skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Caracol Beach

Kubanski pisatelj, esejist in novinar Eliseo Alberto (1951-2011) je v domovini veljal za političnega in literarnega “odpadnika”, ki se je bralcem najbolj vtisnil v spomin z romanom Poročilo zoper mene samega, v katerem je neposredno kritiziral režim Fidela Castra in posledično zadnja leta svojega življenja preživel kot izseljenec v Mehiki. Večina njegovih del je postavljena na Kubo in s tega vidika roman Caracol Beach predstavlja posebnost, saj je dogajalni prostor manjše letovišče na Floridi, ki je zaznamovano z močno družbeno razslojenostjo, rasizmom, nasiljem in korupcijo.

Roman se odvije v roku ene vroče junijske noči leta 1994. Osrednji lik je Beto Milan, nekdanji kubanski vojak, ki opravlja delo nočnega čuvaja v razkosevalnici avtomobilov, kjer tudi živi v zanemarjeni prikolici. Vsako noč ga preganjajo mučni spomini na grozote, katerim je bil priča za časa angolske gverilske vojne, prav tako pa nanj na vsakem koraku preži grozljiva halucinacija v podobi bengalskega tigra. Beto, ki sicer že vrsto let sanjari o samomoru, se neke noči odloči ugrabiti maturantko Lauro v upanju, da se mu bo ta uprla in ga ustrelila, pri tem pa si na glavo nakoplje njena najboljša prijatelja ter utrujenega policijskega načelnika Sama Ramosa, s katerim je Beto nekoč služil vojsko. V kaotično dogajanje v Caracol Beachu pa se vmeša še Ramosov transvestitski sin Mandy, ki bi rad zgladil odnos z odtujenim očetom…

Caracol Beach je kompleksen mozaični roman, ki skozi prepletanja usod različnih likov ustvarja enako ganljiv kot tudi zastrašujoč blodnjak sveta, ki venomer tiči med resničnostnjo in blodnjo oz. razsodnostjo in norostjo.

Pokončna : življenje na prelomu zgodovine

Lea Ypi na družbenih omrežjih zasledi fotografijo starih staršev iz Cortine d’Ampezzo v italijanskih Alpah, kjer počivata na ležalnikih, zadaj na zidu pa so prislonjene smuči. Zraven objave piše, da gre za leto 1941. Torej je to čas vojne. Najprej ji na misel pride vprašanje, kako sta lahko tja odšla med vojno, potem se spomni babičinih pripovedi, da je bil to njen najsrečnejši čas. A že kmalu po objavi se pod fotografijo začno nabirati komentarji. Ti so zelo različni, tudi obtožujoči, Leo pa spodbudijo, da začne babičino življenje raziskovati tudi v zgodovinskih, političnih, vojaških in drugih arhivih. Nabere se ji več kot tisoč strani podatkov, s katerimi skuša dopolniti pripovedi babice Leman. Predvsem pa jo želi obraniti pred obrekovanji, neresnicami in ji povrniti dostojanstvo, ki ji je tako veliko pomenilo. Življenje obeh družin, katerih potomka je Lea Ypi, je bilo prepredeno s politiko, gospodarstvom, vladanjem v različnih državah, ki so nastajale ali izginevale v času prve polovice 20. stoletja. Po nastanku Albanije, v kateri je prevladala komunistična stranka, življenje za stara starša ni bilo prijetno. Dedek je bil obtožen sodelovanja z Američani in Angleži, zaprt in obsojen na prisilno delo, babico pa je nadzorovala tajna služba Sigurimi, saj je imela grško državljanstvo. Kljub temu je Leman preživela z visoko dvignjeno glavo, saj ni storila ničesar napačnega, kot je večkrat poudarila ob pripovedovanju o svojem življenju in različnih dogodkih. Pri življenju pa jo je v teh zgodovinsko viharnih časih ohranjala tudi skrb za otroka, sina, ki je postal Lein oče.

Lea Ypi piše s perspektive vnukinje in išče sledi, ki bi razjasnile vpliv političnih odločitev na življenja svojih prednikov. Hkrati nam ponudi zgodbo izjemne družinske povezanosti, tudi navezanosti na pripovedi o preteklih dogodkih, srečanjih, znanstvih in prijateljstvih, ki jo prekinjajo zapisniki preiskovalcev in ovaduhov.

Lea Ypi se je rodila 8. septembra 1979 v Tirani v Albaniji. Je politična teoretičarka, filozofinja in profesorica politologije. V slovenščini lahko beremo tudi njeno knjigo Svobodna. S tretjo knjigo, ki jo bomo lahko kmalu brali, pa bo zaokrožila pisanje o svoji družini.

Drsenje

Knjiga je pripoved o psihičnem zlomu dveh mladih, še ne tridesetletnih žensk, Katarine in Julije. Prva kljub razumevajočemu partnerju in individualni psihoterapiji ne obvladuje več družinske vloge matere in partnerice, drsi vse globlje v depresijo in alkoholizem. Druga, samska in vedno prezaposlena, želi vsem ustreči in se izkazati pri delu do te mere, da zanemarja osnovne biološke potrebe: spanje in prehranjevanje. Obe iz dneva v dan z vse več samozatajevanja, obtoževanja in občutki krivde nemočno in vedno hitreje drsita vse bolj proti meji znosnosti življenja in lastne funkcionalnosti. Katarina se znajde na robu samomora, Julija po vse bolj intenzivnih občutkih preganjavice, groze in prepričanja o nadzorovanosti in lastni vpletenosti v višjo svetovno zaroto v navalu besa razbije sobo v podnajemniškem stanovanju. Obe pristaneta v psihiatrični bolnišnici.

Avtorica nas v zgodbo obeh protagonistk uvede zelo postopoma, izmenično iz poglavja v poglavje sledimo zdaj Katarini, zdaj Juliji, spoznavamo njuno trenutno mrežo medosebnih odnosov, predvsem pa njuno doživljanje zunanjega sveta z zelo zanimivimi uvidi in številnimi detajli (tudi medbesedilnosti s priklicem pesmi ali citatov/omembo drugih besedil). Po umestitvi obeh osrednjih oseb v zdravstveno institucijo avtorica motiv duševnega zdravja še poglobi in ga podpre s stranskimi zgodbami drugih hospitaliziranih oseb.

Avtorica plast za plastjo razkriva psihološko zgodovino Katarine in Julije, bralec zaznava čustvene mreže in psihične travme njunih izvornih družin in počasi dobiva širšo sliko nepredelanih bremen, ki so obe mladi ženski pripeljali v trenutno situacijo. Skozi dve individualni zgodbi avtorica odpre številne občutljive družbene teme: stigmatizacija duševnih motenj in bolezni, metode institucionalnega zdravljenja, izgorevanje ljudi na delovnem mestu, izpolnjevanje pričakovanj družine in družbe za ceno večnega samozatajevanja in psihičnega ravnotežja, prepad med generacijami, čustveni hlad med odraslimi otroki in starši, problematika splava, nezdrava partnerska razmerja, nihanje prijateljskih razmerij …

Knjiga, ki spodbuja k boljšemu razumevanju problematike duševnega zdravja in pomaga odpravljati predsodke in stigmatizacijo. Obenem je delo tudi glas sodobne generacije mladih odraslih. Ne samo žensk, saj so v knjigi tudi pomembne literarne osebe moškega spola, tako negativne kot pozitivne. Kar je – poleg vsebinske aktualnosti, trdne strukture in sočnega jezika – še ena odlika besedila.

Drsenje je avtoričin prvi roman. Napisan tako, da se bralec na koncu ne more upreti vprašanju, kaj se je z Julijo in Katarino dogajalo po zadnji strani.

Knjiga je na portalu uvrščena na tematsko knjižno polico Bolečina duše.

Vsiljivka

Vsiljivka je še en napet psihološki triler izpod peresa mednarodno priznane ameriške pisateljice Freide McFadden, ki je osvojila svet z uspešnico Hišna pomočnica. Dogajanje pričujočega trilerja je postavljeno v razpadajočo kočo sredi divjine, v kateri živi travmatizirana Casey, nekdanja učiteljica, ki se je iz neznanih razlogov odločila za življenje samotarke, njen edini stik s svetom pa predstavljata čudaški najemodajalec Rudy in navidez ustrežljivi sosed Lee. Skozi poglavja je razkrito, da Casey preganja težavna preteklost najstnice, ki odrašča v razbiti družini in je vsakodnevno podvržena čustvenim in fizičnim zlorabam, njena edina želja pa je, da bi uspela najti očeta, ki jo je zapustil. Casey, ki se v divjini skriva pred svetom, ki jo je razočaral, nekega dne pred oknom koče najde zanemarjeno deklico, oblito s krvjo, v desnici pa k sebi stiska nož, katerega noče izpustiti. Ko jo povabi v notranjost koče in skuša ugotoviti, kaj se je zgodilo z nesrečno deklico, se ta zavije v molk, tekom noči pa je kmalu razkrita grozljiva skrivnost, ki bo Casey približala resnici o lastnem življenju, hkrati pa jo soočila z možnostjo, da morebiti jutra sploh ne bo dočakala…

Gilgi, ena od nas

Gilgi, v času Weimarske republike živeča ambiciozna in vitalna dvajsetletnica, verjame, da jo bosta trdo delo in disciplina osvobodila potrebe po podreditvi moškemu in zakonskemu življenju. V strogem urniku vsakdana, ki si ga kroji sama, ves čas porabi za izboljševanje veščin, ki ji bodo koristile na trgu zaposlitve in ji omogočile gotovo in finančno stabilno prihodnost.

Lik, ki na prvi pogled zgleda kot poster-child feminističnega boja, pa se kmalu sooči z nebinarno kompleksnostjo življenja, ko se na smrt zaljubi v Martina, starejšega bohema, ki v služenju denarja in varčnosti ne prepozna nobene vrednosti. Gilgi spozna, da ga ne more spremeniti, zato se pusti sama prilagoditi Martinovem življenju. Osvobojena garaškega pisarniškega dela ji vseeno ne uspe najti svobode, po kateri hrepeni, sočasno pa spoznava družbene probleme in neenakosti, ki jih disciplina njenih delavcev ne pomaga razrešiti.

Irmgard Keun (1905-1982, Nemčija) je z objavljenimi deli Gilgi (1931) in Dekle iz umetne svile (1932) doživela velik uspeh, saj so bili bralci prepričani, da v romanih avtorica opisuje lastno življenje. V času nastajanja novega srednjega razreda je opisovala življenje tipkaric ter pop-kulture, ki jih je obkrožala. V času nacistične vladavine je pisateljica živela v izgnanstvu, njene knjige pa so pristale na seznamu prepovedane literature. Danes velja za eno izmed temeljnih ženskih imen nemške literature 20. stoletja. Gilgi, ena od nas je njen prvi roman, ki je doživel prevod v slovenščino.

Moja vojna harmonika : [pesnitev]

Besedilo je pripoved v verzih, v kateri se avtor najprej dotakne življenjske zgodbe njegovega pradeda, nato pa se besedilo osredotoči na neizgovorjeno resnico ali na pol izgovorjeno skrivnost, nenavadno dedovo življenjsko zgodbo. Če so pradedovo življenje najbolj usodno zaznamovale selitve med Trstom, Ljubljano in v Slovenske gorice, kjer se je naposled ustalil in odprl pekarno, je bilo življenje njegovega sina, pripovedovalčevega deda Matije Zorca, veliko bolj obremenjeno z zgodovino. Šteger prelije v poezijo v spominu in posredovanih pripovedih ohranjene drobce iz življenja pradeda in deda, utrinke zelo močnih doživetij njunih življenj, ki so v avtorju dozorevali v ubeseditev več desetletij. Skozi osebno zgodbo posameznika se razkrivajo širše zgodovinske in politične razmere nekega konkretnega časa in prostora. Umetniška ubeseditev pripoved kmalu povzdigne na pričevanje o človekovem preživetju v posebnih ekstremnih razmerah. Vprašanje politične opredelitve se prepleta s trudom za golo preživetje, ki vodi v drugačno vrednotenje in osmišljanje življenja.

Tako z branjem ne sledimo samo konkretni zgodbi avtorjevega deda Matije Zorca v 20. st. v Slovenskih goricah, pač pa smo tudi priče več človeško tragičnim življenjskim situacijam, intimnim tragedijam brez časa in prostora.

Poleg pretresljivih vsebinskih detajlov (kot zanimivost: vsebinsko ima življenjska zgodba Štegrovega deda kar nekaj skupnih točk z zgodbo Gospodinovega (literarnega) deda vojaka iz Fizike žalosti) besedilo odlikuje pesniška dovršenost in prepletenost z drugimi umetnostmi. Snov je v celoti podana v štirivrstičnicah, namesto prisilnih rim avtor uporablja prijetne asonance, pesniško podobje je skrbno izostreno in dozirano in kot tako direktno, intenzivno in razumljivo, ponavljajoči verzi okrepijo sporočilno pomembnejše plasti besedila (nismo hoteli / nič več in nič manj kot le živeti ali Živeti, živeti! ali kako lepo je – ne več in ne manj – le živeti ali Vse, vse, vse, da bi še malo živel ali kot naš svet, le narobe prav ali je vse delal prav, čeprav je / vse, prav vse bilo narobe …).

Preplet besedne umetnosti z glasbeno umetnostjo je že vsajen v samo vsebino, v zgodbi ima namreč posebno mesto črna harmonika in z njo glasba – ta deda reši smrti in obupa. Besedilo je v knjižni izdaji izšlo kot pripoved v verzih z ilustracijami Damijana Stepančiča, v kateri se besedni in likovni del organsko prepletata.

Zunaj same knjižne izdaje dela je avtor pesnitev še bolj prepletel z drugimi umetnostmi v projektu Moja vojna harmonika, zgodovinskem kabaretu za pripovedovalca in harmoniko, ki združuje elemente poezije, pripovedništva, performansa in glasbe z videom in zvočnimi učinki. Besedilo je v tej obliki doživelo več odrskih ponovitev in bilo zelo odmevno. Knjiga je dostopna tudi kot zvočna knjiga, v izvedbi avtorja in z glasbeno spremljavo Jureta Torija.

Delo je torej – poleg tankočutne zgodbe o radovednosti in ljubezni potomcev do prednikov – tudi poklon moči umetnosti, še posebno čarobnosti besede in književnosti. Skozi zapisano besedo se namreč težko ulovljivi vrtinci podoživljanja pripovedi o utrinkih iz življenjih prednikov, drobcev spominov in nejasnih slutenj potomcev lahko preobrazijo v literarne umetnine.

Spremni eno stran obsegajoč avtorjev zapis na koncu besedila pojasnjuje nastanek pesnitve in širšega projekta Moja vojna harmonika.

Knjiga je na portalu postavljena na tematsko knjižno polico (Pra)vnuki pripovedujejo.

Fine de Claire

Fin de Claire je prvi v slovenščino preveden roman švedskega pisatelja in prevajalca Daniela Gustafssona. Helena, geologinja srednjih let, nekega dne izstopi iz svojega življenja. Ne da bi kogarkoli obvestila, zapusti partnerja Nielsa in se iz Stockholma odpravi proti francoski atlantski obali. O njej izvemo le toliko, kolikor je pripravljena razkriti sama: da je bila pred Nielsom poročena, da ima hčer, s katero sta skoraj povsem izgubili stik, da je po poklicu geologinja – ter da dela nekakšen obračun s svojim dosedanjim življenjem. Na poti sreča Magdo in pozneje še njenega mlajšega brata Janeka, poljska migranta, ki sta se na zahod odpravila v iskanju boljšega življenja. Srečanje z njima v njej prebudi občutek bližine in odgovornosti, hkrati pa jo prisili, da se začne soočati tudi z lastno odtujenostjo. Poglavja o njihovem potovanju prekinjajo odlomki iz 19. stoletja – pripoved ladijskega delavca, ki razkriva zgodovinsko plast nasilja, trgovine in kolonialnih razmerij moči.

Naslov se navezuje na ostrige posebej visoke kakovosti, ki jih gojijo v Franciji in ki v romanu postanejo simbol krhkega ekosistema, ki ga človek nenehno preoblikuje po svoji meri. Ostrige niso zgolj kulinarična zanimivost, temveč osrednja metafora za človeško nenasitnost ter izkoriščanje narave in ljudi. V njihovem potovanju, presajanju in manipuliranju z njihovimi življenjskimi cikli se zrcalijo (sodobne) migracije, globalni tokovi blaga in delovne sile ter kolonialna dediščina, ki še vedno oblikuje svet. Gustafsson prepleta intimno zgodbo posameznice s širšimi vprašanji ekologije, migracij, kolonializma in izkoriščanja. Pri tem ne ponuja enostavnih odgovorov, temveč postopoma razkriva povezave med osebnim in zgodovinskim, med posameznikom in sistemi, ki ga določajo. Avtorjev jezik je zadržan, natančen in ritmično izbrušen, pisanje hkrati dokumentarno in poetično ter občutljivo za (tektonske) premike pod površjem – za tiste tihe sile, ki preoblikujejo tako pokrajine kot ljudi.

Skrivnost vseh skrivnosti

Dan Brown (1964) je eden najbolj priljubljenih in prodajanih ameriških pisateljev vseh časov, ki je že kot otrok rad reševal uganke in iskal skrite zaklade. Svetovno slavo je dosegel s svojimi napetimi kriminalnimi trilerji, v katerih se prepletajo zgodovina, umetnost, tajne organizacije, kriptografija in verski simboli. Skrivnost vseh skrivnosti je šesti roman v izjemno uspešni seriji o profesorju verske simbolike in ikonografije Robertu Langdonu, ki se bere samostojno.

  1. Angeli in demoni (Angels & Demons)
  2. Da Vincijeva šifra (The Da Vinci Code)
  3. Izgubljeni simbol (The Lost Symbol)
  4. Inferno (Inferno)
  5. Izvor (Origin)
  6. Skrivnost vseh skrivnosti (The Secret of Secrets)

Za pisanje romana Skrivnost vseh skrivnosti si je Dan Brown vzel kar osem let premora. Ker se v romanu ukvarja z dvema izjemno kompleksnima področjema – zgodovinsko Prago in znanostjo o človeški zavesti, je bilo njegovo raziskovanje dolgotrajno in sistematično. V tem času je terensko raziskoval Prago, kar je označil za »ljubezensko pismo mestu in državi« in se poglabljal v nevroznanost in noetiko. Glavna tema knjige je namreč t. i. nelokalna zavest – ideja, da človeški um obstaja neodvisno od telesa. Njegov največji izziv je bil to zapleteno in eterično temo pretopiti v dinamičen in napet akcijski triler.

In to v prvi vrsti roman tudi je. Napet triler, ki je nadgradnja Da Vincijeve šifre. Zgodovinsko pustolovskim temam je tokrat dodana tudi znanost s ščepcem romantike in nekaj fikcije. Roman nas zapelje v Prago, kjer je Langdonova srčna prijateljica in znanstvenica dr. Katherina Solomon imela predavanje tik pred izidom knjige o noetiki.

Preden se začne roman odvijati v za Browna značilnem hitrem tempu, si ta vzame čas za prizore z natančnimi detajli, kot sta vonj prefinjenega parfuma, omemba vrhunske ure ter prestižnega praškega hotela, s katerimi  stopnjuje občutek razkošja.

Po nočni mori, umoru in Katherininem izginotju, se začne odvijati nepredstavljiva drama, v kateri strežejo po življenju tako profesorju Langdonu kot Katherini. Brown v fiktivno zgodbo spretno vpleta resnične elemente, s čimer ustvarja avtentično in vizualno bogato okolje za svoje like in bralce.

Na vsak način boste večkrat želeli preveriti, kaj od zapisanega je resnično in bili pri tem presenečeni. Zgodbo lahko preberete na dah, če vas zanima samo kdo, koga in zakaj. Če pa si boste vzeli čas za razmislek o znanstvenih tezah, ki so vpletene v roman, boste morali vmes malo prespati. Potem pa si boste želeli, da knjigo prebere še vaš bralni prijatelj, da bosta lahko predebatirala vsebino, ki vam ne bo šla takoj z glave.

Knjiga je zmagala v kategoriji Najboljši kriminalni roman in triler (Best Mystery & Thriller), kjer o zmagovalcu z glasovanjem odločajo bralci z vsega sveta na platformi Goodreads.

Hotel Sapiens in druge iracionalne pripovedi

Hotel Sapiens je hiša, ki je dolgo samevala, sedaj pa jo naseljujejo razni čudaki, ki so jih naselili vanjo ali pa so se vanjo sami zatekli pred svetom, v katerega se jim najverjetneje ni več možno vrniti. Zgradba je obenem tudi bolnišnica in inštitut za raziskave v medicini, ki se izvajajo kar nad tamkajšnjimi stanovalci, saj so vsi po vrsti prenašalci neozdravljive bolezni, imenovane človeštvo. Ta njihova nevarna bolezen je tudi očitan jim zločin, manifestiran v obliki nenehnih sprejemanj napačnih odločitev. Nastanjeni v zavodu so se zdaj primorani učiti po njim neznanem načrtu Varuhov – ti upravljajo s stanovalci in so tudi za vse odgovorni, a jih stanovalci nikoli ne vidijo. Le kako bi jih, ko pa so Varuhi pravzaprav nekakšne ustvarjene mreže, ki so v nekem trenutku začele programirati same sebe. V svoji evolucijski fazi so začele človeštvo celo nadzirati ter se vmešavati v vsa področja, potrebna za delovanje družbe, ljudi pa naj bi prehitele celo na etični ravni. Nekateri jih dojemajo kot edino nepristransko stran, ki je sposobna najti pravične rešitve, spet drugi, teh je večina, pa jih še vedno sovražijo in jih dojemajo kot brezčutne ječarje. Čeprav jih stanovalci zavoda ne vidijo, so Varuhi stalno prisotni, bodisi v podobi nun, ki neslišno drsijo po hiši in skrbijo za red, bodisi v obliki svetlobnih lis, ki zbirajo podatke o stanovalcih, bodisi v obliki drugih sintetičnih bitij oz. oblik. Ker razpolagajo z vsemi informacijami, Varuhi vedno ravnajo pravilno. Ne vedo pa ničesar o izmišljotinah in sanjah, ki sta obliki človekove svobode. In tudi – Varuhi nimajo volje, nimajo spola, nimajo staršev, ne dedujejo, se ne razmnožujejo, zato ne bodo nikoli zares vedeli, kaj pomeni biti človek. Prav to – kaj pomeni biti človek – pa je ključno vprašanje, ki se mu v tem nadvse inteligentnem besedilu dinamično grajenega romana z globokimi filozofskimi uvidi posveča Leena Krohn, priznana finska avtorica, za katero je značilno jasno izražanje in prefinjen smisel za humor. V uvodnem poglavju romana razmišlja o človeštvu kot zdrizasti meduzasti pošasti, ki obstaja hkrati kot en osebek in skupek organizmov: človeško telo naseljuje milijarde podobnih, če pogledamo um posameznika, pa le-ta zajema različna hotenja in več notranjih jazov, ki se med seboj izmenjujejo in se medsebojno borijo, medtem ko vsi živijo v enakem stanju negotovosti – kar velja za vsakogar posebej kot tudi za vse kot celoto; ob tem pa vsak zase še vedno verjame, da je neponovljiv. Zmota? V poglavjih, ki se druga na drugo ne navezujejo, a je vsako neločljivi del celote romana, na način uvodne ideje nato spoznavamo posameznike, ki se drug od drugega razlikujejo v svojih specifikah, kot opazovani v vseh svojih seštevkih pa skupno vendarle obstajajo kot občečloveški – kot tisti, ki si delijo naravo napačnih odločitev, različnih dojemanj resničnosti, blodenj, fobij in strahu, pristnih in lažnih podob, brezupa in upanj, materialnih, miselnih in duhovnih špekulacij o naravi resničnosti in na splošno vsega, kar se v vseh časih oblikuje znotraj in zunaj človeka in ga vrtinči v osebni zgodovini, ki ob boku z ostalimi postaja oziroma obstaja kot skupna pot (oziroma usoda, kakor komu ljubše). Odlično literarno delo, vrhunsko!

Moj prvi konec sveta

Literarna dela, ki se dotikajo holokavstva za časa druge svetovne vojne, so pogosto postavljena v nacistična taborišča smrti, kjer so bili jetniki na lastne oči priča najbolj grozovitim in sprevrženim vojnim zločinom. Poljska pisateljica židovskih korenin Ida Fink (1921-2011), ki se po mnenju Nacionalnega židovskega knjižnega centra v New Yorku uvršča med stote najpomembnejše židovske literate vseh časov, se je bralcem najbolj zapisala v spomin s svojo avtobiografsko kratko prozo, še posebej z zbirko Moj prvi konec sveta, ki predstavi grozote holokavsta na nekoliko drugačen način. Zbrane zgodbe se odvijajo v židovskih getih, kjer nedolžni civilisti s strahom pričakujejo usodni trenutek, ko jih bo okupatorska nemška vojska aretirala in odpeljala v taborišče smrti. Finkova se bolj kot neposrednim opisom nasilja posveča intimnim utrinkom iz življenja povsem običajnih ljudi, ki v duhu pogosto stojijo nekje med spominom in pozabo, kar se preslika tudi v njihova poznejša življenja. Bralec je skupaj z liki postavljen v svet vojnega uničenja, boja za preživetje in redkih trenutkov čustvenega premirja, vsaka zgodba v zbirki pa predstavlja srhljiv mozaik časa, ki bi ga mnogi radi pozabili, vendar ga ne smejo, saj je ponavljajoča zgodovina vedno najbolj strog učitelj.