutni zločini in Mina pade pod močan grofov vpliv, Harker za pomoč proti zlu zaprosi Van Helsinga, legendarnega lovca na vampirje. Drakula tudi po več kot 110. letih ostaja ne zgolj klasika gotskega romana, ampak hkrati ključno delo t.i. vampirske literature, ki je izoblikovalo model klasičnega vampirja kot ga poznamo danes.

Ameriški psiho

Ameriški pisatelj Bret Easton Ellis (1964) je znan kot odrezav, politično nekorekten in neposreden avtor, ki je ogromno prahu dvignil že s svojim prvencem Manj kot nič (1985), v katerem je brez olepševanja razgaljal nihilistično življenje t.i. “bratpack” generacije mladih ljudi, vendar pa se je širšemu bralstvu najbolj vtisnil v spomin s tretjim romanom Ameriški psiho (1991), ki je ob izidu sprožil ogorčene odzive moralistov in množične proteste feminističnih skupin, ki so zahtevale prepoved knjige, vse pa je vodilo do izbruha enega največjih škandalov v zgodovini literature.

Roman je prvoosebna pripoved tipičnega ameriškega japija Patricka Batemana, 26 – letnega borznega posrednika iz Wall Streeta, ki pod svojim lepim izgledom, razgledanostjo in inteligenco skriva obraz narcisoidnega psihopata in sadističnega serijskega morilca, ki uživa v prizadevanju bolečine vsakomur, ki mu pride naproti. Bolj ko njegove žrtve trpijo, bolj uživa v njihovi bolečini in si sproti zmišljuje nove načine mučenja, ki jih Ellis opisuje do najmanjše gnusne podrobnosti, hkrati pa zgodbo začini s črnim humorjem, popkulturnimi referencami na glasbo iz 80. let ter prostaškostjo, ob kateri hitro postane jasno, zakaj Ameriški psiho še danes močno dviguje prah med literarno javnostjo. Toda pod fasado eksplotacije nasilja in seksa se skriva premetena in duhovita analiza temačne plati t.i. ameriških sanj, kjer posameznik ob vsem uspehu, blišču in denarju naleti na zdolgočasenost, čustveno praznino in izgubo identitete.

Italijanske kronike

Francoski pisatelj iz 19. stoletja, Marie-Henry Beyle, bolj znan pod psevdonimom Stendhal, je eden izmed prvih avtorjev, ki se je posluževal realističnega sloga. Njegove zgodbe so polne globokih psiholoških vpogledov v literarne like in motive, ki so jih vodili skozi burno življenje. Italijanske kronike so prevod osmih novel, ki se večinoma dogajajo v renesančni in baročni Italiji. ”Prave” Italijanske kronike, ki so izšle v času avtorjevega življenja, so samo štiri ( Viktorija Accoramboni, Cencijevi, Vojvodinja Pallianska in Opatinja s Castra), ostale so izšle posthumno. Večina zgodb je nasilnih, krvavih, tragičnih, polnih spletk in maščevanj. Vsi junaki na nekakšen način hrepenijo po svobodi, tudi za ceno smrti. Zgodbe temeljijo na resničnih zgodovinskih dejstvih in osebnostih renesančne Italije, kar pridoda tančico groze ob branju. Stendhal je bil zaljubljen v Italijo oz. v idejo, ki jo je imel o Italiji. Verjel je, da so Italija in njeni ljudje bolj pristni in srčni kot dekadentna Francija, iz katere je prihajal. V novelah se odseva “italijanska strast,” ki je rodila genije, kot sta bila Raffaello in Michelangelo. Zgodbe so polne prevar, umorov, očetomorov, zavisti in sovraštva, prepovedanih ljubezni, krute politične realnosti in pokvarjenega sodnega sistema. Pisatelj v uvodu pove, da je rokopise zgodb oz. kronik iz 16. in 17. stoletja kupil v temnih ulicah Rima med letoma 1833 in 1834 ter jih le skrbno prevedel in povzel. Stendhal opravi globoko psihološko analizo junakov in kompleksnosti človeške narave, kar mojstrsko izlije na papir. Na podlagi resničnih zločinov je zgradil svoj romaneskni svet. Stendhal izstopa po svojem mojstrskem slogu in vrhunskem pripovedništvu. Kronike bi lahko opisali za zgodovinsko fikcijo, ki temelji na resničnih dejstvih. Za Stendhala je bila Italija dežela žgočih strasti, kar je pogrešal pri Francozih. Zapisal je, da je potreboval ljudstvo, pri katerem sta moč spontanega čustva (kot v Neaplju) ali moč premišljene, dozorele strasti (kot v Rimu) povsem prevladali nad nečimrnostjo in izumetničenostjo. Anglija, Nemčija in Francija so bile zanj preveč okužene z vsakršno sprenevedavostjo in nečimrnostjo, da bi lahko osvetlile globine človeškega srca. V idealizirani Stendhalovi Italiji sovraštvo nikoli ne izvira iz pohlepa po denarju. Strastna ljubezen terja plemenito žrtvovanje, ljubezen, ki lahko obstaja samo zavita v skrivnosti in je vselej le korak do tragedije. Francozom je pripisoval izumetničen, protinaraven značaj. Obratno je v renesančni Italiji videl še žive strasti, ki so najbolj naravne in v končni fazi človeške. Ravno tako je opazil, da čas, ki pri Francozu ubija čustva, pri Italijanih stori ravno obratno – jih okrepi. Za Stendhala ni bolj trapaste reči, kot če je človek ves čas smrtno resen, kot da življenje samo ni dovolj resno. Zapiše, da rimska srca premorejo tolikšne zaloge trpljenja, kot jih pri drugih ženskah (ljudeh) zlepa ni najti. Trpljenje ni nekaj, kar nas ustavi, ampak tisto, kar nas poganja naprej. Junaki novel grešijo in zagrešijo največje okrutnosti, vendar iz samega preobilja ljubezni. V Španiji in Italiji ljubezen še vedno igra veliko vlogo. Je čustvo, ki si podreja vsa ostala čustva. Zaradi strastne ljubezni ljudje počnejo vse mogoče neumnosti. Stendhal je imel rad vse, kar mu razkriva človeško srce, in ravno pri Italijanih je kot na dlani ugledal človeško srce. Za Stendhala mora resnica prednjačiti pred vsemi drugimi vrednotami. Priznava, da je italijanski jezik nejasen, ker obstaja osem ali devet italijanščin in nobena ni prevladala, vendar so čustva jasna. Italijanski slog je opisal kot resnoben, neposreden, precej temačen, ki pa ne nosi sledi modernega leposlovja in idej prostaškega stoletja (19. stol.). Skrb italijanskega sloga je bila, da vse pripoveduje po resnici. V renesančni Italiji so ljudje verjeli, da se bližnjemu najbolj približajo s kar največjo iskrenostjo. Brez leporečenja in izumetničenosti.

V Stendhalovih novelah ljubezen preprosto ni možna. Vedno poseže vmes višja (fortuna) ali močnejša sila. Iskanje sreče za Stendhala ni lov za užitkom. Italijanska virtù je širok in kompleksen pojem, vsekakor pa ni iskanje zadovoljitve, saj se najvišja življenjska moč skriva ravno v odrekanju. Po Stendhalu ljudje merijo srečo po večni nenasitnosti svojih želja in edini izhod iz trpljenja je odrekanje. Ob branju Italijanskih kronik vas bo odnesel cel vihar čustvenih reakcij in dobili boste vpogled v človekovo srce. Srce, za katerega sta tako Aristotel kot Stendhal verjela, da je sedež čustev in vitalnih sil.

Zapuščina

“Zapuščina” je klasični roman Nore Roberts. V ospredju zgodbe je Adrian Rizzo, mlada, sposobna, navdihujoča ženska, ki si kljub slavni materi sama ustvarja življenje. Najprej si v šoli poišče prave prijatelje, ustvari svoje podjetje in se končno ustali v hiši svojih starih staršev, kjer je od nekdaj čutila ljubezen in našla pravi dom. Avtorica ustvari celotno skupnost ljudi, ki so vedno pripravljeni pomagati drug drugemu. Seveda pa je tu še temna skrivnost, ko začne neznanec, ki pošilja grozilna pisma Adrian, puščati za sabo trupla uspešnih žensk. Skozi celotno knjigo se pojavljajo teme o drugi priložnosti, izbranih in rojstnih družinah ter seveda »zapuščini«, dragocenejši od srebra, zlata in družinske dediščine.

Virtuoz

Carlotta kot mala deklica v cerkvi sliši peti leto dni starejšega dečka Gaspara. Njegov glas jo tako očara, da vseskozi misli le še nanj. A deček nekega dne izgine. Čas mineva in Carlotta se sprijazni, da tudi od očeta, vaškega veljaka, ne bo dobila odgovora, kako, zakaj in kam je izginil Gasparo. Nekaj let zatem, ko je Carlotta že poročena, se v Neaplju, središču belcanta, zgodi presenetljivo srečanje. Kar sledi, je za Carlotto čas zabave, gledališč, v katerih potekajo glasbeni večeri. A to je zanjo tudi čas  sproščenih dnevov in noči v objemu ljubljenega in občudovanega Gaspara. Neapelj je na začetku 18. stoletja svoboden in razigran, poln pogovorov in govoric o ljubimcih, umetnikih, glasbi, petju. Sploh pa o pevcih kastratih, znanih ne samo v Italiji, ampak tudi po vsej ostali Evropi. Nekaj tednov je dovolj, da Carlotta spozna najvišjo srečo, izpolnjeno z ljubeznijo in erotiko.

Bralce in bralke Virtuoza navduši svojstven stil pisanja in poznavanje glasbe in petja. Opisi pokrajin, zgodovina in družbene, politične ter kulturne okoliščine tistega časa uokvirjajo veliko ljubezensko zgodbo. Toliko prepričljive strasti je v ljubezni in petju, toliko najvišjih duhovnih izkušenj, da se z lahkoto ujamemo v skorajda blazno željo Carlotte po Gasparu.

Margriet de Moor (1941) se je literaturi zapisala leta 1988, ko je izdala prvo zbirko zgodb. Njeni romani so pri literarnih kritikih odlično zapisani, o čemer pričajo številne literarne nagrade, odmevni so tudi njeni eseji. Prevode njenih del lahko beremo v več svetovnih jezikih. Za roman Virtuoz je črpala tudi iz svojega znanja o glasbi, študirala je namreč solopetje in klavir.

 

Tretji človek

Britanski pisec, popotnik, novinar in tudi tajni agent Graham Greene (1904 – 1901) je leta 1949 snoval filmski scenarij za kultno klasiko filma noir Tretji človek z Josepohom Cottenom in Orsonom Wellesom v glavnih vlogah, vendar se je kasneje odločil, da bo zgodba filma najprej zaživela v literarni obliki. Dogajanje kratkega romana je postavljeno v povojni Dunaj, kamor prispe pisatelj šund romanov Holly Martins na povabilo svojega prijatelja Harryja Lima. Toda Holly kmalu po prihodu presenečno ugotovi, da je Harry umrl v sumljivi prometni nesreči. Po pogovorih z njegovimi prijatelji in sodelavci Holly hitro ugotovi, da Harryjeva smrt ni bila naključna, zato se odloči raziskati njeno ozadje. Greenov roman odlikujeta temačna atmosfera in mojstrski suspenz, kar ga upravičeno postavlja ned vrhunce kriminalnega žanra.

Moje leto počitka in sprostitve

Dogajanje prvega v slovenščino prevedenega romana ameriške avtorice Ottesse Moshfegh je postavljeno v leto 2000 oziroma 2001. Glavna protagonistka je privlačna in bogata šestindvajsetletnica, ki živi na Manhattnu v lastniškem stanovanju in bi pravzaprav morala biti srečna. Pred kratkim je diplomirala iz umetnostne zgodovine in se nato zaposlila v galeriji, vendar se je karieri na neki točki odpovedala in se odločila za popoln odmik oziroma izklop iz sveta. Naslov romana sicer morda zveni pozitivno, vendar je protagonistkino “sobotno leto” vse prej kot takšno. Njena želja je, da bi ga preživela v nekakšni hibernaciji oziroma da bi ga prespala ter tako pozabila in odpravila nevzdržno bolečino in praznino. Po pomoč se zateče k psihiatrinji, ki ji na veliko predpisuje antidepresive, uspavala in pomirjevala, ki jih nato jemlje v različnih količinah in kombinacijah, pogosto skupaj z alkoholom. V obdobjih budnosti čas zabija z gledanjem filmov in razmišljanjem o naslednjem “obroku” tablet. Ob strani ji stoji prijateljica Reva, sicer pa ima stike le z zaposlenimi v lekarni in bližnji trgovini, kjer kupuje kavo, ter občasno z bivšim ljubimcem Trevorjem in umetnikom, ki ga je spoznala v galeriji in s katerim si zamislita skupen umetniški projekt.

Vzroki za protagonistkino depresijo so med drugim nepredelane travme iz otroštva, smrt staršev, zapleten odnos s Trevorjem. Avtorica odlično prikaže toksične, manipulativne odnose, pri čemer pa protagonistka nikakor ni samo žrtev. Ker je izredno inteligentna, postane zanjo življenje v sodobni družbi nevzdržno. Sovraži zlaganost in plehkost (ameriškega) sveta in se ob tem zaveda, da je takšna tudi sama, zato sovraži tudi sama sebe. Iz hibernacije se želi prebuditi kot drugačna, nova oseba – oziroma takšna, za katero bo življenje (bolj) znosno. Roman obravnava težke teme, vendar je napisan v lahkotnem, zelo ciničnem, tudi humornem slogu. Na videz absurdna, neverjetna zgodba je sveža, iskriva, odlično napisana in kljub tragičnosti tudi zabavna kritika sodobnega sveta, potrošniške družbe in zlaganih odnosov.

Črna dalija

Nasilje, korupcija in zarote predstavljajo rdečo nit večine kriminalnih romanov ameriškega pisatelja Jamesa Ellroyja (1948), ogromno prahu pa je dvignil že s svojim prvencem Črna dalija (1987), ki sicer predstavlja prvi del t.i. losangeleškega kvarteta, serije štirih romanov, postavljenih v mesto glamurja, Los Angeles. Ellroyjev roman je navdihnil resničen in nikoli razrešen umor popolnoma anonimne igralke Elizabeth Short, bolj znane po vzdevku Črna dalija, katere močno razmesarjeno truplo so našli 15. januarja 1947, navkljub intenzivnemu medijskemu poročanju senzacionalnističnih medijev in pogostem kopičenju osumljencev (teh naj bi bilo okoli 150) pa njenega morilca niso nikoli našli. V romanu igralkin umor preiskujeta nekdanja boksarja, sedaj pa pripadnika losangeleške policije Bucky Bleichert in Lee Blanchard, ki se zapleteta v mrežo prevar, laži in korupcije, hkrati pa dvojica spoznava pogosto zamolčano in tragično plat iskanja igralske kariere v navideznem mestu filmskega glamurja.

Odrešitev

Ameriški pisatelj in pesnik Jamesa Dickeyja (1923 – 1997), katerega življenje je bilo enako razburljivo kot tisto, ki ga je pogosto opisoval v svojih literarnih delih. Njegovo najbolj znamenito delo je pustolovski roman Odrešitev, ki je bil leta 1971 deležen kultne filmske adaptacije v režiji Johna Boormana in še danes velja za enega najboljših pustolovskih filmov vseh časov. V knjigi in filmu spremljamo najboljše prijatelje Lewisa, Eda, Drewa in Boba, ki se za konec tedna odpravijo v ameriško divjino na veslanje s kanuji, vendar pa jih travmatično srečanje z lokalnimi nasilneži iz pregovorno “surovega ameriškega juga” pahne v okruten boj za preživetje. Dickey v romanu sledi pravilom žanra klasičnega pustolovskega romana, hkrati pa tematizira večni konflikt med urbanim in ruralnim, med civilizacijskimi in naravnimi zakoni ter zločinom in kaznijo, eden od osrednjih motivov zgodbe pa je tudi večno moralno vprašanje, če je človek pod določenimi pogoji pripravljen ubijati.

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×