Vera, upanje in pokol

Vera, upanje in pokol je v samem bistvu zbirka pogovorov, ki jih je opravil irski novinar Seán O’Hagan z vsestranskim avstralskim ustvarjalcem, Nick Cavom. Cave je seveda najbolj znan kot avtor pesmi in pevec skupine Nick Cave and The Bad Seeds, a preizkuša se tudi v drugih oblikah umetniškega izražanja; ustvarja filmsko glasbo, piše romane, scenarije, oblikuje keramiko, v zadnjih letih s svojimi oboževalci neposredno komunicira tudi prek spletnega bloga The Red Hand Files.

Knjiga počasi odstira pogled na umetnikovo poznejše življenjsko obdobje in njegovo razmišljanje, pogovori so nastali nekaj let po tragični smrti Cavovega 15-letnega sina, ko je umetnik že zmogel pogledati na takratno in kasnejše dogajanje; tudi pogovori so nastali v posebnih okoliščinah, zaznamovanih z zaprtjem družbe in karantenami v času covida. V spominih se umetnik vseskozi vrača na sina in obdobje po njegovi smrti, ko sta z ženo Susan preživljala najtežjo življenjsko preizkušnjo. Priznava, da je največ utehe, pravzaprav razlog za nadaljevanje življenja sprva našel v ustvarjanju, kasneje spregovori tudi tudi o nadaljnjih izgubah sorodnikov in prijateljev, ki so mu bili blizu.

A knjiga ni le dnevnik nekega depresivnega človeka, pravzaprav je v Cavovih odgovorih, kot nakazuje že sam naslov knjige, čutiti nekakšno upanje in še vedno čudenje življenju in ljudem okrog njega. V ospredju je vsekakor razmišljanje o izgubi in žalovanje, a Cave se razgovori se tudi o drugih temah, o ustvarjanju novih besedil (»To ni tako, kot da bi poskakoval po poljih, veselo nabiral pesmi in jih zlagal v košaro. To je težaško delo, zlasti na začetku. Začneš s točke pomanjkanja, ničelnosti, popolne praznine. Tukaj se potem soočiš sam s seboj, a brez idej …«); o občutkih na odru; o občutkih in čustvenih stanjih drugih sodelujočih ob nastajanju dveh albumov; o preminuli mami; o staranju (»Mislim, da stari ljudje postanejo skladišče tako svojih doživetij kot doživetij drugih … Smo nekakšne hiše strahov, ljudje, ki so odšli, pa nas lahko celo spremenijo v smislu, da čutimo tiho, a močnejšo ljubezen do tistih, ki so še živi … pa tudi zasluženo spoznanje, da je naš čas omejen.«); ena pomembnejših tem, o kateri sogovorca razglabljata je prav gotovo vera. Najde se tudi kakšna misel o družbenih omrežjih, s katero se je težko ne strinjati (»Na začetku se mi je vse skupaj še zdelo kot divji zahod pankovskega roka, vendar je Twitter v resnici samo tovarna, kjer nastajajo bedaki. Nazadnje sem šel z vseh družbenih medijev.«).

Knjigo lahko v knjižnici najdemo pod biografijami, a gre vse prej kot le za to; v bistvu razen nekaj dragocenih izsekov iz glasbenikove preteklosti kakšnih suhoparnih dejstev ali kronoloških podatkov v njej ne gre najti. Namesto tega ponuja zares globok in iskren vpogled v proces žalovanja in umetniškega ustvarjanja, lahko se bere tudi kot pripoved oz. izpoved človeka, ki je doživel eno največjih možnih tragedij, se povsem zlomil, a vseeno našel nov smisel in upanje. Tudi po zaslugi tečnega novinarja ne ponuja lahkih in cenenih, klišejskih odgovorov, zadovoljila bo vse iskalce globokih, iskrivih in zanimivih razmišljanj, tudi če Nick Cava (še) ne poznajo ali poslušajo.