skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Vulkan

Žanrmladinski roman, problemski roman
Narodnostdanska literatura
Kraj in leto izidaDob pri Domžalah, 2026
Založba
Zbirka Zorenja+
Prevod Darko Čuden
Spremna beseda Mateja Hudoklin
Ključne besede 21. stoletje, Dekleta, Nasilje v družini, Odraščanje, Posttravmatska stresna motnja, Prijateljstvo, Zaljubljenost
Število strani

136

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

4-5 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Pretresljiva
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Ko čustva izbruhnejo kot vulkan

Mladinski roman Vulkan avtorice Zakiye Ajmi pripoveduje o najstnici Ani, ki skupaj z mamo pobegne iz nasilnega družinskega okolja in skuša začeti novo življenje v drugem mestu. Pred selitvijo sta živeli v varni hiši, kjer sta se skrivali pred očetovim nasiljem, zato Ano spremljajo težki spomini in občutek negotovosti. Ana ima sicer še vedno stike z očetom, ki pa ji ne zna izkazovati stabilnih čustev in ima do njega zapleten odnos. V novi šoli spozna prijateljico Čili, vendar njuno prijateljstvo ni vedno preprosto, saj se Ana pogosto počuti odrinjeno zaradi Čilinega fanta Oskarja. Oskar je razvajen, neodgovoren in nezrel. Pomembno vlogo v njenem življenju dobi tudi Idris, fant, ki se ukvarja s parkourjem in jo privlači, a se Ana zaradi svoje preteklosti težko odpre in zaupa drugim. Ves čas se spopada z notranjimi čustvi, strahovi in vprašanji o ljubezni, saj je bila priča temu, kako se je ljubezen med njenima staršema spremenila v nasilje. Tako kot vulkan, po katerem je knjiga dobila naslov, tudi Ana v sebi dolgo kopiči močna čustva, ki včasih nenadoma izbruhnejo. Skozi prijateljstva, zaljubljenost in lastne napake postopoma spoznava sebe in se uči, da preteklosti ni mogoče izbrisati, lahko pa se človek iz nje nekaj nauči ter počasi zgradi boljše življenje.

Naredim še dva toasta in se usedem na balkon. Toplo je in soparno. Sposodila sem si Selmino majčko. Na prsih z zlatimi črkami piše GRL PWR. Popacam se s kečapom.

Neslišno grem od sobe do sobe. Kot prikazen. Prižgem televizor. Ga ugasnem. Uležem se v Selmino veliko posteljo. Bojim se le, da ne bom zaspala.

Nahrbtnik vržem na tla v dnevni sobi in ga razpakiram. Stvari postavim v vrsto, ki se vleče od balkona pa do kavča.

Kamen sreče. Učbeniki. Plenica, pozabila sem že, da jo imam. Peresnica. Kokakola. Postana. Stara malica. Jaserjeva vrečka.

(str. 47)

Citati

(1)
Tamara Leskovar

Vsi so pomislili na jeznega moškega. Vse ženske so imele nekoga, ki bi jih rad odpeljal domov. Ki bi jim že pokazal, ki bi jih prebutal, ki bi se zdaj rad spremenil, ki jih pogreša, ki jih še vedno ljubi, ki obžaluje, ki ne more razumeti, zakaj mu ne dajo še ene priložnosti. Čisto zadnje priložnosti. Ki jim piše, da jih bo našel, ki piše, da jih bo ubil, da jih ljubi, da obžaluje, da jih bo prisilil, da bodo obžalovale, da zdaj razume, kaj vse je naredil narobe, da je kreten, da bo nehal, da je zdaj drugačen.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 67
Komentarji: 0
Število ocen: 1
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1

Morda vam bo všeč tudi