Odprava h kruhovcu

V neopredeljenem mestu in času se v bogato in natančno popisanem afriškem vadiju srečamo s pripovedovalko in protagonistko romana, ki živi v votlem deblu drevesa kruhovca. Prva stvar, ki jo o njej izvemo, je, da je obupala nad poskusom merjenja časa; da je ta zanjo postal preveč pretočen, preveč nejasen, meje med spancem in budnostjo pa preveč zabrisane. Poleg vsakodnevnih odprav do vira vode in strateškega izmikanja živalskim čredam, ki jo obkrožajo, se pripovedovalka zaposluje zgolj še z lastnimi spomini, ki presegajo umetne časovne okvirje.

Preko njenega pripovedovanja spremljamo dve neciklični pripovedi o njenem življenju. Prva je pripoved o pripovedovalki kot sužnji, ki so jo kot majhno deklico ukradli družini in prodali na trgu. Njen prvi lastnik, perverzni manijak, jo je posilil in razdevičil, ostale sužnje v njegovi lasti pa so jo izobrazile in vzgojile v erotičnih veščinah, ki so ji omogočile preživeti. V življenju si jo kot spolno sužnjo lastita še dva moška, zadnjega pripovedovalka imenuje dobrotnik, saj je pri njemu kot najljubša hišna sužnja doživljala določene privilegije (ki niso bili nikakršno preseganje človeške svobode, temveč zgolj malo manjše umanjkanje le-te).

Z dobrotnikovo smrtjo nastopi druga pripoved, pripoved o Tujcu, dobrotnikovem znancu, ki skupaj s svojim sinom in posadko sužnjev odide na ekspedicijo v neznano, kamor ga spremlja tudi pripovedovalka. Napuh in sla po uspehu ekipo vlečeta vse globlje v notranjost dežele, čeprav kmalu postane jasno, da do cilja ne bodo prišli, da obljubljeno rdeče mesto ne obstaja. Ekipa je tako prepuščena na milost sužnjev in njihovega znanja o naravi, ki ga civilizirana vodji nimata. Ko postane jasno, da je njihovo preživetje postavljeno pod vprašaj, sužnji skupaj z najstarejšim sinom pobegnejo v neznano, ljubljenega Tujca pa poje krokodil. Pripovedovalka tako ostane sama, zatekla v drevesu, kamor ji hrano nosijo neznani ljudje nizke rasti (najverjetneje skupina grmičarjev oz. bušmanov). Slednji ji prinesejo tudi darilo v obliki strupa, ki ga pripovedovalka ob koncu svoje pripovedi popije in tako absolutno poseže v tok lastnega življenja, s katerim so do tega trenutka zmeraj upravljali drugi. Ne preide v smrt, temveč v neeksistenco, kjer družbene strukture moči, katerih žrtev je bila, ne pomenijo ničesar več.

Avtorica spremnega besedila Aleksandra Gačić nas povabi, da roman Odprava h kruhovcu beremo kot odgovor na roman J. M. Coetzeeja V pričakovanju barbarov, v katerem se neimenovani sodni upravnik zaposluje s preučevanjem barbarke in njenega čustvovanja. “Barbarkino” čustvovanje pa v romanu Wilme Stockenström zavzame osrednje mesto, s čimer se zoperstavi klasični naraciji o sužnjih kot “popolnih žrtvah”, krotkih in vselej submisivnih. Pripovedovalka v romanu je lepa ženska, ki se tega zaveda in to pred premišljevanja izkorišča v svoj prid; ko zavoljo svoje erotične moči pridobi višji status, do drugih sužnjev ne čuti usmiljenja, temveč prezir, nadvrednost. Poleg tega je v romanu popisana še ena realnost kolonialnega sveta, ki v takšni obliki literaturo zelo redko (če sploh) doseže. Zapis o imperialistični odpravi, ki propade, ki prinese veliko smrti in nič bogastva, je protiutež vsem pustolovskim romanom, ki so v likih raziskovalcev prepoznali ekscentrične genije, medtem ko je v resnici šlo za denarja in slave željne povprečneže, ki so imeli dostop do kapitala in ostalih virov, ki so takšne podvige omogočali.

Wilme Stockenström (1993) je južnoafriška pesnica, pisateljica in igralka. Piše v afrikanskem jeziku, za svoja dela pa je celo dvakrat dobila prestižno Herzogovo nagrado, enkrat za poezijo in enkrat za prozo. Njena dela niso introspektivna, temveč pogosto zaobjemajo človeštvo kot tako, znana pa je tudi po svojem stalnem prevpraševanju besed in njihove uporabe.