Roman Jane Eyre (1847), ki ga je Charlotte Brontë izdala pod moškim psevdonimom Currer Bell, je eno ključnih del viktorijanske književnosti in obenem zgodnji feministični roman, v katerem skozi življenjsko pot naslovne junakinje z močnim ženskim glasom osvetljuje tako vprašanja družbenih norm, razrednih razlik in spola, kot tudi čustvene ter moralne integritete, (želje po) neodvisnosti in moči samoodločanja.
Jane spoznamo kot siroto, ki brez vsakršne naklonjenosti ter topline odrašča v domu sicer premožnih sorodnikov, pozneje pa njeno otroštvo močno zaznamuje še bivanje v strogem internatu za osirotela dekleta v Lowoodu (od tu tudi naslov Sirota iz Lowooda starejših izdaj). Po končanem šolanju se zaposli kot guvernanta na posestvu Thornfield Hall, kjer spozna nenavadnega in zajedljivega, a hkrati izjemno karizmatičnega posestnika Edwarda Rochestra. Med njima se razvije kompleksen, strasten in intenziven odnos, Jane pa se znajde razpeta med ljubeznijo ter svojimi načeli – predvsem, ko sta pod vprašaj postavljeni njena (ne)odvisnost ter integriteta. Njuna vez je prežeta z napetostjo in zapletenimi moralnimi dilemami, hkrati pa gre za – vsaj v času nastanka romana – enega redkih dotedanjih opisov osebnostno enakovrednih partnerjev. Z globino prevpraševanja moralnih, družbenih ter eksistencialnih vidikov lastnega obstoja roman na tem mestu povsem preseže oznako konvencionalne romance in (p)ostane pravzaprav precedenčni model ljubezenskih zgodb o skrivnostnih, zagrenjenih moških ter zgolj navidezno krhkih ženskah.
Ko se torej Jane na pragu odraslosti znajde pred ključno dilemo, ali naj se v imenu ljubezni odpove tako svoji svobodi kot tudi dostojanstvu, se pred bralcem vzpostavi polnokrvni ženski lik, ki se vedno znova zavestno odloči za – svobodo. Še vedno relativno revolucionarno oziroma radikalno za tedanje čase je dejstvo, da kot ženska pričakuje in zahteva spoštovanje ter enakovredno obravnavo v vseh odnosih; in resnično se na podlagi notranje trdnosti, samospoštovanja ter odločenosti vzpostavi kot ikona ženske moči. V trenutkih, ko bi bilo lažje iti s tokom, se postavi zase in kljubuje (mnogim) družbenim pričakovanjem. Navkljub težki mladosti, osamljenosti in družbeni marginalizaciji – ali pa morda ravno zaradi tega – se razvije v močno, neodvisno žensko nepokornega in na trenutke tudi nediscipliniranega duha. Bralca nagovarja neposredno, s toplim glasom in razmišljujočum umom, aktivno si oblikuje svojo pot, pravico do ljubezni pa si “prisluži” šele, ko je v odnosu nič manj kot enakopravna, morda pa v nekaterih pogledih celo vrednejša, saj ne pristane na to, da bi zavoljo občutka sprejetosti in/ali ljubezni postala nekdo drug.
Roman vsekakor zaznamuje poglobljen psihološki očrt likov, preko katerega se med drugim razkrivata tudi krivičnost in rigidnost razredne strukturiranosti tedanje Anglije. Ne gre za klasični družbeni roman, saj se ne osredotoča na sistemsko analizo socialnih mrež in niti ne poziva k širši družbeni spremembi, poleg tega pa se Jane vsem življenjskim neprilikam navkljub še vedno giblje v in deloma tudi pripada višjemu družbenemu sloju. Vendarle pa zgodba vključuje tudi močne socialne prvine, kritiko družbenih norm in pričakovanj, še zlasti s stališča ženskih pravic: Jane kot ženska aktivno prevprašuje svojo družbeno vlogo in ne sprejema pasivnega načina življenja, kar za tisti čas vsekakor pomeni precej drzen korak v prihodnost.
Kljub večinoma realističnemu slogu delo vsebuje precej romantičnih prvin ter elementov gotske tradicije. Sanje in prividi se v mističnem, na trenutke mračnem vzdušju prepletajo s fantazijskimi podobami, skrivnostnimi zvoki, nenavadnimi nesrečami ter dramatičnimi naključji, ki niso zgolj stilistična izbira, temveč tudi zrcalijo notranje doživljanje Jane. Poetični opisi narave so torej ogledalo notranjega sveta, v katerem viharji in ostale vremenske neprilike ne služijo zgolj kot kulisa, temveč tudi kot mračni glasniki prihajajočih preizkušenj ter tolmači njenega psihološkega stanja. Vrtinec subverzivnosti, v katerega jo posrka, dodatno pospeši Berthina zgodba, njeno popolno nasprotje, obenem pa presenetljiv, a tudi domišljen in močan koncept divje ženske, ki se – pa naj to počne na še tako svojstven način – ravno tako bori za svojo svobodo.
S pretresljivo mero domišljije je avtorica določene biografske elemente preobrazila v prepričljivo literarno mojstrovino, zasnuto na realistični psihološki introspekciji, ki se s svojo globino in emocionalnim nabojem občasno preliva že kar čez meje poetičnosti. Zato je roman še vedno živ in navdihujoč tudi danes – zaradi presenetljive avtentičnosti, neobhodne moralne zavesti ter emotivne moči, s katero izrisuje impresivno, a verodostojno sliko življenja ženske v času, v katerem ni prostora za sentimentalnost brez posledic. Zdi se le, da tovrstna klasika morda že (pre)dolgo čaka na posodobljeno izdajo*.
in nato