skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Nikdar enaka

Zgodba  fantazijskega romana Nikdar enaka, polnega mladostne energije in iskrenosti, se odvija v, do potankosti izdelanem, domišljijskem svetu, ki si ga je zamislila avtorica. Svetu z dvema celinama, z več kraljestvi s svojimi vladavinami in  družbenimi ureditvami.  Poleg ljudstev  nenavadnih ras in običajev v tem svetu živijo še nesmrtni vilini, že ob rojstvu obdarjeni z magijo, pa tudi druga še bolj nesnovna bitja.

Nikdar enaka je tudi pripoved o večplastno prikazani junakinji, ki išče svoj smisel in identiteto, o usodni povezanosti sorodnih duš, o vilinih, ki bijejo boj za osvoboditev iz sužnosti, o moči magije, o tiranskih vladaricah, o zlih sencah iz nekega drugačnega sveta. Vse to je avtorica povezala s silno močjo predstavnosti  v zgodbo, polno napetega dogajanja, kjer se večplastno izrisani junaki zgodbe odločajo, se čustveno in osebnostno razvijajo ob izzivih, ki so včasih zelo brutalno postavljeni pred njih.

Pred nami je svet v katerem je mogoče vse ali pa tudi nič. Odvisno od tega, koliko so  se junaki pripravljen boriti in žrtvovati za tisto v kar verjamejo. Predvsem pa je pomembno, ali znajo najti upanje, in ali so mu tudi pripravljen slediti.

S srcem slediti luni

 

V naboru zgodb, polnih topline in modrih misli, v katerih smo najprej spoznali velikega pando ter majcenega zmaja, sledili njunemu potovanju ter se družili še z mačjim mojstrom zena, se tokrat na pustolovščino podamo skupaj z izgubljeno psičko Amajo ter ostarelim volkom. James Norbury dogajanje ponovno postavi v nedefinirano zimsko pokrajino z Vzhoda, prežeto s tradicijo zen budizma v sicer moderni, sveži podobi in s subtilnimi, nežnimi ilustracijami, ki še dodatno poglobijo bralno izkušnjo.

Volk ob izteku svojega življenja pred lastnim krdelom reši mlado psičko in Amaji tako povsem plastično predstavi, zakaj je pomembno, da drugim dajemo, čeprav to obenem pomeni, da (dostikrat) jemljemo sebi, saj le tako živimo v simbiozi ter občutimo srečo (tudi srečo drugega):

“Moja podoba se izgublja,” je rekel volk,
“vendar pa čutim, kot da bi se v meni nekaj spreminjalo
in postajalo močnejše.” (str. 34)

V trenutku, ko volk Amajino dobrobit postavi pred svoje potrebe, se njuni življenji na nenavaden način in hipoma prepleteta za vedno. Skupaj namreč skozi zasneženi gozd in čez številne prepreke sledita luni: podata se na pot spozna(va)nj o ljubezni, medsebojnem sodelovanju, žrtvovanju ter sprejemanju sprememb. Njuno popotovanje je polno (ne zgolj fizičnih) srečanj in sloves, pridobljenih znanstev in tudi izgub, preko katerih avtor – in z njim bralec – raziskuje polje osebnostnega razvoja ter samorealizacije:

In takrat se je zavedel, da tokrat
zadnjič doživlja te stvari. 
Da zadnjič čuti hladni dotik snežinke,
ki mu pristane na nosu.
Da zadnjič vidi raztrgane oblake, ožarjene
s pojemajočo dnevno svetlobo. Nikoli več se ne bo
prebudil v novo jutro ali sklenil novega prijateljstva. 
Veličina tega ga je prevzela.
Kaj drugega bi torej lahko storil, kot zavestno živel vsako sekundo 
in se posvetil poti, ki je bila pred njim. (str. 108–109)

Zgodba se resda odvije hitro, obenem pa nudi ogromno prostora za vpogled v pomen sledenja lastnim sanjam: tudi in predvsem takrat, ko je pot pred nami negotova, nejasna, morda celo brezciljna, in ko se nam zdi, da smo zavili v napačno smer. Izpopolnjujejo nas namreč tudi napake in (navidezna) nemoč:

“Včasih je tako, […]
da smo naredili vse, kar je bilo v naši moči.
Takrat – tega se moramo naučiti –  je treba stopiti nazaj
in dovoliti univerzumu,
da uresniči svoje nedoumljive čudeže.” (str. 74)

Sledenje luni je zato metafora za sledenje najglobljim sanjam, upom, željam in pričakovanjem, družna pot volka in Amaje pa dejansko popotovanje spoznavanja moči ljubezni, sprejemanja, dajanja, pa tudi poguma, iskanja in zaupanja:

“Včasih se preprosto ni mogoče truditi
in doseči rezultatov, ki jih želimo. 
Zamisli si, da bi odkopali seme, da bi videli, ali je pognalo.
Če smo ga zalili, res ne moremo storiti ničesar več.” (str. 117)

Preprosto, izčiščeno besedišče in tople ilustracije branje usmerjajo k življenjskim vprašanjem, ki si jih sicer pogosto zastavljamo – kako živeti bolj zavestno, čemu in kdaj sploh nečemu slediti, kako se soočati z in tudi premagovati tihe notranje strahove, ki nas (ne)vede hromijo, in kako najti pogum, da bi sledili očrtom lastnega srca. Knjiga, namenjena pobegu v navdihujoče zgodbe, ki ob vsakokratnem branju – kajti dejansko je ena izmed tistih, ki jih zlahka beremo večkrat – deluje kot opomnik, da je potovanje pomembnejše od cilja:

“Največja potovanja so tista, na katera gremo z drugimi,” je odvrnil [volk]. (str. 50)

Čeprav to verjetno ni bil primarni cilj avtorja, je po Modrosti volkov, Volčjem očesu in Volčjem srcu spodbudno, da je tudi v tovrstnem žanru volk predstavljen pozitivno, v pravi volčji podobi – kot zvesti zaščitnik in modri popotnik. Njegova pot se po dnevu skupne hoje zaključi, življenjski cikel pa naprej zavrti Amaja, zavedajoč se, da je ob srčnem, četudi bolečem spominu na vse, ki fizično niso več z nami, današnji dan tisti, ki edinole šteje:

“Jutrišnjega dne ni, […] jutri – če je pomembno – bo danes.” (str. 36)

 

Džan

Andrej Platonov je bil ruski pisatelj, pesnik, novinar in inženir, ki se je rodil na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje. Odraščal je v delavski družini in je težko fizično delo izkusil že v svoji mladosti. V istem obdobju se je v njem prebudila želja po pisanju. Hotel je, da bi njegova literatura služila družbi, a njegovi zapisi sovjetske resničnosti niso bili po volji oblastem in veliko njegovih del je ostalo neobjavljenih še dolgo po njegovi smrti. Eno izmed njih je kratek roman Džan.

Osrednja oseba dela je Nazar Čagatajev, mlad ekonomist, ki ga je oblast poslala v pustinjo Turkmenistana. Dobil je nalogo, da nomadskemu ljudstvo na “dnu starodavnega morja, kjer je bil po legendi nekdaj svetovni pekel”, pomaga do boljšega življenja. Majhna skupnost namreč ni imela ničesar “razen duše in ljubega življenja, ki so mu ga dale ženske – matere, ki so ga rodile.”

Džan pripoveduje zgodbo o človeški krhkosti in vzdržljivosti v surovem okolju nepojmljivega trpljenja. Vzbuja razmislek o sreči, o volji do življenja, o iskanju smisla, o hrepenenju, o upanju … In ostane z bralcem tudi, ko ga odloži.

Umetnost izgube

Kroži legenda, da naj bi na začetku poletja 1830 alžirski dej v navalu jeze s pahljačo udaril francoskega konzula, kar naj bi bil povod, da je začela francoska vojska osvajati Alžirijo in jo kolonialno zasedala vse do končne alžirske vstaje 1962, ko se življenje Alija, prvega protagonista, o katerem beremo, drastično spremeni, posledice pa se kot lovke širijo preko življenj njegovih otrok in tudi vnukov.

Sprva spoznavamo življenje na alžirskem podeželju, kjer Ali po srečnem naključju v potoku naleti na stiskalnico olja, ki je njegova odskočna deska, s pomočjo katere se izvije iz revščine in zgradi položaj premožnega vaščana, a ne povsem brez zavisti drugih. Pred to najdbo je bil med svetovno vojno vpoklican tudi v francoske vojaške linije, za kar mu je bila kasneje priznana renta, ki se ji ni odrekel, to pa je bil poleg ostalih situacij, v katerih se je znašel in se v njih instinktivno odločal (izbral je zaščito morilcev, ki jih sovraži, pred drugimi morilci, ki jih sovraži), v času alžirske vstaje poglavitni razlog, ki je vplival na njegovo osovraženost pred FLN, pripadniki nacionalističnega gibanja za osvoboditev Alžirije, in spričo česar je postalo njegovo življenje ogroženo. Zato je z družino prebegnil v Francijo, kot mnogi, ki so se kot izdajalci Alžirije, kot so jim očitali, takrat znašli v podobni situaciji. Vsem, ki so ohranjali kakršnekoli stike s francosko upravo, zlasti prejemnikom francoske pokojnine, so namreč pripadniki FLN napovedali smrt, ki je kosila na hitrih sodiščih po vaseh in obračunavanjih sredi noči.

Po dolgih dneh potovanja z ladjo Ali z družino prispe v prvo taborišče, kamor jih nastanijo, ograjen prostor, poln prikazni, ki ga naseljujejo izgubljenci vseh vrst, vsi tisti, več deset tisoč njih, s katerimi oblasti ne vedo, kaj storiti. Srečajo se s Francijo, a ne takšno, kot so jo pričakovali, takšna jim ne bo nikoli zares dostopna in najverjetneje ne tudi njihovim potomcem v verigi prihodnjih rojstev.

Odraščajoči Hamid, Alijev prvi sin, svojega očeta v tem novem, drugačnem življenju ne prepozna več – iz hrabrega, dostojanstvenega, ponosnega, močnega in oblastnega moškega se je spremenil v nekoga, ki življenje živi le še z molče stisnjenimi zobmi in prikimuje vsemu, kar mu zaukažejo. Hamid ne razume, da je molk, s katerim se je njegov oče obdal, predvsem odsev ponižanja in obupa zaradi izgubljene domovine in vere, ples poraženca v kolonialni vojni, dokončno ujetega zgolj še v sistem za preživetje na robu družbene lestvice, kateri pripadnosti ne bo nikoli deležen.

Hamid pa si želi predvsem tega, kar najbolje se pomešati med Francoze, neobremenjen z rojstno deželo, ki je kot otrok ni imel časa spoznati in dojeti kot svoje, čeprav je ta v njem vseskozi navzoča – je sestavina njegovega imena, zamolkle kože in črnih las. Naj se še tako trudi, ga ta določila neusmiljeno oddeljujejo od naroda, v katerega želi enakovredno ponikniti, in kaj kmalu se tako kot njegov oče tudi sam zavije v nepredirni molk.

Z ozadjem tega molka se spoprime šele Naima, Hamidova hči, ko je službeno primorana vstopiti v deželo svojih staršev in starih staršev. Lahko soočenje, ki sledi, sploh še zaceli kakršnokoli rano, razbije družinski molk, poveže, kar je bilo pretrganega?

Odličen roman nagrajene francoske pisateljice, prevajalke, scenaristke, dramaturginje in režiserke alžirskih korenin Alice Zeniter o usodi političnih migrantov, njihovi ujetosti v preteklost, predsodkih, s katerimi se soočajo kot priseljenci, ter o iskanju osebne svobode njihovih potomcev in rodbinsko neobremenjene identitete.

Susanna

Švicarski pisatelj Alex Capus je v biografskem romanu Susanna literarno poustvaril del življenjske poti slikarke Caroline Weldon (1844–1921). Rojena je bila v Baslu kot Susanna Faesch in že kot majhna deklica pokazala samosvojo odločnost. Zgodnje otroštvo je preživela v puritanskem okolju rojstnega mesta, v družini prisotna odtujenost med starši pa je botrovala materini odločitvi, da je zapustila moža in skupaj z edino hčerjo odšla v New York. V svoj dom ju je sprejel družinski prijatelj Karel Valentiny, v pripovedi prav tako ena od osrednjih literarnih oseb.

Susanna je v najstniških letih pričela svoj dar za slikanje izražati kot ustvarjalka portretov, s katerimi je majhnim fotografijam vdahnila dušo in že kot mlado dekle dosegla finančno neodvisnost. Njenemu svobodnemu duhu niso ustrezali zanjo preveč utesnjeni okovi zakonske zveze. Ob rojstvu sina, ki ga je vzgajala kot samohranilka, je pričela svoja dela podpisovati kot Caroline Weldon. V njeni zasebni zbirki portretov je bila zmeraj bolj prisotna motivika indijanske kulture, ki jo je že od nekdaj privlačila. Priča je napredku gospodarstva konec 19. stoletja, Brooklynski most, ki krasi naslovnico knjige, so ob otvoritvi leta 1883 razsvetlile Edisonove žarnice.

Resnična zgodovinska dejstva o njenem življenju so ovita v pisateljevo domišljijo in prikazana v Capusu lastnem privlačnem načinu pripovedovanja. Kot zapiše, so lahko podatki o osebnostih iz preteklosti  pred nami kot na dlani, hkrati pa ne bomo nikoli vedeli za njihova intimna doživljanja. In prav slednja budijo njegovo pozornost, s čimer ustvari vznemirljivo pripoved, v središču katere je ženska, zvesta svojemu prepričanju, da ne bo nikoli pristala na predvidljivo vsakdanjost ali izgubo lastne neodvisnosti.

Smrt v sanatoriju

Po uspešnih kriminalnih serijah pisatelja, prevajalca in odvetnika Ragnarja Jonassona (Temna Islandija in Skrita Islandija) ima tokrat bralec pred seboj prevod prvega dela nove trilogije Helgi, poimenovane po glavnem liku, mladem in obetavnem policistu in podiplomskem študentu kriminologije Helgiju Reykdalu.

Po študiju v Združenem kraljestvu se leta 2012 vrne v rodno Islandijo, kjer piše magistrsko nalogo o metodologiji preiskave enega od starejših primerov smrti v nekdanjem sanatoriju tuberkuloze. Policijska preiskava tega primera je bila trideset let nazaj kar presenetljivo hitro zaključena in primer rešen, a Helgi po temeljitem pregledu arhivskega gradiva in po razgovoru s pričami tedanjih tragičnih dogodkov nepričakovano naleti na nenavadna neskladja ter tako nehote sproži val nevarnih zapletov, saj nekdo ne želi, da se resnica po vseh teh letih končno razkrije.

Jonasson tudi v najnovejši kriminalni seriji ne razočara. V nepredvidljivo zgodbo spretno vplete sodobne družbene teme in dobro predstavi razliko med razmišljanji in življenjem ljudi v preteklosti in sedanjosti. Šokira na primer prizor, ko delovno mesto preiskovalne detektivke Hulde, poznamo jo iz prejšnje serije, njen šef še pred njeno upokojitvijo ponuja ambicioznemu Helgiju in se je želi na ta način predčasno na hitro znebiti brez spoštovanja njenih preteklih službenih uspehov. Pri tem nam njena reakcija ni neposredno razkrita, kar še poglobi bralčevo dojemanje brezizhodnosti njenega položaja in hkrati prikaže ledeno brezčutno apatičnost nadrejenega, kar v današnji družbi postaja vedno bolj razširjen problem.

Bralca zmrazi občutek, kako nezdravi službeni odnosi, hierarhija, oziroma občutek večvrednosti ter komolčarstvo med zaposlenimi posredno povzročijo tragedijo. V zdravstveni ustanovi, ki kasneje zaradi opustitve programa postane raziskovalna, se v desetletjih zgodi mnogo srhljivih prizorov. Pisatelj nakaže tudi temo fizičnega nasilja v partnerskem odnosu in problematiko alkoholizma, ki se bo nadaljevala v naslednjem naslovu te serije, ob tem pa razkrije še en presenetljiv zaplet, ki nas povleče v nadaljnje branje.

Tako si krasna! Poklon lepoti prijateljstva

 

Knjiga ameriške avtorice Melanie Shankle Tako si krasna! Poklon lepoti prijateljstva je osebna inventura minulih in še vedno pris(o)tnih prijateljskih odnosov, ki jih je sama kdaj spletla, tako z mimobežniki kot tistimi ljudmi, ki so v njenem življenju obstali – pa najsibo to namenoma ali ne.

V mestoma duhovitem in na trenutke tudi izrazito čustvenem slogu sledimo iskreni, topli pripovedi o nepopolnih odnosih, ki temeljijo na odkritosrčnosti, ranljivosti ter sprejemanju. Prijateljstvo je običajno ena najmočnejših vezi, ki se včasih prav potihoma prepleta iz drobnih pozornosti in stičnih trenutkov, velikokrat pa v sebi skriva zmožnost, da nas lahko popolnoma preoblikuje – morda v nekaterih primerih še bolj kot kateri koli drugi bližnji odnos.

Kako se medsebojno podpirati in v katerih trenutkih podpora ni več smiselna? Kako se veseliti uspehov drugega? Kako premagovati težka obdobja v življenju s pomočjo prijateljev – ali celo brez njihovega so-obstoja? Kako čustvovati in kako sočustvovati z ljudmi okoli sebe, tudi takrat, ko se nam zdi, da tega nočejo? Kako preboleti izdaje in kako ovrednotiti rane, ki nam jih drugi – hote ali ne – zadajo? Kako pomemben je humor v naših odnosih, v našem vsakdanu? Knjiga v odgovor na ta in mnoga druga življenjska vprašanja ponuja osebne izkušnje skupine prijateljic, ki si skupno pot deli že dolga leta. Res je, izkušnje so osebne, a na osnovo lastnih anekdotičnih prigod avtorica doda drobce splošnih življenjskih modrosti ter tudi duhovne premisleke, ob katerih branje knjige bralcu vzbudi občutek, da se tako poglablja tudi vase. Z intimnim vpogledom v prijateljstvo drugih namreč odpira možnosti in nudi izhodiščne točke tudi za prevpraševanje naših odnosov. Svojih prijateljskih vezi vsekakor ne idealizira, saj so vedno postavljene in predstavljene v realnem kontekstu. Ne glede na to, kako daleč vsaksebi s(m)o si, ne glede na geografske razdalje ter nesporazume med nami, resnična povezanost vedno o(b)stane.

Zdi se, da je (pravo) prijateljstvo pravzaprav prehajajoč preplet moči in ranljivosti, ki se sicer le redko v polnosti zlije, potrebuje pa konstantno in zavestno pristnost ter prisotnost – da smo točno to, kar smo, in točno tam, v tistih trenutkih, ko se svet nam ljubih oseb zamaje v temeljih. Pa tudi takrat, ko se (zgolj) zdi, da je vse na svojem mestu.

S preprosto, pristopno pisavo, ki jo prežemata humor – včasih s sicer že rahlo preosladnim oziroma pretiranim ter predvsem predvidljivim tonom – in toplina, se pripoved usmerja skozi izkušnje ter preizkušnje ženskega prijateljstva, sporočilnost pa je celostna, saj presega zgolj okvire spola. Spodbuja nas namreč k iskrenosti v vseh odnosih, medsebojni podpori in spoštovanju, nagovarja našo (očitno prirojeno) potrebo po socialni pripadnosti, gradnji ter negovanju odnosov in pravzaprav nudi svojevrsten navdih, da v svojih odnosih ponovno poiščemo prvenstveno esenco lepote.

Lahkotno in, da, hkrati tudi krasno branje, kjer je sicer v prevodu prisotnih kar nekaj opaznih slovničnih napak, napisano v slogu, ki ga zlahka lahko definiramo kot ameriškega, primerno za vse tiste, ki se še vedno počutijo doma predvsem v 80-ih in 90-ih letih minulega stoletja. Občutna verska komponenta odpira dodatno dimenzijo, knjiga pa nudi ravno pravšnjo vsebino za bralne klube ali tematske večere ter nas spodbuja, da – drugim, pa tudi sebi – večkrat rečemo, kako krasni smo. Tudi, ko nismo.

 

*Vsakršna podobnost z naslovom tragikomičnega ameriškega filma s preloma tisočletja je izključno – namenska.

 

Sestri

Roman Sestri napoveduje poletno obarvana naslovnica dveh mladenk na ležalnikih sredi peščene plaže. Ena svetlolasa, druga temnolasa, napoveduje nasprotje dveh mladih žensk, ki ju spoznamo tekom še enega s skrivnostmi obarvanega romana ameriške avtorice Michelle Frances, ki je ob tem bralce že prepričala z deli Novinka, Sinova punca, Fant in Hčerka. Že sami naslovi namigujejo na to, da bodo v ospredju odnosi in z njimi zanimivi dialogi, s katerimi avtorica ustvarja napetost. Ellie in Abby sta kot dan in noč, različni, pa vendar sestri. A samo ena izmed njiju je bila vedno materina ljubljenka, druga pa se je do svojega uspeha morala povzpeti sama, z lastno trmo, perfekcionizmom in bistrostjo. Njena šolska priznanja je mati samo ošvrknila s pogledom in se posvetila drugorojenki. Medsebojna nevoščljivost in očitki iz preteklosti sestrama niso v pomoč, ko se nehote zapleteta v zločin. Ellie se boji, da jo Abby že vse življenje zastruplja, a Abby trdi, da to že ves čas počne njuna mati. Resnica je običajno nekje vmes in na razplet je potrebno počakati do zadnjih strani. Gre za lahkoten družabni roman, ki mu je avtorica dodala kriminalne poudarke, ko se znajdemo sredi družinskih prepirov, zamer in spletk.

Bolje kot v filmih

Toplo, humorno, mestoma čustveno napisana najstniška ljubezenska zgodba bralca popelje v čas pred maturantskim plesom. V ameriški kulturi ta dogodek predstavlja vrhunec šolskega leta. Na maturantski ples odideš z nekom, ki ti veliko pomeni, po možnosti sta si celo usojena, nosiš imenitno obleko, greš na odlično večerjo v prestižno restavracijo in izbranec te, samoumevno, pride iskat s šopkom rož! Glavna junakinja je najstnica Liz Buxbaum, ki v to absolutno verjame in pričakuje. Ima bogat notranji svet, obožuje romantične komedije, izoblikovan svojevrsten in dodelan okus za oblačenje ter točno ve, kaj želi početi v življenju. Zvesta je sama sebi, svojim željam in ciljem. Pa vendar – ko se v tamkajšnjo srednjo šolo ponovno vrne njena otroška ljubezen, zelo privlačen Michael, s katerim sta kot otroka živela v isti ulici, je prepričana, da je on njena ljubezen. Da pa mu to dokaže in osvoji potrebuje pomoč sosedovega fanta. Primorana je iti iz cone udobja. Wes Bennet, s katerim se že od otroških dni ne prenašata najbolje, ji pri tem podvigu pomaga. A med njunim pogostejšim druženjem začne spoznavati, da je Wes v resnici tisti. Celo boljši kot v filmu. Protagonisti so ameriški srednješolci in roman bi lahko bil še en ljubezenski kliše, pa ni. V vsako poglavje je vpet pomenljiv citat iz znanih ljubezenskih filmov, med drugim iz Notthing Hilla in Melanie se poroči. Ne manjka niti mačkon s pomenljivim imenom Fitzpervert, ki  je eden od likov iz filma o Bridget Jones. A roman zelo pozitivno preseneti in je mojstrsko napisan!

Mojster pobega: o človeku, ki si je utrl pot iz Auschwitza, da bi posvaril svet

V napeti pripovedi, ki združuje elemente pustolovskega romana in pretresljivega vpogleda v najmračnejše skrivnosti holokavsta, nagrajeni novinar in priljubljeni romanopisec Jonathan Freedland razkriva izjemno življenjsko zgodbo prvega Juda, ki je pobegnil iz Auschwitza – človeka, ki je bil odločen opozoriti svet in prenesti resnico, ki je mnogi niso hoteli slišati.

Leta 1944 sta Walter Rosenberg (pozneje znan kot Rudolf Vrba) in Alfréd Wetzler postala prva judovska zapornika, ki jima je uspelo pobegniti iz Auschwitza. Knjiga se osredotoča predvsem na Vrbovo življenjsko pot. Bil je star komaj devetnajst let, ko je ugotovil, da »preselitveni tabori«, o katerih so govorili nacisti, v resnici pomenijo množično smrt. Kot zapornik, zadolžen za pregledovanje osebnih predmetov novih ujetnikov, je med njimi našel otroške igrače in oblačila – neizpodbiten dokaz, da umirajo cele družine. Odločil se je, da mora pobegniti, ne le zaradi lastnega preživetja, ampak da bi opozoril Jude po Evropi na grozljivo resnico. Po pobegu z Wetzlerjem je nastalo natančno poročilo, znano kot Poročilo Vrba–Wetzler. Čeprav so britanski in ameriški uradniki že imeli določene informacije, je to poročilo pretreslo mednarodno javnost. Neposrednih vojaških ukrepov sicer ni sprožilo, a je posredno rešilo približno 200.000 madžarskih Judov. Vrba pa si nikoli ni mogel oprostiti, da jih niso rešili še več. V zadnjih poglavjih spremljamo Vrbovo povojno življenje – njegovo kariero biokemika, pa tudi osebne stiske in oddaljen odnos z dvema hčerkama.

Jonathan Freedland je angleški novinar, ki je za Rosenberga oz. Vrbo prvič slišal, ko si je ogledal znameniti dokumentarec Shoah Clauda Lanzmanna. Prav tako piše trilerje pod psevdonimom Sam Bourne.

Freedlandovo delo bereš kot napeti roman, čeprav gre za skrajno resnično in bolečo zgodbo. Razkriva prevaro, ki je omogočila množične poboje, in hkrati neuspeh sveta, da bi se ustrezno odzval. Je ena tistih knjig, ki jih skoraj ne moreš odložiti – čeprav včasih komaj zmoreš obrniti naslednjo stran.

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×