skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Kamni

Kamni, droben strip, na prvi pogled zgleda nekoliko banalno, saj s preproste ilustracije na platnici v nas strmi ne ravno vesel … kamen. Če smo iskreni, je velika večina sličic v stripu precej podobnih in skoraj iz vsake v nas strmi nekoliko zamorjen kamen. A to naj nas ne zavede. Kamni so zelo premišljen filozofski strip o življenju, ki nas opominja, naj bomo pozorni do malih stvari. Strip, ki govori o osamljenosti, o želji po nečem novem, o dolgčasu, o strahovih, o pričakovanjih in o tem, da tudi če se skoraj nikoli nič ne zgodi, nas vedno lahko preseneti –  kakec z neba. Včasih nas je strah, da bi obtičali, včasih upamo, da bo vse drugače, a se nič ne spremeni, spet drugič pa pride sprememba, ko je sploh ne pričakujemo. Neko novo doživetje, ki ga sprva ne maramo, a spoznamo, da nam je koristilo: recimo, če nas preslini polž.

Kamen ni prijazen, pogosto je zagrenjen v svoji osamljenosti, a vseeno – čuti vse. Čas teče in kamen je tam. Včasih se zaplete v pogovor z bralcem in ga nagovarja, včasih celo žali. Pogosto je neprijazen, a čutimo z njim.

Minimalističen strip nas uči pozornosti, saj je na nekaterih sličicah pomemben detajl, kam so usmerjene kamnove drobne oči, dve majhni pikici. Pomanjkanje pozornosti na detajle in osamljenost sta gotovo dve veliki problematiki sodobnega časa in strip Kamni zadane bistvo. V času, ko štejemo sekunde ali celo stotinke sekunde, saj so minute premalo natančne, nas poziva, da se ustavimo, pogledamo okoli sebe in vidimo podrobnosti. Če se zberemo, bomo doživeli marsikaj, kar bi sicer šlo mimo nas. Spodbuja nas k zbranosti in stoičnosti: na večino dogajanja nimamo zares vpliva in tudi to je v redu.

Kamni so tako odličen strip za slab dan, saj že z vedro svetlo modro barvo, še bolj pa s toplino in humorjem sporoča: takšno je življenje, ampak hej, ni vse slabo! Včasih je veliko že samo biti tu. Zares biti tu.

Anatomija želje

Rozalija je izjemno bistro in sočutno dekle iz revne kmečke družine. Od nekdaj je čutila močen vzgib, da mora pomagati živalim in ljudem, da se bodo počutili bolje. Zaradi psihičnega in fizičnega nasilja, ki ga nad njo izvaja stari Grčar pobegne od doma v Ljubljano. Tam se jo usmilijo v uršulinskem samostanu. Sestre jo šolajo in  ji priskrbijo tudi službo pomočnice doktorja Hafnerja. Vzporedno z njeno zgodbo, se razpleta tudi zgodba njene prave družine, po rojstvu je bila namreč dana v varstvo nasilnega Grčarja in njegove mile žene Antonije.

S pomočjo sestre Emerike se 1810 udeleži avdience pri francoskem maršalu Marmontu in ga prosi, da bi lahko obiskovala medicinski oddelek ecole centrale, petletni študij medicinske in kirurške smeri.

Rozalija odrašča, spozna prve občutke ljubezni, se pridno uči in raziskuje v svojem malem improviziranem laboratoriju. Ob tem  dela še  kot perica in pomaga več pacientom, a jo realnost predsodkov in sveta, v katerem živi pripelje do krute usode.

Voz

Pesniška zbirka Voz poljskega pesnika, glasbenika in aktivista Grzegorza Kwiatkowskega je pretresljivo literarno pričevanje o holokavstu, antisemitizmu in posledicah zgodovinskega nasilja. Avtor v njej nadaljuje raziskovanje kolektivnega spomina, ki ga slovenski bralci poznajo že iz njegovih zbirk Žetev in Brez orkestra.

Zbirka temelji na resničnih pričevanjih preživelih, očividcev in drugih udeležencev zgodovinskih dogodkov (pesmi so naslovljene z njihovimi imeni in priimki), zbranih v arhivu Fortunoff Video Archive for Holocaust Testimonies na Univerzi Yale. Iz drobcev spominov, osebnih izpovedi in glasov ljudi, zaznamovanih z nasiljem, se sestavlja večplastna pripoved o svetu, ki je postopoma zdrsnil v sovraštvo, izključevanje in uničenje.

Kwiatkowski se odpoveduje velikim razlagam in literarnemu olepševanju. Njegova poezija je zadržana, fragmentarna in skoraj dokumentarna. Prav v tej navidezni preprostosti se skriva njena izjemna moč: pričevanja spregovorijo neposredno, brez olepšav in varne časovne distance. Pred bralcem se razkrivajo mehanizmi družbenega izključevanja ter srhljiva banalnost nasilja, ki se lahko razraste v vsakdanjem življenju.

Voz je knjiga o ljudeh, katerih glasovi ne smejo utihniti, in o zgodovini, ki je ne smemo pozabiti. Poezija postane prostor spominjanja, poslušanja in etične odgovornosti, obenem pa opozorilo, da sovraštvo in razčlovečenje niso zgolj stvar preteklosti. Gre za pretresljivo in aktualno branje, ki odpira vprašanja človekovega dostojanstva, kolektivne krivde in odgovornosti do zgodovinskega spomina.

Grzegorz Kwiatkowski (1984) je poljski pesnik, esejist, glasbenik in družbeni aktivist. V svojem literarnem ustvarjanju se posveča predvsem zgodovinskemu spominu, etiki, nasilju in človeški odgovornosti. Je avtor več pesniških zbirk, ki so prevedene v številne jezike in izhajajo tudi v tujini. Je član poljske psihedelične rock skupine Trupa Trupa ter član ameriškega združenja PEN America in evropske literarne platforme Versopolis. V letih 2025 in 2026 deluje kot umetnik v rezidenci na Univerzi Yale, kjer sodeluje tudi z arhivom pričevanj o holokavstu Fortunoff. Njegovo literarno in esejistično delo odmeva tudi v mednarodnem prostoru, med drugim v časopisih The Guardian in The New York Times.

Maske

Maske (1958) pisateljice Fumiko Enchi veljajo za eno od temeljnih del japonske povojne literature, ki z uporabo motivov iz japonske folklore in parapsihologije (veliko poudarka je predvsem na šamanizmu in duhovih, ki lahko obsedejo človeka) bralca seznanijo z univerzalnimi temami človeške identitete, seksualnosti, spiritualizma in zapletenih odnosov med moškimi in ženskami v strogi patriarhalni družbi. Zgodba, postavljena v 50. leta minulega stoletja, sledi štirim likom, dvema ženskama in dvema moškima; Mieko in Jasuko sta tašča in snaha, sostanovalki (morebiti celo intimni partnerki, vendar to v romanu ni izrecno povedano ali prikazano), ki si prizadevata, da bi zaključili raziskovalno delo Miekinega pokojnega moža Akia, ki se je ukvarjal s temo obsedenosti z zlimi duhovi. Jasuko ima obenem zapleteno razmerje z dvema moškima, in sicer s poročenim Ibukijem in Mikamejem, ki je sicer ne privlači, vendar v njem vseeno vidi idealnega kandidata za poroko. Roman s skrivnostno in večplastno pripovedjo ustvarja kolaž asociacij in namigov na japonsko gledališko in literarno umetnost, bralcu pa posreduje sporočilo o položaju moških in žensk v družbi, ki ima še vedno globoko vkoreninjene predstave o vlogah spolov v patriarhalnem sistemu.

Pesem o treh svetovih

Vladimir Pištalo (1960), prepoznavno ime sodobne srbske književnosti, je z romanom Pesem o treh svetovih ustvaril lirično kulturno-zgodovinsko fresko, upodobljeno na usodi (izmišljene) plemkinje Ozane Bolica, ki so jo na začetku 18. stoletja gusarji ugrabili še kot mlado dekle in jo kot sužnjo prodali v Tunisu, od koder jo je pot dalje vodila v Združene države Amerike in od tam preko Londona in Benetk nazaj v rodni črnogorski Perast. Pred bralcem vznikajo trije svetovi, kulturno in politično med seboj povsem različni, ki jih avtor podaja povsem suvereno, na opisanih preizkušnjah Ozane Bolica pa z vrhunsko pesniško senzibilnostjo izriše portret ženske, katere izvor in resnica nikomur nič ne pomenita, kaj šele, da bi kdorkoli slišal in upošteval njen glas. Obsojena na suženjstvo in izgnanstvo se trudi predvsem preživeti, kot žensko, ki v sebi kljub vsemu še vedno ostaja vedoželjna in čutna, pa jo vodijo tudi čustva, ob katerih se včasih sprašuje, ali ne izdaja z njimi celo same sebe. Na svojem potovanju spoznava nove religije in bogove, nove ljudi in njihove običaje, ob vsem tem pa se trudi v slabih dneh prepoznavati vsaj drobne dobre trenutke. Je kot nekakšen ženski lik Odiseja, ki ga je avtor upodobil kot spomenik vsem ženskam, brisanim iz zgodovine, predvsem pa Peraščankam tistega obdobja. Romanu bi lahko pridali oznake kot so avanturistični, zgodovinski, psihološki, ljubezenski, pustolovski, eksistencialni in antikolonialni, a bolj od vsega tega je predvsem saga o vrženosti v obstoj, o univerzalnosti in posamičnosti, o svetu, o Boki Kotorski, o norosti, o imperijih, o divjakih, o gospodarjih in učiteljih. Tragičen in ganljiv zgodovinski spev, valujoč na zamahih prečudovito poetičnega jezika, nekateri kritiki uvrščajo v sam vrh sodobne svetovne književnosti. Avtor je zanj prejel pomembne nagrade: Ninovo nagrado (2023), nagrado Beskrajni plavi krug (2023) za najboljši roman napisan in objavljen v srbskem jeziku in nagrado „Dr. Špiro Matijević“ (2024) za najboljše literarno delo preteklega leta. Po izobrazbi je Vladimir Pištalo sicer pravnik, med letoma 1993 in 2020 je v Združenih državah Amerike predaval zgodovino, po vrnitvi domov pa je zasedel mesto direktorja Narodne knjižnice Srbije. Kot pisatelj se je uveljavil predvsem s poetiziranimi biografijami resničnih ali izmišljenih osebnosti, med katerimi je najbolj znana Tesla, portret med maskami, fenomenalno bralno izkušnjo pa doživimo tudi ob prebiranju romana Pesem o treh svetovih, ob čemer gre zahvala Đurđi Strosoglavec za odličen prevod izvirnika v slovenski jezik.

Dnevi

Taha Husein (1889–1973) se uvršča med vodilne intelektualce svojega časa, kot pisatelj pa se je uveljavil tudi kot eden vidnejših predstavnikov egiptovskega modernizma. Napisal je več kot šestdeset različnih del, poleg romanov, kratkih zgodb in esejev tudi kritične in zgodovinske študije. Njegovo najbolj prepoznavno delo so Dnevi, avtobiografski roman, v katerem popisuje svoje otroško in študentsko življenje. Ker je besedilo tesno vpeto v družbeno, politično in kulturno dogajanje tedanjega Egipta, se pričevanje obenem bere tudi kot dokument takratnega življenja in razmer.

Njegova avtobiografija je v arabski književnosti prelomna že v samem žanru. Avtobiografski elementi so se v tamkajšnji literarni tradiciji sicer tu in tam že pojavljali, a v drugačni vlogi, predvsem kot utrjevanje avtoritete ali zagovarjanje določenih idej. Husein pa je vzpostavil individualni jaz in kronološko pripoved oblikoval kot osebno izkušnjo, kar je bilo takrat v njihovi pisavi nekaj povsem novega. Zanimivo pri tem je, da glavni junak ostaja večinoma neimenovan, pisatelj ga imenuje le naš prijatelj, fant ali mladenič.

Rodil se je na podeželju Zgornjega Egipta v družini nižjega srednjega sloja kot sedmi od trinajstih otrok. Ko je pri dveh letih zbolel za vnetjem oči, je zaradi zanemarjanja in neprimerne zdravstvene oskrbe za vselej utrpel vidno slepoto, kar ga je močno osebnostno zaznamovalo. Počutil se je odrinjenega od ostalih, obenem pa je v njem bíla močna volja po znanju, kajti le s tem je lahko upal na vsaj približno enakovreden položaj med ostalimi. Ker si ni mogel pomagati z očmi, je vse stavil na svoj spomin, vedno pa je bil odvisen tudi od svojih spremljevalcev na poti in tistih, ki so mu bili študijsko snov pripravljeni brati. Prepreke, zlasti tiste, ki so se mu pojavljale po robu na študiju v Franciji, je premagoval z nepredstavljivo močjo volje in vztrajnosti, to pa ga je, občasnim občutkom obupa in malodušja navkljub, oblikovalo v močno osebnost z izdelanim mnenjem in vizijo.

Fantova (avtorjeva) slepota ni vplivala le na njegovo zunanje spoznavanje sveta, pomembno se je odslikavala tudi v njegovem notranjem doživljanju in upovedovanju življenja. Zavrnitev družbene vloge, ki mu jo takratna družba dodeljuje kot nekomu, ki ne vidi, se tako izkaže kot ena osrednjih sidrišč upora proti tradiciji. V prvem delu avtobiografije Husein obravnava junakovo življenje do njegovega trinajstega leta starosti, ko se odpravi študirat na Al Azhar, ter v tem obdobju zavedanje njegove hibe in možnih družbenih posledic. V drugem delu ga spremljamo na študiju v Kairu in spoznavamo ovire, s katerimi se sooča zaradi slepote, medtem ko se v tretjem delu konflikti, povezani z njegovim hendikepom, že deloma razrešijo, predvsem na račun francoske prijateljice, s katero se tudi poroči.

Med branjem naletimo na številna imena arabske kulture in zgodovine, kar občasno deluje kar malce enciklopedično, spoznamo pa tudi, kako močno je na Huseina (in tudi ostale predstavnike njegove generacije) delovalo srečanje z evropsko književnostjo in filozofijo. Kombinacija tega stika in njihovega ponovnega poglobljenega in kritičnega oziranja v arabsko literarno dediščino je vodila v diskurz, razpet konservatizmom in prenovo celotnega državnega sistema.

Preizpraševanje tradicije in izzivanje avtoritete se v Dnevih najjasneje izrisujejo med junakovim izobraževanjem na Al Azharju, takrat eni najprestižnejših islamskih institucij, ko spoznava zastarelost učenja na pamet na račun kritičnega mišljenja študentov. Sicer pa je Husein trenje idej izpraševal v mnogih svojih delih, tako kritičnih kot literarnih, in bil zaradi tega nemalokrat celo v nemilosti. Kljub temu mu je uspelo tudi politično, predvsem kot šolskemu ministru, ko je uveljavil številne prelomne izobraževalne reforme, prepričan, da je izobrazba najboljše, s čimer se lahko borijo proti družbenim težavam. Ne glede na številne kontroverzne ideje je užival spoštovanje tako doma kot na tujem, kar enaindvajsetkrat pa so ga (neuspešno) nominirali tudi za Nobelovo nagrado za književnost.

V Dnevih, edinem v slovenščino prevedenem avtorjevem delu, osupnemo predvsem nad intelektualno širino Tahe Huseina ter spoznamo čas, v katerem se je Egipt preobražal iz tradicije v modernost.

Vse silno, popolnoma brez mej : izbor avtobiografske kratke proze

V letu, posvečenem Zofki Kveder, je izšel izbor njene avtobiografske proze z naslovom Vse silno, popolnoma brez mej. Besedila, ki jih je zbrala in uredila Katja Mihurko, so bila povečini prvotno objavljena v časopisju (Ljubljanski zvon, Domači prijatelj, Slovenski narod, Slovenka, Slovan, Jutro). Zofka Kveder je bila večjezična avtorica, pisala je tudi v nemščini in hrvaščini, zato v knjigi lahko preberemo tudi besedilo z naslovom Moja birma, ki je bilo prvotno objavljeno v nemščini v prilogi Frauenzeitung.

Skupna točka (i)zbranih besedil je njihova avtobiografskost, kar pomeni, da nimajo “zgolj” literarne vrednosti, temveč osvetljujejo tudi avtoričino življenje in delo, in sicer v različnih obdobjih. V njih izvemo marsikaj o njenem otroštvu in mladosti, o težkih družinskih razmerah ter o njeni veliki želji, da bi odšla v svet. Zelo zanimivi so zapisi o njenih pisateljskih začetkih, uredniškem in mentorskem delu, o njenem prijateljstvu s češko prevajalko Zdenko Háskovo, pa tudi podrobnosti iz zasebnega življenja – njenih dveh zakonih ter njenih treh hčerkah.

Zofka Kveder v osemnajstih besedilih tematizira zanjo značilna vprašanja, kot so socialna neenakost, položaj žensk, odnos med spoloma, materinstvo, starševstvo … Piše tudi o tem, kako je živeti od pisanja – bila je prva slovenska profesionalna pisateljica, ki se je preživljala s pisanjem, prevajanjem in uredniškim delom. Zbirka Vse silno, popolnoma brez mej, ki jo zaokroža spremna beseda Katje Mihurko, je posebej privlačna zato, ker vključuje besedila, ki doslej niso izšla v knjižni obliki. Predvsem pa lahko služi kot spodbuda, da po branju posežemo še po katerem drugem pisateljičinem delu.

Vse ženske so alieni

Delo Vse ženske so alieni francoske pisateljice Olivie Rosenthal se lahko bere kot zbirka treh eksistencialističnih esejev ter analiza filma hkrati, ki premišljuje vlogo in pomen ženskega telesa v filmu in družbi, vprašanje ljubezni in hrepenenja, primarne in sekundarne družine, spolne opredelitve in verske pripadnosti. Tri zgodbe, ki se berejo kot en sam skupen tok misli gledalke/pripovedovalke, težko opredelimo znotraj enega žanra. V prvotni obliki so pričujoče zgodbe bile napisane za gledališki oder. Kasneje jih je avtorica predelala v knjižno obliko.

V zgodbah avtorica obravnava štiri filme: prve štiri filme franšize Alien, Ptiče režiserja Alfreda Hitchcocka ter dve Disneyevi klasiki, Bambi in Knjigo o džungli. Gledalka/pripovedovalka je za Olivio Rosenthal intelektualna ženska zgodnjih srednjih let, ki ji filmi Alien 1, 2, 3 in 4 služijo kot učna ura o močnem ženskem telesu in usodi takšnih teles, ki jih družba označi za neprimerno močne. Film Ptiči ji vzbuja hrepenečo nostalgijo, občutek ponovnega gledanja nečesa, kar že poznamo, a je kljub temu še vedno strašno in neznano. Bambi je gledalkina najzgodnejša travma, ki ji pokaže, da svet brez matere še vedno stoji in bo stal. Knjiga o džungli pa ji poraja vprašanja o telesnosti in identiteti s svojim (in tujim) telesom. Med ponovnim gledanjem teh filmov se sprašuje, kaj je pravzaprav družina, čemu vse lahko pripadamo, kakšna je vloga staršev in kako sebe uresničiti, če starši in z njimi naše kulturno izročilo niso prisotni.

Vsem zgodbam je skupno vprašanje spomina in »drugega«. Koliko se zares česa spomnimo? Kako smo lahko potem prepričani vase, v to kar smo, v naše vrednote in poglede na svet, če nas spomin vara že pri trivialnih trenutkih? Kako gledati na drugega? Je to nekaj tujega, odklonskega, nevarnega? Se moramo proti drugemu boriti, ali ga lahko sprejmemo? Bolj ko v teh treh zgodbah beremo o filmih, bolj se nam razodeva gledalka in skozi analizo njenega jaza spoznavamo tudi sami sebe.

Vsestranska umetnica Olivia Rosenthal je pisateljica, predavateljica kreativnega pisanja, deluje na področju gledališča in režije, izdeluje tudi plakate in freske. V odličnem slovenskem prevodu je zbirka treh zgodb Vse ženske so alieni  zelo energično besedilo. Tempo pripovedovanja spominja na glasen monolog, kar ni daleč od avtoričinega procesa pisanja. Kot izvemo v spremni besedi, avtorica svoja besedila ustvarja naglas.

Skrivnost Kokošjega dvorca

V romanu se prepletata dve zgodbi, ena iz leta 1929, druga iz sodobnega časa, iz 2019. Dogajata se v Velenju, v Šaleški dolini. Lokacijsko sicer v neposredni bližini, loči ju le čas. V obeh primerih gre za umor mlade lepe ženske, na prvi pogled iz ljubezenskih razlogov. Mlada šivilja Veronika Krebs, ki je v službi na dvorcu Stein, se zaljubi v vrtnarja Dolfa Plaznika. Z njim zanosi in sama pri sebi dela načrte, da bo z izbrancem zbežala v skupno samostojno življenje. Neke noči jo v eni od kokošjih barak ob vili najdejo mrtvo, prvi osumljenec je Dolfe, ki prav takrat izgine neznano kam. Umora mladenke nikoli ne razrešijo. Devetdeset let kasneje se v knjižnici, streljaj od Vile Herberstein, zgodi umor. V arhivu knjižnice Velenje najdejo truplo mlade knjižničarke Alenke Turk, ki v roki stiska knjižico o nekdanji kokošji farmi. Alenka je imela ljubezensko afero z Ljubom Koširjem, poročenim in očetom enega otroka. Vse od ločitve pa jo je ustrahoval in se ji obenem želel ponovno približati bivši mož Bojan Cigoj iz Kopra. Glavnih osumljencev si ni težko zamisliti. Pa sta to res osebi, na kateri kažejo vse znane informacije? In zakaj se zgodbi izmenjujeta? Imata morda skupne korenine? Na prvi pogled nepovezani zgodbi se z vsako stranjo bolj prepletata in usodno povezujeta …

PS: Dolgoletni direktor naše Knjižnice Velenje, Vlado Vrbič, se je lotil kriminalke, ki jo je umestil v okolje, ki ga dobro pozna. Tako plastično je opisal prostor dogajanja, da domišljiji ne dopusti niti malo svobode, sploh, če prostore poznaš. In umor iz 2019 se zgodi v skladišču knjižnice. In umorjenka je ena iz pisarne, v kateri delam tudi spodaj podpisana. Si lahko mislite, da v arhiv nikoli več ne bom stopila sama?

Srhljivke

Pisatelj, prevajalec in scenarist Dušan Čater (1968) v zbirki Srhljivke predstavi šest zgodb, v katerih se združujejo srh, humor, absurd in navidezna vsakdanjost, ki lahko hitro seže onkraj verjetnega in razumnega. Uvodna Klincman se vrti okoli skrivnostnega naslovnega potepuškega mačka z enim očesom, ki razburka vsakdan navidez urejenega para Makija in Lene. Nobena konstantna ni dobra je nenavadna in duhovita zgodba o tem, kako skorajšnja smrt na stolu frizerskega salona povzroči bizaren učinek metulja. V Iskrah spremljamo moškega, ki zagreši grozovit zločin, spomini na nenavadno preteklost njegove družine pa postopoma izlušči razloge za izvedbo tako skrajnega dejanja. Svinja je skrivnostna pripoved o srečanju med moškim in žensko na avtobusu, ki se začne spreminjati v namerno nedorečeno in dvoumno štorijo o obsedenosti, iskanju samega sebe in samoti. V pretresljivem Vodnjaku se notranji svet glavnih junakov, ki se soočata s tragično izgubo otroka, začne drobiti v mrzel led in snežinke. Zaključna zgodba Božji dar pa se dotika blagoslova kot tudi prekletstva čarovnije sodobnega časa; umetne inteligence, ki te skuša naučiti, kako postati pisatelj, pa četudi se izkaže, da je njena pamet strašljivo precenjena.

Srhljivke je zbirka zgodb, ki niso namenjene zgolj ježenju kože; Čater z domiselno metaforiko, privlačno skrivnostnostjo, unikatno atmosfero, kjer realizem ne more obstajati pred nadnaravnega (ali obratno) in nikoli zatikajočim se pripovednim tokom ustvari nepozabno bralsko izkušnjo.