skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Kresničevje

Kresničevje, romaneskni prvenec Ajde Bračič, nas že z naslovnico povabi v gozd, ki ni le prizorišče dogajanja, temveč bi ga lahko označili tudi kot enega od protagonistov. Je živ organizem, prostor, v katerem se brišejo meje med resničnostjo in domišljijo, preteklostjo in sedanjostjo. Vanj vstopimo skupaj z Agnes, mlado žensko, ki se odpravi iskat svojo sestro Klaro. Naseli se v koči, kamor je nekoč zahajala z družino, katere težka zgodba se postopoma razkriva pred nami. Sestri sta si bili zelo blizu, vendar se je vez med njima v nekem trenutku pretrgala. Vzrok za razdor je očitno povezan z Agnesinim dejanjem, ki pa ostaja skrivnost in v romanu ustvarja napetost.

Agnes se v hiši sredi gozda bori s strahovi, večkrat pomisli na to, da bi odšla in se vrnila v svoje staro življenje. Nekega dne sreča nenavadno trojico, ki jo sestavljajo Sara, Joshua in Tulsi, pozneje, ko nevihta poškoduje njeno kočo, pa se celo preseli k njim. Živijo odmaknjeno od sveta, ukvarjajo se z meditacijo, zeliščarstvom in si prizadevajo biti samooskrbni. Agnes se zdi njihovo življenje zanimivo in privlačno, obenem pa ostaja do njih nezaupljiva, saj se ne more otresti suma, da o njeni sestri Klari vedo več, kot so pripravljeni priznati. Zgodba o Agnes in Klari se prepleta s zgodbo puščavnika Valentina, ki razširi tako časovno kot tudi pomensko dimenzijo romana. Tako kot so drevesa in druge rastline v gozdu povezane pod zemljo, so prepletene tudi zgodbe in usode ljudi (iz različnih časov). So rizom, ki mu ni mogoče določiti niti začetka niti konca. Resničnost in domišljijo združujejo elementi magičnega realizma, od bajeslovnih bitij do kometov, prav posebno vlogo v romanu ima stara bukev, ki raste ob hiši in je nema, a še kako živa pričevalka.

Roman odpira vprašanja krivde in obžalovanja, iskanja lastne identitete, odtujenosti sodobnega človeka od narave, tematizira pa tudi slutnjo konca sveta oziroma konca človeštva. Gre za žanrsko hibridno delo, ki bi ga lahko označili za ekološko srhljivko. Delo je sodobno tako po vsebini kot tudi po obliki, s posameznimi motivi in simboli pa se povezuje tudi s preteklostjo in tradicijo. Zaradi bogatega in sugestivnega jezika imamo med branjem občutek, kot da smo tudi sami v gozdu, saj ga lahko vidimo, slišimo, vonjamo, to pa še poglablja občutek nelagodja in skrivnostnosti ter stopnjuje napetost vse do razpleta in tudi onkraj njega. Pisateljica, publicistka in arhitektka Ajda Bračič je za svoj prvenec, zbirko kratkih zgodb Leteči ljudje, prejela nagrado kritiško sito in nagrado Maruše Krese, nominirana pa je bila tudi za najboljši prvenec. Z delom Kresničevje dokazuje, da je tudi izvrstna romanopiska.

Srebrni dež : izbrane zgodbe

Prevladujoči izhodišči kratkih zgodb, ki jih je napisal Pawel Huelle, so domače mesto Gdansk in avtorjeva družina ter odraščanje, pogojeno s sočasnimi razmerami Poljske. Za Huellevo pisanje je značilen preplet realnega sveta in nadčutnega, magičnega, čas ni linearen, potek dogajanja pogosto določajo miselni preskoki in dojemanje sveta skozi zaznave in spomine pripovedovalca. Končnost in enoumnost svetu odvzemata avtorjevo izpostavljanje posebnosti posameznikov in človeškega spomina, literatura je tista, ki svet brani pred smrtjo in pozabo, tista, ki trenutkom iz zasebnega vsakdana anonimnih posameznikov daje prednost pred velikimi javnimi zgodovinskimi dogodki in političnimi tokovi posameznih držav in predelov sveta. Iz avtorjevih besedil zadiha bogata, zapletena zgodovina, v kateri se prepletajo usode ljudi različnih narodnosti (Poljakov, Nemcev, Rusov …), različnih ver (judje, katoličani, menoniti …) in jezikov (poljski, nemški, ukrajinski, staro narečje nemščine, ki so ga uporabljali menoniti …). V tragične zgodovinske dogodke vstopamo skozi življenja posameznih literarnih oseb, vsakdanje predmete (npr. zgodba Miza), zabrisane in hote pozabljene lokacije (npr. nemška pokopališča v zgodbi Polži, luže, dež). Zgodbe lahko sprožajo čisto vsakdanji dogodki (npr. zamuda letala, s katerim prihaja na obisk ded v zgodbi Čudež ali odločitev poljskega izseljenca v ZDA, da obišče domovino v zgodbi Prvo poletje). Izstopajoč je motiv menonitske skupnosti, ki se je na ozemlje Poljske zatekla po preganjanju na Nizozemskem, in njenih pripadnikov, ki so zanimivi literarni subjekti in se pojavljajo v različnih kombinacijah v posameznih zgodbah. V zgodbah z avtobiografsko oziroma družinsko motiviko izstopa posebnost lika očeta, inženirja tehničnih ved in izumitelja, čigar ambicije je režim večkrat utišal, s številnimi zanimivostmi (npr. izdelava stroja za sneg) in številni skupni prizori očeta in sina, pa tudi lik mame s posebnim dojemanjem narave (zeliščarstvo, obredi z drevesi), kar je še poudarjeno z otroškim pripovedovalcem.

Ta zelo pestra in bogata zbirka kratkih zgodb bo gotovo ustrezala bralcem, ki jim je všeč resnično zgodovinsko ozadje zgodb, tistim, ki imajo radi priokus magičnega realizma, napovednih sanj in nadčutnega (npr. zgodbe Mesto, Talita, Cadik, Doktor Čeng), nedoumljivega (Rifka, Ukiel), pa tudi poetičnega (opisi snega v zgodbi Most) ali grotesknega (Prvo poletje). Avtor pogosto ustvarja atmosfero hrepenenja, zavedanja minljivosti in zato večje vrednosti drobnih svetlih trenutkov in doživetij vsakdanjega življenja. Hrepenenje in zavedanje, da obstajajo različni svetovi in možnost prehajanja, potovanja drugam simbolno krepijo tudi številni prizori vode, plutja, ladij, prizorov na jezeru, gradnja plovil in dejstvo, da je Gdansk tudi pristanišče, torej že zato mesto hrepenenja, vračanja in odhajanja, čakanja in zapuščanja, sidrišč in neskončnih plovb.

V izčrpni spremni besedi prevajalka Jana Unuk med drugim predstavi avtorjevo delo in pisateljski opus, prikaže umestitev njegovega dela v literarno zgodovino poljske književnosti in osvetli tipična besedila iz avtorjevih zbirk kratkih zgodb.

V slovenščino so trenutno poleg predstavljenega dela prevedeni romani David Weiser, Mercedes-Benz: iz pisem Hrabalu, Castrop in Zadnja večerja.

Umor v hotelu Beda

Charlie Benedict je sin lastnice hotela Benedict, ki ga tam živeča razvajena otroška igralka Penny imenuje kar hotel Beda, saj hotel ni v najboljšem stanju, lahko bi rekli, da je vse prej kot to. Charlieja naziva Bednik, čeprav ji prižiga francoske cigarete in skrbi za Baby, Pennyinega malega psa.

Dexter je njegov 19-letni prijatelj, ki ga uči vožnje v avtu, ki mu pravita kar Pujs. V hotelu živi tudi 75-letni Iggy, ki je Charlieja naučil igrati šah. Iggy je zbiralec ključavnic, njegov vzdevek pa je okrajšava za ime Ignoto, kar v latinščini pomeni »neznan«. Šele po njegovi smrti se razkrije, zakaj se je preimenoval. Charlie pa sumi, da pri tej smrti ni šlo za nesrečo, vendar mu nihče ne verjame, razen Penny. Ta v seriji Mala detektivka igra glavni lik in se je med snemanji naučila mnogih detektivskih trikov; v tem dogodku pa vidi priložnost, kako bi razvozlala pravi umor.

Med stalnimi gosti hotela je tudi skrivnostna ženska, ki se drži bolj zase in o kateri nihče ne ve veliko – njena prisotnost pa bo kmalu odigrala ključno vlogo v razpletu dogodkov.

Zakaj je umrl Iggy? Se je sam spotaknil ob obrabljeno preprogo ali ga je kdo porinil po stopnicah? Začne se pustolovščina, v kateri spoznamo sestavine pravega prijateljstva.

John Lekich je nagrajeni kanadski novinar, esejist in pisatelj, ki se je s svojimi besedili pojavil v publikacijah, kot so Hollywood Reporter, Los Angeles Times in Globe and Mail. Je avtor šestih knjig za mladostnike in mlade odrasle.

Drobtinice

Drobtinice so eden najpomembnejših romanov v obsežnem literarnem opusu priljubljenega slovenskega pisca in kolumnista Mihe Mazzinija (1961), ki je izšel leta 1987 v tedaj za slovenske razmere neverjetno visoki nakladi 54.000 izvodov. Navkljubtemu, da je domača literarna kritika delo bodisi raztrgala, povečini pa prezrla, je roman med drugim prejel Prešernove družbe za slovenski roman leta in zlato ptico za izjeme umetniške dosežke. Da je roman naletel na tako mlačen odziv pri kritikih, ni presenetljivo, saj Drobtinice s svojo zgodbo in slogom grobo pretrgajo vezi s tradicijo socialnega realizma in navdihujoče domoljubne liričnosti, ki sta bila konec 80. let še vedno močno prisotna v slovenski literaturi.

Osrednji “anti-junak” romana je Egon, boemski pisec ljubezenskih romanov, ki je pri svojih 22. letih obtičal v železarskem okolju Jesenic. Mesto je v romanu opisano kot umirajoča Jugoslavija “v malem” in industrijsko pokopališče socializma, katerega vrednote so se porazgubile v morju cinizma in negotovega pričakovanja konca obdobja “bratstva in enotnosti”, iz radijskih sprejemnikov pa odmevajo skladbe legendarnih skupin The Clash, Pink Floyd, The Platters in The Rolling Stones. V skladu s svojim svobodnjaškim in hedonističnim načinom življenja se Egonov vsakdan vrti okoli popivanja, zakajanja, kratkotrajnih erotičnih avantur, kaljenja reda in miru, nagajanja policiji in druženja z ostalimi ekscentriki iz lokalnih kulturnih krogov. Njegova edina stalna prijatelja sta priseljenska delavca Selim in Ibro; prvi je obseden s filmsko igralko Nastassjo Kinski, drugi pa skuša osvojiti srce Ajše, delavke iz bližnje železarne.

Roman je pisan v grobem in neposrednem jeziku, z dobršno mero ironije in zafrkancije, obenem pa ponuja avtentičen portret boemskega življenja na Slovenskem konec 80. let.

Dohtar in Povodni mož : zgodovinska kriminalka

Kdo je France Prešeren? Največji slovenski pesnik, eden od vodilnih intelektualcev svojega časa, glasnik slovenskega duha in v romanu Dohtar in Povodni mož literarnega zgodovina Aljoše Harlamova (1983) tudi detektiv, ki to postane po sili nesrečnih zamer. Zgodba romana se začne na poletno noč leta 1835, ko Prešeren, tokrat imenovan zgolj kot Dohtar, krene na enega od svojih pijanskih pohodov in ponesreči zgrmi v Ljubljanico. Naslednje jutro se zmačkan zbudi pred trnovsko cerkvijo in zgrožen ugotovi, da reka ni naplavila zgolj njega, ampak tudi truplo zadavljene ženske. Kdo je morilec? Dohtar ali nekdo drug? Časa za iskanje morilca ni veliko, zato ekscentrični dunajski odposlanec Dohtarju nakloni deset dni, da najde odgovornega zločinca, v nasprotnem primeru pa bo končal za rešetkami. Dohtar krene na enako duhovito, čudaško in srhljivo odisejado skozi enega od najbolj prelomnih obdobij slovenske zgodovine, pri tem pa spoznava nič kaj vzorno ozadje velikega mesta, ki v svojem slepem črevu skriva marsikaj.

Dohtar in Povodni mož je moč brati kot napet kriminalni roman, ki se poslužuje koncepta alternativne zgodovine in drzno meša fikcijo in zgodovinska dejstva, hkrati pa se Harlamov na duhovit način dotika mita o Prešernu kot največjem slovenskem pesniku. Na tak način roman razbija ustaljene “mite in legende” o Prešernu ter enega najbolj vplivnih slovenskih literarnih umetnikov približa novi generaciji bralcev.

Roman s kokainom

Roman s kokainom (rus. Роман с кокаином) je kratek a zelo intenziven psihološki roman, ki je izšel leta 1936. Gre za enega najbolj neprijetno iskrenih romanov o samouničenju v evropski literaturi 20. stoletja. Znan je po ostrem, brezkompromisnem jeziku, izrazitem notranjem monologu in primerjavah s Dostojevskim, a brez njegove moralne odrešitve. Avtor je dolgo časa ostal skrivnosten – podpisan kot M. Agejev, danes pa velja, da je šlo za Marka Levija, ruskega emigranta.

Napisan je kot izpoved Vadima Maslenikova v obdobju pred rusko revolucijo. Glavni antagonist Vadim, mlad Moskovčan (ob začetku knjige je star 16. let) prihaja iz meščanske družine in odrašča v čustveno hladnem okolju. Oče je pokojni, mama preponižna in trpeča. Odnos z njo je napet, zaznamovan z nerazumevanjem in potlačeno agresijo. Že zelo mlad razvije globok prezir do sveta, nezrelo samozaničevanje, odpor do družbenih norm in dekadenco. V šoli se kaže kot inteligenten a obenem ciničen in provokativen fant, druži se le še z dvema sošolcema. Nasploh pa ljudi okoli sebe opazuje z distance, skoraj eksperimentalno, brez sočutja in resničnega zanimanja. Kljub zavedanju, da ima spolno prenosljivo bolezen ne omahuje stopati v spolne stike z dekleti.

Osrednji del romana zaznamuje ljubezenska zveza med njim in Sonjo, poročeno, od njega malo starejšo žensko, ki ga ljubi na izkrivljen, posesiven način. Njuna zveza ni topla ali odrešujoča, polna je manipulacij, čustvene okrutnosti in notranjega razkroja. Ker Vadim ni sposoben pristne bližine in ljubezen razume kot moč nad drugim, se tudi tukaj zveza ne obdrži in razvije.

V drugi polovici romana Vadim odkrije kokain, ki postane osrednje gonilo njegovega življenja. Droga mu najprej daje občutek nadzora, jasnosti in intelektualne ostrine, nato ga postopoma potiska v paranojo, praznino in popolno čustveno otopelost. Odvisnost ni prikazana romantično – gre za počasno razčlovečenje, kjer se sam dobro zaveda lastnega propada, a ga ne poskuša preprečiti.

Roman se konča brez klasičnega razpleta ali odrešenja. Vadim ostane ujet v lastni zavesti, odrezan od drugih, zavedajoč se svoje moralne in duhovne praznine in razkroja identitete. Kokain seveda ni vzrok, temveč simptom, ki razkrije že obstoječo notranjo razpoko.

Zanimivo branje, polno notranjih dilem, ki bralcu pusti misliti.

 

 

Pentagram

Norveški pisec Jo Nesbø (1960) zgodbo romana Pentagram, sicer petega dela v seriji kriminalk, v katerih nastopa policijski inšpektor Harry Hole, umesti na ulice prestolnice Oslo, ki so zaradi hudega vročinskega navala skoraj izpraznjene. Navljub pasji vročini pa zločin ne počiva in v petem nadstropju stanovanjske hiše leži truplo mlajše ženske, kateri je nekdo odrezal prst na roki in na njeno veko položil pentagram. Nekaj dni kasneje policija odkrije novo žrtev in kmalu postane jasno, da po Oslu straši serijski morilec. Ker policija tava v temi, trupla pa se nekontrolirano kopičijo eno za drugim, primer v roke dobi vse prej kot običajen par; inšpektor Hole, ki je zaradi dogodkov iz preteklih romanov izgubil skoraj vse ter njegov tekmec Tom Waaler, ki inšpektorja prekaša po inteligenci, ambicioznosti in predvsem pokvarjenosti. Hola čaka dvojni izziv; najti mora zblaznelega serijskega morilca kot tudi razkrinkati Waalerjeve zločine, v obeh primerih pa se zdi, da ga ne čaka srečen konec.

Pentagram nadaljuje tradicijo Nesbojevih temačnih kriminalnih romanov, ki poleg osredotočanja na enega od najbolj okrutnih primerov v Holovi karieri ponudi tudi kompleksen vpogled v psiho osramočenega, zapitega in konfliktnega policista, ki mora premagati lastne demone, da bi lahko rešil življenja nedolžnih ljudi, na katere preži serijski morilec s prav posebnimi motivi.

Trk

Roman potrpežljivo, skoraj obredno, odstira plasti človeške psihe. Ranjene, izkrivljene. V razbitih odsevih, raztresenih skozi celotno pripoved, se razkrivajo skrivni prostori duševnosti, ki jih običajno človek skrije pod plastmi navad. V središču utripa srce človeka, ki je zlomljen, pa tega ne vidi ali pa si tega preprosto ne uspe priznati. Svojo duševno razpoko zakrpa z milino in dobroto, ki sta hkrati oklep in orožje. Ljubezen postane kletka, skrb sredstvo moči, bližina pa nevidna veriga, ki drži bližje, kot bi smela.

V romanu se pred nami razpira spoznanje, da je videz le krhka koža, pod katero se skriva naša prava narava: nasmeh je lahko najtrša maska, prijaznost najmehkejša past, nežnost pa najtišja, najdlje segajoča oblika nadzora. V teh senčnih prehodih se skrb neopazno sprevrže v lastništvo, ljubezen v pohlep, sočutje v komaj slišno grožnjo. Prav zato se nevarnost približa kot pritajena slutnja. Roka, ki ponuja toplino, skriva ledeno držo, kakor da bi skozi dotik brskala po najtemnejših kotičkih tvoje duše. Vsak prizor je zato kakor drobec stekla, ki bralcu pokaže, kako krhka je človeška duševnost, ko jo nekdo pogleda od blizu. In v teh razklanih odsevih se zarisuje največja resnica romana. Ta narekuje, da je duša pogosto najjasnejša šele, ko je počen njen lastni odsev.

Avtorica gradi zgodbo iz tem, ki se med seboj prepletajo kot krhke steklene niti in tako stkejo mozaik človeške duševnosti: materinstvo in neplodnost, ljubezen in pohlep, duševna stiska in nerazsodnost, otroštvo in brazgotine preteklosti, nasilje in posilstvo. Vsaka nit odmeva z bolečino in hrepenenjem, vsak trk razkriva razpoke, v katerih tli resničnost naših notranjih ran, ranljivosti in želja.

Plačilo za moje stoletje

 

Pričujoče besedilo imamo pred seboj kot rekonstrukcijo nedokončanega romana, do pred kratkim, širši slovenski javnosti neznanega pesnika in literata, Jureta Detele, ki je za časa življenja izdal zgolj 2 pesniški zbirki (Zemljevidi, 1978 in Mah in srebro, 1982), ter poetičen esej Pod strašnimi očmi pontonskih mostov, 1988; kljub vsemu pa za sabo zapustil pestro zapuščino, ki je bila v celoti objavljena v Zbranih pesmih, 2018 (2 dela, zbral in uredil Miklavž Komelj), ter v knjigi Orfični dokumenti : teksti in fragmenti iz zapuščine, 2011.

Posebno pozornost pa je požel pričujoči tekst, ki ga je na NUK, skupaj z drugo literarno zapuščino, prinesel brat Martin Detela. Gre namreč za roman, ki je, po navedbah urednika Komelja, prav mističen – spremljalo naj bi ga več legend, že zapisan je v zelo fragmentarni obliki, ki naj bi jo znal brati zgolj Jure Detela, ki se je nekoč menda hvalil, da je rokopis baje vrgel v Ljubljanico.

Pripoved je v veliki meri avto(biografska), kot je to značilno tudi za druga Detelova dela; pisatelj je namreč preko svoje literature sporočal svoje izjemno radikalno-ekološke moralne zapovedi. Zato so v središču romana argumenti ekologije, veganstva, seksualnosti in družbenega statusa, ki so v večini drastično karikirani, da bi ohranili čistost absurda in absurdnega sveta, v katerem se nahajamo.

 

Samota

Katalonska pisateljica, pesnica in dramatičarka Caterina Albert (1869–1966), ki je večino svojih del objavljala pod psevdonimom Víctor Catalá, velja za eno od najpomembnejših predstavnic literarnega modernizma. Njeni romani, pesmi, drame in kratke zgodbe so se vsebinsko pogosto dotikale prikaza življenja na podeželju ter opisovanju kompleksnega odnosa med človekom in večno lepoto narave. Roman Samota je označeno za temeljno delo katalonske moderne književnosti in je izhajal v delih med letoma 1904 in 1905 v reviji Joventut.

Zgodba romana sledi ženski Mili, ki je ujeta v nesrečni zakon z lenim brezdelnežem Matiasom, ki sprejme službo oskrbnika gorske kapelice Svetega Poncija. Zakonca skupaj odpotujeta v gore, kjer se luknje v njunem odnosu začnejo samo še bolj širiti; medtem ko Mila čisti in skrbi za kapelico, se Mathias prepušča beračenju, hazardiranju, popivanju in druženju z lokalnimi nepridipravi. Navkljub težkim razmeram Mili življenje v objemu gora predstavlja sprostitev od napornega vsakdanjika, še posebej, ko spozna prijaznega pastirja Gaietana in se začne znova povezovati s svojimi skritimi hrepenenji.

Samota je intimen in poetičen roman, ki preko osebne zgodbe posameznice, ki skuša ubežati senci lastnega trpečega življenja in najti samo sebe v objemu neokrnjene gorske narave, odpira večno aktualno vprašanje o položaju žensk v pogosto nasilnem in brezčutnem moškem svetu.