| Žanr | biografski roman |
| Narodnost | kurdska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljublja, 2025 |
| Založba | Inštitut Časopis za kritiko znanosti |
| Prevod |
Žiga Brdnik |
| Ključne besede | Dokumentarni film, Etnična identiteta, Fotografi, Gverila, Identiteta, Kurdi, Spomin |
Halil Ibrahim Uysal (Xelîl Uysal, 1973–2008) s partizanskim imenom Dağ (slov.: Gora), je bil sin Turka in matere Kurdinje. Po šolanju v Izmirju (Turčija) je odšel v Nemčijo in tam obiskoval popoldanski tečaj fotografije. Leta 1994 se je priključil ustanavljanju MED TV, prvega kurdskega TV programa v Evropi, naslednjega leta pa je bil kot pomočnik nemškega snemalca prisoten na intervjuju z vodjo kurdske gverile in Delavske stranke Kurdistana Abdullahom Öcalanom, ki mu je s svojimi neomajnimi prepričanji in karizmo segel v srce in v njem odtisnil tako velik pečat, da se je odločil ostati med gverilci in se šele dvaindvajsetleten dokončno zavezal svojo individualno pot osmisliti z osebnim pričevanjem o boju kurdske gverile. Kot kronist s kamero in fotoaparatom ter pisanjem o svojih rojakih, ki so se bili za kolektivne sanje pripravljeni žrtvovati v naročju svojih gora, jih je želel spoznati povsem od blizu, jih vzljubil in se jim poklonil v obliki zapisanih spominov in dokumentiranih podob, za katere je želel, da bi postale dostopne prav vsem.
V svoji mladosti se Halil z vprašanji in usodo kurdskega ljudstva ni srečeval. Tudi ni govoril njihovega jezika. Niti ni vedel, kako se bojujejo vojne. A se je, ko se je z njimi premikal po gorah, na vso moč trudil razumeti njihovo srce, ki mu je prisluhnil z utripanjem svojega. Tam, med njimi v gorah, je začutil tisto vrsto pripadnosti, ki je nezmotljivo prepoznana kot najgloblji klic duše. Odločen živeti svoje življenje drugače kot večina, ki slepo zadovoljuje svoje strasti, in vselej z občutkom, da je temu ljudstvu kljub svojem iskrenem trudu vselej še nekaj dolžan, je bil leta 2008 med snemanjem kurdskih gverilcev v kraju Besta ubit.
Srce mi bije za gore so priča spomina, ki skozi Uysalove besede še vedno živi, celoten tekst pa se razprostira v štirih imenovanih poglavjih.
Moj najlepši čas: potovanje v gore je posvečen predvsem razmišljanju o nalogi umetnika, da o življenju, ki ga obdaja, s svojim delom priča na neposreden način, iz njegovega središča, in ne kot zunanji opazovalec, ki mu jedro vprašanj in idej na ta način nujno uhaja. Ni dovolj, je prepričan Halil, da si umetnik vprašanja zastavlja, odgovore, ki jih išče, mora tudi sam doživeti, biti del njih in ne zunaj.
V poglavju Besede gverile: spomini na tovariše in tovarišice z nami deli drobce svojih kratkotrajnih srečanj z otroki gora, kot jih imenuje, katerih naloga je bila bojevanje in so vsi prehitro odhajali mimo njega in včasih za seboj pustili le besedo, pogled ali nasmeh, medtem ko je on dokumentiral in pri tem dajal vse od sebe, da bi ujel vsako besedo in vsak obraz, ob tem pa globoko v sebi vedno znova čutil tudi bolečino ob zavedanju, da jih nikoli ne more povsem dojeti. »Vedno je nekaj manjkalo. Ob posnetkih gora so, čakajoč, da jih ujamem, ostale neštete besede in obrazi. Besede in obraze, ki mi jih ni uspelo posneti, sem naslikal v svojem srcu. Imenujem jih podobe mojega srca. Temne noči, boleče pesmi, tiho smejanje, otroško nedolžne norčije, skrivne ljubezni, ki jih noben objektiv tega sveta ne more ujeti, so našle prostor v mojem srcu (21).«
Sanje in poti: potovanje k sebi nam razkrijejo avtorjeva razmišljanja o smislu življenja nasploh ter vzporedno ob tem o siceršnji brezsrčni resničnosti, znotraj katere skoraj nihče več ni pripravljen biti drugemu v oporo. »V srcu slehernika je prostora zgolj toliko, da sam paše vanj (90).«
Potovanje na sever: botanski dnevnik pa priča o njegovi aktivni izkušnji boja. »Četudi bi se moje življenje na tej točki ustavilo, verjamem, da mi je uspelo (101).«
Zbirka odpira kar nekaj vprašanj za razmislek. Poleg že omenjene kulture gverilskega boja za svobodo in vloge umetnika v pričevanjih tudi (samo)kritično analizo evropocentričnega pogleda, ki drugim, neevropskim kulturam in narodom na splošno odreka mesto kot subjektom v zgodovini, ter razmislek o tovariških odnosih v enotah, nezanemarljivo pa tudi razmišljanje o tem, kaj nekomu pomeni najti ideološki smisel svojega življenja, pa naj bo to na katerikoli strani.
Preberite knjigo. Dotaknila se vas bo, avtorjevo pričevanje je kot vzvišena molitev ali pesem ali solza, ki odžarja(jo) v globinah notranje svetlobe. Lahko pa si upodobitev Uysalovega kurdskega osvobodilnega boja ogledate tudi v filmu Bêrîtan (2006).
Objavljeno: 31.03.2026 10:35:58
Zadnja sprememba: 31.03.2026 10:35:57
Ti si me vodil semkaj … Vse, kar sem ustvaril, je imelo en sam cilj – doseči te. Ne da bi to kadarkoli izrekel in ne da bi to sploh vedel, sem te dolga leta nosil v sebi. V temini noči sem zaslišal tvoj glas. Takoj sem stekel ven in k temi prislonil uho. Dneve in noči trajajoči vihar se je preobrazil v globoko tišino. V višavah, kjer je prej bobnelo, je zavladal velik mir. Poslušam temo. Začenjam se zavedati, da sem dolgo čakal na ta glas. Sredi noči te slišim. Pogledam proti prijateljem.. Razen mene te ne sliši nihče. Ne da bi vedel, ali je ta lepi glas, ki odzvanja v temi, sen ali resničnost, se podam na pot. Naj bo sen ali dejanskost – glas, ki ga slišim, mora imeti pomen. Sicer me ne bi tako prevzel. Ne morem se zadrževati. Skočim v naročje noči.
Še vedno nisem razkril skrivnosti zaupanja strašnemu, a vsakič znova se mu prepustim. Prijatelji se bodo zopet jezili, ko bodo opazili mojo odsotnost. Sredi noči sledim po snegu skrivnemu pomenu. Vse mora imeti pomen. Vse človeško mora imeti pomen. Človek mora bodisi odkriti pomen svojega ustvarjanja ali pa ne ustvariti ničesar. Ali pa mora pomen osnovati sam. Nadaljujem pot, medtem ko tako poslušam tvoj glas. Vedno prihaja iz iste smeri in s trudom si utiram pot skozi sneg. Ta glas, ki ga nihče ne sliši, a se kar naprej razlega v mojih ušesih, mora imeti pomen. Odločim se, da se to noč ne vrnem, dokler ga ne najdem. Čez čas se ustavim. Ostal sem brez sape. Ogenj v meni in ledeno mrzel zrak okrog mene opazim šele zdaj, med v- in izdihavanjem. Moj dah se kot bela meglica dviga v nočno nebo. Vzplamtevam v sebi. Da bi slišal tvoj glas, dvignem oči proti nebu. Nad menoj se razprostira jasno, zvezdnato nebo. Pogled mi zdrsne z neba na zasnežene gorske vršace in nenadoma te zagledam. Tam si. Tam si, kjer se gora stika z nebom. Tam, kjer se srečata beli sneg in črna noč. Kot sen stojiš tam. Odbrzim čez sneg. Višje, kot se to noč povzpnem, globlje bom očistil svojo dušo, si mislim. Dlje ko grem, globlje v sebi sežem, da bi dosegel skrito. Slišim tvoj glas. Zakaj sem obsojen na tek skozi ta sneg? Kakšen je pomen glasu, ki je bodisi sen bodisi resničnost?
Sam samcat tečem zadihan skozi noč, v kateri se vse zdi kot trenutek. Poln vznemirjenja, željan spoznanja, se vzpenjam do tebe. Ta glas je bil v meni skrit, a ga nisem znal pojasniti niti samemu sebi. Jasno mi postane, da sem leta in leta čakal na ta trenutek. Obda me občutek sreče. Zberem vso svojo moč in dosežem kraj, od koder je prihajal tvoj glas in kjer sem te prvič zagledal. A tebe ni tam. Niti tvojega glasu. Zbežal si v daljavo. Oči mi prečesavajo zasnežena pobočja.
Prisluškujem noči. Nič se ne premakne. V snegu nisem pustil nobenih sledov. Srce mi divje razbija, kot bi mi želelo skočiti iz prsi. Pomena, ki ga iščem, znova nisem uspel najti. Tisto noč sem bil zelo blizu, a ga nisem mogel doseči. To pomeni, da mi še vedno nekaj manjka. To pomeni, da je še vedno nekaj, česar nisem uresničil. Ozrem se navzdol proti dolini, kjer sem za seboj pustil svoje prijatelje. Vse in vsi so pokriti s snegom. Preplavi me žalost, neopisljiva grenkoba.
Kričanje … Izkričim svojo notranjost, v vse smeri. Morda je to najlepše, kar sem storil to noč. Morda pa me je prav hlepenje po kričanju privedlo sem. Pomen se skriva v človeku samem. Morda ga je najbolje razkriti. A hkrati mi ravno to nekako nikoli ne uspe. Pomen se živi in občuti v svoji lastni resničnosti. Če ga skušaš razložiti z besedami in simboli našega časa, ga izgubiš. Pomen se skriva v neizrečenem. Vsi izrazi našega časa so nezadostni. Z vsem srcem hrepenim po trenutku, ko bom lahko pomen v sebi, brez znakov in besed, predal naprej tako sebi kot vsem ljudem.
Vodil si me semkaj. Odšel si, ne da bi v snegu pustil kakšno sled.
(str. 36-37)
Naše oči so vrata v naš skrivnostni svet. Pamet in vest se oblikujeta v naših očeh. Način gledanja oblikuje ves svet, začenši z dušo gledajočega. Naše oči tvorijo prag med dvema svetovoma, enim, ki vodi v notranjost, in drugim, ki se odpira navzven. Vse se zgodi na tem pragu. Življenje, ki teče od znotraj navzven, in strup, ki pronica od zunaj navznoter, dobita tu svojo obliko. Od tod se premikamo proti dobremu ali slabemu, lepemu ali grdemu.
Najlepši dar, ki si ga lahko podarimo, je naš nasmeh. Naj odmeva tvoj smeh po vseh soteskah. Naj začutim tvojo vedrino na vseh višinah, na katere se povzpnem. Nasmej se, solza! Pomisli na vse doline solza, v katerih smo jokali. Nasmej se zanje. Da lahko poln veselja prisluhnem vetru. Nasmej se, solza. Tvoj nasmeh bode konec vseh mojih strahov. Tvoj radostni glas naj naznani, da to ni konec, temveč začetek ljubezni. Smej se, solza. Smej se iz najgloblje notrine …
Poti, na katere smo se podajali v betonskih mestih in ki so nas vedno znova vodile nazaj na začetek, niso naše. Niti ena izmed njih nas ni vodila k sebi. Ta mesta, ki niso nikoli bila zares naša, smo vedno gledali od daleč. Neprestano smo bili tujci. Če zvečer stojimo pred istimi vrati, skozi katera smo stopili zjutraj, to pomeni, da nismo nikamor prišli.
Zdaj, ko poln neučakanosti stojim na obrežju svojih otroških sanj, bolje razumem, da mora človek umreti, da na tem svetu lahko ustvari kaj novega, da zgodovini lahko nekaj zapusti. Ko govorim o smrti, mislim na zavedanje o tem, da življenje ni igrišče, kjer lahko brezmejno uresničujemo svoje sanje, temveč prostor, kjer se moramo upreti neizprosnosti armad, ki skušajo naše sanje uničiti. Predobro vem, da to v resnici ni smrt, temveč tek po vrtu sanj. Zavedam se, da umremo ravno takrat, ko tega ne storimo in se postaramo v karavani otrok, ki so izdali svoje sanje. Zato sem sanjal o takšnem življenju, in če bom umrl, bom umrl za svoje sanje.
Pot je kraj, na katerem začnemo spoznavati sebe in drugega. Zato moramo le enkrat sprejeti odločitev, da se odpravimo na pot in naredimo prvi korak. Le enkrat moramo zbrati pogum, da pogled usmerimo na pot. Le enkrat si moramo dovoliti sanjati, da zapustimo kraj, katerega ujetniki smo. Enkrat samkrat nas mora prevzeti evforija iskanja in odkrivanja nečesa novega. Enkrat samkrat moramo sprejeti odločitev, da se podamo na pot iskanja sebe … Potem se bo pot z vso svojo dobroto razprostrla pred nami. Pot je vedno vsakomur odprta. Morda je celo edini kraj na tem svetu, ki nas vse sprejema z odprtimi rokami in človeka vodi nazaj k samemu sebi.
