skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Ključi

V pesniški zbirki Ključi Nataša Velikonja nadaljuje raziskovanje prostora osebnega in skupnega bivanja. Njene pesmi nastajajo na presečišču intimnih izkušenj, družbenih razmerij in vprašanj, ki se odpirajo ob iskanju lastnega mesta v svetu. Ključ kot osrednja podoba zbirke ni le predmet, ki omogoča vstop, temveč tudi znak izbire, meja in možnosti, ki jih posameznik išče ali izgublja.

Velikonja z značilno zgoščenim in premišljenim jezikom odpira teme pripadnosti, drugačnosti, spomina, ranljivosti in odpora. Njena poezija se približuje vsakdanjim trenutkom, vendar jih razširi v širše premisleke o tem, kako živimo drug z drugim in kako družba določa prostore, v katere smo povabljeni ali iz njih izključeni.

Ključi so zbirka pesmi o prehodih – med zasebnim in javnim, med bližino in oddaljenostjo, med tem, kar je odkrito, in tem, kar ostaja skrito. Avtorica ne ponuja dokončnih rešitev, temveč ustvarja prostor za vprašanja, v katerem lahko bralec prepozna lastne izkušnje, dvome in iskanja.

Zbirka potrjuje prepoznavno moč poezije Nataše Velikonja: občutljivo, kritično in brez olepševanja govori o sodobnem človeku ter o poteh, po katerih poskuša najti ključ do sveta in do sebe.

Nataša Velikonja (1967) je slovenska pesnica, esejistka, prevajalka in sociologinja. Njena prva knjiga Abonma, ki je izšla leta 1994, velja za prvo deklarirano lezbično pesniško zbirko na Slovenskem. Za svoje delo je prejela Župančičevo nagrado 2016 (pesniška zbirka Ostani) in Jenkovo nagrado 2022 (pesniška zbirka Prostor sred križišč).

 

Tuja mehkoba

Druga pesniška zbirka Natalije Milovanović, prejemnica Veronikine nagrade, s pretanjenim in jezikovno izbrušenim izrazom raziskuje razmerja med bližino in oddaljenostjo, mehkobo in ostrino, domom in tujostjo. V pesmih se osebna izkušnja srečuje s kolektivnim spominom, vprašanja jezika, identitete in migracij pa se razpirajo skozi natančne, zadržane in hkrati izjemno sugestivne podobe.

Tuja mehkoba ni le intimna izpoved, temveč tudi občutljivo pričevanje o svetu, v katerem se prepletajo zgodbe ljudi, zaznamovanih z razseljenostjo, izgubo, upanjem in iskanjem pripadnosti. Pesniški glas Natalije Milovanović ostaja nevsiljiv, a izrazito etičen – ne moralizira, temveč posluša, opazuje in odpira prostor za razumevanje drugega. Prav v tej zmožnosti, da iz krhkosti ustvari moč in iz tujosti bližino, je ena največjih odlik zbirke.

Zbirka nagovarja bralce sodobne poezije, ki cenijo izčiščen izraz, pomensko večplastnost in poezijo, ki z občutljivostjo odpira vprašanja našega časa, ne da bi pri tem izgubila intimno, človeško razsežnost.

Natalija Milovanović je po rodu iz Srbije. Rodila se je leta 1995 v Nišu, odraščala pa je tudi v Bosni in Hercegovini ter Sloveniji. Piše poezijo v slovenščini in srbščini, njeno ustvarjanje pa močno zaznamujejo izkušnje večjezičnosti, migracij in življenja med različnimi kulturnimi prostori.

Pridigar

Drugi roman iz priljubljene serije o Fjällbacki potrjuje, da Camilla Läckberg sodi med najprepoznavnejše predstavnice sodobnega nordijskega kriminalnega romana. V Pridigarju ostaja zvesta receptu, ki je zaznamoval že njen prvenec – napeto kriminalno preiskavo prepleta z družinsko sago, psihološko poglobljenimi liki in skrivnostmi, zakopanimi globoko v preteklosti.

V poletnem vrvežu majhen fantič med igro v Kraljevi soteski odkrije truplo mlade turistke. Na prizorišče pokličejo policijo in stvari se še bolj zapletejo, ko pod umorjeno žensko najdejo dve ženski okostji, za kateri se izkaže, da pripadata dvema dekletoma, ki sta nepojasnjeno izginili pred štiriindvajsetimi leti. Medtem ko policist Patrik Hedström vodi preiskavo, njegova partnerica Erika Falck po svoje razpleta zgodovino vplivne, strogo religiozne družine, katere člani bolj kot resnico varujejo ugled. Sedanjost in preteklost se vse tesneje prepletata, dokler ne postane jasno, da dolgo zamolčane skrivnosti še vedno usodno posegajo v življenja ljudi.

Avtorica ne gradi napetosti z nenehnimi akcijskimi prizori, temveč z natančno odmerjenim razkrivanjem informacij, menjavanjem pripovednih perspektiv in prepričljivim psihološkim portretiranjem oseb. Posebna odlika romana je prikaz tesnobnega ozračja v navidez idilični skupnosti, kjer se pod površjem vsakdanjega življenja skrivajo fanatizem, nasilje, manipulacija in medgeneracijske travme. Kriminalna uganka je premišljeno zasnovana, vendar je enako pomembno raziskovanje družinskih odnosov in vprašanja, kako lahko molk in prikrivanje zaznamujeta več generacij.

Čeprav je mogoče zgodbo brati samostojno, bodo bralci, ki poznajo Ledeno princeso, še bolj uživali v razvoju osrednjih junakov in njihovih odnosov. Pridigar sicer ne prinaša žanrskih prelomov, vendar navduši z zanesljivo pripovedjo, atmosferično kuliso, prepričljivo karakterizacijo in postopnim stopnjevanjem napetosti do presenetljivega razpleta.

Roman bo všeč bralcem, ki poleg detektivske preiskave cenijo tudi psihološko poglobljene like, družinske skrivnosti in počasnejše, a učinkovito grajeno stopnjevanje napetosti. Pridigar je kakovostno nadaljevanje serije, ki potrjuje, da Camilla Läckberg zna uspešno združiti kriminalko, družinsko dramo in družbenokritični razmislek v privlačno bralsko celoto.

Brez obraza

Sedemnajstletni Marko izhaja iz urejene družine. Ima ambicioznega starejšega brata, ki študira v Ameriki, oče Peter Magdič je cenjen akademski predavatelj, mama Sofija je v svoji službi prav tako uspešna. V Salzburgu živijo na videz varno in izpopolnjeno življenje in so medsebojno povezani, le Marko je morda malo preveč zaprt vase in večino časa preživi zaklenjen v svoji sobi. Na gimnaziji, ki jo obiskuje, se ne počuti udobno, saj nad njim visi senca brata Lukasa, s katerim ga tamkajšnji profesorji pretesno povezujejo in od njega zahtevajo več, kot jim lahko ponudi. Zato na pobudo ostalih članov družine sprejme odločitev, da se prešola. Na presenečenje vseh izbere Dunaj, a ga v njegovi odločitvi po samostojnejšem življenju podprejo. Kaj kmalu po selitvi pa na njihova domača vrata potrkajo kriminalisti z informacijo, da so ga našli mrtvega v eni od dunajskih hotelskih sob. Steče preiskava Markovega umora, a z le malo konkretnimi sledmi. Na poti razvozlavanja primera, v kar se aktivno, a skrivno in tvegano vključi celo Markova mama, potujemo med Dunajem, Salzburgom, švicarskim krajem Gossau in Las Palmasom na Kanarskih otokih, raziskavo pa vseskozi ogroža zunanji sodelavec policije, s katerim se preiskovalka Lili ujame v preveč zaupljivo razmerje in s tem ogrozi tudi svoje življenje. Vzrok Markove smrti, ki so mu verižno sledile tudi druge, izvemo šele na koncu romana in ob spoznanju, kaj vse se dejansko dogaja v skritih spletnih klepetalnicah, pretreseni obnemimo. Zgodbo je avtorica Danica Ozvaldič, ki se kot pisateljica vzpostavlja šele v svojih zrelejših letih, namreč zapisala na osnovi dogodka, ki se je, povezan z njeno družino, res zgodil. S tem romanom, ki ga zaradi narave vsebine označujemo kot kriminalnega oz. detektivskega, a je mnogo več od tega, je želela bralstvu predati sporočilo, da so sprevržene nevarnosti svetovnega spleta, katerega strupene lovke segajo po posameznikih v begu pred stiskami in osamljenostjo, še kako srhljivo resnične. S tem ko vemo, da se je nekaj takšnega dejansko zgodilo, pa besedilo odzvanja s povsem drugačnim glasom, kot če bi brali pač eno od domišljijsko zapisanih tragičnih zgodb. Avtoričina pisava je jasna in primerno distancirana, čutiti pa je moč v njej nevsiljiv, a močan etični duh, ki ga v besedilo vpelje že uvodoma. Z bralcem deli tudi spoznanje, da smo ljudje pač človeški in je s krivdo, ki naplavi ob primerih, kot na primer pri opisanem, potrebno ravnati potrpežljivo in spravljivo, kajti ta ni nujno zgolj samo naša, ter da imamo tudi po tragičnih dogodkih »še vedno priložnost polno živeti z ljudmi, ki jih imamo ob sebi in jih včasih ne cenimo dovolj. Ker se zdijo samoumevni.« Predvsem pa – čeprav nas to ne odvezuje previdnosti in odgovornosti – nikogar ni mogoče obvarovati pred pastmi življenja.

Nadomestna mati

Kako daleč bi bili pripravljeni iti, da bi uresničili svojo največjo željo? Freida McFadden tudi v romanu Nadomestna mati spretno prepleta psihološko napetost, nezaupanje in presenetljive preobrate.

Roman Nadomestna mati (The Surrogate Mother, 2018) je samostojni psihološki triler ameriške avtorice, zdravnice in ene najbolj branih sodobnih pisateljic napetih zgodb. V središču romana je Abby, ki po letih neuspešnega zdravljenja neplodnosti in propadlih posvojitvah skoraj izgubi upanje, da bo postala mati. Ko ji osebna asistentka Monica ponudi, da bo zanjo donosila otroka, se zdi, da se ji je končno uresničila največja želja. Toda kmalu postane jasno, da Monicina radodarnost skriva temačno ozadje in da je njena preteklost veliko bolj zapletena, kot si je Abby predstavljala.

Freida McFadden tudi v tem romanu ostaja zvesta svojemu prepoznavnemu slogu: kratka poglavja, hitro stopnjevanje napetosti, nezanesljivi liki in nepričakovani zasuki bralca vodijo skozi zgodbo, v kateri se vprašanja zaupanja, materinstva, manipulacije in obsedenosti prepletajo v napet psihološki triler. Nadomestna mati je eden izmed avtoričinih zgodnejših romanov, ki je po uspehu njenih poznejših uspešnic doživel novo mednarodno izdajo in ponovno pritegnil številne bralce.

V roki

Pesniški prvenec V roki (2010) je knjiga, v kateri je glas Anje Golob že presenetljivo izoblikovan. Čeprav gre za njen prvi samostojni izid, zbirka ne deluje kot iskanje lastne poetike, temveč kot njen odločen nastop. V njej so že navzoče značilnosti, ki so zaznamovale poznejše, z Jenkovo nagrado ovenčane zbirke: natančen, zgoščen jezik, miselna ostrina, nezaupanje do ustaljenih pomenov in vztrajanje pri besedi kot prostoru resničnega srečanja.

Pesmi ne ponujajo tolažbe ali lahkotne liričnosti. Svet opazujejo brez olepševanja, vendar tudi brez cinizma. Njihova moč je v natančnosti – v pripravljenosti pogledati stvari takšne, kot so, in jih izreči brez odvečnih okraskov. Telo, jezik, bližina, samota in odgovornost se prepletajo v pesmih, ki od bralca zahtevajo pozornost, a jo bogato poplačajo.

Naslov V roki ni le besedna igra z avtoričinim priimkom, temveč tudi metafora pesmi kot nečesa oprijemljivega: beseda je lahko orodje, zavetje, vprašanje ali upor. Prav zato zbirka ostaja sveža tudi več kot desetletje po izidu. V njej je že mogoče prepoznati enega najizvirnejših pesniških glasov sodobne slovenske književnosti, ki je pozneje svojo poetiko le še poglabljal in razširjal.

Negativ realnega : roman

Mika Hočevar se je že v zbirki kratkih zgodb Januarska žetev izkazala kot pozorna opazovalka ljudi, ki so se po lastni krivdi ali po spletu okoliščin znašli v neprijetnih življenjskih položajih. V romanu Negativ realnega ostaja zvesta sodobnemu socialnemu realizmu, vendar se tokrat loti obsežnejše in precej izvirno zasnovane zgodbe.

Dora Svetko je mlada študentka filmske režije, ki se za diplomsko nalogo odloči posneti dokumentarec o Samanti Trivo, mladi materi, ki je pred skoraj dvema letoma izginila brez sledu. Skupaj s prijateljem in snemalcem Markom se zaplete v mrežo družinskih skrivnosti, nasprotujočih si pričevanj, policijskih sumov in lastnih predsodkov. Dora ni izkušena preiskovalka niti nepristranska dokumentaristka. Je tipična pripadnica Generacije Z: zaletava, pogosto naivna in včasih tudi precej naporna, vendar prav zato prepričljiva pripovedovalka. Bralec dogajanje ves čas spremlja skozi njen nepopolni pogled in skupaj z njo izbira, kateri del resničnosti bo ostal zunaj kadra.

Avtoričin slog ostaja prepoznaven. Jezik je tekoč in navdahnjen s klasično literaturo, hkrati pa dovolj sproščen, da lahko brez težav sprejme sodobni pogovorni žargon, črni humor in mestoma groteskne situacije. Posebej dobro ji uspevajo dialogi ter kratki, natančni opisi, s katerimi osebe razkrijejo več, kot bi želele povedati same. Tudi težje teme obravnava brez metafizičnega ovinkarjenja in pretirane patetike, z Januarsko žetvijo pa ju druži tesnobno, mračno, melanholično ozračje, ki pa nikoli ne zapade v depresivno stanje, temveč se nekje v daljavi za njim vedno svetlika žarek upanja.

Največja odlika romana je njegova zasnova. Kar se sprva zdi kot kriminalna zgodba o pogrešani osebi, postopoma postane tudi razmislek o medijskem izkoriščanju tuje nesreče in ustvarjanju javne podobe. Ob tem se nevsiljivo poglobi tudi v glavo tipične sodobne 20-in-nekaj letnice ter njene nerazrešene otroške trave, prepričljivo pa prikaže tudi prizore iz romske problematike na Dolenjskem.

Nepričakovani zaključek dotedanje dogajanje postavi v povsem drugačno luč, vendar ne deluje kot poceni trik. Nasprotno: šele z njim posamezni drobci padejo na svoje mesto, naslov romana pa dobi svoj pravi pomen. Negativ realnega je berljiv, družbenokritičen in spretno zgrajen roman, ki bralca najprej zaplete v iskanje resnice, nato pa ga prisili, da se spopade tudi s svojimi lastnimi predsodki.

Vrani St. Gilesa

Roman Vrani iz St. Gilesa bralca popelje v 18. stoletje, na Jamajko. Med sužnje, ki so odločeni, da si po letih trpljenja na plantažah sladkornega trsa dokončno izborijo svobodo. Eden njih je Daniel, ki med nasiljem in kaosom upora v grozi razmišlja o tem, kako rešiti življenja najbližjih. Med begom z mlajšo sestrico v naročju ga preplavljajo občutki krivde in bolečine za tistimi, ki jih mora pustiti za sabo. Pot ga pelje v angleške kolonije med ameriško revolucijo in se nadaljuje na temačnih ulicah Londona. Tam se skupaj s sestro znajdeta v zloglasnem okrožju St. Giles, v enem najrevnejših slumov v angleški zgodovini.

Roman osvetljuje resnično zgodovinsko skupnost temnopoltih prebivalcev Londona v 18. stoletju in se ukvarja s čustvenimi in družbenokritičnimi vprašanji o krivdi, odgovornosti, revščini, rasizmu, svobodi … Poleg napete zgodbe ga odlikujejo živi opisi atmosfere zgodovinskega Londona in njegovega “podzemlja” – vseprisotnega kriminala, tesno stisnjenih stanovanj, umazanih kleti in smrdljivih ulic, kjer se obupanci “potem ko so se jim pred nosom zaloputnila vsa druga vrata oklepajo roba sveta …”

V brezzakonju Labirinta si mora Daniel rešitev priboriti sam. Če se želi rešiti iz pasti, v katero  sta ga ujela nepravičen sistem in podzemlje St. Gilesa, mora ukrepati tako z glavo kot s pestmi …

Sveti otok : [primer višjega inšpektorja Ryana]

Sveti otok je prvi roman v seriji kriminalnih zgodb o višjem inšpektorju Ryanu avtorice L. J. Ross. Zgodba se odvija na skrivnostnem in slikovitem Svetem otoku (Lindisfarne), v odmaknjenem kraju z bogato zgodovino, starodavnimi ruševinami in tesno povezano skupnostjo, kjer ima skoraj vsak prebivalec svoje skrivnosti.

Ko v ruševinah nekdanjega samostana odkrijejo truplo mlade ženske, na pomoč pri preiskavi pokličejo višjega inšpektorja Maxwella Ryana. Primer, ki se sprva zdi kot osamljen zločin, kmalu razkrije temačne povezave s preteklostjo otoka, starimi zamerami in skritimi resnicami. Ryan se mora pri iskanju morilca prebiti skozi mrežo sumov, molka in skrivnosti, pri tem pa se sooča tudi z lastnimi ranami iz preteklosti.

Avtorica v romanu združi klasično detektivsko uganko z vzdušjem britanskega podeželja, zgodovinskimi skrivnostmi in dobro izrisanimi liki. Napeta preiskava, slikovit opis otoka ter postopno razkrivanje odnosov med prebivalci ustvarjajo privlačno kriminalko za ljubitelje počasneje razvijajočih se zgodb, v katerih pomembno vlogo igrajo okolje, značaji in skrivnosti skupnosti.

L. J. Ross je avtorica mednarodnih uspešnic, najbolj znana po kriminalnih romanih o višjem inšpektorju Ryanu in trilerjih z dr. Gregoryjem, ki so bili prodani v več kot 5,5 milijona izvodih po vsem svetu. Kriminalke z višjim inšpektorjem Ryanom se dogajajo v slikoviti angleški pokrajini Northumbrii. Sveti otok je prva v seriji, prevedena v slovenski jezik.

Optimisti: roman

Dvajsetletni Valentin Volk je rojen v Nemčiji. Iz mesta Kassel ga želja po študiju v domovini njegovih staršev popelje na pot v Ljubljano. Na vlaku sreča žensko, s katero po spletu okoliščin potujeta skupaj v kupeju in med njima preskoči iskrica. Po razhodu brez slovesa se Valentin loti študija slovenistike in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti ter se želi vključiti v skupino vrstnikov. Druži se s sošolcem Aljošo, Marjo, Bibijano in Damirjem. Mlade_i študentke_i razpravljajo o perečih družbenih vprašanjih. Nemalokrat zaidejo v poglobljene debate, ki se dotikajo umetnosti, filozofije ter iskanja lastne identitete v času in prostoru. Valentin spozna ambicioznega dijaka Petra, like na umetniški sceni prestolnice in celo tihotapce. V vrtincu nenehnega dogajanja v Ljubljani podnevi in ponoči se njegove poti zopet križajo z neznanko z vlaka. Ime ji je Diana in je plesalka, ki si obupano želi ohraniti svojo kariero na področju umetnosti. Ob vsem, kar se mu dogaja, se zamajejo Valentinovi temelji in razblinijo predstave o Ljubljani.

Roman združuje prvine mnogih žanrov, od ljubezenske zgodbe do kriminalke, a takšno žanrsko poigravanje nikakor ne zavira tekočnosti osnovnega loka pripovedi. Je slikovit literarni portret angažirane generacije mladih intelektualcev, ki je verjela v ideale, le da niso bili prepričani kakšni sploh so ti ideali. V zgodbo se vpletajo razmisleki o veri, jeziku, zabavni industriji, umetnosti ter še marsičem. Tisti, ki Ljubljano dobro poznajo, bodo zagotovo prepoznali marsikateri “plac”, kamor mlade odnese med prostim časom. Roman neke generacije, ki s svojimi vprašanji ni primeren le za študente z začetka novega tisočletja, ampak nagovarja širšo publiko. Starejšim nudi možnost reflektiranja in podoživljanja lastnih izkušenj mladosti, mlajšim pa oblikovanje lastnih mnenj in stališč o svetu, v katerem se nahajamo.

Vid Simoniti je filozof, pisatelj, umetnostni zgodovinar in izredni profesor na univerzi v Liverpoolu. Napisal je študijo o sodobni umetnosti z naslovom Artists Remake the World. Optimisti je njegov romaneskni prvenec.