Z iskanjem načina, kako se otresti bremena pritiskov, predvsem družinskih, in zaživeti boljše življenje od tega, iz katerega izhajata, se v romanu Narejeni iz krivde soočata Lilija in njena hči Jana. Slednja pri svojih šestnajstih odpotuje v Združene države Amerike z izgovorom, da bo tam študirala, a je realnost vse prej kot študijsko obarvana; sooči se z iluzijo življenja na Zahodu in se trudi predvsem zgolj preživeti. Oddaljena od družinske drame, ki jo je hromila in zaznamovala, po drobcih obnavlja življenjske zgodbe babice Ane, mame Lilije in svojo in jih opazuje v poskusih izgradnje lastne identitete, ob tem pa spoznava tudi to, kar jih vse tri povezuje – občutek krivde, ker ne uspejo zadovoljiti ne starševskih ne lastnih pričakovanj in predstav o tem, kako naj bi pravilno, dobro oz. smiselno živele. Tako Lilija kot njena hči Jana se vsaka na svoj način trudita predvsem ne ponavljati napak svojih mater, s tem pa ob že sicer globoki generacijski razpoki porušene hčerinsko-materinske odnose še poglobita. Jana, pripovedovalka večgeneracijske družinske zgodbe, v tujini sicer lažje zadiha, a dediščine, ki se kot strupena tvarina razliva po ženski družinski liniji, ne (z)more izkoreniniti. Vse bolj spoznava, da pripovedovati o sebi pomeni pripovedovati o celotni svoji družini in da v sebi nosi zgodbe vseh predhodnih mater oz. žensk, čeprav je hkrati nobena od njih.
Njihova življenjska zgodba je tesno pogojena tudi z vsakokratnimi družbeno-političnimi razmerami države, v kateri so rojene, Bolgarije, ki se ob prehodu iz komunističnega režima v demokracijo lomi na podoben način kot ostale države tranzicije. Prepojena je s kolektivnimi travmami, ki so bile zaradi kulture molka v obdobju komunizma, ko je bilo varneje molčati, po večini neizpovedane. Izobrazba ne zagotavlja eksistencialnega uspeha in številni mladi v iskanju boljših pogojev za življenje državo zapuščajo. Revščina, v katero so številni še vedno ujeti, se med štirimi stenami kot oblika obupa strupeno prikazuje tudi v podobah alkoholizma in raznovrstnega družinskega nasilja. Zakodirana patriarhalnost pa negativno vpliva na poskuse ženskega osamosvajanja, čemur se je sleherna generacijska linija bodisi podredila bodisi se temu poskusila upreti.
Odkrit roman o usedlinah, ki jih posameznik nosi v sebi in jih kot nerazrešeno podedovano bolečino prejšnjih generacij vlači s seboj, je delo Joanne Elmy, bolgarske mlade pisateljice, ki je po izobrazbi diplomantka mednarodnih odnosov in angleške književnosti (Sorbona Nouvelle, Pariz) ter magistra političnega komuniciranja (Univerza v Amsterdamu), raziskovalno pa se usmerja v področja komunikacije, identitete, mitov, kulture in pripovedovanja zgodb. V Bolgariji si med ostalim prizadeva tudi za posodobitev bolgarskega kanona in izboljšanje dostopa do literature in literarnega znanja. Za romaneskni prvenec Narejeni iz krivde, ki ga je spisala med študijem v tujini, je bila nagrajena z bolgarsko nagrado za mlade ustvarjalce in zanj prejela tudi številna druga pohvalna priznanja. Razkriva namreč številne (tamkaj) neizgovorjene teme, kljub obravnavani obremenilni tematiki pa je roman spisan z mehko, melanholično pisavo. Občutek, ki po branju ostane, je predvsem sled žalosti, morda tudi bralčeve lastne – niso vsi položeni v ta svet z dobrimi izhodišči.
