Učne ure Eve K.
| Žanr | družbeni roman, psihološki roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2025 |
| Založba | Beletrina |
| Zbirka |
Beletrina |
| Ključne besede | Izguba otroka, Kritika, Odnosi, Šolstvo |
| Žanr | družbeni roman, psihološki roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2025 |
| Založba | Beletrina |
| Zbirka |
Beletrina |
| Ključne besede | Izguba otroka, Kritika, Odnosi, Šolstvo |
Človek se je od nekdaj spraševal o tem, kakšna bo njegova prihodnost, s čimer seveda ni nič narobe, dokler se zaveda svoje sedanjosti in spoštuje preteklost ter se iz nje uči. Za smer, v katero gre naš šolski sistem, pa se zdi, da ubira ravno nasprotno pot, saj zavrača, kar se je zgodilo nekoč, se ne zaveda trenutnega stanja, o prihodnosti pa se ne sprašuje, temveč jo vehementno obravnava s pozicije vednosti. Ko pišem o sistemu, imam v mislih seveda snovalce raznih »belih knjig«, pedagoške teoretike in birokrate na Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje, ki so situacijo, v kateri se nahaja naše šolstvo, tudi zakuhali. Prav tako je težava v ravnateljih, ki so, namesto da bi ščitili svoje podrejene, rajši všečni staršem otrok, se uklanjajo njihovim muham, in probleme, namesto da bi jih skušali reševati, rajši pometejo pod preprogo. V ta svet je vržena glavna protagonistka romana Učne ure Eve K. Eva Krhlikar Tine Vrščaj, ki smo jo slovenski bralci spoznali že v nagrajenem romanu Na Klancu. Kako se z njimi in s svojo lastno izgubo spopade Eva, boste bralci ob prebiranju romana odkrili sami, kako pa se bodo s kritiko sistema soočili njegovi snovalci, če bo kakšen od njih roman sploh prebral, pa je vprašanje, na katerega morda nikoli ne bomo dobili odgovora. Morda bo kakšen od njih avtorici očital pretiravanje, in morda se bo morala kdaj soočiti tudi z očitki, da se takšne stvari pri nas vendarle ne dogajajo, a vendar je glede na našo preteklost in na naše trenutno stanje samo vprašanje časa, kdaj se bodo.
Tina Vrščaj je v romanu Učne ure Eve K. izpostavila problematiko, kateri se stroka (z nekaj redkimi izjemami) žal izogiba oziroma se z njo ne zna ali celo noče spopasti, in to je storila na prepričljiv in literarno vešč način. Prav bi bilo, da ta roman prebere čim več staršev, učiteljev, ravnateljev in teoretskih pedagogov. Prav bi bilo, da ta roman preberejo vsi, ki so zaposleni na Ministrstvu za vzgojo in izobraževane in se nad njim zamislijo. Vem, da gre za pobožne želje, ampak prav bi bilo! Zelo priporočam!
Objavljeno: 09.02.2026 10:20:43
Zadnja sprememba: 09.02.2026 11:39:42
Mejli. Usuvajo se.
(str. 178)
Po trideset na dan. Kot da je kakšna pisarniška miš.
Marsikomu se ne ljubi več sestavljati tekstov, ker je misel preokorna. Čet jih napiše. Ona potem dobiva vse te mejle, ki jih ljudem ni treba niti napisati. Jih dobi v branje. Nekaj od staršev. Pošiljajo jih tudi že učenci: brez pozdrava, včasih brez vljudnega vikanja, brez pik in pogosto z nejasno strukturo stavka, ki na koncu sam ne ve, kaj sporoča, in ji ne pove nič, razen tega, da razkrinka nepismeno bitje v ozadju: kadar ga napišejo sami. Mejle dobiva tudi od davčne uprave, pa od trgovin, kjer je kdaj v življenju kaj naročila ali tudi ne, vmes so položnice, in povrh veliko preveč sporočil Višnjinih ali Brininih učiteljic.