Zapisnikarica
Žanr | kriminalni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Brežice, 2021 |
Založba | Primus |
Ključne besede | Humor, Ljubezen, Sodni procesi, Sodniki, Ugrabitve |
Od zapisnikarice do borke za resnico
V prvencu slovenske novinarke Andreje Hergule sledimo zgodbi Maje Medved, Ljubljančanke od rojstva in novopečene sodne zapisnikarice, ki se privaja na svojo novo službo, potem ko je bila kar nekaj let brezposelna. To vsebino romana takoj naredi bolj aktualno in nam da vedeti, da je roman postavljen v sedanjost. Po številnih zabavnih prigodah s svojimi sodelavci in nadrejenimi se stvari začnejo zapletati: najprej romantično. A vzhajajoča romanca je že od vsega začetka postavljena na preizkušnjo, saj razmerja med sodelavci pač niso dovoljena. Dodatne zaplete povzroči klic Majinega starega znanca z ljubljanske policije, ki ima zanjo pripravljeno prav posebno nalogo. Tukaj pa se zgodba šele zares začne: Maja za ljubljansko policijo postane vohunka pod krinko, njena tarča pa … sodnik Blaž Gruden, njena simpatija? Skozi vrtinec preobratov spremljamo Majino pot po Evropi, ki je polna nevarnih preizkušenj. Kdo ima prav in kje se skriva prevara? Bo se lahko še kdaj vrnila v Slovenijo? In ali bo še kdaj videla Blaža … Andreja Hergula jasno izkaže svoj talent za pisanje s svojimi živimi opisi okolja, naelektrenimi akcijskimi scenami in hudomušnimi pogovori med glavnimi liki. Roman je poln zapletov in nepredvidljivih preobratov, ki bralca držijo v pričakovanju od prvega pa do zadnjega poglavja. Lahkotno napisan in ves čas zanimiv, tako da strani kar hitijo mimo, je primeren tako za veterane v žanru kot tudi za novince. Vse skupaj pa popestri še izvrsten smisel za humor, ki naredi celotno izkušnjo še toliko bolj prijetno. Lahkotno, a izjemno zanimivo branje prav za vsakogar.
Objavljeno: 21.12.2021 14:42:11
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:48:03
Prvič v svoji zapisnikarski »karieri« sem bila v največji dvorani, kar jo okrožno sodišče premore. Čudovita je bila. Malce temna in neprezračena sicer, a ko si sedel tam, si se počutil, kot bi te časovni stroj ponesel v preteklost. Ornamenti na stenah, bogate štukature, leseni opaž, dva velika zlata lestenca na stropu, starinska ura … Čudovito, kot v galeriji. Imela sem čast sedeti na mestu, kjer so sedeli ljudje iz časa Ivana Cankarja in Otona Župančiča. (str. 48)