
Obraz
Žanr | družbeni roman, grozljivi roman, psihološki roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2025 |
Založba | Cankarjeva založba |
Ključne besede | Duhovi, Jugoslavija, Mladi odrasli, Odraščanje, Skvoterji, Strah |
Žanr | družbeni roman, grozljivi roman, psihološki roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2025 |
Založba | Cankarjeva založba |
Ključne besede | Duhovi, Jugoslavija, Mladi odrasli, Odraščanje, Skvoterji, Strah |
Slovenska pisateljica Vesna Lemaić (1981) se v romanu Obraz posveča portretiranju kaotičnega vsakdana skvoterjev, ki bivajo v prostorih nekdanje tovarne. Osrednji lik je skrivnostna Bruna, ki boleha za nekontroliranimi premiki telesa, na obrazu pa se ji razteza ogromno brazgotina, družbo pa ji še delajo Ula, razvajena hči iz premožne družine zobozdravnikov, sramežljivi gej Jan in preudarni Pero. V mestu se začenja turistična sezona, skvoterji pa potrebujejo denar, s katerim bi lahko popravilo zamakajočo streho, zato pridejo na idejo, da bi enega od prostorov v tovarni preuredili v t.i. sobo strahov. Lotijo se dela in turiste vodijo v Titovo sobo, kjer naj bi strašil duh nekdanjega predsednika Jugoslavije, hkrati pa še prodajajo spominke iz kosti. Soba postane priljubljena turistična atrakcija in denar za prenovo strehe začne naglo prihajati, vendar pa se kmalu izkaže, da se v Titovi sobi tudi v resnici nahaja skrivnostna nadnaravna sila, ki začne vplivati na psihična stanja vseh skvoterjev.
Obraz bi lahko označili za eksperimentalni roman, četudi ga zaznamuje jasna in linearna naracija ter odkrita družbenokritična sporočila na račun bivanjske problematike mladih ljudi in njihovo neuspešno iskanje stanovanj, agresivnega vala poneumljenega turizma ter gentrifikacijo velikih mest. Družbena angažiranost zgodbe se spogleduje z elementi nadnaravne grozljive, ki pa vstopa v psiho osrednjih junakov kot odslikava njihovih nerazrešenih intimnih in eksistencialnih vprašanj. Avtorica na ironičen, duhovit in iskren način razgali življenja družbenih obstrancev ter hkrati ruši marsikateri stereotip, ki se oprijema skvoterskih skupnosti.
Objavljeno: 30.07.2025 13:24:26
Zadnja sprememba: 30.07.2025 13:24:25
Odprla je oko. Strop nad posteljo je bil plesniv. In bila je brez telefona. A Brune tudi zjutraj ni zapustil jasni občutek, da je dobila še eno priložnost v življenju. Z vsem telesom je zaznala, da je pripravljena na spremembo. Zbudila se je s povsem gotovo odločitvijo, da bo tudi ona začela voditi ture. Nameravala je dejavno pristopiti k zbiranju denarja. Tega ni mogla prepustiti Uli, Janu in Perotu, ni hotela biti odvisna od njih. Na nitki je viselo njeno prebivališče. Predstava, da bo govorila pred skupino ljudi, jo je še vedno plašila, a upanje, da bo jeseni, ko bodo zadelali luknje v strehi, prebelila zidove in bo lažje dihala, jo je navdalo z zagonom.
(str. 22)