Vedno znova

Vedno znova je likovno-pesniška zbirka, druga tovrstna, ki so jo izdali v Galeriji Prešernovih nagrajencev, in spaja umetnost dveh življenjskih prijateljev, poezijo Miroslava Košute z vzporednimi likovnimi podobami Karla Zelenka. Knjižna izdaja je nastala kot spremljajoča razstavi ob stoletnici rojstva Zelenka, svoja besedna vrata pa odpira z nedokončano pesmijo Košute svojemu prijatelju Karlu, v kateri zven prvih besede je: vedno znova.

Obema so skupni intimistični motivi človeka in njegove minljivosti, strahov, upanj, želja in spominov, posebno mesto zavzema tudi erotična ljubezen, ki je v zbirki zrcaljena tako skozi liriko kot skozi podobo. Oba sta močno izpovedna in v svoji umetnosti dostopna in odprta bralcu in gledalcu, ki ju nagovarjata z govorico univerzalnega čutenja sveta, ki je včasih veselo in včasih žalostno, kdaj zamišljeno in tu in tam tihotno, osamljeno, izgubljeno v spominih ali zasanjano. Skupno jima je tudi zavedanje in pričevanje, da svet ni vedno preprost in lahko človeka s svojo težo dušljivo hromi.

Akademski kipar, slikar in grafik Karel Zelenko (1925) je s svojimi ilustracijami že prej opremljal knjige, objavljal je tudi karikature v slovenskih časopisih. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1964, leta 2015 pa ga je predsednik države odlikoval s srebrnim redom za zasluge. Umetnostni zgodovinar in likovni kritik Zoran Kržišnik ga je označil za »umetnika izrazite individualnosti, nenavadne doslednosti v videnju in rokopisu, samohodca, ki govori sodobniku in bo govoril vsakemu rodu gledalcev.« Pogosto je upodabljal življenja malega človeka na robu – med njimi najdemo ulične umetnike, cirkusante in šeme, ki jih je obdelal družbenokritično ali ironično, najdemo pa v njegovih delih tudi prizore ljubezni.

Miroslav Košuta (1936-2026) je nagrado Prešernovega sklada prejel leta 2011. Njegovo delo so nagradili tudi z Rilkejevo in Levstikovo nagrado za življenjsko delo, zlatnikom poezije ter priznanji za prispevek k gledališkemu življenju na Tržaškem. Velik del svojega ustvarjanja je posvetil mlajšim bralcem, pisal je tudi radijske in gledališke igre, gledališke songe, epigrame in drame, kritike, eseje in radijske komentarje ter prevajal leposlovje iz italijanščine in španščine. Osrednje teme njegove poezije so Trst, Kras in ljubezen, v spominu pa nam bo ostal kot eden od ključnih varuhov slovenske besede v tržaškem prostoru.

Vedno znova je knjiga, ki oba umetnika v njunem delu in izkušnji, ki jo izpričujeta, predstavlja v ličnem in nežnem dopolnjujočem prepletu.