skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Pod težo miline : kratka proza

Stefan Feinig je slovensko-avstrijski pisatelj, pesnik, esejist, komunikolog, publicist in filozof, sodelavec tiskanih in spletnih medijev, tudi urednik in radijski ustvarjalec. Rodil se je leta 1987 v Celovcu, odraščal je v Svečah (Suetschach) na avstrijskem Koroškem. Študiral je v Celovcu, živi na Dunaju. Je večkrat nagrajen avtor, knjižni prvenec Banalitäten des Wahnsinns je objavil leta 2015, najnovejše objavljeno delo je zbirka Pod težo miline, izšla 2026.

Slednja prinaša besedila, ki so nastala med leti 2016 in 2025. Besedila v zbirki so vsebinsko in oblikovno zelo bogata, pestra in raznolika.

V trinajstih zbranih besedilih Feinigovi stavki bralcu večkrat zazvenijo kot pesem ali spominjajo na poezijo v prozi, naenkrat nas presenetijo družbeno-kritične puščice, mehke lirične atmosfere si delijo prostor med platnicami s tehničnimi elementi spletnih besedil, iz banalnega vsakdanjega dogodka avtor izpelje filozofsko meditacijo o prostoru ali razmišljanja o minevanju, nesmrtnosti, verodostojnosti spominov … Z na videz odmaknjenim nizanjem dejstev avtor pogosto ustvarja svojsko atmosfero zamolčanega, pod površjem nekega drobnega dejstva ali dogodka Feinig odkriva globine, kontraste in nova spoznanja.

Avtor spremne besede Vincenc Gotthardt je o zbirki zapisal: to, kar piše Stefan Feinig, je voda. Je jezero, reka, hudournik, morje, mlaka, potok. Ta voda še tako racionalnega bralca zlahka odnese v avtorjevo valovanje otroških spominov, ljubezen do prednikov, (ki jih avtor niti ne idealizira niti ne obsoja), pljuskanje jezikovne večjezičnosti in večkulturnosti, odtekanje ljubezni iz razmerij, srečevanje vodnih tokov trajanja, neskončnosti in povezanosti s preteklostjo in predniki in tokov človeške majhnosti in relativnosti vsega vedenja in spoznanj. Avtorjevo posebno dojemanje in čutenje sveta, ki pogosto črpa iz njegovih avtobiografskih izkušenj, v zgodbah nikoli ne zvodeni – nasprotno: struktura in jezik zgodb sta jasna, izbrušena in premišljena, pogosto inovativna in igriva, že od samega naslova naprej (teža miline, ruševine morja …), obenem je delo tudi zelo sodobno in sveže, saj se dotakne tudi aktualnih problemov (npr. vpliva informacijske tehnologije na ljudi).

Knjiga, ki ponuja v premislek pester izbor različnih tem (medosebna razmerja, delo in človek, preteklost, povezanost s predniki, pisanje, minljivost, večkulturnost, večjezičnost, pripadnost, identiteta …) je že zato lahko blizu številnim različnim bralcem. V besedilih se zelo spontano in naravno prepletata akademska abstraktnost in zelo konkretne življenjske situacije, kar se zdi ena od prepoznavnih skupnih značilnostih avtorjevih besedil. Knjiga je dostopna in razumljiva in obenem čudovita in svojska mešanica literarne lepote in lucidne prodornosti.

Stefan Feinig je bil gost letošnjega festivala Vilenica.

Vse je mogoče

Vse je mogoče je zbirka devetih povezanih kratkih zgodb, ki bralca popelje v majhno mesto Amgash v ameriškem Illinoisu. V njem živijo ljudje z različnimi življenjskimi zgodbami, vendar jih povezujejo preteklost, družinske vezi, zamere, hrepenenja in občutek, da se njihovo življenje ni odvilo povsem tako, kot so pričakovali.

Strout svoje like opazuje z izjemno občutljivostjo in brez obsojanja. Njeni junaki niso popolni in njihova življenja niso vedno urejena ali srečna. Spopadajo se z osamljenostjo, družinskimi odnosi, ljubeznijo, izgubo, duševnimi stiskami, neizpolnjenimi pričakovanji in vprašanjem, kako živeti s svojo preteklostjo. Prav iz njihovih vsakdanjih, pogosto navidezno nepomembnih trenutkov pa pisateljica pred bralca naslika nekaj globoko človeškega.

Posebnost zbirke je njena povezanost z romanom Moje ime je Lucy Barton in ostalimi deli serije. Lucy, ki je iz Amgasha že zdavnaj odšla in si ustvarila življenje pisateljice v New Yorku, se pojavlja v več zgodbah, v eni pa nastopa tudi kot odrasla protagonistka. Kljub temu lahko Vse je mogoče beremo tudi kot samostojno delo. Posamezne zgodbe se med seboj prepletajo, liki iz ene zgodbe se lahko pojavijo v drugi, njihova življenja pa se počasi sestavljajo v širšo podobo skupnosti.

Strout je odlična opazovalka človeških odnosov. Njene zgodbe so kot diskretno prisluškovanje tujim življenjem – bralcu omogočijo pogled v misli, odnose in skrivnosti ljudi, ki jih sicer ne bi (s)poznali. Ob tem se ves čas poraja vprašanje, kako se naše predstave o drugih razlikujejo od resnice. Človek, ki se nam zdi srečen, morda skriva globoko bolečino; tisti, ki ga imamo za neuspešnega ali neprijetnega, pa lahko v sebi nosi presenetljivo nežnost.

Čeprav so nekatere zgodbe nenavadne in posamezni liki tudi neprizanesljivi drug do drugega, jih povezuje predvsem empatija. Stroutova pokaže, da za človekovim vedenjem pogosto skrivajo rane, strahovi in hrepenenja, ki jih drugi ne vidimo. Njena pripoved je tiha in zelo čustvena, brez velikih preobratov, a z močnim odmevom.

Vse je mogoče je knjiga o ljudeh, ki iščejo bližino, razumevanje in možnost novega začetka. O tem, kako nas oblikujejo družina, kraj, iz katerega prihajamo, in spomini, ki jih nosimo s seboj. Predvsem pa je knjiga o tem, da se tudi v najbolj zapletenih in bolečih življenjih prej kot slej pojavi možnost za spremembe.

Priporočam jo vsem, ki imajo radi subtilne psihološke portrete, večplastne medčloveške odnose in zgodbe, v katerih je največ skrito pod površjem.

Elizabeth Strout (1956) je ameriška pisateljica, znana po subtilnih in psihološko poglobljenih romanih o družinskih odnosih, osamljenosti, spominu in zapletenosti človeškega življenja. Za roman Olive Kitteridge je leta 2009 prejela Pulitzerjevo nagrado za književnost. V seriji knjig z Lucy Barton so naslednje knjige: Moje ime je Lucy Barton, Vse je mogoče, Oh, William!, Lucy by the Sea (trenutno še ni prevedena) in Vse mi povej.

Črna vojska

Prežihov Voranc velja za enega od najbolj plodovitih domačih književnikov, ki je velik del svojega ustvarjanja namenil tudi opisovanju grozot, katere so utrpli vojaki za časa prve svetovne vojne. Novela Črna vojska ni neposredno postavljena na bojišče, ampak v avstro-ogrsko vojašnico, kjer skupina vojakov nestrpno pričakuje ukaze svojih nadrejenih. Med čakanjem na usodni trenutek, ko bodo morali zapustiti vojašnico in se odpraviti nazaj med blatne jarke soške fronte, se Voranc odmakne od opisovanja bitk in herojstev ter postreže s kompleksnim psihološkim portretom ljudi, ujetih v kolesje krvave zgodovine in vojnega opustošenja. Liki v Črni vojski niso neustrašni heroji, ki smrti drzno gledajo v oči, ampak preprosti ljudje različnih narodnosti in družbenih statusov; ti tudi ob prihodu spomladanskega sonca začutijo, da so zgolj nemočne lutke v primežu sistem, ki jih brezbrižno pošilja umret na fronto. Če je bil Doberdob čistokrvni epski vojni roman, je Črna vojska tiha in intimna refleksija posledic, ki jih na človeku pusti vojno uničenje.

Nekoč je bilo zlomljeno srce

Evangeline Fox je vse svoje življenje verjela v pravljice in v to, da ljubezen na koncu vedno zmaga. Ta prepričanja se ji podrejo, ko izve, da se bo moški, ki ga ljubi, poročil z njeno krušno sestro. V obupu, da bi rešila lastno zlomljeno srce in preprečila poroko, sklene dogovor s skrivnostno in nevarno Usodo – Princem src, ki v zameno zahteva tri poljube, podarjene po njegovi izbiri. Ko izpolni prvi del dogovora, Evangeline hitro spozna, kako tvegano je dolgovati nesmrtnemu bitju. Princ Src, ki mu je ime Jacks, namreč od nje želi veliko več, kot je sprva kazalo. Med njima se počasi razvname nekaj, kar se čedalje bolj upira definiciji navadnega dogovora, a njegovi nameni ostajajo skrivnostni vse do konca, zgodba pa lahko izteče bodisi v najlepšo pravljico bodisi v največjo tragedijo.
Razmerje med Evangeline in Jacksem je jedro knjige. Od začetka je polno napetosti, iger moči in nepredvidljivosti, kar bo najbolj nagovorilo bralce, ki jih posebej navdušuje t. i. enemies-to-lovers dinamika.
Stephanie Garber piše na način, ki spominja na temačno pravljico za odrasle. Njen slog pisanja je izjemno vizualen, skoraj čutno prenasičen z barvami, vonji in estetiko, ki spominja na klasične pravljice. Nekoč je bilo zlomljeno srce je lahkoten roman, z dobrimi preobrati in z odprtim koncem, ki bralca pusti v nestrpnem pričakovanju nadaljevanja. Napeto, čarobno in omamno branje za vse, ki še vedno verjamejo v magijo, a se ne bojijo njenih temnejših odtenkov.
Gre za prvi del trilogije, zato se zgodba na koncu ne zaokroži povsem. Priporočljivo za vse ljubitelje mladinske fantastike, privržence pravljičnih predelav ter vse, ki so uživali v seriji Caraval ali delih avtoric, kot sta Sarah j. Maas in Holly Black.

Puščavnikovo bivališče : primer višjega inšpektorja Ryana

Ko v starodavnem puščavnikovem bivališču ob gradu Warkworth v Northumbriji najdejo mrtvega starejšega moža, policija nima na voljo skoraj nobenega namiga o motivu za umor. Preiskavo prevzameta inšpektorja Denise MacKenzie in Frank Phillips, medtem ko je višji inšpektor Ryan tisoče kilometrov stran – v Italiji, na sledi človeku, ki mu je doslej vedno znova uspelo uiti roki pravice.

Nathan Armstrong je svetovno znan pisatelj kriminalk, obdan z denarjem, slavo in vplivnimi poznanstvi. Za popolno javno podobo uspešnega avtorja pa se skriva nevaren psihopat, ki ga Ryan že dolgo sumi več umorov. Tokrat ga je pripravljen zasledovati do konca, tudi če to pomeni, da bo moral primer reševati na tujih tleh in se spopasti z italijansko policijo.

Medtem se preiskava umora v Northumbriji zapleta. Na videz preprost primer postopoma razkriva nepričakovane povezave, Ryanova ekipa pa ugotavlja, da za mirno podobo zgodovinskega kraja tiči precej temnejša zgodba.

Ko se obe preiskavi približujeta nevarnemu razpletu, se poti policistov in osumljencev prepletejo v zgodbo o obsedenosti, maščevanju in iskanju pravice. V lovu za storilcem se bralec pomika od samotnega zgodovinskega bivališča v Northumbriji do slikovitih ulic in palač Firenc, kjer nič ni, kot se zdi.

L. J. Ross je avtorica mednarodnih uspešnic, najbolj znana po kriminalnih romanih o višjem inšpektorju Ryanu in trilerjih z dr. Gregoryjem, ki so bili prodani v več kot 5,5 milijona izvodih po vsem svetu. Kriminalke z višjim inšpektorjem Ryanom se dogajajo v slikoviti angleški pokrajini Northumbriji. V zbirki je izšlo 24 knjig, devet je prevedenih v slovenski jezik (Sveti otok, Smrt pod platano, Umori pri Heavenfieldu, Operacija angel, Obračun pri slapu, Niz smrti na dvorcu, Temno nebo, Sedem mostov in Puščavnikovo bivališče). Puščavnikovo bivališče je deveti del serije o inšpektorju Ryanu.

Temno nebo : primer višjega inšpektorja Ryana

Pred tridesetimi leti se trije prijatelji odpravijo na skrivno kampiranje. Domov se vrneta le dva. Ko iz globin velikega rezervoarja Kielder v slikoviti pokrajini Northumbriji nepričakovano priplava truplo najstnika, se začne preiskava, ki bo odprla vrata v davno zamolčano preteklost. Zdi se, da je morilec svojo skrivnost uspešno varoval več desetletij – in zdaj je pripravljen storiti vse, da bi tako tudi ostalo.

Primer prevzame višji inšpektor Ryan, ki se po medenih tednih vrne naravnost v eno svojih najzahtevnejših preiskav. Toda težave ga ne čakajo le na terenu. V policijski upravi se pojavi stara nasprotnica, ki je odločena uničiti njegovo kariero, medtem je njegova ekipa pod vse večjim pritiskom.

Ko se število vprašanj in osumljencev povečuje, Ryan postopoma odkriva, da preteklost še zdaleč ni mrtva. Vsaka nova sled razkriva še eno skrivnost, vsak odgovor pa prinaša novo nevarnost.

Roman je napeto branje, v katerem avtorica z izrazitim občutkom za atmosfero in kančkom humorja prepleta policijsko preiskavo, osebne odnose in ščepec romantike.

L. J. Ross je avtorica mednarodnih uspešnic, najbolj znana po kriminalnih romanih o višjem inšpektorju Ryanu in trilerjih z dr. Gregoryjem, ki so bili prodani v več kot 5,5 milijona izvodih po vsem svetu. Kriminalke z višjim inšpektorjem Ryanom se dogajajo v slikoviti angleški pokrajini Northumbriji. V zbirki je izšlo 24 knjig, devet je prevedenih v slovenski jezik (Sveti otok, Smrt pod platano, Umori pri Heavenfieldu, Operacija angel, Obračun pri slapu, Niz smrti na dvorcu, Temno nebo, Sedem mostov in Puščavnikovo bivališče). Vsak primer ima svojo zaključeno zgodbo. Temno nebo je sedmi del v seriji z inšpektorjem Ryanom.

Razširitev področja boja

Leta 1994 spisan roman slovitega francoskega pisatelja Michela Houellebecqua (rojen Michel Thomas) je prvi izmed del, ki so avtorja izstrelili med literarne zvezde. Michelovo nesrečno otroštvo (rodil se je na otoku La Réunion) z brezbrižnima staršema, ki sta se raje odpravila na potovanje po svetu, kot da bi skrbela za otroka, je globoko zaznamovalo njegovo duševno razpoloženje in osebnost. Celo življenje se je spopadal z vrsto apatične melanholije, ki se je ni mogel znebiti, pogosto je zdrsnil v depresivna stanja, nekajkrat končal celo v psihiatrični bolnišnici. Kot avtor trdi, je njegova literatura avtobiografska, saj “o čem drugem sploh ne bi znal pisati”. V pričujočem delu tako spremljamo od sveta pozabljenega človeka (vsaj pripovedovalec ima tak občutek, splošne zavrženosti namreč), ki mu vsakodnevno življenje predstavlja večno področje boja. Čeprav šteje šele 30 let in ima ugledno službo informatika, občuti ob pomanjkanju spolnega življenja nesluteno praznino eksistence in nesmisel vsega, hkrati pa dvomi celo v lastno pravico do obstoja. Slikovito nam prikaže neopažene stranske učinke na psiho ljudi v do absurdnosti s tekmovanjem in razvojem obsedenem modernem zahodnem svetu. Kasnejša Houellebecquova dela so bila predvsem v Franciji predmet številnih žgočih razprav, saj so nekateri v romanih Osnovni delci in Platforma prepoznavali elemente mizoginije in objektivizacije ženskega telesa.  

Houellebecquovo pisanje kljub vsemu poseduje svojevrstno privlačnost, saj je nenavadno ter skrajno običajno hkrati, skoraj faktografsko ter hkrati polno bistroumnih (ne)smislov, celo humornih vložkov. Najbolj zasramovanim, skritim vidikom življenja avtor nastavlja ogledalo, v katerem se marsikdo ne želi uzreti. Houellebecque je glas pozabljenih, potrtih in skrušenih; z brutalno iskrenostjo nas sooča z občimi občutki nemoči, vnaprej izgubljenega boja ter bolečim pomanjkanjem bližine.  

Kjer teče košuta

Sedemnajstletna gimnazijka pobegne od doma. Ne želi si običajnega, ukalupljenega vsakdana, ki ga mladim vsiljujeta šolski sistem in nerazumevanje s strani staršev. S štopanjem se postopoma premika po Sloveniji, nato pa sreča sošolko s paralelke, ki se s fantom odpravlja na oddih v hiško pri Gozdu Martuljku.

Devetnajstletni begunec iz Sirije potuje proti Avstriji. Na poti je izgubil dom, sestro in skoraj vse imetje. Kot mnogi drugi begunci poskuša z denarjem tihotapcem plačati za prečkanje meje, domačini se ga bojijo, policisti mu grozijo in ga lovijo. Edina svetla točka je begunec Adnan, s katerim se spoprijateljita.

Sprva bralci spremljamo pobega ločeno, nato se poti obeh protagonistov križata. Z odkrivanjem vse več informacij iz njunih življenj, se razkrijeta tudi njuni imeni. Kaj imata skupnega mlada, hiperaktivna Slovenka brez dlake na jeziku in fant, ki se oklepa spominov na sestro, ki so jo s prenatrpanega čolna v smrt potegnili morski valovi? Njuni razlogi za beg so tako zelo različni, govorita drugačen jezik, a vendar se med njima ustvari utripajoča vez. V odsevu drug drugega liki spoznajo tudi nov delček sebe.

Roman skozi paleto mladih z različnimi mišljenji in prepričanji razkriva kompleksnost begunske tematike tako za begunce, kot tudi za tiste, ki se z njimi srečajo. Kdo je poskrbel za približno 31550 beguncev, ki so v desetih letih umrli v Sredozemskem morju? Njihove podobe se sčasoma vse bolj zabrisujejo v srcih preživelih. Hkrati se avtorica poglobi v razrvanost beguncev, kjer se vrtinčijo spomini na življenje, sicer polno negotovosti in vojnih grozot, a s toplo prisotnostjo bližnjih. Njihova koža je zaradi vseh travmatičnih izkušenj postala trdo lubje, pod katerega je težko prodreti. A to ni nemogoče. Skozi občudovanja vredno naravo gozdov simbolno vznikne podoba košute, ki bratu omogoči dokončno slovo od sestre.

Maja B. Kranjc (1978) je pisateljica, pesnica, dramaturginja in klinič­na psihologinja. Roman je prejel nagrado Modra ptica. Po pesniškem prvencu Mreža na dlani in romanesknem prvencu Klopotec, je Kjer teče košuta njen drugi roman.

Giri : bojevnikova dolžnost

Silvester Vogrinec je slovenski pisatelj ter dolgoletni mojster (7. DAN) in trener več japonskih borilnih veščin. Kot izjemen poznavalec samurajske tradicije velja za utemeljitelja slovenskega romana o borilnih veščinah ter pionirja domačega športnega romana. Njegov širok ustvarjalni opus obsega še znanstveno fantastiko, mladinsko literaturo, poezijo in strokovno publicistiko. Njegovo globoko osebno razumevanje etike borilnih veščin daje njegovemu pisanju neprecenljivo avtentičnost.

Zgodba romana Giri: Bojevnikova dolžnost se začne odvijati v Ljubljani, ko Danijel, mojster borilnih veščin in študent zgodovine, sreča Japonko Kumiko, ki jo v Slovenijo zanese službena pot. Ko zaljubljenca odpotujeta na Japonsko in Danijel spozna njenega očeta – vplivnega tajkuna in hkrati “dedka” nindžo – se zgodba zaplete do neslutenih razsežnosti. Mladi par se nenadoma znajde sredi neusmiljenega spopada tajkunov, maščevanja, prevar, delovanja tajnih služb in japonskega podzemlja, kjer sodobni svet neizprosno trči ob starodavne legende, nindže in samurajski kodeks časti.

V svojo ljubezen nista nikoli dvomila. Toda ali lahko čustva premagajo težo starodavne dolžnosti? Kaj prinesejo leta in življenje?

Roman je dinamičen žanrski hibrid, ki uspešno združuje napet akcijski triler, sodobno kriminalko, ljubezensko dramo in zgodovinsko pripoved. Avtor spretno uravnoteži dinamično akcijo z globoko življenjsko filozofijo, skozi katero spoznavamo pomen zvestobe, časti in poguma. Vzporedno s sodobnim dogajanjem se bralcu odstira bogata fevdalna zgodovina Japonske, ki pojasnjuje sedanja dejanja akterjev in usodno vodi do legendarnega meča, imenovanega Kokoro Rju – Zmajevo srce.

Večplastno branje, o katerem boste razmišljali še kar nekaj časa.

Danijel in Kumiko bosta v srcih bralcev ostala zapisana prav tako neizbrisno in močno, kot legendarni meč Kokoro Rju. Njuna vez  presega prostor in čas, njuna pot pa je dokaz, da največje bitke ne potekajo z orožjem, temveč v človeškem srcu.

Giri je obenem tudi prava zakladnica japonskih izrazov s področja borilnih veščin, zato je na koncu priložen slovarček več kot dobrodošel.

Obvezno branje za vse ljubitelje samurajske filozofije, Japonske, borilnih veščin in za vse iskalce lastne poti.

Arigato gozaimasu, Shihan! Osu!

 

 

 

 

Jokala sem … pa tja

Kaj povezuje žensko, ki se ne more upreti nakupovanju čevljev, osamljenega upokojenca, mater, ki v času vojne čaka na novice o sinu, in številne druge na videz nezdružljive junake? Predvsem to, da se za njihovimi vsakdanjimi opravili, navadami in pogovori skrivajo zgodbe, ki so veliko bolj zapletene, kot se zdi na prvi pogled.

Tadeja Krečič Scholten v zbirki kratkih zgodb z občutljivostjo in izostrenim posluhom za medčloveške odnose vstopa v drobne razpoke vsakdanjega življenja. Njeni junaki se srečujejo z ljubeznijo in osamljenostjo, s preteklimi zmotami, neizpolnjenimi pričakovanji, ambicijami in upanjem. Pogosto so ujeti med tem, kar so nekoč želeli, in tem, kar jim je življenje nazadnje namenilo.

Avtorica njihove zgodbe pripoveduje z veliko empatije, vendar brez olepševanja. Tudi v bolj bolečih trenutkih zna najti kanček humorja in ironije, zaradi česar njeni liki delujejo pristno, človeško in domače. Včasih nas nasmejijo, drugič presenetijo, večkrat pa se zalotimo, da v njih prepozna(va)mo košček lastnega življenja.

Jokala sem … pa tja je zbirka o ljudeh, ki jih srečujemo vsak dan, pa jih pogosto ne zares vidimo. O njihovih tihih bojih, spominih, željah in majhnih zmagah. Predvsem pa o tem, kako veliko se lahko skriva za na prvi pogled običajnim življenjem.

Tadeja Krečič Scholten je urednica radijskih oddaj, kritičarka, prevajalka in novinarka 3. programa Radia Slovenija. Prvo kratko zgodbo Stara ljubezen ne zarjavi je napisala pred nekaj leti in se z njo uvrstila med finaliste mlade literature Urška 2013. Na natečajih revije Mladika iz Trsta je leta 2019 dobila prvo nagrado za zgodbo Eter je slab prevajalec, leta 2018 tretjo in leta 2020 drugo nagrado. Še tri zgodbe so bile izbrane za objavo v reviji. Njena kratkoprozna besedila najdemo tudi v reviji Literatura in med literarnimi oddajami radia Slovenija. Leta 2021 je pri Mladinski knjigi izšel njen roman Nikoli ni prepozno.