skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Jaz, Koriandra

Čarobna, napeta in temačna zgodba Koriandre Hobie, ki se rodi v Londonu leta 1643, se razvije v sedmih delih. Dogaja se med državljansko vojno in usmrtitvijo kralja Karla I., ko so za nekaj let deželi zavladali puritanci pod vodstvom poveljnika armade Oliverja Cromwella.

Prijetno otroštvo Koriandre se prekine s prihodom črnega krokarja in smrtjo njene matere. Nato v njeno življenje stopijo debela in gnilozoba Maud, njena hči Ester, ter pridigar Arise Fell, ki je videti, kot da bi bil poslan od hudiča. Vse se obrne na glavo, Koriandro zaprejo v leseno skrinjo, in takrat pristane v čarobnem svetu, ki ga prepozna iz stenskih poslikav v svoji sobi. Čarobni elementi, kot so srebrni čevlji, vilinska senca in začarani princ, in se pojavljajo od začetka pripovedi, se začnejo razodevati. Mi pa sledimo zapletom kot so ugrabitve, umori in romance likov, ki se skozi zgodbo še pojavljajo v zatohlem Londonu.

Sally Gardner se je rodila v Londonu, kjer tudi živi. Je ilustratorka in uspešna britanska pisateljica predvsem otroških in mladinskih knjig, za odrasle piše pod psevdonimom Wray Delaney. Njena dela so prevedena v več kot petindvajset jezikov, prav tako je večkrat nagrajena avtorica (Stockton Children’s Book of the Year 2007, Costa Book Award 2012, Carnegie Medal 2013).

Kljub napovedim, da bo zaradi disleksije celo življenje ostala nepismena, se je pri štirinajstih letih naučila brati in pisati ter se nato uspešno šolala. Vpisala se je v London Art College, ga uspešno dokončala in potem diplomirala še iz gledališkega oblikovanja kostumov v Newcastle Theater University. Tam je kasneje tudi delala kot oblikovalka. Ena prvih iger, pri kateri je delala, je bila The Good Woman of Szechuan Bertolta Brechta. Kasneje se je zaposlila v Royal Court Theatre. Prvo knjigo je objavila leta 1993, od takrat je izdala več kot 40 del za otroke, šest mladinskih romanov in dva romana za odrasle. V slovenščino so prevedene njene tri pravljice iz serije Gospod Tiger, Betka in …, mladinski roman Črviva luna in roman za odrasle – Rdeča ogrlica.

Ne še čisto mrtva

Holly Jackson, britanska avtorica priljubljene mladinske serije Pridna punca preiskuje umor, se tokrat vrača z napetim kriminalnim romanom za odrasle, ki bo zagotovo navdušil tudi njene mlajše bralce. Ne še čisto mrtva je nekoliko nenavaden kriminalni roman, saj zgodbo spremljamo skozi oči žrtve, ki ima na voljo le nekaj dni, da razreši lastni umor.

Glavna junakinja Jet Mason je bila po zabavi na noč čarovnic napadena. Sprva misli, da je napad preživela, a jo zdravniki kmalu soočijo z žalostno resnico. Njena poškodba je usodna in ji ostaja le še približno sedem dni življenja. Jet se zaveda, da se njen čas neusmiljeno izteka. Ker tokrat svojih obveznosti ne more preložiti na kasneje (kot ima v navadi), se odloči, da ne bo obupala in da bo zadnji teden življenja izkoristila za iskanje resnice – kdo jo je napadel in zakaj. Pri tem ji ob strani stoji Billy, najboljši prijatelj iz otroštva, s katerim se ponovno zbližata. Med raziskovanjem umora se razkrivajo družinske skrivnosti, stare rane in napeti odnosi, ki zgodbi dodajo dodatno plast dramatičnosti. Jet kljub svoji usodi ohranja smisel za humor, s katerim popestri marsikatero resno situacijo in spravi sogovorce v zadrego. Ji bo uspelo razrešiti lasten umor, preden bo prepozno?

Posebnost romana je prav v perspektivi. Običajno v kriminalnih romanih spremljamo preiskovalca, medtem ko žrtev nima glasu. Tokrat pa bralec ves čas sledi Jetini tekmi s časom, kar ustvarja občutek tesnobe in hkrati močne življenjske energije. Knjiga bo navdušila vse, ki iščejo svež pristop h kriminalnemu žanru. Roman je bil leta 2025 na portalu Goodreads izbran za zmagovalca med detektivskimi trilerji (kategorija Mystery & Thriller).

Obiskovalec

Obiskovalec je drugi roman slovenskega dramatika, gledališkega režiserja in pedagoga Matjaža Zupančiča (1959), ki je bil ob izidu leta 1997 med drugim nominiran za literarno nagrado kresnik. Zgodba romana se odvija v slogu napete psihološke urbane kriminalke, kjer en tragični dogodek poveže usode več ljudi, kar postopoma vodi do serije nepričakovanih preobratov in šokantnega zaključka.

Glavna junaka sta dva; nekdanji gradbenik in psihični bolnik Peter, ki se nekega večera odloči narediti samomor ter osamljena Sandra, ki na zabavi svoje prijateljice trči ob skrivnostno žensko po imenu Simona, s katero iz neznanega razloga obsedena. Potem pa se zgodi tragedija; na gradbišču novonastale stavbe odkrijejo Simonino truplo in sprva je policijska preiskava zaključena s pojasnilom, da je nesrečnica storila samomor, kar pa ne prepriča njenega nekdanjega moža, kriminalista Mitjo. Edini, ki pa ve, da je bila Simona žrtev umora, pa je Peter, ki je bil na noč Sandrine smrti na gradbišču, kjer je opazil neznanega moškega, ki je dekle porinil iz vrha stavbe…

Obiskovalec je obsežen kriminalni roman, ki se ne fokusira toliko na akcijsko dogajanje, ampak na natančno izdelane psihološke profile glavnih junakov, ki niso enodimenzionalni ali površinski. Zupančič, ki je že v svojih dramah pogosto tematiziral nasilje nad posameznikom v različnih oblikah, tokrat v žanr urbane kriminalke vnaša večno aktualne problematike sodobnega časa kot so voajerizem, čustvena posesivnost in duhovna izpraznjenost ljudi, ujeti v urbanem blodnjaku.

Tekoče berljiva, strašansko napeta in zelo kvalitetno spisana kriminalka.

Vešče

Emilia Hart nas v zanimivi, s skrivnostjo prepredeni zgodbi, zapelje v tok
dogajanj treh žensk iz različnih zgodovinskih okvirjev ter različnimi
prepleti usod. Altha, Violet in Kate živijo vsaka v svojem obdobju, vpete
in zaznamovane z družbenimi normami, nasilnimi moškimi in
čarovniškimi obtožbami. Vsem trem je skupen neverjeten posluh za
naravo in ta povezanost s prvobitnim stikom rastlinskega
in živalskega sveta okoli njih, jim daje smisel bivanja, iz katerega črpajo
moč, pogum, pa tudi tolažbo in uteho. Zlitje z naravo, naklonjenost
nenavadnim bitjem vranam, pajkom, mušicam … jih zaznamuje v očeh
drugih ljudi kot nenavadne in »čudne«. A prav ta samosvojost in
drugačnost jih oblikuje, da kljubujejo vsemu navkljub. Vešče je knjiga s
pridihom magičnega in obarva težave žensk vpete v družbene norme,
čarovniške procese in moška nasilja skozi stoletja in to vse do današnjih
dni. Je tudi zgodba, ki govori o moči žensk, njihovi neuklonljivosti in
samosvojosti ter pripadnosti njihovim koreninam in poreklu.

Knjiga je avtoričin prvi roman in z njim je pisateljica leta 2023 na portalu
Goodreads požela nagradi za najboljši literarni prvenec in najboljšo
zgodovinsko fikcijo.

Kresničevje

Kresničevje, romaneskni prvenec Ajde Bračič, nas že z naslovnico povabi v gozd, ki ni le prizorišče dogajanja, temveč bi ga lahko označili tudi kot enega od protagonistov. Je živ organizem, prostor, v katerem se brišejo meje med resničnostjo in domišljijo, preteklostjo in sedanjostjo. Vanj vstopimo skupaj z Agnes, mlado žensko, ki se odpravi iskat svojo sestro Klaro. Naseli se v koči, kamor je nekoč zahajala z družino, katere težka zgodba se postopoma razkriva pred nami. Sestri sta si bili zelo blizu, vendar se je vez med njima v nekem trenutku pretrgala. Vzrok za razdor je očitno povezan z Agnesinim dejanjem, ki pa ostaja skrivnost in v romanu ustvarja napetost.

Agnes se v hiši sredi gozda bori s strahovi, večkrat pomisli na to, da bi odšla in se vrnila v svoje staro življenje. Nekega dne sreča nenavadno trojico, ki jo sestavljajo Sara, Joshua in Tulsi, pozneje, ko nevihta poškoduje njeno kočo, pa se celo preseli k njim. Živijo odmaknjeno od sveta, ukvarjajo se z meditacijo, zeliščarstvom in si prizadevajo biti samooskrbni. Agnes se zdi njihovo življenje zanimivo in privlačno, obenem pa ostaja do njih nezaupljiva, saj se ne more otresti suma, da o njeni sestri Klari vedo več, kot so pripravljeni priznati. Zgodba o Agnes in Klari se prepleta s zgodbo puščavnika Valentina, ki razširi tako časovno kot tudi pomensko dimenzijo romana. Tako kot so drevesa in druge rastline v gozdu povezane pod zemljo, so prepletene tudi zgodbe in usode ljudi (iz različnih časov). So rizom, ki mu ni mogoče določiti niti začetka niti konca. Resničnost in domišljijo združujejo elementi magičnega realizma, od bajeslovnih bitij do kometov, prav posebno vlogo v romanu ima stara bukev, ki raste ob hiši in je nema, a še kako živa pričevalka.

Roman odpira vprašanja krivde in obžalovanja, iskanja lastne identitete, odtujenosti sodobnega človeka od narave, tematizira pa tudi slutnjo konca sveta oziroma konca človeštva. Gre za žanrsko hibridno delo, ki bi ga lahko označili za ekološko srhljivko. Delo je sodobno tako po vsebini kot tudi po obliki, s posameznimi motivi in simboli pa se povezuje tudi s preteklostjo in tradicijo. Zaradi bogatega in sugestivnega jezika imamo med branjem občutek, kot da smo tudi sami v gozdu, saj ga lahko vidimo, slišimo, vonjamo, to pa še poglablja občutek nelagodja in skrivnostnosti ter stopnjuje napetost vse do razpleta in tudi onkraj njega. Pisateljica, publicistka in arhitektka Ajda Bračič je za svoj prvenec, zbirko kratkih zgodb Leteči ljudje, prejela nagrado kritiško sito in nagrado Maruše Krese, nominirana pa je bila tudi za najboljši prvenec. Z delom Kresničevje dokazuje, da je tudi izvrstna romanopiska.

Srebrni dež : izbrane zgodbe

Prevladujoči izhodišči kratkih zgodb, ki jih je napisal Pawel Huelle, so domače mesto Gdansk in avtorjeva družina ter odraščanje, pogojeno s sočasnimi razmerami Poljske. Za Huellevo pisanje je značilen preplet realnega sveta in nadčutnega, magičnega, čas ni linearen, potek dogajanja pogosto določajo miselni preskoki in dojemanje sveta skozi zaznave in spomine pripovedovalca. Končnost in enoumnost svetu odvzemata avtorjevo izpostavljanje posebnosti posameznikov in človeškega spomina, literatura je tista, ki svet brani pred smrtjo in pozabo, tista, ki trenutkom iz zasebnega vsakdana anonimnih posameznikov daje prednost pred velikimi javnimi zgodovinskimi dogodki in političnimi tokovi posameznih držav in predelov sveta. Iz avtorjevih besedil zadiha bogata, zapletena zgodovina, v kateri se prepletajo usode ljudi različnih narodnosti (Poljakov, Nemcev, Rusov …), različnih ver (judje, katoličani, menoniti …) in jezikov (poljski, nemški, ukrajinski, staro narečje nemščine, ki so ga uporabljali menoniti …). V tragične zgodovinske dogodke vstopamo skozi življenja posameznih literarnih oseb, vsakdanje predmete (npr. zgodba Miza), zabrisane in hote pozabljene lokacije (npr. nemška pokopališča v zgodbi Polži, luže, dež). Zgodbe lahko sprožajo čisto vsakdanji dogodki (npr. zamuda letala, s katerim prihaja na obisk ded v zgodbi Čudež ali odločitev poljskega izseljenca v ZDA, da obišče domovino v zgodbi Prvo poletje). Izstopajoč je motiv menonitske skupnosti, ki se je na ozemlje Poljske zatekla po preganjanju na Nizozemskem, in njenih pripadnikov, ki so zanimivi literarni subjekti in se pojavljajo v različnih kombinacijah v posameznih zgodbah. V zgodbah z avtobiografsko oziroma družinsko motiviko izstopa posebnost lika očeta, inženirja tehničnih ved in izumitelja, čigar ambicije je režim večkrat utišal, s številnimi zanimivostmi (npr. izdelava stroja za sneg) in številni skupni prizori očeta in sina, pa tudi lik mame s posebnim dojemanjem narave (zeliščarstvo, obredi z drevesi), kar je še poudarjeno z otroškim pripovedovalcem.

Ta zelo pestra in bogata zbirka kratkih zgodb bo gotovo ustrezala bralcem, ki jim je všeč resnično zgodovinsko ozadje zgodb, tistim, ki imajo radi priokus magičnega realizma, napovednih sanj in nadčutnega (npr. zgodbe Mesto, Talita, Cadik, Doktor Čeng), nedoumljivega (Rifka, Ukiel), pa tudi poetičnega (opisi snega v zgodbi Most) ali grotesknega (Prvo poletje). Avtor pogosto ustvarja atmosfero hrepenenja, zavedanja minljivosti in zato večje vrednosti drobnih svetlih trenutkov in doživetij vsakdanjega življenja. Hrepenenje in zavedanje, da obstajajo različni svetovi in možnost prehajanja, potovanja drugam simbolno krepijo tudi številni prizori vode, plutja, ladij, prizorov na jezeru, gradnja plovil in dejstvo, da je Gdansk tudi pristanišče, torej že zato mesto hrepenenja, vračanja in odhajanja, čakanja in zapuščanja, sidrišč in neskončnih plovb.

V izčrpni spremni besedi prevajalka Jana Unuk med drugim predstavi avtorjevo delo in pisateljski opus, prikaže umestitev njegovega dela v literarno zgodovino poljske književnosti in osvetli tipična besedila iz avtorjevih zbirk kratkih zgodb.

V slovenščino so trenutno poleg predstavljenega dela prevedeni romani David Weiser, Mercedes-Benz: iz pisem Hrabalu, Castrop in Zadnja večerja.

Umor v hotelu Beda

Charlie Benedict je sin lastnice hotela Benedict, ki ga tam živeča razvajena otroška igralka Penny imenuje kar hotel Beda, saj hotel ni v najboljšem stanju, lahko bi rekli, da je vse prej kot to. Charlieja naziva Bednik, čeprav ji prižiga francoske cigarete in skrbi za Baby, Pennyinega malega psa.

Dexter je njegov 19-letni prijatelj, ki ga uči vožnje v avtu, ki mu pravita kar Pujs. V hotelu živi tudi 75-letni Iggy, ki je Charlieja naučil igrati šah. Iggy je zbiralec ključavnic, njegov vzdevek pa je okrajšava za ime Ignoto, kar v latinščini pomeni »neznan«. Šele po njegovi smrti se razkrije, zakaj se je preimenoval. Charlie pa sumi, da pri tej smrti ni šlo za nesrečo, vendar mu nihče ne verjame, razen Penny. Ta v seriji Mala detektivka igra glavni lik in se je med snemanji naučila mnogih detektivskih trikov; v tem dogodku pa vidi priložnost, kako bi razvozlala pravi umor.

Med stalnimi gosti hotela je tudi skrivnostna ženska, ki se drži bolj zase in o kateri nihče ne ve veliko – njena prisotnost pa bo kmalu odigrala ključno vlogo v razpletu dogodkov.

Zakaj je umrl Iggy? Se je sam spotaknil ob obrabljeno preprogo ali ga je kdo porinil po stopnicah? Začne se pustolovščina, v kateri spoznamo sestavine pravega prijateljstva.

John Lekich je nagrajeni kanadski novinar, esejist in pisatelj, ki se je s svojimi besedili pojavil v publikacijah, kot so Hollywood Reporter, Los Angeles Times in Globe and Mail. Je avtor šestih knjig za mladostnike in mlade odrasle.

Drobtinice

Drobtinice so eden najpomembnejših romanov v obsežnem literarnem opusu priljubljenega slovenskega pisca in kolumnista Mihe Mazzinija (1961), ki je izšel leta 1987 v tedaj za slovenske razmere neverjetno visoki nakladi 54.000 izvodov. Navkljubtemu, da je domača literarna kritika delo bodisi raztrgala, povečini pa prezrla, je roman med drugim prejel Prešernove družbe za slovenski roman leta in zlato ptico za izjeme umetniške dosežke. Da je roman naletel na tako mlačen odziv pri kritikih, ni presenetljivo, saj Drobtinice s svojo zgodbo in slogom grobo pretrgajo vezi s tradicijo socialnega realizma in navdihujoče domoljubne liričnosti, ki sta bila konec 80. let še vedno močno prisotna v slovenski literaturi.

Osrednji “anti-junak” romana je Egon, boemski pisec ljubezenskih romanov, ki je pri svojih 22. letih obtičal v železarskem okolju Jesenic. Mesto je v romanu opisano kot umirajoča Jugoslavija “v malem” in industrijsko pokopališče socializma, katerega vrednote so se porazgubile v morju cinizma in negotovega pričakovanja konca obdobja “bratstva in enotnosti”, iz radijskih sprejemnikov pa odmevajo skladbe legendarnih skupin The Clash, Pink Floyd, The Platters in The Rolling Stones. V skladu s svojim svobodnjaškim in hedonističnim načinom življenja se Egonov vsakdan vrti okoli popivanja, zakajanja, kratkotrajnih erotičnih avantur, kaljenja reda in miru, nagajanja policiji in druženja z ostalimi ekscentriki iz lokalnih kulturnih krogov. Njegova edina stalna prijatelja sta priseljenska delavca Selim in Ibro; prvi je obseden s filmsko igralko Nastassjo Kinski, drugi pa skuša osvojiti srce Ajše, delavke iz bližnje železarne.

Roman je pisan v grobem in neposrednem jeziku, z dobršno mero ironije in zafrkancije, obenem pa ponuja avtentičen portret boemskega življenja na Slovenskem konec 80. let.

Dohtar in Povodni mož : zgodovinska kriminalka

Kdo je France Prešeren? Največji slovenski pesnik, eden od vodilnih intelektualcev svojega časa, glasnik slovenskega duha in v romanu Dohtar in Povodni mož literarnega zgodovina Aljoše Harlamova (1983) tudi detektiv, ki to postane po sili nesrečnih zamer. Zgodba romana se začne na poletno noč leta 1835, ko Prešeren, tokrat imenovan zgolj kot Dohtar, krene na enega od svojih pijanskih pohodov in ponesreči zgrmi v Ljubljanico. Naslednje jutro se zmačkan zbudi pred trnovsko cerkvijo in zgrožen ugotovi, da reka ni naplavila zgolj njega, ampak tudi truplo zadavljene ženske. Kdo je morilec? Dohtar ali nekdo drug? Časa za iskanje morilca ni veliko, zato ekscentrični dunajski odposlanec Dohtarju nakloni deset dni, da najde odgovornega zločinca, v nasprotnem primeru pa bo končal za rešetkami. Dohtar krene na enako duhovito, čudaško in srhljivo odisejado skozi enega od najbolj prelomnih obdobij slovenske zgodovine, pri tem pa spoznava nič kaj vzorno ozadje velikega mesta, ki v svojem slepem črevu skriva marsikaj.

Dohtar in Povodni mož je moč brati kot napet kriminalni roman, ki se poslužuje koncepta alternativne zgodovine in drzno meša fikcijo in zgodovinska dejstva, hkrati pa se Harlamov na duhovit način dotika mita o Prešernu kot največjem slovenskem pesniku. Na tak način roman razbija ustaljene “mite in legende” o Prešernu ter enega najbolj vplivnih slovenskih literarnih umetnikov približa novi generaciji bralcev.

Roman s kokainom

Roman s kokainom (rus. Роман с кокаином) je kratek a zelo intenziven psihološki roman, ki je izšel leta 1936. Gre za enega najbolj neprijetno iskrenih romanov o samouničenju v evropski literaturi 20. stoletja. Znan je po ostrem, brezkompromisnem jeziku, izrazitem notranjem monologu in primerjavah s Dostojevskim, a brez njegove moralne odrešitve. Avtor je dolgo časa ostal skrivnosten – podpisan kot M. Agejev, danes pa velja, da je šlo za Marka Levija, ruskega emigranta.

Napisan je kot izpoved Vadima Maslenikova v obdobju pred rusko revolucijo. Glavni antagonist Vadim, mlad Moskovčan (ob začetku knjige je star 16. let) prihaja iz meščanske družine in odrašča v čustveno hladnem okolju. Oče je pokojni, mama preponižna in trpeča. Odnos z njo je napet, zaznamovan z nerazumevanjem in potlačeno agresijo. Že zelo mlad razvije globok prezir do sveta, nezrelo samozaničevanje, odpor do družbenih norm in dekadenco. V šoli se kaže kot inteligenten a obenem ciničen in provokativen fant, druži se le še z dvema sošolcema. Nasploh pa ljudi okoli sebe opazuje z distance, skoraj eksperimentalno, brez sočutja in resničnega zanimanja. Kljub zavedanju, da ima spolno prenosljivo bolezen ne omahuje stopati v spolne stike z dekleti.

Osrednji del romana zaznamuje ljubezenska zveza med njim in Sonjo, poročeno, od njega malo starejšo žensko, ki ga ljubi na izkrivljen, posesiven način. Njuna zveza ni topla ali odrešujoča, polna je manipulacij, čustvene okrutnosti in notranjega razkroja. Ker Vadim ni sposoben pristne bližine in ljubezen razume kot moč nad drugim, se tudi tukaj zveza ne obdrži in razvije.

V drugi polovici romana Vadim odkrije kokain, ki postane osrednje gonilo njegovega življenja. Droga mu najprej daje občutek nadzora, jasnosti in intelektualne ostrine, nato ga postopoma potiska v paranojo, praznino in popolno čustveno otopelost. Odvisnost ni prikazana romantično – gre za počasno razčlovečenje, kjer se sam dobro zaveda lastnega propada, a ga ne poskuša preprečiti.

Roman se konča brez klasičnega razpleta ali odrešenja. Vadim ostane ujet v lastni zavesti, odrezan od drugih, zavedajoč se svoje moralne in duhovne praznine in razkroja identitete. Kokain seveda ni vzrok, temveč simptom, ki razkrije že obstoječo notranjo razpoko.

Zanimivo branje, polno notranjih dilem, ki bralcu pusti misliti.