| Žanr | kriminalni roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Brežice, 2026 |
| Založba | Primus |
| Zbirka |
Avtorji |
| Ključne besede | povojni čas, aktualni čas, ugrabitve, starajoče ženske, ljubezenski odnos, upokojitev |
Vstopamo v zgodbo pravkar upokojene profesorice Marlene. Zelo vitalna in igriva vdova živi v meščanskem stanovanju, ki bi ga na vsak način rad podedoval njen zet. Naduti osebek se ne zmeni za malenkost, da je Marlena še živa in, da bo stanovanje nekoč last Varje, Marlenine hčere, s katero je pohlepnež poročen. V svoji podlosti grobo posega v intimo tašče, ki pa s svojo pronicljivostjo močno presega njegov možganski domet.
Zgodba je večplastna, skozi Marlenine spomine vznikajo dogodki povojnega časa, ki se ga liki v pripovedi spominjajo sebi všečno. Avtorica bralcu prepušča, kako bo sam vrednotil dogodke.
Marlena redno obiskuje svojega dementnega brata, nekoč uspešnega kirurga, nastanjenega v domu za ostarele. Z grozo opazuje kako se primitivne strežnice izživljajo nad njim. Je tudi zvesta obiskovalka in nakupovalka antikvarnih knjig v bukvarni, ki jo vodi ostareli gospod Viktor. Z Marleno se srečujeta v domu za ostarele, kamor hodi Viktor na obisk k svoji mami. Sicer pa ima gospod Viktor v zgodbi zelo pomembno mesto, ki naj do vašega branja, spoštovana bralka, spoštovani bralec, ostaja skrivnost.
Skrivnost tube šampona v trezorju, ugrabljen otrok, naselitev v tujo hišo, skrivnosti s podstrešja te hiše… Naj bo našteto dovolj, da posežete po knjigi, ki s humorjem opozarja, kako preživeti resnost življenja.
Objavljeno: 24.04.2026 13:38:04
Zadnja sprememba: 24.04.2026 13:38:04
Marleni je bila pesem všeč, obžalovala je le, da ji ni raje ime Lili. To ime se ji je zdelo veliko bolj romantično, povrh vsega pa še obarvano z njeno najljubšo barvo. Zato se je sošolkam v prvem letniku gimnazije predstavljala kot Lili. Mama je čisto znorela, ko so jo potem prijateljice klicarile po telefonu: “Halo, je Lili doma?” ” Tu ni nobene Lili, ” je vpila in odvrgla slušalko, kljub temu da je Marlena potem zagnala vik in krik. ” Ko ti bo osemnajst let, se zaradi mene lahko preimenuješ v Evo Braun!” je kričala in se penila. Na koncu je hčerki milostno oprostila, saj je bil tudi za to, kot za vse drugo kriv njen ata.
Živeti skromno, a pošteno je bilo splošno veljavno moralno načelo, ki je ponujalo varnost pod plaščem navidezne enakosti. Bilo je jasno kot beli dan, da človek ne more biti bogat in pošten hkrati. Nekaj te miselnosti se je očitno ohranilo do danes, v času, ki slavi denar, moč in večno mladost.
(str. 93, 160)
