skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Bellevue

Mlada Slovakinja Blanka se odpravi na poletno delo v letovišče za invalidne osebe Bellevue v Marseillu. Tu naj bi kot prostovoljka pomagala stanovalcem, izboljšala svojo francoščino in uživala ob morju. Blanko pričaka pisana mednarodna druščina prostovoljcev, tudi mladih fantov in deklet. Prve dneve Blanka sledi navodilom za vsakodnevne delovne obveznosti, komunicira s sodelavci, najbolj se naveže na Čehinjo Martino in Slovenca Draga. Kmalu pa se njeno psihično ravnovesje zamaje: stik z invalidi v njej vzbudi globok strah pred invalidnostjo, odvisnostjo od drugih ljudi in izgubo nadzora nad lastnim telesom, tuje okolje in ljudje jo vse bolj begajo, ne obvlada novih življenjskih situacij, v medosebnih odnosih niha med skrajnostmi sprejemanja in zavračanja. Njeno dojemanje resničnosti je vse bolj izkrivljeno in psihotično. Postopoma izgubi kontrolo nad biološkim delovanjem lastnega telesa, spanjem in prehranjevanjem, zateče se k samopoškodovanju. Občutki preganjavice, nadzorovanosti in lastne vpletenosti v višjo veliko skupno zaroto sveta proti njej jo pripeljejo v stanje psihične nefunkcionalnosti, popolnega zloma.

Avtorica zelo prepričljivo in živo vstopi v duševno dogajanje mladega dekleta. Blanko spoznamo kot dekle s smislom za humor, ki je v stalnem razmerju s študentom Petrom, deluje zadovoljno. Njena sicer lahkomiselna odločitev za prostovoljno delo v Franciji se zdi zgolj običajna mladostna zaletavost. Tudi v narodnostno mešani skupini sovrstnikov se Blanka po začetni zadržanosti prve dneve nekako znajde. Razkol med zunanjim dogajanjem in notranjim Blankinim doživljanjem avtorica ubesedi skozi Blankin neizgovorjeni notranji miselni tok, ki je vse bolj zmeden, kar se odraža tudi v obliki besedila z zaključevanjem odstavkov z vejico, izginjanjem velikih začetnic.

Dobrakovova lupino racionalne samokontrole in začetnega neiskrenega igranja pričakovanega vedenja svoje protagonistke razbije na več mestih: v Blankinem odnosu do lastnega telesa, v neiskreni komunikaciji z družinskimi člani in drugimi ljudmi, v razkrivanju drobcev najbolj bolečih in potlačenih dogodkov družinske zgodovine, v intimni sferi. Prav ob slednji se Blanka psihično najbolj razkrije in izpove prostovoljcu Dragu. To, da Drago prihaja iz Slovenije, bo drobna zanimivost za slovenske bralce, čeprav je veliko bolj kot zaradi geografskega izvora Drago pomemben kot razumevajoča oseba s travmatičnimi izkušnjami, ki se z Blanko najbolj zbliža. Svojevrsten poklon slovenski literaturi je avtoričino citiranje verzov Daneta Zajca.

V slovenščino je poleg romana Bellevue preveden še roman Mame in tovornjakarji, obe deli je prevedla Diana Pungeršič.

Knjiga je uvrščena na tematsko knjižno polico Bolečina duše.

V deželi poslednjih stvari

Paul Auster je bil eden izmed najbolj prodornih ameriških pisateljev s konca 20. in začetka 21. stoletja. Znan ni bil le po romanih, temveč tudi po poeziji, esejih in filmskih scenarijih. Za evropskega bralca nadvse berljiv, saj črpa prav iz filozofije in duhovnega sveta stare celine. V slovenščino je prevedenih kar nekaj del iz njegovega obsežnega opusa, čeprav, po izposoji sodeč, ne sodi med tiste z največ bralskega zanimanja. A je zaradi preprostega sloga, kratkih stavkov in hitro berljive zgodbe branje težko odložiti.

V deželi poslednjih stvari, roman iz leta 1987, je zasnovan kot pismo Anne Blum neimenovanemu prijatelju. Anna se čez lužo odpravi iskat svojega brata novinarja, ki je v Ameriko odšel, da bi poročal o tamkajšnjem dogajanju. O njem pa ni več ne duha ne sluha. Mesto, v katerem se na svoji odpravi znajde Anna, je najverjetneje New York, čeprav neposredno nikoli ni imenovano. Kar doživi naslovna junakinja, je nekaj, česar si najbrž niti v sanjah ni predstavljala. Mimogrede, med vrsticami se bralec lahko seznani z njeno preteklostjo, ki je bila varna in razkošna, dekle namreč prihaja  iz bogate družine. Na sledi svojemu bratu pa se znajde v svetu, ki ga ne pozna. Lakota je tako huda, da tudi bralca dobesedno iztiri in morda bodo opisi revščine in popolnega telesnega ter moralnega izničenja koga celo odvrnili od branja. Mrtvih ljudi, shiranih do kosti, se ne sme pokopavati, mrtvi morajo služiti drugim namenom. Toda Anna ohranja voljo, prilagodi se razmeram, skuša ostati čim manj opazna in se pretolči naprej. Ne le sama, ampak tudi z ljudmi, ki ji po naključju prekrižajo pot. Ji bo uspelo?

Prenatrpanost velemest je posledica revščine na podeželju, ki ljudi manično vleče v obljubljeni raj, ta pa se izkaže še za hujšo nesrečo, iz katere ni nobenega izhoda več. Nobena vlada ne stori nič, da bi se kaj izboljšalo, iz nemogočih razmer skuša le zase ustvariti najboljše in se izvleči brez posledic. Kot da se res ne bi dalo narediti ničesar. Anna Blum pa ni takšnega mnenja. Dokler je le mogoče najti vsaj trohico rešitve, upanje ne ugasne. Paul Auster ponuja rešitev, ki je na videz sicer nemogoča, a edina pravilna.

Madona v krznenem plašču

Roman Madona v krznenem plašču turškega pisatelja Sabahattina Alija je izšel leta 1943 in velja za eno najpomembnejših in najbolj branih del turške književnosti. V romanu najprej spoznamo prvoosebnega pripovedovalca, ki se po izgubi službe zaposli v prijateljevem podjetju. Tam si pisarno deli z Raifom, tihim in zadržanim prevajalcem iz nemščine. Njegova skrivnostnost v njem vzbudi radovednost in med njima se postopoma razvije nenavadno, a iskreno prijateljstvo, ki pripovedovalcu omogoči vpogled v Raifovo preteklost. V nadaljevanju roman prevzame obliko Raifove izpovedi. Bralec skozi njegove zapise spozna življenjsko zgodbo, zaznamovano z ljubeznijo, izgubo in razočaranjem. Raif je kot mladenič odpotoval v Nemčijo, kjer naj bi se izučil izdelovanja mila. Med bivanjem v Berlinu ga je v umetniški galeriji popolnoma prevzela slika z naslovom Madona v krznenem plašču, avtoportret mlade umetnice Marie Puder. Slika in dogajanje, povezano z njo, sta zaznamovala njegovo življenje.

Madona v krznenem plašču je na prvi pogled ljubezenski roman, vendar presega okvir klasične ljubezenske zgodbe. Avtor v njem izjemno poglobljeno in prepričljivo prikaže notranji svet glavnega protagonista – njegovo osamljenost, hrepenenje po bližini in občutek nerazumljenosti. Raifovo zunanje življenje deluje pusto in enolično, vendar se za njegovo navidezno pasivnostjo skriva bogat svet misli, čustev in spominov. Prav nasprotje med njegovim notranjim in zunanjim življenjem predstavlja eno najmočnejših plati romana. Poleg ljubezenske zgodbe delo odpira tudi vprašanja družbenih pričakovanj, položaja posameznika v družbi ter težav pri izražanju lastnih čustev. Sabahattin Ali s preprostim slogom, za katerega bi lahko rekli, da je podoben glavnemu protagonistu – tih, zadržan, a obenem zelo globok in bogat – ustvari ganljivo zgodbo, ki bralca spodbuja k razmisleku o življenju, medčloveških odnosih in pomenu čustvene povezanosti. K odlični bralski izkušnji pomembno prispeva tudi izvrsten prevod Špele Grošelj.

Caracol Beach

Kubanski pisatelj, esejist in novinar Eliseo Alberto (1951-2011) je v domovini veljal za političnega in literarnega “odpadnika”, ki se je bralcem najbolj vtisnil v spomin z romanom Poročilo zoper mene samega, v katerem je neposredno kritiziral režim Fidela Castra in posledično zadnja leta svojega življenja preživel kot izseljenec v Mehiki. Večina njegovih del je postavljena na Kubo in s tega vidika roman Caracol Beach predstavlja posebnost, saj je dogajalni prostor manjše letovišče na Floridi, ki je zaznamovano z močno družbeno razslojenostjo, rasizmom, nasiljem in korupcijo.

Roman se odvije v roku ene vroče junijske noči leta 1994. Osrednji lik je Beto Milan, nekdanji kubanski vojak, ki opravlja delo nočnega čuvaja v razkosevalnici avtomobilov, kjer tudi živi v zanemarjeni prikolici. Vsako noč ga preganjajo mučni spomini na grozote, katerim je bil priča za časa angolske gverilske vojne, prav tako pa nanj na vsakem koraku preži grozljiva halucinacija v podobi bengalskega tigra. Beto, ki sicer že vrsto let sanjari o samomoru, se neke noči odloči ugrabiti maturantko Lauro v upanju, da se mu bo ta uprla in ga ustrelila, pri tem pa si na glavo nakoplje njena najboljša prijatelja ter utrujenega policijskega načelnika Sama Ramosa, s katerim je Beto nekoč služil vojsko. V kaotično dogajanje v Caracol Beachu pa se vmeša še Ramosov transvestitski sin Mandy, ki bi rad zgladil odnos z odtujenim očetom…

Caracol Beach je kompleksen mozaični roman, ki skozi prepletanja usod različnih likov ustvarja enako ganljiv kot tudi zastrašujoč blodnjak sveta, ki venomer tiči med resničnostnjo in blodnjo oz. razsodnostjo in norostjo.

Pokončna : življenje na prelomu zgodovine

Lea Ypi na družbenih omrežjih zasledi fotografijo starih staršev iz Cortine d’Ampezzo v italijanskih Alpah, kjer počivata na ležalnikih, zadaj na zidu pa so prislonjene smuči. Zraven objave piše, da gre za leto 1941. Torej je to čas vojne. Najprej ji na misel pride vprašanje, kako sta lahko tja odšla med vojno, potem se spomni babičinih pripovedi, da je bil to njen najsrečnejši čas. A že kmalu po objavi se pod fotografijo začno nabirati komentarji. Ti so zelo različni, tudi obtožujoči, Leo pa spodbudijo, da začne babičino življenje raziskovati tudi v zgodovinskih, političnih, vojaških in drugih arhivih. Nabere se ji več kot tisoč strani podatkov, s katerimi skuša dopolniti pripovedi babice Leman. Predvsem pa jo želi obraniti pred obrekovanji, neresnicami in ji povrniti dostojanstvo, ki ji je tako veliko pomenilo. Življenje obeh družin, katerih potomka je Lea Ypi, je bilo prepredeno s politiko, gospodarstvom, vladanjem v različnih državah, ki so nastajale ali izginevale v času prve polovice 20. stoletja. Po nastanku Albanije, v kateri je prevladala komunistična stranka, življenje za stara starša ni bilo prijetno. Dedek je bil obtožen sodelovanja z Američani in Angleži, zaprt in obsojen na prisilno delo, babico pa je nadzorovala tajna služba Sigurimi, saj je imela grško državljanstvo. Kljub temu je Leman preživela z visoko dvignjeno glavo, saj ni storila ničesar napačnega, kot je večkrat poudarila ob pripovedovanju o svojem življenju in različnih dogodkih. Pri življenju pa jo je v teh zgodovinsko viharnih časih ohranjala tudi skrb za otroka, sina, ki je postal Lein oče.

Lea Ypi piše s perspektive vnukinje in išče sledi, ki bi razjasnile vpliv političnih odločitev na življenja svojih prednikov. Hkrati nam ponudi zgodbo izjemne družinske povezanosti, tudi navezanosti na pripovedi o preteklih dogodkih, srečanjih, znanstvih in prijateljstvih, ki jo prekinjajo zapisniki preiskovalcev in ovaduhov.

Lea Ypi se je rodila 8. septembra 1979 v Tirani v Albaniji. Je politična teoretičarka, filozofinja in profesorica politologije. V slovenščini lahko beremo tudi njeno knjigo Svobodna. S tretjo knjigo, ki jo bomo lahko kmalu brali, pa bo zaokrožila pisanje o svoji družini.

Drsenje

Knjiga je pripoved o psihičnem zlomu dveh mladih, še ne tridesetletnih žensk, Katarine in Julije. Prva kljub razumevajočemu partnerju in individualni psihoterapiji ne obvladuje več družinske vloge matere in partnerice, drsi vse globlje v depresijo in alkoholizem. Druga, samska in vedno prezaposlena, želi vsem ustreči in se izkazati pri delu do te mere, da zanemarja osnovne biološke potrebe: spanje in prehranjevanje. Obe iz dneva v dan z vse več samozatajevanja, obtoževanja in občutki krivde nemočno in vedno hitreje drsita vse bolj proti meji znosnosti življenja in lastne funkcionalnosti. Katarina se znajde na robu samomora, Julija po vse bolj intenzivnih občutkih preganjavice, groze in prepričanja o nadzorovanosti in lastni vpletenosti v višjo svetovno zaroto v navalu besa razbije sobo v podnajemniškem stanovanju. Obe pristaneta v psihiatrični bolnišnici.

Avtorica nas v zgodbo obeh protagonistk uvede zelo postopoma, izmenično iz poglavja v poglavje sledimo zdaj Katarini, zdaj Juliji, spoznavamo njuno trenutno mrežo medosebnih odnosov, predvsem pa njuno doživljanje zunanjega sveta z zelo zanimivimi uvidi in številnimi detajli (tudi medbesedilnosti s priklicem pesmi ali citatov/omembo drugih besedil). Po umestitvi obeh osrednjih oseb v zdravstveno institucijo avtorica motiv duševnega zdravja še poglobi in ga podpre s stranskimi zgodbami drugih hospitaliziranih oseb.

Avtorica plast za plastjo razkriva psihološko zgodovino Katarine in Julije, bralec zaznava čustvene mreže in psihične travme njunih izvornih družin in počasi dobiva širšo sliko nepredelanih bremen, ki so obe mladi ženski pripeljali v trenutno situacijo. Skozi dve individualni zgodbi avtorica odpre številne občutljive družbene teme: stigmatizacija duševnih motenj in bolezni, metode institucionalnega zdravljenja, izgorevanje ljudi na delovnem mestu, izpolnjevanje pričakovanj družine in družbe za ceno večnega samozatajevanja in psihičnega ravnotežja, prepad med generacijami, čustveni hlad med odraslimi otroki in starši, problematika splava, nezdrava partnerska razmerja, nihanje prijateljskih razmerij …

Knjiga, ki spodbuja k boljšemu razumevanju problematike duševnega zdravja in pomaga odpravljati predsodke in stigmatizacijo. Obenem je delo tudi glas sodobne generacije mladih odraslih. Ne samo žensk, saj so v knjigi tudi pomembne literarne osebe moškega spola, tako negativne kot pozitivne. Kar je – poleg vsebinske aktualnosti, trdne strukture in sočnega jezika – še ena odlika besedila.

Drsenje je avtoričin prvi roman. Napisan tako, da se bralec na koncu ne more upreti vprašanju, kaj se je z Julijo in Katarino dogajalo po zadnji strani.

Knjiga je na portalu uvrščena na tematsko knjižno polico Bolečina duše.

Vsiljivka

Vsiljivka je še en napet psihološki triler izpod peresa mednarodno priznane ameriške pisateljice Freide McFadden, ki je osvojila svet z uspešnico Hišna pomočnica. Dogajanje pričujočega trilerja je postavljeno v razpadajočo kočo sredi divjine, v kateri živi travmatizirana Casey, nekdanja učiteljica, ki se je iz neznanih razlogov odločila za življenje samotarke, njen edini stik s svetom pa predstavljata čudaški najemodajalec Rudy in navidez ustrežljivi sosed Lee. Skozi poglavja je razkrito, da Casey preganja težavna preteklost najstnice, ki odrašča v razbiti družini in je vsakodnevno podvržena čustvenim in fizičnim zlorabam, njena edina želja pa je, da bi uspela najti očeta, ki jo je zapustil. Casey, ki se v divjini skriva pred svetom, ki jo je razočaral, nekega dne pred oknom koče najde zanemarjeno deklico, oblito s krvjo, v desnici pa k sebi stiska nož, katerega noče izpustiti. Ko jo povabi v notranjost koče in skuša ugotoviti, kaj se je zgodilo z nesrečno deklico, se ta zavije v molk, tekom noči pa je kmalu razkrita grozljiva skrivnost, ki bo Casey približala resnici o lastnem življenju, hkrati pa jo soočila z možnostjo, da morebiti jutra sploh ne bo dočakala…

Gilgi, ena od nas

Gilgi, v času Weimarske republike živeča ambiciozna in vitalna dvajsetletnica, verjame, da jo bosta trdo delo in disciplina osvobodila potrebe po podreditvi moškemu in zakonskemu življenju. V strogem urniku vsakdana, ki si ga kroji sama, ves čas porabi za izboljševanje veščin, ki ji bodo koristile na trgu zaposlitve in ji omogočile gotovo in finančno stabilno prihodnost.

Lik, ki na prvi pogled zgleda kot poster-child feminističnega boja, pa se kmalu sooči z nebinarno kompleksnostjo življenja, ko se na smrt zaljubi v Martina, starejšega bohema, ki v služenju denarja in varčnosti ne prepozna nobene vrednosti. Gilgi spozna, da ga ne more spremeniti, zato se pusti sama prilagoditi Martinovem življenju. Osvobojena garaškega pisarniškega dela ji vseeno ne uspe najti svobode, po kateri hrepeni, sočasno pa spoznava družbene probleme in neenakosti, ki jih disciplina njenih delavcev ne pomaga razrešiti.

Irmgard Keun (1905-1982, Nemčija) je z objavljenimi deli Gilgi (1931) in Dekle iz umetne svile (1932) doživela velik uspeh, saj so bili bralci prepričani, da v romanih avtorica opisuje lastno življenje. V času nastajanja novega srednjega razreda je opisovala življenje tipkaric ter pop-kulture, ki jih je obkrožala. V času nacistične vladavine je pisateljica živela v izgnanstvu, njene knjige pa so pristale na seznamu prepovedane literature. Danes velja za eno izmed temeljnih ženskih imen nemške literature 20. stoletja. Gilgi, ena od nas je njen prvi roman, ki je doživel prevod v slovenščino.

Moja vojna harmonika : [pesnitev]

Besedilo je pripoved v verzih, v kateri se avtor najprej dotakne življenjske zgodbe njegovega pradeda, nato pa se besedilo osredotoči na neizgovorjeno resnico ali na pol izgovorjeno skrivnost, nenavadno dedovo življenjsko zgodbo. Če so pradedovo življenje najbolj usodno zaznamovale selitve med Trstom, Ljubljano in v Slovenske gorice, kjer se je naposled ustalil in odprl pekarno, je bilo življenje njegovega sina, pripovedovalčevega deda Matije Zorca, veliko bolj obremenjeno z zgodovino. Šteger prelije v poezijo v spominu in posredovanih pripovedih ohranjene drobce iz življenja pradeda in deda, utrinke zelo močnih doživetij njunih življenj, ki so v avtorju dozorevali v ubeseditev več desetletij. Skozi osebno zgodbo posameznika se razkrivajo širše zgodovinske in politične razmere nekega konkretnega časa in prostora. Umetniška ubeseditev pripoved kmalu povzdigne na pričevanje o človekovem preživetju v posebnih ekstremnih razmerah. Vprašanje politične opredelitve se prepleta s trudom za golo preživetje, ki vodi v drugačno vrednotenje in osmišljanje življenja.

Tako z branjem ne sledimo samo konkretni zgodbi avtorjevega deda Matije Zorca v 20. st. v Slovenskih goricah, pač pa smo tudi priče več človeško tragičnim življenjskim situacijam, intimnim tragedijam brez časa in prostora.

Poleg pretresljivih vsebinskih detajlov (kot zanimivost: vsebinsko ima življenjska zgodba Štegrovega deda kar nekaj skupnih točk z zgodbo Gospodinovega (literarnega) deda vojaka iz Fizike žalosti) besedilo odlikuje pesniška dovršenost in prepletenost z drugimi umetnostmi. Snov je v celoti podana v štirivrstičnicah, namesto prisilnih rim avtor uporablja prijetne asonance, pesniško podobje je skrbno izostreno in dozirano in kot tako direktno, intenzivno in razumljivo, ponavljajoči verzi okrepijo sporočilno pomembnejše plasti besedila (nismo hoteli / nič več in nič manj kot le živeti ali Živeti, živeti! ali kako lepo je – ne več in ne manj – le živeti ali Vse, vse, vse, da bi še malo živel ali kot naš svet, le narobe prav ali je vse delal prav, čeprav je / vse, prav vse bilo narobe …).

Preplet besedne umetnosti z glasbeno umetnostjo je že vsajen v samo vsebino, v zgodbi ima namreč posebno mesto črna harmonika in z njo glasba – ta deda reši smrti in obupa. Besedilo je v knjižni izdaji izšlo kot pripoved v verzih z ilustracijami Damijana Stepančiča, v kateri se besedni in likovni del organsko prepletata.

Zunaj same knjižne izdaje dela je avtor pesnitev še bolj prepletel z drugimi umetnostmi v projektu Moja vojna harmonika, zgodovinskem kabaretu za pripovedovalca in harmoniko, ki združuje elemente poezije, pripovedništva, performansa in glasbe z videom in zvočnimi učinki. Besedilo je v tej obliki doživelo več odrskih ponovitev in bilo zelo odmevno. Knjiga je dostopna tudi kot zvočna knjiga, v izvedbi avtorja in z glasbeno spremljavo Jureta Torija.

Delo je torej – poleg tankočutne zgodbe o radovednosti in ljubezni potomcev do prednikov – tudi poklon moči umetnosti, še posebno čarobnosti besede in književnosti. Skozi zapisano besedo se namreč težko ulovljivi vrtinci podoživljanja pripovedi o utrinkih iz življenjih prednikov, drobcev spominov in nejasnih slutenj potomcev lahko preobrazijo v literarne umetnine.

Spremni eno stran obsegajoč avtorjev zapis na koncu besedila pojasnjuje nastanek pesnitve in širšega projekta Moja vojna harmonika.

Knjiga je na portalu postavljena na tematsko knjižno polico (Pra)vnuki pripovedujejo.

Fine de Claire

Fin de Claire je prvi v slovenščino preveden roman švedskega pisatelja in prevajalca Daniela Gustafssona. Helena, geologinja srednjih let, nekega dne izstopi iz svojega življenja. Ne da bi kogarkoli obvestila, zapusti partnerja Nielsa in se iz Stockholma odpravi proti francoski atlantski obali. O njej izvemo le toliko, kolikor je pripravljena razkriti sama: da je bila pred Nielsom poročena, da ima hčer, s katero sta skoraj povsem izgubili stik, da je po poklicu geologinja – ter da dela nekakšen obračun s svojim dosedanjim življenjem. Na poti sreča Magdo in pozneje še njenega mlajšega brata Janeka, poljska migranta, ki sta se na zahod odpravila v iskanju boljšega življenja. Srečanje z njima v njej prebudi občutek bližine in odgovornosti, hkrati pa jo prisili, da se začne soočati tudi z lastno odtujenostjo. Poglavja o njihovem potovanju prekinjajo odlomki iz 19. stoletja – pripoved ladijskega delavca, ki razkriva zgodovinsko plast nasilja, trgovine in kolonialnih razmerij moči.

Naslov se navezuje na ostrige posebej visoke kakovosti, ki jih gojijo v Franciji in ki v romanu postanejo simbol krhkega ekosistema, ki ga človek nenehno preoblikuje po svoji meri. Ostrige niso zgolj kulinarična zanimivost, temveč osrednja metafora za človeško nenasitnost ter izkoriščanje narave in ljudi. V njihovem potovanju, presajanju in manipuliranju z njihovimi življenjskimi cikli se zrcalijo (sodobne) migracije, globalni tokovi blaga in delovne sile ter kolonialna dediščina, ki še vedno oblikuje svet. Gustafsson prepleta intimno zgodbo posameznice s širšimi vprašanji ekologije, migracij, kolonializma in izkoriščanja. Pri tem ne ponuja enostavnih odgovorov, temveč postopoma razkriva povezave med osebnim in zgodovinskim, med posameznikom in sistemi, ki ga določajo. Avtorjev jezik je zadržan, natančen in ritmično izbrušen, pisanje hkrati dokumentarno in poetično ter občutljivo za (tektonske) premike pod površjem – za tiste tihe sile, ki preoblikujejo tako pokrajine kot ljudi.