skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Bellman & Black

Kaj je človek pripravljen storiti, da reši ljudi, ki jih ima rad?

Obstaja rek, da bomo za vsako storjeno slabo dejanje kaznovani. Glavni junak družbenega romana Bellman & Black, Will Bellman, v otroštvu ubije vrano. Sledi kazen, v Whittingfordu pa se zgodijo prezgodnje smrti njegovih prijateljev, sorodnikov, matere, sinov, mlajše hčere in žene.

Willova starejša hči Dora preživi po zaslugi očeta, ki sklene dogovor z neznancem Blackom. Ustanovita veleblagovnico z žalnimi dobrinami, čeprav se Will podrobnosti dogovora ne spominja. Išče solastnika, da bi izvedel, kaj ta v resnici želi. V tem času podjetje uspešno posluje in po desetih letih se Will zave, da je minilo deset zim, pri čemer zaradi dela mraza sploh ni občutil, s čimer avtorica spodbuja premislek o deloholizmu ter o tem, ali so materialne dobrine in poslovna kariera res največja prioriteta. Piše o oblikah žalovanja v viktorijanski Angliji, zato se postavlja vprašanje o smiselnosti zapravljanja velikih količin denarja za pogrebe.

Motivi za nastanek knjige so intervju s poslovnežem Christopherjem Ondaatjejem, spomin na strica ter resnične življenjske situacije z vranami. Literarni liki umirajo v času njihove prisotnosti. Mnogi se zaradi vraževerja in morebitne nesreče ustrašijo srečanja z vranami. Je strah realno upravičen ali pa gre zgolj za naključje?

Knjiga posredno sporoča, da drugim ne smemo povzročati zla, saj velja pregovor: »Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade.«

Na lestvici New York Timesa je specialistka za francosko literaturo 20. stoletja in angleška pisateljica Diana Setterfield (1964) najbolje prodajana avtorica romanov Trinajsta zgodba in Bellman & Black. Njen tretji roman Nekoč je bila reka je izšel leta 2018. Veliko bere in pogosto razmišlja o branju. Zase pravi, da je najprej bralka in šele nato pisateljica.

Ujeta svoboda

Emily Dickinson je uvrščena v kanon svetovne književnosti, saj spada med najvplivnejše ameriške pesnice in se postavlja ob bok Waltu Withmanu ter Sylviji Plath. Napisala je okrog 1800 pesmi, za časa svojega življenja ni objavila nobene zbirke, objavila je le nekaj pesmi, ki jih lahko naštejemo na prste obeh rok. Vse niso bile objavljene z njenim imenom, temveč z različnimi psevdonimi.

Rodila se je leta 1830 v ameriškem mestu Amherst v premožno puritansko družino, njen oče je bil politik in odvetnik, imela je še dva sorojenca, brata Austina in sestro Lavinio (Vinnie), njen odnos z matero pa je bil odtujen, kljub temu je skrbela zanjo do smrti. V svojih dvajsetih se je distancirala iz družbenega življenja, hišo je redko zapuščala, obiskovala je le vrt ob hiši. Tudi k nedeljski maši ni več hodila, obiskovalce pa je sprejemala iz sosednje sobe. Z znanci in sorodniki se je raje dopisovala, ohranjenih je okrog 1000 pisem. Zaradi oblačenja bele obleke je dobila naziv “dama v belem”. Pri svojih 55-ih letih naj bi umrla zaradi odpovedi ledvic, po smrti je sestra Vinnie v njeni sobi odkrila rokopise.

Njena poezija je kratka, poduhovljena in izčiščena, posebnost pa so pomišljaji, ki so bili v prvih prevodih v slovenščino izpuščeni. V današnjem času bi lahko rekli, da jih uporablja toliko, kot če bi njene pesmi pisala umetna inteligenca. Največkrat je pisala v šest in osemzložnih jambskih verzih. Piše o naravi, minljivosti, večnosti, življenju, smrti, miru in vojni, ki je njeno življenje močno zaznamovala. Največ pesmi je napisala ravno v času ameriške državljanske vojne.

Zbirka Ujeta svoboda zajema poezijo Emily Dickinson v prevodu Tadeje Spruk, potem sledijo odlomki iz kratke biografije Bela dama, ki jo je napisal Chistian Bobin, na koncu pa sledi spremna beseda Tadeje Spruk z naslovom Ujeta svoboda Emily Dickinson. Izšla je ob 130. obletnici smrti Emily Dickinson in projekciji filma »A Quiet Passion« Terencea Daviesa (2016), v katerem se pojavi večina pesmi v izboru te knjige.

V slovenski jezik imamo prevedenih še nekaj njenih zbirk: Ta svet ni konec, Poezija 1: 1850-1861, Emily Dickinson in Ujeta svoboda.

 

Majhen plašč : izbrane pesmi

Pričujoča zbirka pesmi je izšla leta 2024 kot ponatis in poklon ob 120. obletnici rojstva znamenitega pesnika in publicista Srečka Kosovela pri založbi Mladinska knjiga. Pesmi je izbral in spremno besedo napisal literarni zgodovinar, esejist, urednik dr. Matevž Kos. Poimenovana je po eni izmed Kosovelovih najbolj znanih pesmi Majhen plašč, ki je vključena v to zbirko. Poglavjem s pesmimi so za piko na i dodana tudi pisma Kosovelovi osebni prijateljici Fanici Obidovi ter znameniti pismi Kriza in Pismo, ki bralcu še dodatno približata njegovo razmišljanje in notranji svet. Kosovela je pesništvo spremljalo že od malih nog in čeravno je bilo njegovo ustvarjalno obdobje zelo kratko, je za seboj pustil ogromen pečat. S svojo skoraj sto let staro literarno dediščino ter mislimi o družbi in človeku nastavlja ogledalo in nagovarja bralca k razmisleku o svetu včeraj, danes in jutri. Kosovelovo pesništvo ima poleg kraškega tudi širši slovenski ali celo svetovni pomen, njegov pesniški opus je tako rekoč univerzalen.

Sinovi, hčere

Prepletene pripovedi, v katerih se srečamo tudi z družinskimi člani prejšnjih generacij, nam omogočijo vpogled v travme, katerim ne moremo določiti izvora, temveč lahko zgolj opazujemo njihove manifestacije po vseh vejah družinskega drevesa. Vej, na katerih kmalu obvisijo človeška telesa, ki nasilja, sovraštva, revščine in ponižanja več ne zmorejo nositi v sebi. Roman, v katerem je veliko ljubezni, ki ji ne uspe premagati ničesar (Manca G. Renko).
V romanu se razkrijejo trije pripovedovalci: Lucija, ki po neuspešnem poskusu samomora, nepokretna, a kognitivno bistra, leži v bolniški postelji; Dorian, transspolni moški in Lucijin partner, ki je v očeh družbe in družine vedno zapisan kot izvor vsega slabega; Lucijina mama, ki v hčeri prepozna edino osebo, ki je bila do nje dobra, zaradi česar ji nikoli ni zmogla omogočiti svobode, po kateri je hrepenela.

Ivana Bodrožić (1982) je hrvaška pesnica in pisateljica. Leta 2005 je izdala svojo prvo pesniško zbirko Prvi korak u tamu, leta 2010 pa je z objavo romanesknega prvenca Hotel Zagorje postala ena izmed vidnejših hrvaških pisateljic in prejela več priznanih nagrad. Za roman Sinovi, hčere (2020) je avtorica prejela nagrado Meše Selimovića, ob prevodu v angleščino pa je skupaj s prevajalko Ellen Elias-Bursać prejela nagrado EBRD.

Ime rože : [po romanu Umberta Eca Ime rože]

Stripovsko priredbo knjige Ime rože pisatelja Umberta Eca je ilustriral italijanski stripar in ilustrator Milo Manara. Zgodba je postavljena v leto 1327 in sledi frančiškanskemu menihu Viljemu iz Baskervilla ter novincu Adsotu, ki prispeta v samostan na severu Italije, da bi razvozlala niz nenavadnih smrti. Poskušata razrešiti umore menihov, ki umirajo v nenavadnih okoliščinah. Pri svojem delu spoznata, da veliko vlogo pri vsem dogajanju igra samostanska knjižnica, ki je zasnovana skoraj kot labirint, v katerem se je lahko izgubiti.

Manarova priredba ohranja vsebinsko zahtevnost prvotnega romana, vendar jo v vizualnem smislu nekoliko poenostavi. Ilustracije so natančne in prepoznavne po elegantnem slogu. Poseben poudarek ilustrator s svojimi ilustracijami namenja vzdušju, temačnemu okolju samostana in občutku skrivnostnosti ter s tem ustvari napetost skozi celotno zgodbo. Stripovska oblika tako bralcu omogoča nekoliko lažji vstop v kompleksno zgodbo izvirnega dela.

Tudi tokrat prevajalec ostaja Srečko Fišer, ki je že leta 1984 prevedel knjigo Ime rože v slovenski jezik. Prevod ostaja zvest izvirniku, hkrati pa omogoča, da strip deluje kot samostojno delo.

Koža iz bombaža

Koža iz bombaža je pripoved temnopoltega moškega, ki ga ljubezen sicer pripelje v Ljubljano, vendar pa je ta ista ljubezen premalo, da bi ga tam zadržala. Intelektualec, radijski voditelj, ki javno predvaja uporne govore marksističnega revolucionarja Thomasa Sankare, ki bere Baudelairja in nosi Levis kavbojke, je v očeh tradicionalne slovenske družine, ki se najraje postavi z bleščečo kopalnico in izbranim porcelanom, še vedno sumljiv tujec, ki ima s njihovo hčerjo neiskrene namene. Bi se bilo mogoče takšni diskriminaciji kdaj ogniti?

Ko pride čas za skupen odhod v Afriko, se poti ljubimcev ločita. Že od trenutka, ko se ideja o selitvi porodi, je jasno, da do njene uresničitve ne bo prišlo. Najlažje je verjeti, da je bil potni list ukraden, zato je to zgodba, ki jo ljubimca sprejmeta. Mogoče kdaj drugič. V naslednjem življenju torej …

Osrednja pripoved je obogatena z različnimi pripovednimi perspektivami, zgodbami o afriški politični zgodovini, verovanju v ponovno rojstvo ter erotiko, ki skozi roman pronica nežno, a vseobsegajoče.

Gabriela Babnik Ouattara (1979) je v Nemčiji rojena pisateljica, prevajalka in literarna kritičarka. Kot romanopiska je nase opozorila že ob izidu prvenca Koža iz bombaža, ki je leta 2007 prejel nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec. Njen drugi roman, Sušna doba, je leta 2013 prejel Evropsko literarno nagrado, angleški prevod pa je bil leta 2016 uvrščen na širši izbor za International Dublin Literary Award. V svojih delih odkriva (rasne) raznolikosti človeških odnosov in intime ter s svojim pisanjem ostaja ena izmed najbolj branih slovenskih avtoric 21. stoletja.

Moji prijatelji

Loiusa dan pred svojim osemnajstim rojstnim dnevom pobegne iz rejniškega doma. Njena “misija” jo vodi na dražbo umetnin, kjer si še enkrat želi od blizu ogledati sliko z naslovom Tista z morjem. Nanjo jo vežejo posebni spomini, a ne sluti, da bo najdragocenejša slika namesto v rokah nadutih bogatašev kmalu pristala v njeni lasti. Avtor slike, slavni umetnik, ki si je nadel ime C. Jat, ob naključnem srečanju z mlado uporniško umetnico doživi preblisk, da je Louisa ena izmed njih. Kdo so “oni” se postopoma razkriva skozi topline ter bridkosti poln roman o izgubi, prijateljstvu in umetnosti. Nepazljivo oko bo na sliki videlo upodobljeno le morje, pozoren opazovalec pa zazna tri podobe na pomolu, cvetlice in drobne lobanje ob podpisu. Vsak od motivov ima svoj pomen, Louisa jih odkriva med potovanjem v slikarjev rodni kraj, kamor jo spremlja njegov zvesti prijatelj Ted.

Backmanov samostojni roman je prežet z ljubeznijo do umetnosti ter slavi njeno terapevtsko moč. A ni pomembna le slika sama, najbolj nas nagovori kontekst umetnine, naj bo to naša osebna povezava z delom ali okoliščine, ki so privedle do njegove stvaritve. Tista z morjem odraža sproščeno druženje nekega poletja, ko za prijatelje vsakodnevne skrbi vsaj za nekaj časa postanejo nepomembne. Beg v domišljijo, pustolovščine, dobre (ali slabe) zamislice, prepiri in brezglavo žrtvovanje drug za drugega jim pomagajo rasti. A vsem ne bo nikoli uspelo. Avtor zapiše, da so najtrdnejša tista prijateljstva, ki jih spletemo v mladosti. Štirje mladostniki niso edini, ki so našli sorodne duše. Kljub pripadnosti različnim generacijam Louisa in Ted med iskrivimi, zbadljivimi pogovori ter nastavljanju ogledala drug drugemu razvijeta pristno prijateljstvo. Fredrik Backman, švedski pisatelj, nas opozarja na vse stiske mladostnikov, ki jih družba in družina ne podpirata pri iskanju lastnih interesov, razvijanju osebnosti ali preprosto uživanju. Namesto tega so liki v romanu vse prehitro prisiljeni odrasti in se prilagoditi zahtevam drugih. Nasprotno je umetnost tista, ki vedno potrebuje prijatelje in nam nudi varno zatočišče.

Ne boš kupil predpražnika : antologija poezije na temo stanovanjske stiske

Antologijo poezije na temo stanovanjske stiske Ne boš kupil predpražnika prežema pesimističen in sprijaznjen ton. Čeprav gre večinoma za pesnike in pesnice mlajše generacije, ni prisotnega aktivističnega ali revolucionarnega poziva.  Nasprotno – lirski subjekti so si enotni v svoji prepuščenosti sistemu, proti kateremu se več ne čutijo zmožni nastopiti. V zameno za stanovanje (oziroma sobo (oziroma sobico)), ki bi ji lahko rekli dom, so se subjekti pripravljeni odreči vsemu – glasnemu seksu, zabavam, kajenju, začinjeni kuhi, smrčanju, dihanju, sebi. Razpadajoči prostori, ki si jih začasno lastijo v zameno za vrtoglavo in oderuško najemnino, se zlivajo z notranjim doživljanjem subjektov, ki so, nezmožni se oprijeti kakršnekoli (stanovanjske) gotovosti, zapolnjeni z enkratnimi vtisi, priložnostmi in trenutki upanja, ki se vsak mesec skupaj s položnicami odpošljejo v neznano.

Pesniška zbirka je dopolnjena z uvodno besedo Hane Bujanović Kokot ter s spremno besedo Alje Pušič ter opremljena s fotografijami Maše Pirc, ki prikazujejo resnične posameznike v njihovih realnih bivanjskih situacijah.

Ženska hiša

Z devetimi zgodbami v zbirki Ženska hiša nas Avtorica Mirana Likar popelje po ozemlju literarnih likov, ki si v današnjem času prizadevajo poiskati svoje mesto v svetu in mu dati tisti pomen, ki jih bo, ali pa jih bo lahko vsaj deloma, pomiril z vsemi preteklimi dogodki in udarci neprijazne usode. Prihodnost mora vendarle prinesti nek smisel v njihova življenja. Tako se z liki znajdemo na različnih koncih sveta, kjer pa družba postaja vse bolj uniformirana, čeprav mnogokrat pomislijo, da bi jim bilo morda nekje drugje lažje ali celo boljše. Ves njihov trud prekinjajo mali, posamični dogodki, ki pa imajo velike posledice. Mileva s krajo adidask prepreči dobro zaposlitev, osirotelemu dečku vsakič pripišejo neko zlobno delo in zato ne najde stalnega rejniškega doma, svet Maarit, v katerega želi odskočiti samostojna in samska, se nevarno zaziblje s Tapiovim dejanjem, Dušanovo svobodno dihanje prepreči nov družinski član … V zadnji, naslovni zgodbi srečamo Kenana, ki se na vse kriplje trudi ohraniti znamenito zgodovinsko hišo, a ker ni branil domovine, ga vsi gledajo postrani, tako kot mu tudi očitajo, da je imel ženo Srbkinjo. Kaj pa njegova hči? Kaj je torej ona, morda pa je Švedinja? In morda bo celo prišla na obisk k očetu po tem, ko za njeno mamo in tudi zanjo samo ni bil več dovolj dober. Da bi le prišla, pa četudi se turistične poti po mestu, ki jih določajo veljaki, namenoma izogibajo njegovi hiši.

Iskanja medosebnih vezi in prostorov za lastna bivanja je v zbirki mnogo, a so tudi različni, kot so psihološko med seboj različni literarni liki. Vsak od literarnih junakov se trudi po svojih najboljših močeh. Avtorica se je poglobila v poznavanje družbenih okolij in njihovih razmer, ki vplivajo na like, prav tako nas vešče vodi skozi njihova razmišljanja. Nekatere zgodbe obogatijo tudi narečja.

Mirana Likar je slovenska pisateljica, v njenem literarnem opusu se nahaja več romanov in zbirk kratkih zgodb. Po izobrazbi je profesorica slovenščine in bibliotekarka. Svojo pisateljsko pot je pričela s pisanjem kratkih zgodb, za katere je prejela več literarnih nagrad. Je avtorica treh romanov: Babuškin kovček, Bibavica in Pripovedovalec (nominiran za  Cankarjevo priznanje in v peterici finalistov za nagrado Kresnik leta 2021).

Bližina na recept

V literarnem prvencu Helene Šuklje, Bližina na recept, je zbranih dvanajst krajših in daljših zgodb o ženskah, ki so glavne protagonistke, in njihovih odnosih do bližnjih, ljubljenih, ali pa prijateljev, znancev. Avtorica v zgodbah poveže svet umetnosti (glasbe, likovne umetnosti, arhitekture) z znanostjo, kamor naseli literarne like. Vsi ti literarni liki stopajo v medsebojne odnose bodisi v domačem, družinskem okolju ali zunaj doma, časovno pa so zgodbe postavljene v sedanji čas. Prva zgodba odstopa od drugih po liričnosti zapisa in je hkrati uvod v branje, v njej nam avtorica prikaže proces svojega literarnega ustvarjanja. Potem pa nas iz mehkobe vrže v realen svet, kjer lirika obstaja zgolj tu in tam. V tem svetu so namreč možje, žene, starši, otroci, tudi ljubimci, vsak s svojimi  hrepenenji, pa tudi tesnobo, razočaranji, strahovi. Nepredvidljivost življenj narekujejo pretekle izkušnje, ki so sicer tudi pozitivne, a večkrat so take, ki ranijo. Literarne like povezujejo medosebni odnosi, te pa zaznamujejo zbliževanja in razhajanja. Mnogokrat je tudi zmedenost tista, ki naredi soočanje z vsakdanom boleče. Kako blizu bodo torej pustili drugim? Kaj zares hočem, kaj želim? Čustva res niso zanemarljiva, določajo tudi razmerje med toplino človeškega objema in hladno uradnostjo poslovnega sveta. Zdravila na recept lahko zdravijo, še večkrat zakrijejo primarno bolezen, a brez potovanja vase, v srž zaznavanja sebe in drugih ter družbe, v kateri živimo v ustroju trenutnega sveta, ne prinesejo pomiritve.

Recepta za branje teh zgodb ni, saj nam avtorica prepušča, kako bomo brali, kaj bomo ob tem začutili, kako se na prebrano odzvali. Zagotovo pa bomo razmišljali o tem, kaj je v naših življenjih zares pomembno, komu zaupamo in koga zares poznamo. Estetsko in umirjeno pripovedovanje je sicer tudi zahtevno. Zamolčano med vrsticami je opazno, sploh, če smo pozorni bralci_ke. Knjiga zahteva čas za branje in poglobitev v teme. Ob bližini je povednost zgodb tudi v ugotavljanju, kakšni so načini bivanja literarnih likov v danih življenjih in posameznih situacijah. Nobene bližine ni, ki bi jo dobili na recept, za vsako, ki jo dopustimo, smo odgovorni sami. Podobno kot literarni liki se bomo morda sami vprašali, koliko nas ob bližini zaznamuje tudi odtujenost. V vse prehitrem in uradnem svetu se lahko odtujimo tudi sami sebi. Čas, ki ga namenimo čutenju samih sebe, je še kako pomemben.

Helena Šuklje je magistra farmacije in dela na področju razvoja zdravil. S kratkimi zgodbami se je pred prvencem že predstavila v literarnih revijah in na Radiu Ars. Večkrat se je uvrstila v ožji izbor na različnih literarnih natečajih, za nekatere je bila tudi nagrajena. Sama pravi, da bi jo bilo imenovati pisateljica pretenciozno – a Bližina na recept kaže na izvrsten dar za pisanje.