skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Lakota : spomini (mojega) telesa

V knjigi Lakota: spomini (mojega) telesa avtorica iskreno in brez dlake na jeziku spregovori o telesu, travmi in družbenih pričakovanjih. Po grozljivem spolnem nasilju, ki ga je doživela kot dvanajstletna deklica, je v hrani našla zaščito v smislu ustvarjanja občutka varnosti. Težo je pridobila nalašč, da bi postala neprivlačna in si tako zgradila zid pred možnimi prihodnjimi travmami.

Avtorica razkriva, kaj pomeni živeti v telesu, ki odstopa od družbenih norm in idealov ter pokaže, kako je debelost še vedno zelo pogosto tarča obsojanja, predsodkov in družbene stigmatizacije. V svetu, kjer nam vladajo družbena omrežja je teža pogosto obravnavana ne le kot fizična značilnost, temveč tudi kot domnevni pokazatelj človekovega značaja, samodiscipline in osebne vrednosti. V Lakoti avtorica opozarja na predsodke, ki debelost spremljajo na vsakem koraku, in bralca spodbuja k razmisleku o tem, kako hitro (ob)sodimo druge na podlagi njihovega videza. Zgodba ni le pripoved o telesni teži, temveč predvsem o preživetju, bolečini in iskanju poti do sprejemanja same sebe.

Roxane Gay je ena najvplivnejših sodobnih ameriških avtoric, njena dela pa so zelo pomemben doprinos feminizma, družbene kritike in kulturnih študij. Med najbolj znana sodijo Bad Feminist, uspešnica na lestvici New York Timesa, roman An Untamed State ter zbirki kratkih zgodb Difficult Women in Ayiti. Kot kolumnistka sodeluje z The New York Times, objavlja pa tudi v številnih drugih uglednih medijih. Je tudi avtorica stripovske serije World of Wakanda.

S svojim pisanjem pomembno prispeva k razpravam o spolu, telesu, identiteti, neenakosti in družbeni pravičnosti ter velja za eno ključnih glasov sodobne ameriške književnosti.

Lili Bosniae

Adriana Kuči (1975) je v Sarajevu rojena novinarka in pisateljica, pred leti preseljena v Slovenijo. V svojem prvem leposlovnem delu, ki ga je napisala v slovenskem jeziku, Ime mi je Sarajevo, opisuje izkušnjo vojne, v drugem romanu Noč, ko je preplavala reko spregovori o nasilju v partnerskih odnosih, svoj tretji roman Lili Bosniae pa posveča vsem preslišanim, zamolčanim in izbrisanim ženskam, materam in hčeram, ki so preživele dogodke in odnose, najsibo politične ali družinske, o katerih niso znale ali zmogle govoriti in so o njih pohlevno molčale.

O teži življenjskih bremen, strahov, zamolkov, travm in hrepenenj govorijo trije ženski glasovi. Eden pripada Lili, siroti iz Sarajeva, rojeni v času obleganja mesta, ki ji ime podeli Vera, ženska, ki jo posvoji in jo pripelje v Ljubljano. Drugi je glas Lejle, v Ljubljani živeče onkologinje, ki prav tako izhaja iz Sarajeva, medtem ko tretji glas pripada Ajši, uporni najstniški hčeri, s katero Lejla nikakor več ne najde skupnega jezika. Kot zadnje upanje v smeri krpanja njunega odnosa in predvsem v želji, da bi njena hči zadihala mehkeje in ne zašla v povsem slepo ulico, v njun dom povabi takrat dvajsetletno Lili, ki jo je spoznala naključno, le-ta pa povabilo sprejme, saj prav v tistem trenutku niti nima kam drugam.

V poglavjih, ki nas izmenično prestavljajo v njihove spomine, misli in občutja, spoznavamo družinske razpoke, v katerih so odraščale, in njihovo notranjo razklanost, ki se je ob tem oblikovala v vse hladnejšo obliko odtujenosti, ta pa sčasoma postane pretežka in terja razrešitev, ki s seboj, kot je to običajno, prinaša sprijaznjenje z dejstvi, ki jih za nazaj ni moč spremeniti, ter odpuščanje sebi in drugim za storjene napake in povzročene krivice. Šele na ta način se namreč v notranjem svetu posameznika sploh začenja vzpostavljati prostor, v katerega sta svetloba in prihodnost ponovno povabljena vstopiti. Ob tem pa se je potrebno zavedati tudi, kot to najlepše izrazi avtorica v intervjuju za revijo Bukla, da:

»nihče ni samo zgodba o svoji bolečini. Človeka ne določajo samo njegove rane. Določajo ga, pred vsem, tudi stvari, ki mu jih kljub ranam uspe ohraniti: sposobnost ljubiti, odpuščati, skrbeti za drugega. Vztrajati.«

Vztrajnost je eden močnejših elementov pripovedi, z vztrajnostjo je krojeno tudi življenje v sami svoji biti, načelo pa je zajeto v imenu Lili, oznaki za rumeno rožo lilium bosniacum, ki poganja celo tam, kjer druge rože ne vzdržijo ter v tem smislu simbolizira življenje kot krhko, a neomajno in neuničljivo. Sicer pa je roman Lili Bosniae večplasten in se razpira v obliki številnih vprašanj, med njimi: izkoreninjenost in identiteta, materinska krivda, prav in narobe …  ali pa npr. o tem, kako biti sam s tem, kar veš, oziroma kaj naredimo s tem, kar se nam je zgodilo?

Pisava, prepojena s senzibilnostjo, ki priča o prefinjenem posluhu za človekova subtilna čustvena stanja ter seveda tudi o avtoričini osebni globini in zrelosti, bo še posebej nagovorila bralca, ki zna brati tudi tišino.

Skrivna življenja žen morilcev

Tri žene. Trije možje. Trije serijski morilci. Napeta kriminalna zgodba angleške avtorice, ki se slovenskim bralcem v prevodu predstavlja prvič. Njena pripoved je nenavadna, saj običajno v kriminalkah sledimo korakom storilca ali smo tik za petami preiskovalcu. Tokrat pa se znajdemo v čevljih tistih, ki so sanjale najlepše sanje ob nato obsojenih serijskih morilcih. Beverley, Elsie in Margot je zbližalo dejstvo, da so dale srce obsojenim serijskim morilcem. Zato ne morejo samo opazovati, ko slišijo, da izginjajo mlade ženske. Zdi se jim, da policisti niso dovolj zavzeti in zato zadeve vzamejo v svoje roke. Kako bi le bilo ženske, ki so pomagale obsoditi svoje može, česa strah? Zanimiva je psihologija odnosa, ki jo avtorica mestoma vplete v zgodbo in skoznjo prikaže odnos žena do mož, enega, ki je storil samomor in dveh, ki služita dosmrtno kazen. Čeprav je morilec, je bil vendarle dober oče in večino časa tudi mož … Sicer lahkoten roman, ki spodbuja k razmisleku o zahtevah družbe in o moči oseb, ki si drznejo biti drugačne.

Magnet

Magnet (v originalu L’aimant) je prvenec francoskega striparja in ilustratorja Lucasa Hararija (Pariz, 1990). Zgodba se vrti okoli faliranega študenta arhitekture Pierra in njegovega vročičnega, skoraj obsesivnega zanimanja za znamenite terme v švicarski vasici Vals, ki jih je leta 1996 zasnoval Peter Zumthor. Zgrajene so skoraj izključno iz lokalnih materialov ter zaščitene zaradi svoje arhitekturne vrednosti. Nekateri v terme hodijo celo zaradi duhovne izkušnje, ki naj bi jo nudil ambient – v vsakem primeru pa so zanimive z vidika igre svetlobe in vode, ki odseva okoliške gore in zelenje.

Pierre na svoji poti v Vals spozna domačina, ki ga zapelje do hotela ob termalnem kompleksu in mu izkaže gostoljubje, ki ga bo kasneje še kako potreboval. Cele dneve preživi v vodi, s skicirko v roki opazuje arhitekturo in riše načrte zgradbe. Nekega dne v kavarni ob bazenu spozna slavnega arhitekta, za katerega se izkaže, da se prav tako raziskovalno ukvarja s termalnimi kompleksi. Zadeve se počasi zapletajo, stavba pokaže skrivne prehode, ki se nenadzorovano odpirajo in zapirajo, nad vsem skupaj pa lebdijo lokalne legende o gori, ki naj bi se odprla vsakih sto let in vase potegnila tujca…

Estetsko privlačno branje z nadvse izvirno fabulo.

Nič več te ni : zgodba o igralki in pesnici Mili Kačič (1912-2000)

Presenetljiva biografija slovenske igralke in pesnice Mile Kačič ne pusti nobenega bralca ravnodušnega. Avtor Marijan Rupert, zaposlen v Rokopisni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani,  je spretno in tekoče zapisal vse ključne dogodke, osebe, obdobja, ki so pustila lepe in manj lepe spomine iz življenja vsestranske umetnice. Že naslovnica in nadaljnje strani pričujoče knjige so obogatene z originalnimi fotografijami in rokopisi, ki se bralca dodatno dotaknejo in puščajo sledi za seboj. V delo je vključeno tudi veliko Miline poezije, ki poboža dušo slehernika. Branje nam odpre čisto novo predstavo in vpogled v osebno življenje igralke, ki se jo večina od nas spominja kot izredno humorno in karizmatično osebo, čeravno je bilo njeno zaodrje povsem drugačno, polno bridkosti in hrepenenja. Odrske deske in filmski kader je bil Milin pobeg od realnosti, njena uteha s katero je lažje prebrodila vse ovire, ki so ji v življenju prihajale naproti. Njen optimizem in volja do življenja je vzor, v življenju moramo iti le naprej in prav nič na svetu nas ne more ustaviti.

Ne znam ti povedati

Skoraj vsakdo prej ali slej doživi hudo stisko, npr. bolezen, izgubo družinskega člana, nasilje ali prometno nesrečo itd., s katerimi se ljudje različno soočajo; nekateri umirjeno poskušajo izboljšati situacijo, medtem ko mnogi stisko potiskajo vase in o njej ne spregovorijo z drugimi.

V mladinskem romanu Ne znam ti povedati spremljamo Nežo, dijakinjo ene izmed ljubljanskih gimnazij, katere mama umre zaradi raka. Do sošolca Anžeta, ki je zelo priljubljen med dekleti, čuti simpatijo in privlačnost, zaradi česar se zameri najboljši prijateljici Daši, ki skupaj z drugimi sošolkami nad njo začne izvajati psihično in fizično nasilje. Njeno življenje se še dodatno zaplete zaradi prometne nesreče in hude poškodbe noge. Aktualna tematika je tudi nasilje v šolah v povezavi z razvojem družbenih omrežij, saj je tako kot Neža veliko mladih žrtev. Zato bi morali starši in pristojne institucije sprejeti ukrepe za njegovo preprečevanje ali pa vsaj za zmanjšanje.

Roman, ki je primeren za širok spekter bralcev, sporoča, da je največji pogum, da si ljudje upajo biti ranljivi in poiskati pomoč, ko jim je najtežje. Z Nežo se lahko poistoveti marsikdo, ki se sooča z izgubo družinskega člana, saj žalost nikoli povsem ne izgine, temveč se je treba naučiti živeti s praznino, kjer je iskrenost temelj pristnih odnosov, stisk pa se ne sme pometati pod preprogo, temveč je treba o njih odkrito spregovoriti z ljudmi, s katerimi se ima ljubeč in zaupen odnos. Le tako je mogoče narediti korake k rešitvi krize.

Tanja Selan (1988) je pravnica, ki piše o tematikah iz vsakdanjega življenja ter osebnem odnosu do vere. Tako ji pisanje predstavlja izražanje duhovne resničnosti, ki jo živi povsod. Njeno pripovedovanje je iskreno, nežno in realistično. Leta 2023 je bil njen prvenec Ne znam ti povedati nominiran za nagrado Svetlobnica in prepoznan kot izjemen.

Užitek v sencih

Zyranna Zateli je grška pisateljica, ki je v 80. in 90. letih 20. stoletja grški literarni svet presenetila s svojo svežo izvirnostjo in prepoznavnostjo: ubesedovala je skriti svet žensk, brisala meje med žanri, dela prepletala z ljudskim izročilom in nadnaravnim, iz fragmentarnih delcev besedil ustvarjala zelo obsežne romane, prepletala je mladostno hrepenenje po odkrivanju novega in tradicionalno grško življenje, rušila je linearno pojmovanje časa in prostora, ločnice med življenjem in smrtjo, med človekom in naravo. Realno življenje in fikcija sta pogosto spojena, pisanje je čarobna strast, odvisnost, ritual in igra, ki presega meje znanega. Pri kombiniranju vsega navedenega je bila tako svojska in posebna, da se je v takratnih literarnih krogih izoblikoval pojem »zatelijski svet«.

V knjigi Užitek v sencih je zbranih devet krajših besedil, ki razkrivajo začetke in zanimive utrinke iz nastajanja in dozorevanja tega zatelijskega sveta. Avtorica, včasih iz razdalje tretjeosebne pripovedovalke včasih v obliki prvoosebne izpovedi, govori o tistih čarobnih trenutkih in silah življenja, ki so jo usodno presunili in za vedno spremenili njen svet: pisateljska nuja in strast ubesedovanja, neusahljiva življenjska radovednost in spontana ljubezen. Tako v zgodbah razkriva trenutek, ko je prvič začutila, da nekaj mora zapisati, »prvo pravo vznemirjenje, ponorelost namigov, mrež, očitnih in neraziskanih […] zemljo in nebo mojega pisanja«, s humorjem išče skupne lastnosti vseh njenih moških, spoznamo jo kot najstnico, nenasitno novih svetov, ki sprva skrivaj iz manjšega, predvsem kmečkega rojstnega Sohosa beži v veliko mesto Solun, pozneje pa jo radovednost, uporništvo in strast zanesejo v Nemčijo, Pariz, Atene … V ozadju odzvanja sočasna Grčija, literati, s katerimi je prišla v stik, pa tudi njene posebne osebne razvade (npr. kajenje cigaret Santè in njihovi posebni pomeni) in navade (npr. ritualno vztrajanje pri pisanju na pisalni stroj ali roke kljub razmahu računalnikov). Njeno pisanje je sočno in živo, v njem utripa tako konkretno življenje kot bogata metaforika, humor in nepredvideni zapleti zlahka očarajo tudi sodobnega bralca.

Spremna beseda prevajalke Lare Unuk nudi širši in globlji pregled avtoričinega dela, izpostavi posebnosti ustvarjalnega sveta pisateljice in njenega dejanskega življenja, ki je daleč presegalo zunanje omejitve časa in prostora posameznika, še bolj posameznice.

V slovenščino je izmed del Zyranne Zateli v knjižni izdaji izšel še roman Ob volčjem svitu se vračajo (prevedla Klarisa Jovanovič).

Smrt v gostišču Narcisa

Zgodba romana Smrt v gostišču Narcisa (Death at Daffodil Inn) se odvija med tradicionalnim praznikom narcis. Morgan Taylor pomaga staršem pri organizaciji dogodka v družinskem gostišču Narcisa, ob tem pa ne more prenehati razmišljati o Willu, privlačnemu očetu samohranilcu.

Dogodek se nenadoma konča z nepričakovano smrtjo ene od gostij in tako sproščeno praznično vzdušje zamenjajo strah, govorice in sumničenja. Gostišče se znajde pod težo slabega slovesa, ki ogroža njegovo prihodnost.

Odločena, da bo zaščitila družinsko dediščino, začne Morgan preiskovati umor. Svojo preiskavo pa začne tudi Will, ki želi doseči pravico za gospo Eleanor, prijateljico njegove hčerke, ki se z njeno izgubo nikakor ne more sprijazniti.

Med razkrivanjem skrivnosti se Morgan in Will soočata z nepričakovanimi preobrati, lažmi in nevarnostmi, ob tem pa med njima vzniknejo tudi čustva, ki jih ne moreta več prezreti. Toda ali bo resnica prišla na dan, še preden morilec znova udari?

Druga knjiga serije ljubezenskih detektivk, postavljenih v Cimetov Dol, avtorice Necole Ryse, ki ustvarja pod psevdonimom R. L. Killmore, tudi tokrat prepleta napeto kriminalno zgodbo z romantično ljubezensko pripovedjo.

Hiperion

Monumentalno delo ameriškega pisatelja Dana Simmonsa, ki odpira globoka filozofska in eksistencialna vprašanja ter spodbuja k razmisleku o vzporednicah z našo stvarnostjo, sodi med moderne klasike znanstvene fantastike. Po skoraj treh desetletjih je roman dočakal tudi slovenski prevod, predvideni pa so še prevodi preostalih delov serije.

Simmons je zamisel za zgodbo razvijal že v sedemdesetih letih, ko je poučeval mladino. Iz pripovedi, nastalih v pripovedovalskem krožku, je najprej nastala zbirka kratkih zgodb, nato pa je leta 1989 izšel roman Hiperion, ki je že ob izidu prejel literarni nagradi Locus in Nebula. Naslov izhaja iz grške mitologije, kjer je Hiperion eden izmed Titanov ter poosebljenje svetlobe. Njegovo ime simbolično odseva osrednje motive romana o skrivnostnem planetu, na katerem kozmične sile presegajo običajne človeške zmožnosti.

V središču zgodbe je skupina sedmih romarjev, ki se odpravi na zadnje romanje k Sraku – skrivnostnemu bitju, povezanemu s Časovnimi grobnicami, kjer čas ne teče po običajnih zakonitostih. Vsako poglavje v drugačnem pripovednem slogu predstavi zgodbo enega izmed romarjev in postopoma razkriva njihove motive ter bogato zgodovino sveta Hiperiona.

Dogajanje se odvija na pragu galaktične vojne. Hegemonija, Tehnojedro – zveza umetnih inteligenc, ki je človeštvu omogočila vrsto prelomnih tehnoloških dosežkov – in Obstranci, ljudje, prilagojeni življenju v vesolju, predstavljajo tri različne poglede na prihodnost človeške civilizacije. V ozadju osebnih zgodb se tako odpirajo vprašanja o umetni inteligenci, veri, usodi, času in evoluciji človeka.

Hiperion je izjemen, saj združuje filozofijo, osebne zgodbe neobičajnih osebnosti, domišljijsko bogato zgrajen futuristični svet in številne literarne, zgodovinske ter mitološke reference, kar bralca spodbudi k razmisleku o veri in religiji, smislu trpljenja, svobodni volji, umetni inteligenci in prihodnosti človeštva. Simmons postopoma razkriva skrivnosti svojega vesolja, pri čemer vsako novo poglavje odpira vedno več vprašanj, na katera bo avtor odgovoril v nadaljnjih delih serije, zato roman vse do zadnjih strani ohranja občutek skrivnostnosti in napetosti. Prav zaradi svoje pripovedne izvirnosti, intelektualne globine in brezčasnih tem Hiperion tudi desetletja po izidu ostaja eno najvplivnejših del sodobne znanstvenofantastične književnosti.

Brez izmikanja

Kingova priljubljena junakinja Holly Gibney, zasebna detektivka in lastnica agencije Srečni najditelj, v romanu Brez izmikanja nastopa že sedmič. Tokrat se poleg preiskovanja zločina znajde tudi v zanjo neobičajni vlogi in s tem stopi iz svoje cone udobja.

Zgodba se začne z anonimnim pismom, v katerem neznanec napove niz umorov. Trdi, da bo umoril trinajst nedolžnih ljudi in enega krivega, saj verjame, da lahko s tem popravi veliko krivico, ki je bila storjena. Policija opozorilo vzame resno in se takoj loti raziskave, kdo stoji za grožnjo in kako preprečiti napovedane zločine. Pri preiskavi sodeluje tudi Holly, ki združi moči s policistko iz detektivskega oddelka Izzy Jaynes.

Vzporedno spremljamo še zgodbo feministične aktivistke Kate McKay, ki zaradi svojih javnih nastopov in stališč postane tarča verskega skrajneža. Holly prevzame vlogo varovanja Kate, zato se znajde razpeta med dvema nevarnima primeroma. V romanu nastopata tudi Barbara in Jerome Robinson, ki ju bralci poznajo iz prejšnjih Kingovih kriminalnih romanov.

Brez izmikanja je kriminalni roman brez nadnaravnih elementov, v katerem Stephen King ostaja zvest svojemu prepoznavnemu pripovednemu slogu. Dogajanje gradi skozi več perspektiv, napetost pa stopnjuje počasi in premišljeno vse do zaključka. Poleg napete kriminalne zgodbe odpira tudi vprašanja pravičnosti, maščevanja, odvisnosti in družbene polarizacije.

Roman lahko beremo samostojno, vendar bodo bralci, ki že poznajo Holly Gibney in prejšnje primere, še bolje razumeli razvoj glavne junakinje in odnose med osrednjimi liki.