Sajo in njena bobra : namenjeno otrokom na vsem svetu in vsem ljudem, ki ljubijo tišino

Žanrmladinska povest
Narodnostliteratura ZDA
Kraj in leto izidaLjubljana, 1979
Založba
Ključne besede Bobri, Indijanci, Način življenja, Narava, Odžibvejci, Severna kanada, Vrednote, Vzgoja
Število strani

150

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

5-5 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Hvalnica naravi in prijateljstvu

Avtor zgodbe se podpisuje kot Veša-Kvonezin ali Siva sova. Pravi, da prihaja iz plemena Odžibvejcev, ki živijo v prekrasni deželi, daleč na severu Kanade. V prvem poglavju opiše njihov način življenja, bivališča, vsakdanja opravila, vzgojo otrok, lovske pohode, njihovo gostoljubnost in vrednote, povezanost z živo in neživo naravo, s poudarkom na odnosu do živali. Dogajanje v zgodbi je prepleteno z opisi narave in ljudi, tudi pohlepa belega človeka, veliko izvemo tudi o življenju bobrov, ki jim Indijanci ne pravijo zaman “naši mali bratje”.

Indijanec Gičie Megvon ali Veliko pero se odpravi na pot po reki navzgor, potem ko je doma pustil sina in hči. Zanju ta čas skrbijo žene z vasi, saj jima je mama umrla že davno. V nekem trenutku zasliši nenavaden šum in opazi gosto, rumeno blatno vodo, ki s seboj nosi les. Spozna, da je vidra podrla jez, ki so ga zgradili bobri. Ti se morajo zdaj, ko so brez vode, bojevati za življenje. Gičie Megvon teče, kolikor ga nesejo noge, saj hoče pomagati družini bobrov. Da bi jih obvaroval, prespi ob njihovem jezu. Ko ugotovi, da je odraslima bobroma uspelo popraviti jez, se naslednji dan odpravi domov. Na poti sreča dva izgubljena, onemogla mladička in se odloči, da ju bo odnesel domov, sinu Šapianu in hčerki Sajo kot darilo za rojstni dan. Bobrčka se odslej imenujeta Čilavi in Čikani in njuna pustolovščina se nadaljuje prav tako razburljivo, kot se je začela. Vabljeni k branju!

“Sajo in Šapian sta skoraj ves svoj prosti čas prebila z bobroma ob jezeru. Dostikrat sta tudi pomagala, in kar mično je bilo gledati, kako sta mlada graditelja vsako vejo in vsak kamen, ki sta jima ga ponudila, naglo pograbila in odvlekla na določeno mesto. Po končanem delu sta jo včasih primahala in sta hotela takšna, kakršna sta bila, vsa umazana z blatom od glave do repa, zlesti Saji ali pa Šapianu v naročje. Tedaj se je seveda vsakikrat vnela prava huda bitka in tako veselja in zabave ni bilo ne konca ne kraja.
Šapian je bil učljiv fant, in ko je videl, kako bobra pridno zidata, si je tudi postavil majhno utico. V njej so zdaj pa zdaj vsi štirje sedeli in si odpočivali. Posebno Čikani je imel to utico rad in se je pogosto zatekel vanjo ter je iskal v njej svojo ljubo Sajo. Ali pustolovec in potepuh Čilavi ni nikoli ostal dolgo na enem kraju in je vedno kam izginil; ker pa ni mogel ali hotel povedati, kam ga srce vleče, se je vsak hip izgubil. Seveda, sam je dobro vedel, da se pravzaprav ni izgubil, a drugi tega niso vedeli in zato so ga po vseh kotih iskali in klicali.”
(str. 57)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Sajo in njena bobra : namenjeno otrokom na vsem svetu in vsem ljudem, ki ljubijo tišino.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 48
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 1
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0