Živim naprej : zgodba ženske, ki je kljub zlorabi v sebi našla neizmerno moč

Gisèle Pelicot se je rodila leta 1952 v Villingenu v Nemčiji, odraščala pa v Franciji, kjer je preživela tudi vse odraslo življenje. Letos je izšla njena knjiga spominov z naslovom Živim naprej, v kateri opiše, kako se počuti ženska, ki ji petdeset let življenja sprhni v nič, ko je prisiljena spoznati, da je vse, v kar je kdaj verjela in kar ji je bilo v življenju sveto, laž. Še zelo mlada se je poročila z Dominiquom Pelicotom, s katerim sta si ustvarila družino in zgledno skupno življenje. Drug drugemu sta bila vse, oba sta se poročila s svojo prvo ljubeznijo. Na skupni poti sta se tudi kdaj spotaknila, kot vsa človeška bitja, ki so krvava pod kožo; oba sta skočila čez plot, vendar to ni bilo nič takega, česar sicer ljubeča zakonca, na videz predana drug drugemu, ne bi mogla prebroditi. Vrnila sta se drug k drugemu in si odpustila.

Gisèle svojo pripoved začne pri dnevu, ko sta se morala z možem zglasiti na policijski postaji. Dva meseca pred tem je varnostnik v supermarketu zalotil Dominiqua, kako je tri ženske snemal pod krili. Takrat so ga odvedli na policijo ter mu zasegli telefon in računalnik. Dejanje mu je oprostila in mu rekla, da bo zadeva ostala med njima, povedala ne bo niti otrokom. Ko sta se torej tega dne zglasila na policijski postaji, je bila prepričana, da gre samo za formalnost v zvezi s prestopkom v supermarketu. Toda kriminalist jo je obvestil, da so njenega moža pravkar aretirali zaradi hudega posilstva in omamljanja s škodljivimi substancami. Pokazal ji je fotografije ženske, ki jo posiljujejo neznani moški. Tudi ženska se ji je zdela neznana, čeprav je kriminalist trdil, da je to ona. Povedal ji je, da je k njima domov prišlo triinpetdeset moških, ki so jo zlorabili v omamljenem stanju. Petdeset let zakonske sreče se je sesulo v prah.

Nepredstavljiv šok je vse obrnil na glavo. Ko so izvedeli njuni trije odrasli otroci, tudi sami že starši, se je začelo neusmiljeno obračunavanje s preteklostjo. Nihče od njih si ni predstavljal, da bi še kdaj rekel ‘oče’ moškemu, ki je njihovo mater deset let omamljal in jo skupaj s številnimi drugimi moškimi spolno zlorabljal na njunem domu v južni Franciji. Gisèle se je s sesutjem svojega življenja spopadala neverjetno hrabro. Ostala je močna, ni se zlomila, kar ji je uspelo na fascinanten način: ločila je sebe, svoj resnični jaz od telesa, ki je bilo podvrženo zlorabam. Pomagalo ji je zavedanje, da njena prava bit ne prebiva v njenem telesu, temveč v njeni zavesti, ki je bila v trenutkih zlorabe odsotna. Njen mož je njeno zavest ‘izgnal’ iz njenega telesa, da se ga je lahko skupaj z drugimi moškimi polastil na načine, s katerimi se njegova žena v budnem stanju ni strinjala.

Leta dolgo so jo pestile pogoste, nerazložljive izgube spomina. Bala se je, da ima Alzheimerjevo bolezen ali pa možganski tumor kot njena mama, ki je umrla, ko je imela Gisèle komaj devet let. Preiskave pa so pokazale nekaj povsem drugega: zastrupitev z velikim odmerkom narkotikov, prisotnost neštetih bakterij in humanega papiloma virusa, ki bi se lahko razvil v raka, vendar se to ni zgodilo. Kot sama zapiše: »Življenje mi je pošiljalo protislovna sporočila: vse je v razsulu, a z mano je vse v redu.«

Zavrnila je sodno obravnavo za zaprtimi vrati, kar je pripomoglo k njeni še večji javni prepoznavnosti. Kasneje jo je policija obvestila o zločinih, ki naj bi jih Dominique zagrešil že pred tremi desetletji; preiskave so bile še v teku. Spraševala se je, kje je moški, s katerim se je poročila pred petdesetimi leti; iskala ga je v skupnih lepih spominih, a ga ni našla. Njen mož je živel dvojno življenje: v enem je bil prijazen in pozoren, zgleden soprog, v drugem pa pošast, izprijenec, ki je brezvestno uničeval njo, ki naj bi jo ljubil.

Knjiga je izjemno pričevanje ženske, ki je šla skozi peklensko preizkušnjo, vendar se ni zlomila. Namesto tega je v sebi našla nepopisno moč in postala glasnica številnih zlorabljenih žensk po vsem svetu.