Prva knjiga iz serije knjig o sedmih sestrah d’Apliese se začne s smrtjo Pa-Saalta, njihovega krušnega očeta. Najstarejša hči Maja se po prejemu obvestila vrne na družinsko posestvo v Švici in začne odkrivati in razpletati zgodbo svoje prave družine, svojega rojstva in posvojitve. Pot jo popelje vse do Ria de Janeira, kjer odkrije svojo povezavo s staro in razpadajočo hišo in njeno lastnico. V Riu de Janeiru se do tedaj v ljubezni razočarana in samotarska Maja tudi zaljubi in splete ljubezensko zgodbo svojega življenja.
Serija knjig o sedmih sestrah je leposlovni roman z mitološkim ozadjem; deloma se naslanja na zgodbo o sedmih sestrah Plejadah, zvezdni kopici v bližini Orionovega pasu.
Objavljeno: 03.02.2025 12:38:24
Zadnja sprememba: 03.02.2025 12:38:24
V prvem delu zbirke Sedem sester spremljamo najstarejšo sestro Majo, ki se po smrti krušnega očeta odloči raziskati svoje korenine. Pot jo iz Švice zanese v Rio, kjer začne skupaj s pisateljem, katerega knjigo je prevedla v francoščino, odkrivati, kdo je njena družina in kakšna je njihova zgodovina.
A zgodbe ne spremljamo ves čas skozi Majine oči – na neki točki nam avtorica predstavi zgodovino njene prababice, kar nas popelje nazaj v preteklost. Dogajanje je torej pripovedovana v dveh časovnih ravneh: v prvi osebi (sedanjost – Majina perspektiva) in v tretji osebi (zgodba v preteklosti).
Moram reči, da je pri tej knjigi potrebna potrpežljivost in vztrajnost, saj se šele na zadnjih približno 200 straneh začne zgodba počasi sestavljati v celoto. Všeč mi je, da nas je avtorica popeljala v preteklost in iz tega ustvarila samostojno pripoved. Tako je zgodovina veliko bolj zaživela, kot če bi jo le nekdo pripovedoval Maji ali bi jo spoznavali preko pisem (iz katerih je velik del zgodbe sicer izvedela naša glavna likinja).
Ko se je zgodovinski del končal, sem bila kar malo žalostna, da smo v Majini sedanjost, a do konca knjige mi je tudi ona prirasla k srcu. Predvidevam, da nobena od kasnejših knjig ni več napisana iz njene perspektive, a vseeno upam, da ima srečen konec.
Ker se je avtorica precej osredotočila na usodo Majine prababice, bi lahko Majo kot lik bolj razvila, kar bi pomenilo, da bi bila tudi knjiga verjetno še za kakšnih sto strani daljša (že zdaj jih ima čez 600!). Zagotovo bi lahko avtorica napisala še eno ločeno knjigo, ki bi se posvetila samo Majini pretekli ljubezen.
Na koncu dneva se mi je zgodba zdela zanimiva in primerna za vse, ki imate radi zgodovinske romance. Idealno okolje za branje? Po mojem plaža, priporočljivo v Riu. 😉