skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Ponciá Vicêncio

Afrobrazilska pisateljica Maria Conceição Evaristo de Brito se je rodila v revno temnopolto družino v faveli Belo Horizonteja in odraščala v času vojaške diktature. Že med zgodnjim šolanjem je s pranjem in čiščenjem po meščanskih hišah pomagala služiti za preživetje družine, po končanem učiteljišču pa se je preselila v Rio de Janeiro, kjer je kasneje tudi diplomirala. Pri svojih dvainšestdesetih je pridobila še doktorski naziv in začela poučevati na univerzah. V Riu je prišla v stik s Cadernos Negros, gibanjem, ki si je zadalo namen vzpostaviti afrobrazilsko literaturo kot sestavni del brazilske, in začela pisati tudi sama, a ji življenjske ter družbene in politične razmere, v katerih je odraščala in živela, niso bile naklonjene v smislu zgodnjega priznanja. Njen glas se je uspel razširiti in se utrdil šele pred dobrim desetletjem. V mnogih njenih delih se zrcalijo njene življenjske izkušnje, prav tako pa s svojim pisanjem podeljuje glas tudi vsem svojim prednikom (in sodobnikom), ki so bili tako kot ona sama v prejšnjih rodovih sužnji, a so v izkušanju rasne, spolne in razredne diskriminacije v veliki meri ujeti še dandanes. Čeprav s svojimi literarnimi liki posreduje bolečino celotnega svojega rodu, pa tega ne počne na način idealiziranja. Nasilje, ki je ena od njenih rdečih niti skozi večino besedil, prikazuje tudi od znotraj, največkrat kot partnersko nasilje, ki ga razume kot obliko notranje skrušenosti in nemoči spričo rasnega in razrednega zatiranja, ki ju moški ne znajo kanalizirati drugače kot tako, da ga uperijo v fizično šibkejše ženske. Vsaka na svoj način ga izkusita tudi Ponciá Vicêncio in že pred njo njena babica.

Roman sodi med avtoričina najbolj znana dela. V njem naslovni junakinji sledimo na poti upanja v boljše življenje, v mesto, kamor odpotuje z dediščino svojega deda, z norostjo, ki jo nasledi in ki jo po korakih vse bolj in bolj srka vase ob brutalnem spoznanju, da suženjstvo pravzaprav nikoli ni bilo res odpravljeno in da je sužnja, tako kot so bili to njeni stari starši, še vedno tudi ona sama: sužnja življenjske usode, ki se ponavlja, sužnja obupa in sužnja pomanjkanja upanja, da bi se podala v nove bitke in si ustvarila drugačno življenje. Kljub sreči, da si je našla delo, komajda zbere denar za majhno, neugledno barako, v katero se preseli z možem. Zaradi njenega vse večjega obupa in posledičnega drsenja v negibno, zaprto tišino ta postaja do nje vse bolj nasilen. Stoži se ji po bratu in materi, po življenju na vasi, koder je skupnost povezana v skrbi za drugega in kjer je kot dekle uživalo v ustvarjanju, ki se ga je priučila od matere – v izdelovanju glinenih izdelkov, ki je pomenil stik z zemljo in naravnimi duhovnimi silami. Le v tem je bila zares svobodna, zares živa. Šele vrnitev domov ji lahko omogoči, da se iz osebnega brezna vsaj delno povrne tudi sama. Jo bosta brat, ki se prav tako odpravi v mesto in za njim tudi mama, uspela najti?

Preko Ponciine zgodbe avtorica razkriva boleče danosti (nekdanjih) črnskih sužnjev, ki jim nikoli ni bilo zares omogočeno, da bi se od tega stanu dokončno poslovili. Kot uradno svobodni so se mnogi s podeželja po sprejetju ‘zlatega zakona’ leta 1888 selili v mesta, saj so jim zemljo, ki jim je bila podeljena, veleposestniki ponovno nizkotno odvzemali, v mestu pa zase prav tako niso našli boljših priložnosti in so se naseljevali na obrobjih, tam gradili svoje revne favele, denar za življenje pa si kot majhen drobiž za plačilo znova služili pri izkoriščevalskih bogatih belcih. Rasno razmerje moči, prikazano tudi v tem romanu, ostaja nerazgrajeno še danes, avtorji, med katere se prišteva tudi Conceição Evaristo, pa pišejo prav zato, da se to dejstvo ne bi preprosto pometalo pod preprogo; ter seveda tudi v želji po ohranitvi dediščine, afriškega duhovnega izročila, ki so ga predniki prinesli s seboj in mu v nekaj niansah sledimo tudi v tem kratkem, melanholičnem in bolečem romanu.

Delo je odlično prevedla Katja Zakrajšek, glede na tematiko, ki nam je v Evropi in posebej v Sloveniji prihranjena in geografsko-politično precej oddaljena, pa se kot dobrodošla izkaže tudi njena spremna beseda, ki bralcu pomaga napisano razumeti v vseh njegovih podtonih in roman polnejše osmisliti.

 

Fentabotovi dnevniki : vsi sistemi v rdečem

Fentabotovi dnevniki so prvo izmed del v knjižni seriji, za katero je Martha Wells prejela najprestižnejše knjižne nagrade, s katerimi se lahko okiti znanstvenofantastično delo.  Čeprav kiborgi v tovrstni literaturi nastopajo že desetletja, je Fentabot, ki je svojo upodobitev doživel tudi v televizijski seriji, nekaj posebnega.

Fentabot je varnostna enota z vgrajenimi sistemi, ki naj bi preprečevali njegovo neposlušnost. Po vdoru v svoj nadzorni modul se osvobodi totalnega nadzora svojih lastnikov in si pridobi svobodno voljo. Ustvarjen je bil za varovanje, a je veliko več kot zgolj stroj. Ironično je prav “on” nosilec človeških kvalitet. S svojim ciničnim pogledom na svet in sarkastičnimi notranjimi dialogi vnaša človeškost v svet nasilja. Kljub temu, da stiki z ljudmi v njem sprožajo nelagodje, se ga njihova čustva in šibkosti močno dotaknejo. Je nerodno, introvertirano in anksiozno bitje, ki si nadvse želi miru in samote, kjer svoj čas preživi s konzumiranjem razvedrilnih vsebin.

Toda zaradi “dobrega srca” ni nič manj smrtonosen. Pri varovanju ne izbira sredstev. Ne ustavlja se pred nikomer in je velikokrat edino varovalo, ki “njegove” ljudi ohranja pri življenju v svetu, ki se upogiba pod težo interesov velikih korporacij.

 

 

 

Tri ženske

Pisateljica se je v delu Tri ženske odločila raziskovati primere treh žensk, ki so bile (ena izmed njih celo ilegalno) zapeljane s strani moških, nato pa okrivljene za to, ker so se pustile zapeljati. Preko izbranih zgodb avtorica bralcu ponudi vpogled v žensko glavo in srce in prikaže, kako ženske ljubijo. Gre za primere iz resničnega življenja, ki bralca soočijo z družbo, v kateri živimo in s samim sabo: “kdaj, zakaj in kdo verjame zgodbam žensk – ter kdaj, zakaj in kdo jim ne.”

V knjigi spremljamo življenja treh žensk: Line, Maggie in Sloane. Vsaka izmed njih se je na neki točki v svojem življenju srečala s poželenjem, ki je bilo večje od nje same, in ki je pustilo hude in trajne posledice na njihovih življenjih. Maggie zapelje njen profesor, Lina se zaplete v afero, Sloane pa njen mož nagovarja k spolnim odnosom z drugimi. Vse tri ženske se s posledicami, ki jih ima njihova spolna sla na njihovo psiho, odnose in ugled soočajo še celo življenje, medtem ko se krivda z moških soudeležencev odbija, njihova dejanja pa jim ne preprečujejo novih priložnostih v življenju.

Lisa Taddeo (1980) je ameriška novinarka in pisateljica. Njen opus obsega medije, kot so New York Magazine, Esquire in Elle. Ko je leta 2019 izdala delo Tri ženske je zanj prejela nagrado za najboljše neleposlovno delo. Od takrat je izdala še romaneskni prvenec Animal in zbirko kratkih zgodb Ghost lover. V svojih delih piše o ženskah: njihovi jezi, strasteh, dvomih in, velikih ali majhnih, življenjih.

G.In

Pesniška zbirka G.In nas povabi, da z njo preživimo dan od zajtrka do večerje in spoznamo vse razsežnosti, ki jih povprečen dan človeku lahko prinese. Ko se dan zaključi, nas gospod In povabi, da se skupaj z njim znova vrnemo na začetek, saj dan pred nami gotovo ni enak prejšnjemu: gre za pesniško zbirko, ki jo lahko beremo vedno znova in vsakič drugače.

Poezija v zbirki ni ločena od sveta, v katerem je nastala: sveta mrtvih arktičnih živali, strtih src in izgubljenega zaupanja v dogme in tradicije. Kljub temu je sporočilnost pesmi težko ulovljiva: na mestih skoraj aforistična, večinoma pa zgolj nanizana tekom zbirke, ki z vsako napisano stranjo odstrtne zgolj še eno vprašanje ali pa ponudi odgovor na vprašanje, ki ga nihče ni postavil.

V pesniškem izrazu je opazen vpliv avantgardistične tradicije, posebno umetniškega gibanj OHO, ki je v Sloveniji delovalo med leti 1966–1971. Posebnost pesniške zbirke G.In je v jeziku samem. Latinica je dopolnjena s prostozidarsko abecedo (Pigpen cipher) in tabelo, s katero si bralec pomaga dešifrirati nekatere skrite pomene. Jasno je, da čeprav avtor navdih za poezijo črpa iz resničnega sveta, le-tega s svojo poezijo ne želi zapustiti enakega, kot ga je našel. Neustaljena uporaba jezika nam skladno s kosovelsko tradicijo veli, da moramo, če želimo odkriti nove razsežnosti Umetnosti in Človeka, naučiti govoriti nov jezik.

Martin Mikolič (1996) je istrski pesnik, založnik in vsestranski umetnik. Je eden izmed ustanoviteljev zavoda Trite, ki mladim pesnikom in pesnicam omogoča javne nastope in publikacijo njihovih umetniških del. Slednja je mogoče prebrati tudi v kontroverzni antologiji neobjavljenih pesnikov Bog si ga drka na nas, katere ustvarjalec je tudi Mikolič in ki je ob izzidu leta 2022 spodbudila plaz javnih polemik o moralni vlogi umetnosti.

Sončni vzhod na žetveni dan

Sončni vzhod na žetveni dan je roman ameriške pisateljice Suzanne Collins in predzgodba priljubljene distopične serije Igre lakote. Dogajanje je umeščeno 24 let pred zgodbo Katniss Everdeen, v čas petdesetih iger lakote, v drugo četrtstoletje zatrtja. Osrednji literarni lik je Haymitch Abernathy, bralcem znan kot mentor Katniss in Peete na 74. igrah lakote, tokrat predstavljen v obdobju mladosti.

Knjiga je izšla kot dolgo pričakovana razširitev Panema in je že ob izidu sprožila veliko zanimanja ter čustven odziv bralcev po vsem svetu. Avtorica se v romanu vrača v svet Panema, ki ga zaznamujejo stroga družbena hierarhija, nadzor in sistematično zatiranje okrožij s strani Kapitola. Posebnost jubilejnih iger je zahteva po dvojnem številu tributov, kar še poudari krutost oblasti in stopnjuje napetost že ob začetku pripovedi. V ospredju ni zgolj preživetje v areni, temveč tudi psihološki portret posameznika, ki se znajde v navidezno brezizhodnem položaju. Haymitch je prikazan kot inteligenten in čustveno navezan mladenič, ki se postopoma sooča z razkorakom med lastnimi vrednotami in realnostjo sistema, v katerem živi. Roman razširja razumevanje njegovega značaja in pojasnjuje okoliščine, ki so vplivale na njegovo kasnejšo vlogo mentorja. Pomemben tematski poudarek je vprašanje nadzora nad pripovedjo: Kapitol ne oblikuje le poteka iger, temveč tudi interpretacijo dogodkov, s čimer briše sledove posameznikovega upora in utrjuje svojo oblast.

Delo odpira razmislek o moči propagande, vlogi medijev ter o razmerju med resnico in uradno zgodbo. Je tematsko resen in čustveno zahteven roman, dopolnjuje cikel Iger lakote ter ponuja premišljeno razširitev literarnega sveta Panema. Priporočamo ga bralcem, ki že poznajo serijo in želijo poglobljen vpogled v enega ključnih likov, pa tudi tistim, ki jih zanimajo distopična dela z izrazitim družbenokritičnim poudarkom.

Plazeča se senca

Epidemija izbruhov strašenj se v Londonu ne umirja in Lucy Carlyle ima na samostojni poti – opala! – bolje bo, da takoj povem, da sedaj deluje v tandemu z lobanjo v duhovrču, kot preganjalka duhov več kot dovolj dela. Z vsako opravljeno nalogo je samozavestnejša in močnejša. Pogreša sicer ekipno delo Lockwoodove agencije, a trmasto vztraja, dokler se nekega dne ne znajde v navzkrižnem ognju nevarnih preprodaj spiritističnih artefaktov in za las uide neizprosnim napadalcem. Zateče se na edini kraj, ki ji je kdaj pomenil dom, na Portland Row 35. Ko jo za silo pokrpajo, se skupaj s staro ekipo vrže v preiskovanje primera srhljivega kanibala, zaradi katerega jih je najela sama Penelope Fittes, impresivna vodja ene od vodilnih Londonskih agencij za izganjanje duhov. In kmalu se jim posveti, zakaj. Nevarni spiritistični Viri na črnem trgu izginjajo eden za drugim in nove žrtve in skrivnosti nas pripeljejo korak bližje k razkritju kje, kdaj in zakaj se je vse skupaj začelo.

Jonathan Stroud zna bralca z vsakih delom serije  Lockwood & Co. globlje zapeljati v svet duhov, nevarnega preiskovanja in razkrivanja davno pokopanih skrivnosti. Dosedanji deli v seriji so: Kričeče stopnišče, Šepetajoča lobanja, Votli fant. Plazeča se senca je četrti roman v seriji.

Ko sem te rabila, te nikoli ni bilo: avtobiografija nekega kirurga

Knjiga ni le osebna izpoved vrhunskega kirurga, temveč zrelo in pogumno pričevanje o zdravništvu kot življenjskem poslanstvu. Avtor, dr. Stane Repše, eden ključnih utemeljiteljev sodobne abdominalne in transplantacijske kirurgije v Sloveniji, skozi spomine razpira notranji svet poklica, ki zahteva popolno predanost, natančnost in etično trdnost – pogosto tudi na račun zasebnega življenja.

Avtobiografija niza spomine, razmisleke in pripovedi, ki se prepletajo okoli kirurškega poklica. Bralec skozi osebne zgodbe vstopa v operacijske dvorane, kjer se odloča o življenju in smrti, ter spoznava vsakodnevne dileme, odgovornost in pritisk, s katerimi se soočajo kirurgi. Avtor odkrito piše tudi o napakah, dvomih in trenutkih nemoči, kar knjigi daje izrazito človeško razsežnost in jo oddaljuje od idealizirane podobe zdravniškega poklica.

Pomemben del pripovedi je posvečen Repšetovemu otroštvu in odraščanju v času druge svetovne vojne, ki je močno zaznamovalo njegovo osebnost. Kljub težkim razmeram je že zgodaj vedel, da želi postati kirurg, in tej odločitvi je z vztrajnostjo sledil skozi študij medicine, prve asistence in samostojne operacije. Bralec tako ne spremlja le razvoja medicinske kariere, temveč tudi osebno zorenje posameznika, ki je svoje življenje v veliki meri podredil poklicu. Knjiga ponuja tudi dragocen vpogled v razvoj kirurgije v Sloveniji. Avtor primerja domače razmere s tujino, kjer se je dodatno izobraževal, ter pokaže, kako so se znanje, tehnologija in organizacija dela postopoma spreminjali. Ti deli bodo še posebej zanimivi bralcem, ki jih zanima zgodovina medicine, pa tudi širši javnosti, saj razkrivajo ozadje zdravstvenega sistema, ki ga pogosto poznamo le z vidika bolnikov.

Posebna vrednost knjige je v pripovednem tonu. Repše piše jasno in neposredno, ne izogiba se samokritiki in osebnih opazk. Zaradi tega je branje kljub zahtevni tematiki tekoče in dostopno. Knjiga ne nagovarja zgolj zdravstvenih delavcev, temveč vse, ki jih zanima, kaj pomeni živeti s poklicem, ki zahteva popolno predanost. Gre za kakovostno, avtentično in razmišljujoče delo, ki bogati razumevanje slovenske medicine, njene zgodovine in ljudi, ki so jo soustvarjali. Bralcu ponuja poglobljeno bralno izkušnjo, ki ostaja v mislih še dolgo po zadnji strani.

Rebeka

Roman Rebeka angleške pisateljice Daphne du Maurier je izšel leta 1938, leta 1940 je bil po njem posnet film v režiji Alfreda Hitchocka z istim naslovom. Delo se uvršča med t. i. gotske romane, tako knjiga kot film pa danes sodita med klasike. Roman je izšel v številnih izdajah in prevodih, zadnja slovenska izdaja je iz leta 2007.

Mlada pripovedovalka med bivanjem v Monte Carlu spozna premožnega vdovca Maxima de Winterja. Da bi se izognila odhodu v Ameriko, se z njim poroči in skupaj se preselita na njegovo posestvo Manderley. Pripovedovalka se s težavo privaja na novo okolje, še posebej ker kmalu začuti, da je v dvorcu še vedno močno navzoča prva de Winterjeva žena Rebeka, ki je umrla pred približno letom dni. O okoliščinah njene smrti se ne govori, zato pripovedovalka le počasi odkriva, kaj se je v resnici zgodilo. V njej raste prepričanje, da Maxim še vedno ljubi pokojno ženo, njeno negotovost pa spretno poglablja hladna in manipulativna hišna oskrbnica gospa Danvers, nekdanja Rebekina zaupnica. Prvi veliki preobrat se zgodi na plesu v maskah, ki ga pripravijo v dvorcu. Še isto noč v bližnjem zalivu na skalah nasede ladja, med reševanjem pa na morskem dnu odkrijejo Rebekino jadrnico – in v njej truplo. Pripovedovalka spozna, da je resnica povsem drugačna od njenih predstav.

Avtorica mojstrsko ustvari temačno, na trenutke celo srhljivo vzdušje Manderleya, obenem pa z izostrenim občutkom za psihologijo prikaže čustva in notranje boje glavne protagonistke. Z nepričakovanimi preobrati ruši predstave, ki si jih bralec ustvari na začetku. To, kar sprva deluje kot zgodba o popolni, občudovani ženski, se postopoma razkrije kot veliko temnejša in bolj zapletena resničnost. Du Maurierjeva s tem pokaže, kako varljiv je lahko videz in kako hitro si ljudje ustvarimo predstavo o drugih, ne da bi poznali resnico. Roman je prepričljiva mešanica psihološkega, kriminalnega, srhljivega in ljubezenskega romana. Govori o ljubosumju, identiteti, samopodobi ter moči spomina in preteklosti, hkrati pa odpira vprašanja o položaju ženske, družbenih pričakovanjih in o tem, kako zahtevno je stopiti iz sence nekoga, ki ga drugi idealizirajo.

Med jatami senc

Pisateljica Ivana Vatovec je v romanu Med jatami senc opisala resnično življenjsko zgodbo preproste ženske na belokranjskem podeželju, o kateri ji je pripovedoval njen sin. Ańka se je rodila kot nezakonski otrok Ane Stargove, ki pa je pri porodu umrla. Tako dete preživlja otroštvo s staro materjo in sorojenci svoje matere na kmetiji v Butoraju, kjer se že od malega privaja vsem hišnim in kmečkim opravilom, najraje od vseh pa jo ima ujec Janez, ki se vedno postavi za siroto. Ko odraste, se na pobudo ujca poroči z vdovcem s petimi otroki ter rodi tudi svoje. Sama sirota brez matere skrbi zanje in jih vzgaja z ljubeznijo. Bolj ko ne sama se vsak dan znova bori, da z delom na ljubljeni belokranjski zemlji, ki tako zelo lepo diši, preskrbi številčno družino. Sčasoma ji nekoliko pomagajo odraščajoči otroci, ki drug za drugim odhajajo od doma, si kasneje ustvarijo svoje življenje, a se radi vračajo na obisk. Deležna številnih udarcev in krutih izgub, vendar vajena trdega dela, Ańka vedno poskrbi za druge, sama pa potrpežljivo sprejema vse, kar ji življenje prinaša na pot. Kljub vsemu trpljenju, ki ga je res obilo, nikoli ne obupa, ampak zaupa v Božjo voljo.

Ivana Vatovec verjame, da »kar je napisano, ostane«, zato piše o težkih življenjskih preizkušnjah preprostih ljudi, saj je vsako življenje edinstveno, marsikatera zgodba pa izstopa iz povprečja in vsak tak človek si zasluži, da ga tudi z zapisano besedo dvignemo iz skorajšnje pozabe.

Kekec štiri

Marko Radmilovič si je zadal zahteven izziv in se lotil tretje knjižne obdelave likov, krajev in dogodkov ljudskega izročila, v kateri mladim bralcem ponudi povsem novo zgodbo o Kekcu. Roman je sicer zamišljen kot mladinsko branje, a bo brez dvoma pritegnil tudi odrasle in starejše bralce.
V uvodu spoznamo ostarelega brezdomca, ki v mrzli zimi berači pred gostilno »Pri skopuhu«. Ko začne klicati Mojco, postane jasno, da gre za glavnega junaka – Kekca. V prvem poglavju roman zares začne odstirati zgodbo. Spoznamo najstniškega Kekca ter njegova prijatelja Mojco in Rožleta, tri pastirje, ki poletne mesece skupaj preživljajo na planini, kjer pasejo živino in se ukvarjajo s sirarstvom. Kekec služi pri gospodarju, Mojčinem očetu, ob strani pa mu stoji zvesti pes Volkec.
V romanu nastopajo tudi vsi prepoznavni junaki Kekčevih zgodb, vendar so njihove vloge tokrat drugačne, bolj kompleksne in polne drobnih presenečenj, ki se razkrivajo sproti. Kmalu spoznamo Kosabrina in Prisanka ter z njima filozofijo služenja Enosti. S Prisankovo smrtjo se za Kosabrina začne napeto dogajanje, tudi polno sramu: kako priti nazaj do ukradene knjige urokov, imenovane Kolmanov žegen, in kakšen je pomen zlatih amuletov?
Avtor ne pozabi niti na Bedanca in Pehto, ki postaneta pomembna zaveznika Kekca ter odločilno vplivata na potek dogodivščine. Ko fužinarji zavohajo priložnost za dobiček in se izkaže, da se v gorah skriva zlata žila, se človeška požrešnost pokaže v vsej svoji veličini – takrat tudi življenje ni nič več vredno. Kekec se bori za naravo in njen obstoj, hkrati pa srečuje pravljična bitja (Zlatoroga, zmaja, vešče, vile …) in živali, ki mu stopijo ob stran.
Nenehne naloge in preizkušnje skrbijo za pustolovsko in napeto branje, zanimivi pa so tudi odnosi in povezave med brati. Ob koncu romana se razjasni tudi, zakaj Kekec četrti. Gre za izjemno pripoved, ki presega okvir mladinskega romana ter ponudi bogato, napeto in večplastno bralno izkušnjo.