skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Zmaji, ki ne letijo

Žanrdružbeni roman, mladinski roman
Narodnosthrvaška literatura
Kraj in leto izidaDob, 2026
Založba
Zbirka Zorenja+
Prevod Damijan Šinigoj
Spremna beseda Simona Nahtigal
Ključne besede Droge, Mladi odrasli, najstniki, odraščanje,, Osebna svoboda
Število strani

134

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

4-5 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Pretresljiva
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Pretresljiva in navdihujoča zgodba o mladeniču, ki želi pripadati, vendar pri tem izgubi samega sebe.

Hrvaška pisateljica, pesnica, prevajalka in dramaturginja Ivana Šojat je svoj mladinski roman Zmaji, ki ne letijo napisala na podlagi resničnih dogodkov, ki so pred leti šokirali hrvaško javnost. Zgodba sledi najstniku Marijanu, ki s svojima najboljšima prijateljema Cikijem in Dabo rad “spušča zmaje”, kar je kodno ime za uživanje sintetične droge, ki se nahaja v osvežilcih zraka. Nekega večera se njihova zabava skoraj spremeni v tragedijo, saj Marijan zaradi prevelikega omerka izgubi zavest, Ciki in Dabo pa ga panično pustita ležati na ulici. Pred smrtjo ga reši naključni mimoidoči, ki pravočasno pokliče reševalce, ti pa Marijana odpeljejo na psihiatrično kliniko, kjer spozna prijetnega in potrpežljivega psihologa Roberta. Nekaj dni kasneje kliniko obišče Marijanova čustveno nestabilna mama, ki zahteva, da sina izpustijo, saj je prepričana, da ga lahko sama “spravi v red”. Toda kmalu se izkaže, da Marijana čaka dolga in naporna pot do ozdravitve…

Zmaji, ki ne letijo je zgodba, ki iskreno in brez olepševanja opisuje težavno odraščanje najstnikov, ki so se prisiljeni soočiti s svojimi najglobjimi čustvi, premagati notranje demone in najti prostor, v katerem se počutijo sprejete.

Oče je iztegnil roko, položil dlan na mojo ramo in me nežno odmaknil od vrat. Ko jih je odpiral, me je pogledal in z drugačnim glasom sporočil:

“Rad te imam, sin.”

Mežikal sem proti njegovemu obrazu, ki ga je obsevala močna svetloba s stopnišča, svetloba, zaradi katere je bil še bolj bled, zaradi katere je bil videti še bolj neprespan in zanemarjen in ubog. Nič mu nisem rekel, nisem imel več moči ničesar reči. V glavi se mi je vrtel le en stavek:

Ti me pač nimaš dovolj rad, stari moj.

(str. 51)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Zmaji, ki ne letijo.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 35
Komentarji: 0
Število ocen: 1
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1

Dela avtorja