skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Roman s kokainom

Žanrpsihološki roman, realistični roman
Narodnostruska literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 2025
Založba
Zbirka Klasična Šerpa
Prevod Borut Kraševec
Ključne besede 20. stoletje, Dijaki, Droge, Matere in sinovi, Moskva, Odvisniki od drog
Število strani

208

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

6-7 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Pretresljiva
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Eden slogovno najbolj virtuoznih ruskih romanov 20. stoletja

Roman s kokainom (rus. Роман с кокаином) je kratek a zelo intenziven psihološki roman, ki je izšel leta 1936. Gre za enega najbolj neprijetno iskrenih romanov o samouničenju v evropski literaturi 20. stoletja. Znan je po ostrem, brezkompromisnem jeziku, izrazitem notranjem monologu in primerjavah s Dostojevskim, a brez njegove moralne odrešitve. Avtor je dolgo časa ostal skrivnosten – podpisan kot M. Agejev, danes pa velja, da je šlo za Marka Levija, ruskega emigranta.

Napisan je kot izpoved Vadima Maslenikova v obdobju pred rusko revolucijo. Glavni antagonist Vadim, mlad Moskovčan (ob začetku knjige je star 16. let) prihaja iz meščanske družine in odrašča v čustveno hladnem okolju. Oče je pokojni, mama preponižna in trpeča. Odnos z njo je napet, zaznamovan z nerazumevanjem in potlačeno agresijo. Že zelo mlad razvije globok prezir do sveta, nezrelo samozaničevanje, odpor do družbenih norm in dekadenco. V šoli se kaže kot inteligenten a obenem ciničen in provokativen fant, druži se le še z dvema sošolcema. Nasploh pa ljudi okoli sebe opazuje z distance, skoraj eksperimentalno, brez sočutja in resničnega zanimanja. Kljub zavedanju, da ima spolno prenosljivo bolezen ne omahuje stopati v spolne stike z dekleti.

Osrednji del romana zaznamuje ljubezenska zveza med njim in Sonjo, poročeno, od njega malo starejšo žensko, ki ga ljubi na izkrivljen, posesiven način. Njuna zveza ni topla ali odrešujoča, polna je manipulacij, čustvene okrutnosti in notranjega razkroja. Ker Vadim ni sposoben pristne bližine in ljubezen razume kot moč nad drugim, se tudi tukaj zveza ne obdrži in razvije.

V drugi polovici romana Vadim odkrije kokain, ki postane osrednje gonilo njegovega življenja. Droga mu najprej daje občutek nadzora, jasnosti in intelektualne ostrine, nato ga postopoma potiska v paranojo, praznino in popolno čustveno otopelost. Odvisnost ni prikazana romantično – gre za počasno razčlovečenje, kjer se sam dobro zaveda lastnega propada, a ga ne poskuša preprečiti.

Roman se konča brez klasičnega razpleta ali odrešenja. Vadim ostane ujet v lastni zavesti, odrezan od drugih, zavedajoč se svoje moralne in duhovne praznine in razkroja identitete. Kokain seveda ni vzrok, temveč simptom, ki razkrije že obstoječo notranjo razpoko.

Zanimivo branje, polno notranjih dilem, ki bralcu pusti misliti.

 

 

Na praznem krogu je bilo vse belo in modro, in v tem belem in modrem, v njunem naftalinskem blesku, v tej nepremični tišini, ki je spominjala na sobno, sem zagledal svojo tesnobo. Spomnil sem se, da bova čez nekaj minut v mestu, da bo treba zlesti iz sani in se odpraviti domov, se ubadati z umazano boleznijo, jutri pa vstati v temi, in ni mi bilo več čudovito.

V mojem življenju se je dogajalo nekaj nenavadnega. Kadar sem občutil srečo, je bila dovolj že sama misel, da ta sreča ne bo trajala dolgo, in se je takoj končala. Občutek sreče se sploh ni končal zato, ker bi izginile zunanje okoliščine, ki so jo ustvarile, ampak že zgolj zaradi zavedanja, da se bodo zunanje te okoliščine zelo kmalu neizogibno končale. In kadar sem se tega zavedel, je sreča v hipu izpuhtela, zunanje okoliščine, ki so jo ustvarile in še zmeraj obstajale, pa so me samo dražile. Ko smo se s kroga zapeljali nazaj na cesto, sem si že želel samo nečesa: da bi se čim prej vrnil v mesto, lezel s sani in plačal.

(str. 18)

Citati

(1)
Tamara Leskovar

Take drame, drame, v katerih zmaga pregreha in umre vrlina, take drame so vendar resnicoljubne, prikazujejo resnično življenje, prav v življenju se namreč dogaja, da zmagajo slabši ljudje – zakaj potem v življenju, ko vse to opazujemo, ostajamo mirni ter živimo in delamo, kadar pa nam prav to življenje, ki nas obdaja, prikazujejo v gledališču, se razburjam, besnimo, poživinimo? Ali ni čudno, da en in isti prizor pred očmi enega in istega človeka pusti tega človeka v enem primeru (v življenju) mirnega in ravnodušnega, v drugem (v gledališču) pa zbudi v njem ogorčenje, negodovanje, bes?

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 92
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0

Morda vam bo všeč tudi