skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

In druge zgodbe

Nova v slovenščino prevedena knjiga bookerjevega nagrajenca  in letošnjega dobitnika nagrade Vilenica Georgija Gospodinova vsebuje enaindvajset zgodb, avtorjev predgovor in bogato spremno besedo prevajalca Boruta Omerzela.

Gospodinov pogosto odkrito briše meje med literaturo in resničnostjo, je zagovornik čim bolj pristnega srečanja med avtorjem in bralcem, zato bralca pogosto nagovarja, vabi v besedilo. V veliko zgodbah ubeseduje zanimive dogodke iz lastnega življenja, izjave v predgovoru k zgodbam položi v usta svojih literarnih oseb (ali si jih od njih prisvoji). Tudi v zbirki kratkih zgodb lahko prepoznamo Gospodinove izstopajoče lastnosti: izhodiščna podobnost (analogija) iz vsakdanjega konkretnega sveta preraste v alegorijo abstraktnih uvidov (npr. v zgodbi Prvi koraki), človekova identiteta se zlahka razcepi oziroma pomnoži (npr. Človek z mnogimi imeni), zaznave sveta so posebne (npr. poudarjanje ali izguba sluha, vida, okusa …), dojemanje časa pogosto ni linearno, lokalne geografske posebnosti razkrivajo širše zgodovinske in sociološke zakonitosti. Mnoge zgodbe so zgrajene tako, da ubeseditev konkretnega utrinka iz življenja posameznika avtor povzdigne na uvid nekega bolj splošno veljavnega principa delovanja človeške duše ali nauk oziroma presenetljivo lucidno spoznanje. Tudi na dogajanja v lokalnem okolju avtor pogleda z bolj oddaljene, svetovljanske ali časovno odmaknjene perspektive, pri čemer pogosto ti drobni, navidezno lokalno pogojeni dogodki zasijejo v drugačni luči. Rdeča nit knjige so odlomki o odnosu do pisanja, branja, knjig, kjer tudi tokrat zažari Gospodinovo prepričanje o žlahtnosti literature, zapisane in pripovedovane besede, ki svet tolaži, ohranja in ga popravlja. Poglavje zase je Gaustin, ki je stalnica številnih Gospodinovih del, avtorjev alter-ego in večkrat tudi ključ do boljšega razumevanja besedil. V zadnji zgodbi (Gaustin), Gospodinov razkrije, da je Gaustin tokrat spoj imen Garibaldi (torej zgodovine in revolucije) in Avguštin (torej filozofije s filozofom, pisateljem in učiteljem).

Če je za Gospodinova in njegove literarne osebe dovolj že samo proces pripovedovanja (Neka druga zgodba), lahko tudi bralci beremo tako, da zgolj uživamo v procesu samega branja in se prepustimo, da nas tok pripovedi odnese v odlične domislice, kjer odpovesta logika časa in prostora ter enoznačne človekove identitete, dovolimo, da nas veter Gospodinova (ki pravi, da v prozo pogosto pretihotapi poezijo, kar se v besedilu začuti tudi tokrat) vrtinči skozi besedilo kot liste v vetru. Lahko sledimo avtorjevemu vstopanju in izstopanju iz literarnih oseb in se zabavamo ob njegovih interpretacijah razmerja avtor-besedilo-bralec. Seveda nas ob tem razveseljujejo tudi  “legendarni dogodki” iz prepričljivo konkretnega sveta, ki jih Gospodinov bralcu posreduje z navidezno lahkotnostjo, kajti vsaka zgodba si zasluži, da je pripovedovana in slišana (str. 6). Zgodbe v zbirki so vredne večkratnega branja ali potapljanja v tekst na različnih globinah, pri katerem bomo pod zabavno ali presunljivo vsebino površja lahko uživali tudi v neologizmih (npr. uhoples), medbesedilnih glasovih drugih avtorjev, kalejdoskopskih metamorfozah istih delcev človeške identitete, parafraziranju stoletja starih rekel, uvodnih citatih v zgodbe in številnih drugih gospodinovskih domislicah.
K prijetnemu branju prispevajo tudi do bralca zelo pozorne prevajalčeve opombe z izčrpnimi pojasnili vsega, kar bi utegnilo bralca prikrajšati za celostno dojemanje prevoda: pojasnjeni so vsi Gospodinovi sklici na avtorjevo izvorno okolje (Bolgarija), bolgarsko književnost, jezikovne posebnosti … Bogata in poglobljena spremna beseda med drugim osvetli Gospodinovo akademsko kariero, njegov literarni razvoj, umestitev njegovega dela v bolgarsko in sodobno evropsko književnost, poglobi se v posamezna avtorjeva dela in njegov idejni svet.

Dvor zmrzali in zvezdnega sija

Po čustveno napetem zaključku tretjega dela serije Dvor trnja in vrtnic se avtorica Sarah J. Maas v romanu Dvor zmrzali in zvezdnega sija vrača v svet Prythiana z bolj umirjeno, introspektivno pripovedjo. Tokrat ne gre za klasično nadaljevanje, temveč za most med staro trilogijo in novim ciklom, ki prinaša občutek zaključka, a hkrati napoveduje nove začetke.
Zgodba se odvija nekaj mesecev po vojni, ki je spremenila življenje vseh vilinskih dvorov. Feyre, Rhysand in njuni prijatelji poskušajo obnoviti svoje domove in odnose, hkrati pa se soočajo z notranjimi ranami, ki so ostale po vojni. Avtorica tokrat zgodbo pripoveduje skozi več perspektiv, kar omogoča globlji vpogled v različne like in njihova čustva.
V primerjavi s prejšnjimi deli je tempo počasnejši, bolj osredotočen na čustveno dinamiko kot na akcijo fantazijskega dogajanja. Pisateljica zajame toplino prazničnega časa, melanholijo okrevanja in drobne trenutke upanja, ki dajejo občutek domačnosti. Dvor zmrzali in zvezdnega sija je kot dih po nevihti – nežnejši, mehkejši, a še vedno prežet z značilno avtoričino mešanico magije in romantike.
Vloga tega romana je kot neko prehodno poglavje, ki prinaša čustveni zaključek za Feyre in Rhysanda ter obenem nakazuje nove smeri, ki jih avtorica raziskuje v naslednji knjigi.

Letoviščarji

Zdaj že odrasel protagonist Filip Martin v pismu svojima otrokoma popisuje svoje spomine na najstništvo. Vrne se v čas, v tisto poletje 1939, ko se je prvič zaljubil. Časopisi so že pisali o Hitlerju in nemiru na stari celini. Kot mnogo poletji prej, so tri družine, vse z otroki in podobnim družbenim statusom, preživljale poletne počitnice v obmorskem letovišču Linley Bottom, imenovan tudi Zaliv tihotapcev. Idilično počitnikovanje ima tokrat primes rahle in komaj zaznavne note nostalgije na zgodnejše otroštvo in pridih negotove prihodnosti. Skoraj 17 letni Filip čuti, da časi, ki jih je doživljal do zdaj, počasi minevajo. S Silvijo, Pavlo, Rodneyem, Bernardom in Alison preživljajo dneve na plaži, ob tabornem ognju pri pečenju klobasic, pohajkovanju, igranju, plavanju, jadranju, branju in druženju. Filip na enem od sprehodov naleti na zapuščeno hišico na pečini in tam sreča dekle Ano. Tekom dni se spoprijateljita in mladostniško zaljubita. Tudi Silvija spozna ribiškega mladeniča Harolda, s katerim preživlja poletno romanco. Staše zavajata, da sta par pravzaprav onadva, kajti to bi bilo v njihovih očeh sprejemljivo in primerno. Vsi štirje pa se zavedajo, da se bo ob koncu poletja vse to končalo in marsikaj spremenilo.

Topel mladinski roman s pustolovskim in ljubezenskim pridihom ter svojevrstnim čarom obalne ribiške vasice.

Nespečne noči

Knjiga Nespečne noči ameriške pisateljice Elizabeth Hardwick je njen zadnji roman izdan leta 1979 in njeno prvo delo prevedeno v slovenski jezik. Naslov knjige se zlije z vsebinskim slogom besedila, saj pripovedovalkine misli sledijo toku  premišljevanj, ki se nam utrnejo v nočeh brez spanca. Tako nam avtorica na svojevrsten način odstira drobce svojega življenja, od otroštva v številčni družini v Kentuckyju, do kasnejših spominov na življenja v New Yorku, Bostonu, Mainu in Amsterdamu, z okruški spomina kot jih vidi zdaj in s prepleti razmišljanj o ljubimcih, znancih, sosedih, prijateljih ter o sorodnikih, njihovih tegobah in stiskah, pa tudi o različnih opažanjih okoli nje. Odpira različna vprašanja o odnosih in družbenih vlogah, svojega nekdanjega moža, pesnika Roberta Lowella, pa zamolči, tako samo v namigih izluščimo njegovo prisotnost. Čustveno poglobljeno sliko podaja v izbranem jeziku, spretno, elegantno, dostojanstveno, lepo, s pravo mero humorja in samoironije.

Elizabeth Hardwick je bila priznana literarna kritičarka in pisateljica esejev, napisala je tudi tri romane, med njimi izstopa prav roman Nespečne noči, kratka, neobičajna knjiga, ki s svojim izmojstrenim slogom in neprizanesljivostjo spretno zamejuje resničnost z ustvarjalno svobodo misli pisateljice in bralca posrka v tok razmišljanj o odnosih in vlogah okoli nas.

Bele sledi : kriminalni roman

Emelie Schepp (1979) je nagrajena švedska pisateljica kriminalk. Kriminalka Bele sledi je druga iz serije z glavno junakinjo, tožilko Jano Berzelius. Prva ima naslov Zaznamovani za vse življenje. Pisateljica spretno in nadvse privlačno prikaže protagoniste ne le med opravljanjem svojega poklica, temveč tudi v vsakodnevnih težavah. Istočasno nam brez olepševanja daje misliti, v kakšni družbi živimo.

 

Kriminalistična inšpektorja Henrika Levina in Mio Bolander pokličejo na železniško postajo, saj na stranišču najdejo mrtvo tajsko dekle. Pretreseni sprevodnik policistom pove, da dekle ni bilo samo. Toda njena sopotnica pred prihodom policije pobegne.

Ekipa kriminalistov kmalu ugotovi, da so priča primeru tihotapljenja drog, kjer kraljuje vodja švedske trgovine z mamili. Ta brezsrčno izkorišča begunske otroke in mladino kot paketne mule.

Javni tožilki Jani Berzelius postaja jasno, da bo vse težje ohranjala pretresljive skrivnosti svojega otroštva. Tako, kot se primer zapleta, je vanj vse bolj vpletena ona ter njena družina. Ji bo uspelo rešiti primer in hkrati obdržati svojo skrivnost?

Vojna

Priljubljeni hrvaški kolumnist, pesnik ter pisec kratkih zgodb in romanom Miljenko Jergović (1966), ki je širši javnosti najbolj poznan po kultnem romanu Sarajevski Marlboro in njenem duhovnem nadaljevanju Trojica za kartal, se v zbirki kratke proze Vojna znova vrača v oblegano Sarajevo na vrelišču krvavih balkanskih vojn. Jergović v svojem značilnem slogu, ki združuje poetiko in grobi realizem, oblikuje unikatno kroniko mesta, ki se preko kratkih vinjet posveča ne zgolj vojnemu dogajanju, ampak predvsem navdihujočim pripovedim ljudi z mestnih ulic. Od urarjev, ki se jim med vojno ustavi čas, planincev, novinarjev, ki ne uspejo spraviti videne groze v smiselne besede, mater, ki v sebi tlačijo sovraštvo do morilcev njihovih sinov, kardiologov, tovornjakarjev, menihov, duševnih bolnikov pa vse do umetnikov. In četudi vsaka zgodba v zbirki stoji zase, ob koncu tvori enako pretresljiv kot tudi ganljiv portret časa, ki bi ga mnogi radi pozabili, vendar je naša dolžnost, da ga ne.

Kako pokopati mamo, ki je še živa? : roman

Veliko je uspešnih in zelo branih priročnikov o odnosih s starši, o medgeneracijskih družinskih travmah, ki lahko uničujejo generacije in generacije odnosov. Kako pokopati mamo, ki je živa, nam to tematiko predstavlja skozi avtobiografsko zgodbo. Ta se začne s tem, ko avtorica sama pri sebi opazi, da hčerki ne zmore nuditi topline in ljubezni, kot bi jo želela. To jo zaboli, saj noče ponavljati uničujočih vzorcev, ki jih pozna iz odnosa s svojo mamo, zato se odloči poiskati psihoterapevtsko pomoč. Struktura romana je tako sestavljena iz terapevtskih pogovorov, digresij v otroštvo ter razmislekov o poteku terapevtskega procesa. Čeprav je splošna percepcija, da bo s terapijo življenje šlo na bolje, se, vsaj sprva, zgodi v resnici vse prej kot to – gre za naporen proces, pri katerem se odpirajo duševne bolečine, rane, ki se najprej razbohotijo in razbolijo, preden jih je moč zaceliti. Tako avtorica v knjigi odstira delčke svojega otroštva in škodljivih vzorcev, ki jih je prevzela iz odnosa s svojo mamo. Težko je ponotranjiti, da je lahko odnos, ki je sicer tako brezpogojen, poln nežnosti, topline in prepojen z ljubeznijo, hkrati tudi tako zastrupljajoč. Proces, skozi katerega se avtorica osvobaja navezanosti na mamo in postavlja svoje zdrave temelje, je boleč in poln žalosti, na kar nas napelje že sam udarni naslov romana. To je zgodba o žalovanju. Za odnosom, ki ga ni mogoče več pokrpati. Je simbolično, obredno dejanje, rezultat katerega je tudi pomiritev s seboj.

Roman odlično predstavi terapevtski proces in bo gotovo v oporo vsem, ki so se kdaj koli podali skozenj. In tudi tistim, ki stojijo osebam v terapevtskem ob strani ter včasih težko razumejo, kaj se z njimi dogaja. Izpostavlja tudi temo razdirajočih posledic alkoholizma, ki povzroča trpljenje več generacij znotraj družine in  jo nazadnje tudi razkolje, pahne v situacijo, ki ni več rešljiva, ne glede na vsa mogoča prizadevanja. Nenazadnje pa je to zgodba o soočanju s samim sabo, o zavestni odločitvi za plodno, zdravo življenje in odnose. Je zgodba o pogumu, ki pomaga prebroditi še tako gosto bolečino in priti ven boljši, bolj svoj in postavljen človek.

Dežela strtih duš

Sanje zaljubljenega dekleta po imenu Beth se po čudovitem, brezskrbnem poletju kruto končajo. Njena prva ljubezen mladi Gabriel podleže načrtom in vplivu svoje oblastne matere, katera uspešno loči zaljubljeni par ter doseže, da Gabriel nikoli ne izve za rojstvo svojega sina. Življenje ubira svoje poti, in tako si Beth ustvari življenje s Frankom na njegovi kmetiji. Angleško podeželje, delo v naravi in z živalmi ji nudi veliko užitkov in zadovoljstva, medtem ko Frank skupaj z bratom Jimmyjem in njunim sinom Bobbyem uspešno vodi kmetijo, vse dokler se ne zgodi tragična nesreča. Vse se spremeni, obžalovanja, obsojanja, žalost so del vsakdana. Odnosi so skrhani in na preizkušnji, še posebej, ko se na podeželje vrne Gabriel. S seboj pripelje sina, žena in mati ju je zapustila in se odselila v Ameriko, Gabriel pa se spopada s svojo kariero in vzgojo otroka. Pri obeh vlogah pa mu zna zelo pomagati ravno Beth in tako se odnosi prepletajo in zapletejo do neizbežnega konca.

Gospa Hayat

Fazila, mladega študenta književnosti, usoda na pragu vstopa v samostojnejše življenje opehari za prihodnost, kakršno si je predstavljal, varno in snobovsko ležerno, ko ob smrti očeta z materjo tako rekoč čez noč strmoglavita v revščino, kar ga prisili študentsko življenje odspati v penzionu, polnem oseb, ki so tam prav tako usodno pristale, ter čudaških obstrancev, živečih na robu družbe. Da bi zaslužil vsaj nekaj malega za hrano, sprejme delo statista na snemanjih tretjerazrednih glasbeno-plesnih šovov, na tem kraju, skritem štiri nadstropja pod površjem zemlje, pa se sprva zbliža z gospo Hayat in kasneje še s Silo. V času intimnega prijateljstva z obema, s tem da mu uspeva kar dolgo prikrivati eno razmerje pred drugim, pomembnost vlog, ki jih odigrata v njegovem zorenju, pripada obema ženskama, a se v razpoki srca, iz katere vznika globoko čustvo ljubezni, naseli tista, ki ga je od sebe še najbolj razmejevala, četudi je prav ona tudi tista, ki mu je v vseh pogledih največ dajala, le da se tega Fazil v polnosti zave šele, ko jo izgubi. Ali lahko ljubezen, tista usodna, ki najgloblje zareže, preživi? In če, v kakšni obliki?

Ja, gre za ljubezenski roman, nadvse lep ljubezenski roman, in kot takšen je nujno tudi klišejski, a kot razmišlja avtor: kaj pa je življenje drugega kot skupek klišejev in niz naključij? In čeprav se zgodba dopušča brati tudi zgolj površinsko, je, kdor jo preleti res le tako, prikrajšan za številne nežne nianse, ganljivo in nevsiljivo vpletene v besedilo, ki roman, četudi grajen, kot rečeno, na klišejih, oblikujejo v pripovedni biser.

Avtor teme ljubezni, hrepenenja in iskanja življenjskega smisla vešče prepleta z osebnimi stiskami posameznikov, živečimi v represivnem političnem režimu, v katerem nihče ni več varen in se lahko življenjski pogoji vsakogar čez noč preobrnejo v svoje nasprotje, obenem pa vse skupaj presvetli z neuničljivim, zavetje in upanje ponujajočim svetom umetnosti, književnosti, filozofije in učenosti.

Poleg še dveh drugih romanov je Ahmet Altan, turški novinar in literat, pričujoči roman, edino v slovenščino prevedeno njegovo delo, napisal v času, ko je bil pod Erdoganovim režimom in njegovim obračunom z intelektualci in vplivnimi javnimi osebnostmi po spodletelem državnem udaru obsojen na dosmrtno ječo. Po petletnem bivanju v zaporu je bil ob pritisku mednarodne javnosti in posredovanju Mednarodnega sodišča za človekove pravice izpuščen, izkušnja pa ga v njegovi samozavesti in pogumu ni omajala, nasprotno, hvaležen ji je, saj brez tega prisilnega ovinka v svojem življenju, tako pojasnjuje, ti romani ne bi nastali. Tisto, kar človeka resnično ohromi, poudarja, je strah: »Če se bojiš, samega sebe zapreš v ječo, iz katere te ne more nihče osvoboditi.«

Opozoriti je vredno tudi na avtorjevo poimenovanje literarnih junakov. Prevajalka romana, Nadja Dobnik, ki smo ji nadvse hvaležni, da lahko Ahmeta Altana beremo v slovenščini, v spremni besedi pojasni, da hayat, arabska beseda, pomeni življenje, Nurhayat, kot se glasi polno ime gospe Hayat, pa v svojem polnem pomenu zrcali tudi svetlobo, upanje in vitalnost – to, kar gospa Hayat pooseblja v najpolnejšem sijaju. Zgovorni so tudi pomeni imena Fazil, ki v sebi združujejo vrline plemenitosti, dostojanstva, modrosti, učenosti in pravičnosti. Da se vrline iz popkov in klic v življenju posameznika v polnosti oblikujejo, pa so potrebne osebne preizkušnje in čas, ki le-te vzpostavlja in nosi. Kar pa se tiče svetlobe, tudi ta včasih naleti na oviro, se lomi in lahko se prelomi. Kar pa ni konec poti. Avtor to ve. In čaka; sprejema, kar mu življenje namenja. Tako, da živi, kar in kakor je izbral, z vsem, kar mu to prinaša. Kot Fazil.

Včasih smisel svobode dojameš šele, ko se dotakneš dna. In takrat šele, ko prispeš na cilj, se razjasni tudi pot.

Dvor kril in uničenja

Tretji del serije, Dvor kril in uničenja, prinaša veličasten vrhunec, kjer se vse niti iz prejšnjih knjig prepletejo v epski spopad. Vojna, ki bo odločila o usodi celotnega vilinskega sveta. Če je bil drugi del bolj osredotočen na osebno rast in odnose, avtorica Sarah J. Maas v tretjem delu zgodbo dvigne na raven političnih spletk, epskih bitk in odločitev, ki bodo krojile usodo celotnega Prythiana. To je pripoved o moči, lojalnosti in ljubezni, ki presega vse ovire.
Feyre Archeron se po dramatičnih dogodkih iz Nočnega dvora vrača k Tamlinu kot vohunka in igralka nevarne igre. Medtem se v ozadju zbira vojska Hyberna, ki grozi, da bo uničila vse, kar Feyre ljubi. Da bi imeli kakršno koli možnost preživetja, se morajo vilinski dvorci združiti, Feyre pa mora uporabiti vse svoje nove moči, zavezništva in pogum, da zaščiti svoj svet.
Avtorica v tem delu pokaže svojo zrelost v gradnji napetosti in epskih prizorov. Bralca popelje skozi bitke, politične pogovore in srčne preizkušnje, hkrati pa poskrbi, da v ospredju ostajajo liki, ki smo jih vzljubili v prejšnjih knjigah. Odnos Feyre in Rhysanda se še poglobi, medtem ko stranski liki, kot so Mor, Cassian, Azriel in Nesta, dobijo več prostora in s tem dodatno širijo razsežnost zgodbe.
Čeprav knjiga obsežno ponuja številne zaplete in podrobnostmi, je njeno srce v likih in njihovih odnosih. Velik poudarek je na lojalnosti, žrtvovanju in pomenu družine. Tako tiste, v katero se rodimo, kot tiste, ki si jo izberemo sami.
Dvor kril in uničenja je odličen zaključek prve trilogije v seriji, poln akcije, čustev in preobratov. Sarah J. Maas je z njim utrdila svoj položaj med najbolj priljubljenimi avtoricami sodobne fantazije. Roman prinaša zadovoljiv razplet ključnih zgodb, a hkrati pusti odprta vrata za prihodnja nadaljevanja.

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×