Otokotožje

Deček Vito, s starši, sestricama Klaro in Mašo ter mucko, živi na majhnem otoku – obdan z morjem, sipinami, posebno tišino in nežnimi vonjavami. Vse lesene hišice na otoku so pobarvane z drugačno barvo, rumeno, roza, zeleno in vsak sod z deževnico tudi, kajti njegov očka je spreten s čopičem. Živi v idiličnem družinskem okolju, prežet z ljubeznijo, spontanostjo in spokojem. Vsak dan je doživetje zase in njegov svet je precej drugačen od sveta, ki ga živijo sovrstniki na kopnem. Doma je vse znano, je varno, ima pristen stik z družino in s krajem. A nekega dne mu starša sporočita, da je naposled nastopil čas, da odide v šolo na kopno. Tako se znajde v povsem novi situaciji: stran od valov, stran od domačega kraja, stran od pisanega otoka, ki ga je oblikoval, kakršen je. Vito si ne želi sprememb in s težavo odide v šolo. Tam je vse drugače – otroci ne razumejo, kako je živeti na otoku. Pripravljen je razkriti svoje doživljanje, a naleti na nepričakovane ovire: odsotnost razumevanja, občutek osamljenosti, hrepenenje po znanem. In tukaj nastopi prijazna, tenkočutna učiteljica Sipora, ki opazi Vitovo tesnobo in tako v razred prinese najčudovitejšo školjko, kar so jo otroci videli. Pojasni jim, da v njej živi školjčna deklica, a se prikaže le tam, kjer se počuti zares varno. In otroci jo želijo videti.

Nežna, rahločutna zgodba, ki bralca gane na vsaki strani.