skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Dvor trnja in vrtnic

Sarah J. Maas, avtorica uspešnih »romantazijskih« serij, se v romanu Dvor trnja in vrtnic podaja v nov fantazijski svet, ki združuje pravljico, romanco in temačno fantazijsko napetost. Prvi del priljubljene serije bralca popelje v čarobno deželo vilinov, kjer se smrtnica Feyre znajde ujeta v igri skrivnosti, čarovnije in ljubezni. Knjiga, ki je prvi del istoimenske serije, je hitro osvojila srca bralcev po svetu in sprožila pravo evforijo med ljubitelji fantazije.
Zgodba se začne v človeškem svetu, kjer smrtnica Feyre Archeron poskuša preživeti skupaj s svojo družino. Ko v gozdu ubije volka, za katerega se izkaže, da je bil vilin, se znajde pred posledicami, ki jo popeljejo v skrivnostno deželo Prythian. Tam postane ujetnica Tamlina, mogočnega visokega gospoda, ki ga bremeni starodavno prekletstvo. Sprva polna nezaupanja, Feyre postopoma odkrije, da se za njegovimi zidovi skrivajo tako lepota kot nevarnost in da lahko njene odločitve vplivajo na usodo celotnega sveta.
V romanu je prisoten preplet znanih elementov pravljic. Marsikdo bo med sicer izvirnimi fantazijskimi zasuki prepoznal vzporednice s pravljico Lepotica in zver. Posebna odlika romana je bogat opisni slog. Avtorica odlično slika pokrajine in razpoloženja, kar bralca hitro potegne v zgodbo in tako pričara vzdušje vilinskega sveta, polnega čarovnije, skrivnosti in nevarnosti. Odnos med Feyre in Tamlinom se gradi počasi, z mešanico napetosti, strasti in čustvenih preizkušenj, kar bo še posebej pritegnilo bralce, ki uživajo v romantičnih zapletih.
Čeprav je pripoved večinoma napeta, se v nekaterih delih zazna določeno predvidljivost, predvsem zaradi uporabe klasičnih motivov. Kljub temu pa avtorici uspe vnesti dovolj lastne domišljije, da zgodba izstopa in postane temnejša, bolj odrasla različica pravljice, ki presega običajna pričakovanja.
Dvor trnja in vrtnic je tako uvod v serijo, ki obljublja bogato razvijanje sveta in likov. Roman je idealen za bralce, ki iščejo kombinacijo fantazije in romance, z dodatkom temačnih tonov, ki zgodbi dajejo večjo težo in globino. Hkrati pa bo pustil dovolj odprtih vprašanj, da se bodo želeli takoj podati v nadaljevanja.

Mesto v zalivu : roman

V svojem prvem romanu Boris Pahor v središče zgodbe postavi mladega vojaka in nekdanjega študenta prava Rudija Lebana, ki se deset dni po kapitulaciji Italije septembra 1943 vrača z vlakom v rodni Trst. Na železniški postaji njegovo težko pričakovano vrnitev domov preseka neljubo presenečenje: Nemci, ki so medtem prevzeli oblast v mestu, rekrutirajo vojake razpadle italijanske vojske, postaja je skrbno zastražena, vsi moški identificirani. Uspe se mu vrniti na peron in se skriti na vlak, ki ravno odhaja proti Miramaru. Med vožnjo, tako kot nekateri drugi mladi moški, skoči z vlaka in zbeži. Uspe mu priti do slovenskih vasi na robu tržaškega Krasa. Zateče se v hišo družinskih znancev, kjer mu nudijo zatočišče za nekaj dni.

Pahorjev Rudi Leban je mlad intelektualec, luciden sogovornik in občutljiv mladenič, ki v sebi nosi številne kontraste in notranje konflikte. Smrtna nevarnost in vojni čas izostrita njegovo čustvovanje, v njem nad cinizmom in obupom zmaga nagon po preživetju z iskanjem lepega in dobrega v naravi, okolju, ljudeh in v sebi. Glavna tema pripovedi je življenje slovenskih prebivalcev in zgodovinsko kljubovanje slovenstva na tem koščku sveta ob tržaškem zalivu.

Nasprotje, ki je temeljni kamen romana (dobro in zlo, konkretizirano v razmerje vojna in ljubezen) je podprto z notranjimi konflikti v osrednji osebi romana. Rudi Leban je razpet med odločitvijo ali naj se organiziranemu uporu proti Nemcem pridruži v gozdovih ali v mestu, njegova ljubezenska naklonjenost niha med dvema osrednjima ženskima likoma: spontano in (na videz) mladostno naivno Vido in zrelejšo Majdo.

Kljub ubeseditvi težkih ran Slovencev v Italiji (tržaški procesi, zatiranje slovenščine, fašistično nasilje) in poudarjanju slovenske prisotnosti v Trstu (tako nižjega sloja, ki z okoliškega podeželja oskrbuje mesto s hrano, kot intelektualcev) v knjigi ne prevladajo tema, tesnoba in vojna, pač pa svetloba, liričnost, lepota in ljubezen: pogosto se znajdemo med modrimi vaškimi nunci, ob družinski kuhinjski mizi, z nonami, ki pripovedujejo o preteklosti, na borjaču, po katerem se prosto sprehajajo živali ali se na njem igrajo otroci. Rudi Leban vpija lepote Krasa in poglede na morje in mesto v daljavi, besedilo je prepojeno z liričnimi odlomki. Dragocenost romana je prikaz ljudi, takratnih življenjskih razmer, družinskih odnosov (npr. odnos do starih ljudi ali vloga žensk, ki spričo pogoste odsotnosti moških zaradi vojne pogosto same preskrbujejo družino kot prodajalke zelenjave ter rož in zelišč v mestu). Rudi je izjemno natančen opazovalec, preži na obrazno mimiko, držo telesa, vsak trzljaj neverbalne komunikacije, večkrat se zadrži ob oblačilih in telesnih posebnostih oseb. V jeziku lahko naletimo na pristne krajevno-časovne posebnosti (visokopetniki (ženski čevlji s peto), školji (čeri), paštni (umetne terase na strmem terenu) …)

Najbolj glasno sporočilo romana je vsekakor osveščanje slovenske prisotnosti in utrjevanje narodne zavednosti  v Trstu in njegovi okolici. Rudi je študent prava, ki sanja o tem, kako bi lahko branil Slovence pred vsemi krivicami in zgodovinskimi ranami. Besedilo je dragocen poklon slovenskemu kraškemu robu nad Trstom, napisano z občuteno nostalgijo, navezanostjo in naklonjenostjo, ki se jih zlahka naleze tudi sodobni bralec.

Roman je med leti 1949 in 1951 izhajal v tržaških Razgledih (z naslovom Prevratna jesen). Delo je v knjižni obliki prvič izšlo leta 1955 pri založbi Lipa in pozneje doživelo več nekoliko različnih izdaj (posebnost izdaje iz leta 1955 so krajši odlomki iz Pahorjevega besedila To naše drago mesto med posameznimi poglavji, izdaja iz leta 1989, ki je osnova za to povabilo k branju, vsebuje Pahorjeve opombe k besedilu, obogatena je s spremno besedo Evgena Bavčarja, Letopisom življenja in dela Borisa Pahorja in seznamom avtorjevih knjižnih objav do leta 1989).

Roman je izšel tudi kot zvočna knjiga (v čudoviti interpretaciji v Trstu rojenega gledališkega igralca Matije Rupla).

Ubili smo Stello

Dogajanje v kratki zgodbi Ubiti smo Stello je prikazano skozi oči Anne, ki konec tedna preživlja sama, medtem ko njen mož Richard z otrokoma odpotuje na obisk k svoji materi. V tišini doma se Anna poglobi v spomine na prihod Stelle, hčerke svoje prijateljice, ki je za kratek čas vstopila v njihovo že napeto družinsko življenje.

Ob opazovanju vrta in ptiča na drevesu se Annine misli razpršijo med številne skrbi: Richardovo nezvestobo, sinovo molčečnost, hčerino nevednost glede dogajanja okrog sebe, najvztrajnejše pa se vračajo k Stelli, zmedeni najstnici, katere življenje se je končalo nenadno in tragično.

Zgodba je oblikovana kot intimna, nemirna notranja izpoved matere, ki v osami razkriva razpoke v svojem gospodinjstvu. Anna se skozi pripoved vse bolj sprašuje, kakšno vlogo je sama odigrala pri dogodkih, ki so vodili v Stellino žalostno usodo.

Avstrijska pisateljica Marlen Haushofer je najbolj znana po svojem romanu Die Wand, prevedenem v slovenščino kot Stena. Tudi kratka zgodba Ubili smo Stello ohranja njen značilni introspektivni pripovedni slog, vendar v bolj zgoščeni in intenzivni obliki. Namesto širšega razmisleka o izolaciji in naravi se tokrat osredotoča na notranji svet ženske, ki se sooča z občutki krivde in nelagodja.

Votli fant

Pred nami so nove vznemirljive prigode izganjalcev duhov iz najmanjše londonske Agencije Lockwood&Co. Anthony, George in Lucy so med sabo povezani in usklajeni, zato kot ekipa odlično sodelujejo. Nova naročila se vrstijo, epidemiji strašenj v Londonu ni videti konca in dela je čez glavo. Vse po starem, torej, dokler Anthony ne zaposli nove pomočnice. Urejene, učinkovite, sposobne in čudovite Holly Munro, ki ima eno samo pomanjkljivost – z Lucy se ne prenašata. Seveda sta obe preveč profesionalni, da bi to vplivalo na vzdušje v ekipi, a Lucy se zdi, da nič več ni kot je bilo. Poleg tega ima še druge težave. Njen talent postaja izrazitejši in Lucy ga vse težje obvladuje. Poleg običajnega kramljanja z lobanjo v vrču se ob operacijah vedno bolj izgublja v pogovorih z duhovi in več kot enkrat je le za las odnesla celo kožo in se izognila duhotiku. To jo zelo obremenjuje, saj je prepričana, da njeno vedenje ogroža celotno ekipo. Le v katero smer se bo ta zapleteni klobčič odvil?

Po knjigah je posneta televizijska serija, ki se konča po prvi sezoni. Brez skrbi. Zgodba se v knjigah nadaljuje in z vsakim delom je boljša in polna neprekosljivega Stroudovega humorja!

Krvavec : fantastična povest

Ambrož je moški, ujet v krizo srednjih let. Delavnice osebnostne rasti in duhovnega iskanja so mu odveč, spremlja ga občutek, da v življenju ni dosegel nič omembe vrednega, še več frustracij pa mu povzroča nesrečen zakon z Medejo, ki se je že zdavnaj oddaljila od svojega, iz dneva v dan bolj zamorjenega in ciničnega moža. Ambrožu pa se vendarle nasmehne priložnost, da bi svoje življenje obrnil na bolje, zato se odzove povabilu na priljubljeno smučišče na Krvavcu, kjer ga pričakajo ženini prijatelji, do katerih že od nekdaj goji sovražen odnos. A kmalu po prihodu na smučišče se Ambrožu začnejo dogajati nenavadne stvari, kjer ne manjka zamolčanih zamer, potlačenih travm in predvsem hektolitrov krvi, ki ga povzroči srečanje z enim od najbolj priljubljenih mitoloških bitij vseh časov.

Krvavec je mešanica krvavega tarantinovskega ekscesa, pikrega črnega humorja in pristnega suspenza, ki se na enako duhovit kot neprizanesljivo oster način loteva večno aktualnih problematik krize srednjih let, prikazane skozi oči zafrustriranega moškega, razbitih odnosov, pomanjkanja pristne komunikacije med ljudmi, ki bi si morali vse zaupati in predvsem (tokrat zelo krvavega) kontrasta med nemirnim človeškim duhom in nepredvidljivo snežno naravo. Črna komedija, psihološka drama, triler o preživetju in grozljivka v unikatni bralski izkušnji!

Maniac

Čilenski avtor se v Maniacu vrača v svet znanosti, ki ga je odlično ubesedil že v romanu Slepa luč. Tokrat je svojo pozornost usmeril v življenje Johna von Neumanna. Biografijo madžarsko-ameriškega matematika in pionirja računalništva je Labatut mojstrsko povezal z življenji ostalih znanstvenikov, s katerimi je von Neumann odkril pot v središče prelomnih znanstvenih odkritij, ki so ključno zaznamovala 20. stoletje.

Von Neumann je bil že v otroštvu opazno drugačen od svojih vrstnikov. Čeprav je njegova bivša žena o njem povedala, da si “še vezalk ni znal sam zavezati”, je bil njegov um vedno lačen. Ko so njegove oči prvič uzrle stroj za tkanje tapiserij, je bil kot uročen. V njem se je sprožil plaz vprašanj, odgovori nanje pa so omogočili nastanek tehnologije, ki je “preobrazila vse vidike človeškega izkustva”. Njen razvoj, ki ga nekateri sprejemajo z odprtimi rokami, spet drugi z zadržkom in strahom, se vse do danes ni ustavil in še vedno napreduje z bliskovito naglico.

Poglavitno vprašanje, s katerim se roman ukvarja je, kako temelji tehnološkega razvoja ogrožajo našo civilizacijo. Vprašanja o tem, kako tesno je napredek povezan z uničenjem, o mejah in o moralnosti znanstvenega napredka, je Labatut vtkal v napeto, srhljivo in včasih temačno zgodbo, ki ovrže vse stereotipe o dolgočasnosti zgodovine in znanosti.

Ocean na steni

Osrednje literarne osebe kratkih zgodb Tjaše Mislej so ženske različnih starosti in socialnih slojev, ki se spopadajo z različnimi življenjskimi problemi. Ti so pogojeni tako z biološkim dejstvom ženskega spola kot s pričakovanim družbenim obnašanjem žensk. S protagonistkami podoživljamo soočanje s prvim fizičnim nasiljem v partnerski zvezi, prvim varanjem poročene ženske, zlorabo ženskih teles na svetovnem spletu, preživljanjem splava, konfliktom med materinstvom in znanstveno kariero, intimno odtujenostjo med partnerji, zavračanjem naravnega staranja telesa, pomanjkanjem zaupanja vase, skrbjo za ostarele starše … Večkrat avtorica preko pripovedi z območja intimnega in osebnega opozori na širše družbene probleme: npr.  izkoriščanje ljudi v tekstilni industriji (Martina), pretirana raba telefonov pri otrocih in mladostnikih (Ula), pravica do splava (Hana), socialni problemi beguncev in posledice vojne (Julija) …

Vse zgodbe so naslovljene z ženskimi imeni, literarne ženske Mislejeve v večini zgodb živijo v zvezi z moškimi, a je osrečujoča funkcionalnost teh zvez problematična (npr. Krista Marija, Ula, Tanja). Če živijo same, se osrednja tema premakne v območje samopodobe ali samouresničitve (Arisa, Sara, Kaja), ta tematika je prisotna tudi v zgodbah nekaterih “vezanih” žensk (Krista Marija, Tanja), prisoten je motiv skrbi za betežno mater (Beti), tudi homoerotike  (Arisa, Ula) in odprtega zakona (Ula). Pester je  socialni izvor protagonistk (npr. študentke iz različnih okolij v zgodbi Arisa, vdova s podeželja v zgodbi Beti, uspešna poslovna ženska v zgodbi Tanja …). Avtorici se je kljub osredotočenosti na stiske žensk uspelo izogniti črno-belemu prikazovanju spolnih vlog, v knjigi naletimo tudi na izrazito negativen ženski lik (Martina).

Tjaša Mislej piše zelo doživeto, v doživljanju sveta njenih ženskih likov je veliko individualnih detajlov, osebe so tudi jezikovno karakterizirane, v pripovedi se prepletajo dialogi, pogled vsevednega tretjeosebnega pripovedovalca, razmišljanja protagonistk … Okolje, v katerega so osebe postavljene, je tipično slovensko (npr. omemba visokih najemnin v Ljubljani ter kreditne nesposobnosti mladih odraslih ali (pozitivne) izjave o slovenskem zdravstvu), obenem pa obravnava splošne, prostorsko manj pogojene življenjske situacije (medčloveški odnosi), iz ozadja pronicajo nekaterih globalni svetovni problemi.

Vsebinsko pestra knjiga, v kateri različni bralci in bralke lahko najdemo življenjske situacije, s katerimi se ob branju zlahka poistovetimo.

Tjaša Mislej je avtorica več dramskih besedil, Ocean na steni je njena prva zbirka kratkih zgodb.

Kairos

Kairos je bog srečnega trenutka. Ujameš ga lahko le za čopek spredaj na čelu. Zdi se, da je enega takšnih trenutkov 11. julija 1986 v Berlinu doživela devetnajstletna Katharina, ko je srečala štiriintrideset let starejšega Hansa. Njuni letnici rojstva skupaj tvorita stotico, popolnost. Katharina, vajenka za stavljenje pri Državni založbi, in Hans, poročeni pisatelj in oče sinu Ludwigu, se zaljubita in postaneta ljubimca. Skupaj ustvarjata svoje prve skupne besede, glasbo in majhne obrede. Njuno razmerje določajo ostanki druge svetovne vojne in vihravi obeti družbenih sprememb. Tako kot tedanji delitvi nemškega ozemlja preti konec, tudi njuna ljubezen prehaja v nekaj veliko bolj temačnega in kompleksnega. Kasete z očitki o varanju postanejo Hansovo orodje za mučenje Katharine. Čas in trdnost njune navezanosti bosta pokazala, ali ju čaka svetla skupna prihodnost.

Kairos večplastnost doseže z mnogimi referencami na področju umetnosti ter omembami nekaterih najbolj znanih osebnosti takratnega časa. Skupaj s psihološko dodelanima protagonistoma, ujetima v mreže manipulacije in strasti, tvori sodobno klasiko, ki prinaša mnogo več kot let uvid v življenje v 80. letih 20. stoletja v Vzhodnem in Zahodnem delu Berlina. Močnim ljubezenskim čustvom in navezanosti nasproti postavlja prav tako zaznamujoče občutke negotovosti, razočaranja in smrti. O dvojici Kaíros-Kronos, Eros-Tanatos v romanu spregovori tudi avtorica spremne besede Kristina Jurkovič.

Nemška pisateljica in operna režiserka Jenny Erpenbeck je skupaj s prevajalcem Michaelom Hofmannom za angleški prevod romana Kairos prejela nagrado International Booker Prize. V slovenščino imamo prevedena tudi romana Srečišče ter Ob koncu dni.

Črno jutro, črni dnevi : protivojni mladinski roman

Protivojni mladinski roman Črno jutro, črni dnevi je knjiga o vojni in njeni krutosti, hkrati pa nam vliva tudi kanček upanja. Avtorica Ana Koritnik se težke teme loti brez olepšav, z realističnimi in pretresljivimi opisi vsega, kar se v vojnah dogaja. Glavna junaka romana sta osemnajstletna dvojčka Ivan in Ivanna, gimnazijca, ki se skupaj s staršema nekega jutra prebudita v vojni. Glasne eksplozije in sirene sredi noči nenadoma prekinejo njihovo dotedanje življenje. Čeprav v romanu ni nikjer poimenovana država, kjer se dogaja zgodba, je namig na Ukrajino več kot očiten, tudi ukrajinska zastava na naslovnici to potrjuje.
Po napadu agresorja se Ivan z očetom Pilipom odpravi po babico in dedka, Ivanna in mama pa jih čakata. A prepričati stare starše, da je umik nujen, se izkaže za neuspešno. Tudi pobeg celotne družine ni več realna možnost. Ivan in njegov oče se pridružita bojem in obrambi domovine. Ivanna se z mamo Irino zateče v klet, kjer se jima pridružita najstnica Zoriana in njen bratec Naum, ki sta ostala sama. Po evakuaciji in begu iz države Irina z otrokoma odide v tujino, Ivanna pa se odloči, da bo ostala ter poskušala poiskati brata in očeta.
Zgodbo spremljamo skozi oči dvojčkov in mame Irine, ki kot begunka skrbi za dva osirotela otroka. Življenje beguncev ni lahko, težave z jezikom, prilagajanjem na novo okolje in vsemi vrstami nerazumevanj so vsakodnevni izzivi. Še težje se godi tistim, ki so ostali doma. Ivanna med iskanjem brata in očeta doživi vse obraze krutosti vojne. Brutalni opisi dogodkov in grozot, ki jih preživi, sežejo do dna duše. Pretresljivi so tudi opisi bojev in stalna prisotnost smrti. Malo svetlobe v temno dogajanje vnese duhovnik s svojo požrtvovalnostjo, ampak vojna je krivična in neusmiljena tudi do njega. Ivanna na svoji poti pade v roke trgovcev z belim blagom, kjer je žrtev posilstev in zlorab. Kljub temu pa še vedno obstajajo dobri ljudje, ki ji pomagajo, in tudi Ivanna ohranja sočutje, celo do sovražnika.
Svet ni pravičen. Še toliko manj v času vojne. Čeprav Ivanna najde brata in očeta, sledi grenak zasuk. Sovražnik jo hudo rani, med njenim reševanjem pa je ranjen tudi brat Ivan. Srečanje, ki bi moralo biti ganljivo in nas prevzeti, postane izziv na robu smrti. Ne pričakujte srečnega in veselega konca, vojna namreč še vedno traja in vprašanje, kdaj se bo resnično končala, ostaja odprto.

Moj tržaški naslov : črtice od tu in tam, še posebej z naše zemlje na zapadu, z belega tržaškega brega

Knjiga Moj tržaški naslov je zbirka trinajstih črtic in predstavlja literarni prvenec tržaškega pisatelja Borisa Pahorja. Leta 2025 je delo doživelo ponatis. Pahorja danes uvrščamo med najpomembnejše slovenske pisatelje, znan pa je tako po zavzemanju za pravice Slovencev v Italiji kot tudi po pretresljivem literarnem pričevanju o grozotah koncentracijskih taborišč, ki jih je sam preživel. V njih opisuje svojo taboriščno izkušnjo, povratek iz sanatorija v Parizu in občutke izključenosti ter samote po drugi svetovni vojni. Ponatis je izdan ob 80-letnici konca druge svetovne vojne.
Glavna nit knjige je ohranjanje spomina na koncentracijska taborišča in ponovno iskanje smisla v življenju po nepredstavljivem trpljenju. Črtice razkrivajo bolečino, smrt, ki so jih prestajali taboriščniki, hkrati pa poudarjajo moč solidarnosti in duhovne vzdržljivosti tistih, ki so preživeli. Po vrnitvi iz sanatorija blizu Pariza v domači Trst se avtor počuti osamljenega in izključen iz družbe, ki si je želela čim prej izbrisati spomin na vojne grozote. Kljub tej odtujenosti najde uteho v pisanju, saj verjame, da je prav to tisto, kar ohranja spomin na padle taboriščnike.

Pahor Trst predstavlja kot prostor identitetne pripadnosti, nostalgičnega spomina in simbolnega vračanja k življenju po travmatični izkušnji taborišča.

Zbirko črtic obogatita spremni besedi Urške Perenič in Tatjane Rojc.

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×