Mladi odrasli (18–29 let)

skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Privzete barve Črn tekst na beli podlagi Bel tekst na črni podlagi Rumen tekst na modri podlagi Črn tekst na bež podlagi Zelen tekst na črni podlagi

Pisava

Privzeta pisava Open Dyslexic Arial Times New Roman Tahoma Verdana

Velikost

100% 125% 150%

Zapri nastavitve

Gospa Hayat

Fazila, mladega študenta književnosti, usoda na pragu vstopa v samostojnejše življenje opehari za prihodnost, kakršno si je predstavljal, varno in snobovsko ležerno, ko ob smrti očeta z materjo tako rekoč čez noč strmoglavita v revščino, kar ga prisili študentsko življenje odspati v penzionu, polnem oseb, ki so tam prav tako usodno pristale, ter čudaških obstrancev, živečih na robu družbe. Da bi zaslužil vsaj nekaj malega za hrano, sprejme delo statista na snemanjih tretjerazrednih glasbeno-plesnih šovov, na tem kraju, skritem štiri nadstropja pod površjem zemlje, pa se sprva zbliža z gospo Hayat in kasneje še s Silo. V času intimnega prijateljstva z obema, s tem da mu uspeva kar dolgo prikrivati eno razmerje pred drugim, pomembnost vlog, ki jih odigrata v njegovem zorenju, pripada obema ženskama, a se v razpoki srca, iz katere vznika globoko čustvo ljubezni, naseli tista, ki ga je od sebe še najbolj razmejevala, četudi je prav ona tudi tista, ki mu je v vseh pogledih največ dajala, le da se tega Fazil v polnosti zave šele, ko jo izgubi. Ali lahko ljubezen, tista usodna, ki najgloblje zareže, preživi? In če, v kakšni obliki?

Ja, gre za ljubezenski roman, nadvse lep ljubezenski roman, in kot takšen je nujno tudi klišejski, a kot razmišlja avtor: kaj pa je življenje drugega kot skupek klišejev in niz naključij? In čeprav se zgodba dopušča brati tudi zgolj površinsko, je, kdor jo preleti res le tako, prikrajšan za številne nežne nianse, ganljivo in nevsiljivo vpletene v besedilo, ki roman, četudi grajen, kot rečeno, na klišejih, oblikujejo v pripovedni biser.

Avtor teme ljubezni, hrepenenja in iskanja življenjskega smisla vešče prepleta z osebnimi stiskami posameznikov, živečimi v represivnem političnem režimu, v katerem nihče ni več varen in se lahko življenjski pogoji vsakogar čez noč preobrnejo v svoje nasprotje, obenem pa vse skupaj presvetli z neuničljivim, zavetje in upanje ponujajočim svetom umetnosti, književnosti, filozofije in učenosti. Če se pobliže seznanimo z njegovo usodo, v tem smislu v besedilu prepoznamo tudi velik del njegove osebnostne naravnanosti.

Poleg še dveh drugih romanov je Ahmet Altan, turški novinar in literat, pričujoči roman, edino v slovenščino prevedeno njegovo delo, napisal v času, ko je bil pod Erdoganovim režimom in njegovim obračunom z intelektualci in vplivnimi javnimi osebnostmi po spodletelem državnem udaru obsojen na dosmrtno ječo. Po petletnem bivanju v zaporu je bil ob pritisku mednarodne javnosti in posredovanju Mednarodnega sodišča za človekove pravice izpuščen, izkušnja pa ga v njegovi samozavesti in pogumu ni omajala, nasprotno, hvaležen ji je, saj brez tega prisilnega ovinka v svojem življenju, tako pojasnjuje, ti romani ne bi nastali. Tisto, kar človeka resnično ohromi, poudarja, je strah: »Če se bojiš, samega sebe zapreš v ječo, iz katere te ne more nihče osvoboditi.«

Opozoriti je vredno tudi na avtorjevo poimenovanje literarnih junakov. Prevajalka romana, Nadja Dobnik, ki smo ji nadvse hvaležni, da lahko Ahmeta Altana beremo v slovenščini, v spremni besedi pojasni, da hayat, arabska beseda, pomeni življenje, Nurhayat, kot se glasi polno ime gospe Hayat, pa v svojem polnem pomenu zrcali tudi svetlobo, upanje in vitalnost – to, kar gospa Hayat pooseblja v najpolnejšem sijaju. Zgovorni so tudi pomeni imena Fazil, ki v sebi združujejo vrline plemenitosti, dostojanstva, modrosti, učenosti in pravičnosti. Da se vrline iz popkov in klic v življenju posameznika v polnosti oblikujejo, pa so potrebne osebne preizkušnje in čas, ki le-te vzpostavlja in nosi. Kar pa se tiče svetlobe, tudi ta včasih naleti na oviro, se lomi in lahko se prelomi. Kar pa ni konec poti. Avtor to ve. In čaka; sprejema, kar mu življenje namenja. Tako, da živi, kar in kakor je izbral, z vsem, kar mu to prinaša. Kot Fazil.

Včasih smisel svobode dojameš šele, ko se dotakneš dna. In takrat šele, ko prispeš na cilj, se razjasni tudi pot.

Dvor kril in uničenja

Tretji del serije, Dvor kril in uničenja, prinaša veličasten vrhunec, kjer se vse niti iz prejšnjih knjig prepletejo v epski spopad. Vojna, ki bo odločila o usodi celotnega vilinskega sveta. Če je bil drugi del bolj osredotočen na osebno rast in odnose, avtorica Sarah J. Maas v tretjem delu zgodbo dvigne na raven političnih spletk, epskih bitk in odločitev, ki bodo krojile usodo celotnega Prythiana. To je pripoved o moči, lojalnosti in ljubezni, ki presega vse ovire.
Feyre Archeron se po dramatičnih dogodkih iz Nočnega dvora vrača k Tamlinu kot vohunka in igralka nevarne igre. Medtem se v ozadju zbira vojska Hyberna, ki grozi, da bo uničila vse, kar Feyre ljubi. Da bi imeli kakršno koli možnost preživetja, se morajo vilinski dvorci združiti, Feyre pa mora uporabiti vse svoje nove moči, zavezništva in pogum, da zaščiti svoj svet.
Avtorica v tem delu pokaže svojo zrelost v gradnji napetosti in epskih prizorov. Bralca popelje skozi bitke, politične pogovore in srčne preizkušnje, hkrati pa poskrbi, da v ospredju ostajajo liki, ki smo jih vzljubili v prejšnjih knjigah. Odnos Feyre in Rhysanda se še poglobi, medtem ko stranski liki, kot so Mor, Cassian, Azriel in Nesta, dobijo več prostora in s tem dodatno širijo razsežnost zgodbe.
Čeprav knjiga obsežno ponuja številne zaplete in podrobnostmi, je njeno srce v likih in njihovih odnosih. Velik poudarek je na lojalnosti, žrtvovanju in pomenu družine. Tako tiste, v katero se rodimo, kot tiste, ki si jo izberemo sami.
Dvor kril in uničenja je odličen zaključek prve trilogije v seriji, poln akcije, čustev in preobratov. Sarah J. Maas je z njim utrdila svoj položaj med najbolj priljubljenimi avtoricami sodobne fantazije. Roman prinaša zadovoljiv razplet ključnih zgodb, a hkrati pusti odprta vrata za prihodnja nadaljevanja.

Izgubljeni kit

Rio mora zaradi mamine bolezni oditi na drug konec sveta, v majhno obmorsko mestece v Kalifornijo k babici, s katero skoraj ni imel stikov, zato je vse, kar si Rio želi le to, da mami čim prej ozdravi in da bo lahko odšel nazaj domov. Potem pa se spoprijatelji z Marino, prevzame ga zamolklo bučanje oceana in srečanje s sivimi kiti, ki jih je v mladosti oboževala tudi njegova mami. Zato se odloči, da bo za mami fotografiral njej posebej ljubega kita, Belokljuno in ji fotografije poslal, da jo bodo razvedrile in jo spomnile na njeno mladostno škatlo veselja in na vse posebne trenutke, zaradi katerih je življenje tako čudovito. Ampak mamino zdravje se poslabša in Belokljuna izgine. Jo bodo našli pravočasno? Ji bodo lahko pomagali?

V knjigi je avtoričin pripis, kjer razloži nekaj dejstev o sivih kitih in zakaj se ji zdijo tako zelo posebni. Mlade bralce povabi k ohranjanju narave in skrbi zanjo in k temu, da čim več časa preživjo v njej, saj prav narava lahko pomaga izboljšati zdravje in popraviti razpoloženje. Knjiga je v Angliji prejela glavno nagrado Edward Stanford Children’s Book za leto 2023.

Dvor megle in besa : [vilinska saga o boju med svetovi]

V drugem delu serije z naslovom Dvor megle in besa avtorica Sarah J. Maas razširi fantazijski svet Prythiana in poglobi zgodbo o Feyre, ki se po preizkušnjah spopada s travmami, svojo novo močjo in nepričakovano svobodo. V ospredje stopi Nočni dvor in z njim Rhysand, ki Feyre pokaže resnični pomen moči, zavezništva in ljubezni. Nadaljevanje Dvor megle in besa velja za enega najmočnejših in najbolj priljubljenih delov v celotni sagi. Če je bil prvi del prežet z elementi pravljice, drugi del prinaša širši, temnejši in veliko bolj čustveno kompleksen pogled na svet Prythiana.
Zgodba se nadaljuje tako, da se Feyre Archeron po dogodkih Pod goro vrača na Tamlinovo posest, a Feyre ni več smrtnica in preizkušnje so jo spremenile. V njej se skriva tema, travma in moč, ki je še sama ne razume. Namesto varnosti, ki jo je nekoč iskala, se Feyre v Tamlinovem svetu vse bolj duši. Takrat se pojavi Rhysand, visoki gospod Nočnega dvora, ki ji ponudi možnost svobode in priložnost, da odkrije, kdo v resnici je.
V tem delu Maas blesti predvsem pri gradnji sveta. Bralci spoznamo čudovito zasnovan Nočni dvor, poln skrivnosti, raznolikih likov in bogate mitologije. Prav tako avtorica poglobi Feyrejin notranji boj in pokaže, kako travme vplivajo na odnose, zaupanje in identiteto. V ospredju je tudi razmerje med Feyre in Rhysandom, ki je zasnovano počasi in premišljeno. Od obotavljivega zavezništva do ene najbolj priljubljenih romanc v sodobni fantaziji.
Roman ni le ljubezenska zgodba, temveč tudi pripoved o okrevanju, moči in samoodkrivanju. Ob tem pa Maas ohranja napetost, polno akcije, političnih spletk in čarobnih razkritij, ki bralca potegnejo v sam vrtinec dogajanja.
Dvor megle in besa je nadaljevanje, ki preseže svojega predhodnika. Ponuja več globine, več čustev in več razsežnosti sveta, hkrati pa s svojo strastno in dramatično pripovedjo potrdi, zakaj je serija Sarah J. Maas osvojila tako širok krog bralcev. To je roman, ki ostane z bralcem še dolgo po koncu branja.

Dvor trnja in vrtnic

Sarah J. Maas, avtorica uspešnih »romantazijskih« serij, se v romanu Dvor trnja in vrtnic podaja v nov fantazijski svet, ki združuje pravljico, romanco in temačno fantazijsko napetost. Prvi del priljubljene serije bralca popelje v čarobno deželo vilinov, kjer se smrtnica Feyre znajde ujeta v igri skrivnosti, čarovnije in ljubezni. Knjiga, ki je prvi del istoimenske serije, je hitro osvojila srca bralcev po svetu in sprožila pravo evforijo med ljubitelji fantazije.
Zgodba se začne v človeškem svetu, kjer smrtnica Feyre Archeron poskuša preživeti skupaj s svojo družino. Ko v gozdu ubije volka, za katerega se izkaže, da je bil vilin, se znajde pred posledicami, ki jo popeljejo v skrivnostno deželo Prythian. Tam postane ujetnica Tamlina, mogočnega visokega gospoda, ki ga bremeni starodavno prekletstvo. Sprva polna nezaupanja, Feyre postopoma odkrije, da se za njegovimi zidovi skrivajo tako lepota kot nevarnost in da lahko njene odločitve vplivajo na usodo celotnega sveta.
V romanu je prisoten preplet znanih elementov pravljic. Marsikdo bo med sicer izvirnimi fantazijskimi zasuki prepoznal vzporednice s pravljico Lepotica in zver. Posebna odlika romana je bogat opisni slog. Avtorica odlično slika pokrajine in razpoloženja, kar bralca hitro potegne v zgodbo in tako pričara vzdušje vilinskega sveta, polnega čarovnije, skrivnosti in nevarnosti. Odnos med Feyre in Tamlinom se gradi počasi, z mešanico napetosti, strasti in čustvenih preizkušenj, kar bo še posebej pritegnilo bralce, ki uživajo v romantičnih zapletih.
Čeprav je pripoved večinoma napeta, se v nekaterih delih zazna določeno predvidljivost, predvsem zaradi uporabe klasičnih motivov. Kljub temu pa avtorici uspe vnesti dovolj lastne domišljije, da zgodba izstopa in postane temnejša, bolj odrasla različica pravljice, ki presega običajna pričakovanja.
Dvor trnja in vrtnic je tako uvod v serijo, ki obljublja bogato razvijanje sveta in likov. Roman je idealen za bralce, ki iščejo kombinacijo fantazije in romance, z dodatkom temačnih tonov, ki zgodbi dajejo večjo težo in globino. Hkrati pa bo pustil dovolj odprtih vprašanj, da se bodo želeli takoj podati v nadaljevanja.

Mesto v zalivu : roman

V svojem prvem romanu Boris Pahor v središče zgodbe postavi mladega vojaka in nekdanjega študenta prava Rudija Lebana, ki se deset dni po kapitulaciji Italije septembra 1943 vrača z vlakom v rodni Trst. Na železniški postaji njegovo težko pričakovano vrnitev domov preseka neljubo presenečenje: Nemci, ki so medtem prevzeli oblast v mestu, rekrutirajo vojake razpadle italijanske vojske, postaja je skrbno zastražena, vsi moški identificirani. Uspe se mu vrniti na peron in se skriti na vlak, ki ravno odhaja proti Miramaru. Med vožnjo, tako kot nekateri drugi mladi moški, skoči z vlaka in zbeži. Uspe mu priti do slovenskih vasi na robu tržaškega Krasa. Zateče se v hišo družinskih znancev, kjer mu nudijo zatočišče za nekaj dni.

Pahorjev Rudi Leban je mlad intelektualec, luciden sogovornik in občutljiv mladenič, ki v sebi nosi številne kontraste in notranje konflikte. Smrtna nevarnost in vojni čas izostrita njegovo čustvovanje, v njem nad cinizmom in obupom zmaga nagon po preživetju z iskanjem lepega in dobrega v naravi, okolju, ljudeh in v sebi. Glavna tema pripovedi je življenje slovenskih prebivalcev in zgodovinsko kljubovanje slovenstva na tem koščku sveta ob tržaškem zalivu.

Nasprotje, ki je temeljni kamen romana (dobro in zlo, konkretizirano v razmerje vojna in ljubezen) je podprto z notranjimi konflikti v osrednji osebi romana. Rudi Leban je razpet med odločitvijo ali naj se organiziranemu uporu proti Nemcem pridruži v gozdovih ali v mestu, njegova ljubezenska naklonjenost niha med dvema osrednjima ženskima likoma: spontano in (na videz) mladostno naivno Vido in zrelejšo Majdo.

Kljub ubeseditvi težkih ran Slovencev v Italiji (tržaški procesi, zatiranje slovenščine, fašistično nasilje) in poudarjanju slovenske prisotnosti v Trstu (tako nižjega sloja, ki z okoliškega podeželja oskrbuje mesto s hrano, kot intelektualcev) v knjigi ne prevladajo tema, tesnoba in vojna, pač pa svetloba, liričnost, lepota in ljubezen: pogosto se znajdemo med modrimi vaškimi nunci, ob družinski kuhinjski mizi, z nonami, ki pripovedujejo o preteklosti, na borjaču, po katerem se prosto sprehajajo živali ali se na njem igrajo otroci. Rudi Leban vpija lepote Krasa in poglede na morje in mesto v daljavi, besedilo je prepojeno z liričnimi odlomki. Dragocenost romana je prikaz ljudi, takratnih življenjskih razmer, družinskih odnosov (npr. odnos do starih ljudi ali vloga žensk, ki spričo pogoste odsotnosti moških zaradi vojne pogosto same preskrbujejo družino kot prodajalke zelenjave ter rož in zelišč v mestu). Rudi je izjemno natančen opazovalec, preži na obrazno mimiko, držo telesa, vsak trzljaj neverbalne komunikacije, večkrat se zadrži ob oblačilih in telesnih posebnostih oseb. V jeziku lahko naletimo na pristne krajevno-časovne posebnosti (visokopetniki (ženski čevlji s peto), školji (čeri), paštni (umetne terase na strmem terenu) …)

Najbolj glasno sporočilo romana je vsekakor osveščanje slovenske prisotnosti in utrjevanje narodne zavednosti v Trstu in njegovi okolici. Rudi je študent prava, ki sanja o tem, kako bi lahko branil Slovence pred vsemi krivicami in zgodovinskimi ranami. Besedilo je dragocen poklon slovenskemu kraškemu robu nad Trstom, napisano z občuteno nostalgijo, navezanostjo in naklonjenostjo, ki se jih zlahka naleze tudi sodobni bralec.

Roman je med leti 1949 in 1951 izhajal v tržaških Razgledih (z naslovom Prevratna jesen). Delo je v knjižni obliki prvič izšlo leta 1955 pri založbi Lipa in pozneje doživelo več nekoliko različnih izdaj (posebnost izdaje iz leta 1955 so krajši odlomki iz Pahorjevega besedila To naše drago mesto med posameznimi poglavji, izdaja iz leta 1989, ki je osnova za to povabilo k branju, vsebuje Pahorjeve opombe k besedilu, obogatena je s spremno besedo Evgena Bavčarja, Letopisom življenja in dela Borisa Pahorja in seznamom avtorjevih knjižnih objav do leta 1989).

Roman je izšel tudi kot zvočna knjiga (v čudoviti interpretaciji v Trstu rojenega gledališkega igralca Matije Rupla).

Ubili smo Stello

Dogajanje v kratki zgodbi Ubiti smo Stello je prikazano skozi oči Anne, ki konec tedna preživlja sama, medtem ko njen mož Richard z otrokoma odpotuje na obisk k svoji materi. V tišini doma se Anna poglobi v spomine na prihod Stelle, hčerke svoje prijateljice, ki je za kratek čas vstopila v njihovo že napeto družinsko življenje.

Ob opazovanju vrta in ptiča na drevesu se Annine misli razpršijo med številne skrbi: Richardovo nezvestobo, sinovo molčečnost, hčerino nevednost glede dogajanja okrog sebe, najvztrajnejše pa se vračajo k Stelli, zmedeni najstnici, katere življenje se je končalo nenadno in tragično.

Zgodba je oblikovana kot intimna, nemirna notranja izpoved matere, ki v osami razkriva razpoke v svojem gospodinjstvu. Anna se skozi pripoved vse bolj sprašuje, kakšno vlogo je sama odigrala pri dogodkih, ki so vodili v Stellino žalostno usodo.

Avstrijska pisateljica Marlen Haushofer je najbolj znana po svojem romanu Die Wand, prevedenem v slovenščino kot Stena. Tudi kratka zgodba Ubili smo Stello ohranja njen značilni introspektivni pripovedni slog, vendar v bolj zgoščeni in intenzivni obliki. Namesto širšega razmisleka o izolaciji in naravi se tokrat osredotoča na notranji svet ženske, ki se sooča z občutki krivde in nelagodja.

Votli fant

Pred nami so nove vznemirljive prigode izganjalcev duhov iz najmanjše londonske Agencije Lockwood&Co. Anthony, George in Lucy so med sabo povezani in usklajeni, zato kot ekipa odlično sodelujejo. Nova naročila se vrstijo, epidemiji strašenj v Londonu ni videti konca in dela je čez glavo. Vse po starem, torej, dokler Anthony ne zaposli nove pomočnice. Urejene, učinkovite, sposobne in čudovite Holly Munro, ki ima eno samo pomanjkljivost – z Lucy se ne prenašata. Seveda sta obe preveč profesionalni, da bi to vplivalo na vzdušje v ekipi, a Lucy se zdi, da nič več ni kot je bilo. Poleg tega ima še druge težave. Njen talent postaja izrazitejši in Lucy ga vse težje obvladuje. Poleg običajnega kramljanja z lobanjo v vrču se ob operacijah vedno bolj izgublja v pogovorih z duhovi in več kot enkrat je le za las odnesla celo kožo in se izognila duhotiku. To jo zelo obremenjuje, saj je prepričana, da njeno vedenje ogroža celotno ekipo. Le v katero smer se bo ta zapleteni klobčič odvil?

Po knjigah je posneta televizijska serija, ki se konča po prvi sezoni. Brez skrbi. Zgodba se v knjigah nadaljuje in z vsakim delom je boljša in polna neprekosljivega Stroudovega humorja!

Krvavec : fantastična povest

Ambrož je moški, ujet v krizo srednjih let. Delavnice osebnostne rasti in duhovnega iskanja so mu odveč, spremlja ga občutek, da v življenju ni dosegel nič omembe vrednega, še več frustracij pa mu povzroča nesrečen zakon z Medejo, ki se je že zdavnaj oddaljila od svojega, iz dneva v dan bolj zamorjenega in ciničnega moža. Ambrožu pa se vendarle nasmehne priložnost, da bi svoje življenje obrnil na bolje, zato se odzove povabilu na priljubljeno smučišče na Krvavcu, kjer ga pričakajo ženini prijatelji, do katerih že od nekdaj goji sovražen odnos. A kmalu po prihodu na smučišče se Ambrožu začnejo dogajati nenavadne stvari, kjer ne manjka zamolčanih zamer, potlačenih travm in predvsem hektolitrov krvi, ki ga povzroči srečanje z enim od najbolj priljubljenih mitoloških bitij vseh časov.

Krvavec je mešanica krvavega tarantinovskega ekscesa, pikrega črnega humorja in pristnega suspenza, ki se na enako duhovit kot neprizanesljivo oster način loteva večno aktualnih problematik krize srednjih let, prikazane skozi oči zafrustriranega moškega, razbitih odnosov, pomanjkanja pristne komunikacije med ljudmi, ki bi si morali vse zaupati in predvsem (tokrat zelo krvavega) kontrasta med nemirnim človeškim duhom in nepredvidljivo snežno naravo. Črna komedija, psihološka drama, triler o preživetju in grozljivka v unikatni bralski izkušnji!

Maniac

Čilenski avtor se v Maniacu vrača v svet znanosti, ki ga je odlično ubesedil že v romanu Slepa luč. Tokrat je svojo pozornost usmeril v življenje Johna von Neumanna. Biografijo madžarsko-ameriškega matematika in pionirja računalništva je Labatut mojstrsko povezal z življenji ostalih znanstvenikov, s katerimi je von Neumann odkril pot v središče prelomnih znanstvenih odkritij, ki so ključno zaznamovala 20. stoletje.

Von Neumann je bil že v otroštvu opazno drugačen od svojih vrstnikov. Čeprav je njegova bivša žena o njem povedala, da si “še vezalk ni znal sam zavezati”, je bil njegov um vedno lačen. Ko so njegove oči prvič uzrle stroj za tkanje tapiserij, je bil kot uročen. V njem se je sprožil plaz vprašanj, odgovori nanje pa so omogočili nastanek tehnologije, ki je “preobrazila vse vidike človeškega izkustva”. Njen razvoj, ki ga nekateri sprejemajo z odprtimi rokami, spet drugi z zadržkom in strahom, se vse do danes ni ustavil in še vedno napreduje z bliskovito naglico.

Poglavitno vprašanje, s katerim se roman ukvarja je, kako temelji tehnološkega razvoja ogrožajo našo civilizacijo. Vprašanja o tem, kako tesno je napredek povezan z uničenjem, o mejah in o moralnosti znanstvenega napredka, je Labatut vtkal v napeto, srhljivo in včasih temačno zgodbo, ki ovrže vse stereotipe o dolgočasnosti zgodovine in znanosti.