Valentin Vodnik

Letos (2019) je Vodnikovo leto, 200 let je minilo od njegove smrti. Vse leto se bo veliko govorilo in dogajalo na temo Vodnika in njegovega pomena, zato je dobro prebrati kaj o tem slovenskem ustvarjalcu. Ena obširnejših biografskih študij je iz zbirke »Znameniti Slovenci«, ki jo je v zakladnico slovenske domoznanske literature prispeval Janko Kos. Knjiga je posebna, ker gre za bolj poglobljeno študijo Vodnikove »persone«, predvsem skozi prizmo odnosa s takratnimi oblastmi in s Kopitarjem. Kopitar je pustil za sabo kar nekaj zaničljivih zapisov na temo Vodnikovega značaja, celo Prešeren je o Vodniku zapisal:«Preoblečen sem menišič bil in rad sem pel, še rajši pil.« Spodbudneje mu je za časa življenja stal ob strani Žiga Zois. Kos Vodnikova prizadevanja, da se uporaba slovenskega jezika vpelje v šole in literaturo z vidika današnjih časov osvetli objektivno in ga predstavi kot vizionarskega pragmatika. Pred nami oživi duh pomembnega Slovenca. Spoznamo ga kot urednika Male in Velike pratike, Lublanskih novic, avtorja prevoda Kuharskih bukev v slovenski jezik, nemško-slovenskega slovarja, kot pesnika in avtorja »Pesmi za pokušino«. Pesmi je objavljal tudi v zborniku Pisanice, spoznamo ga kot nekoga, ki je pisal in izdajal knjige za osnovno šolo in gimnazijo v slovenskem jeziku: abecednike, slovnice, slovarje itd. Pod Avstrijsko oblastjo ga je »odnesla« objava pesmi »Ilirija oživljena«. Umrl je skoraj strt, vrednosti mu takoj po smrti niso priznali, a se je to kmalu spremenilo. Čop in Prešeren sta v nasprotju s Kopitarjem potrdila Vodnikov pesniški in siceršnji pomen. Knjiga je razdeljena na poglavja kot so: življenje, osebnost, sodobniki, čas, poezija, časnikarstvo, šola in znanost, narodnopolitična misel, dediščina. Na koncu sta še kronološki pregled in bibliografija.