Poletna knjiga

Žanrpovest
Narodnostšvedska književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2005
Založba
Prevod Darinka Soban
Število strani

167

Čas branja

Opozorjeni smo bili, da se čas branja razlikuje tudi glede na zvrst ali žanr knjige. Sklep: trenutno informativno obvestilo naj se dopolnjeno glasi: To je le ocena.

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

5-6 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Kako prisluhniti in imeti rad naravo

Babica in vnučka Sophia preživljata poletja v družinski počitniški hišici na otoku v Finskem zalivu. Skupaj raziskujeta naravo, skrbita za rastline, nabirata kamne, kosti in zaklade skrivata v gozdu strahov. Veliko se pogovarjata in iščeta odgovore na pomembna življenjska vprašanja. Dnevi in noči na otoku minevajo v počasnem ritmu. V knjigi, ki jo je avtorica tudi sama ilustrirala, se modrost in nežnost prepletata s humorjem. Veliko je dialogov. V zgodbi nastopajo še očka, mama, mački Svante in Mappe, Emil, Anna, prijatelj Eriksson, Sophijina punčka Berenice, prijateljica Hjördis Evelyne z vzdevkom Pipsan in drugi simpatični junaki. Knjiga velja za eno klasičnih del skandinavske književnosti.

Nekoč je babica našla v pesku veliko belo vretence. Bilo je preveč trdo za obdelavo, pa tudi ne bi moglo biti lepše, zato ga je položila takšno, kot je, v gozd strahov. Našla je še več kosti, belih ali sivkastih, ki jih je vrglo morje na obalo. “Kaj je to, kar delaš?” je vprašala Sophia. “Igram se,” je odgovorila babica. Sophia se je splazila v gozd strahov in si ogledala vse, kar je naredila babica. “Ali je to odprtje razstave?” je vprašala. Babica pa je povedala, da to nima nobene zveze s kiparstvom, kiparstvo je nekaj čisto drugega. Skupaj sta začeli zbirati kosti na obalah. Iskati in zbirati je nekaj prav posebnega, zato ker človek takrat ni sposoben videti nič drugega kot to, kar išče. Kdor nabira brusnice, vidi samo tisto, kar je rdeče, kdor pa išče kosti, vidi samo belo; naj gre kamorkoli, ne vidi nič drugega kot kosti. Včasih so tanke kot igla, izjemno nežne in krhke, nositi jih je treba zelo previdno. Včasih pa so mogočne velike stegnenice ali pa kar cela gajba reber, v pesek zakopanih, kot rebra kake razbitine. Na tisoče oblik imajo in vsaka je zgrajena po svoje. Sophia in babica sta vse najdbe znosili v gozd strahov, kamor sta navadno odhajali v polmraku.

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Poletna knjiga.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 169
Komentarji: 0
Število ocen: 7
Želi prebrati: 7
Trenutno bere: 1
Je prebralo: 12

Dela avtorja