Noč do jutra
Žanr | družbeni roman, kriminalni roman, psihološki roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2005 |
Založba | DZS |
Ključne besede | 20. stoletje, Goli otok, Politični zaporniki |
Eden najpomembnejših slovenskih romanov, ki odpira občutljivo tematiko Golega otoka.
Slovenski pisatelj, pesnik in dramatik Branko Hofman (1929-1991) je svoje najpomembnejše delo, provokativni roman Noč do jutra (1982) izdal v času, ko je Jugoslavija po Titovi smrti začela počasi razpadati in so dosedaj prepovedane tematike kot so povojni poboji, montirani sodni procesi in življenja političnih zapornikov na razvpitem Golem otoku našle svoje mesto tudi v literaturi. Noč do jutra predstavlja eno od vidnejših del domače književnosti, ki se neposredno dotikajo omenjenega zaporniškega taborišča na Golem otoku in zapletenih odnosov med nekdanjimi rablji in njihovimi kaznjenci.
Zgodba romana se odvije v zgolj osmih urah in je postavljena v odročno vas, kjer v skrivnostnih okoliščinah umre mlado dekle po imenu Minka. Njeno smrt preiskuje Kovač, ki v okviru preiskave namerava zaslišati več prič, med drugim tudi Petra, nekdanjega, ki je bil po vojni obsojen na dolgoletno zaporno kazen na Golem otoku. Peter, ki je še vedno globoko travmatiziran zaradi zasliševanj in okrutnih mučenj, ob prvem srečanju s Kovačem v njem prepozna svojega zasliševalca iz zapora, medtem ko srečanje pri Kovaču zbudi boleče spomine na čas, ko je deloval kot zvesti podpornik režima in skuša samega sebe prepričati, da so bila njegova dejanja pravična in v namene obrambe domovine.
Psihološko kompleksen, napet in pretresljiv roman ponudi neolepšan pogled v dolgo časa zamolčano temačno poglavje polpretekle zgodove in preko osebne zgodbe travmatizirane žrtve in njenega rablja išče pot do sprave med ideološko razklanim narodom.
Objavljeno: 26.07.2024 10:02:21
Zadnja sprememba: 26.07.2024 10:02:21
Na bregu morajo v vrsto. Snamejo jim verige. Preštejejo. Večkrat. Potem čakajo. Tesnoba, ki ga je stiskala na tovornjači, spet prihaja nad Petra: čudna tišina naokrog, kamor seže oko, le kamen in skale, za njimi morje in sonce na nebu, žge. Mahoma se za vzpetino oglasi kričanje, narašča, nikogar ne vidijo, postaja grozljivo.
Potem se na vrhu prikažejo kaznjenci: siva, mršava čreda razcapancev se vali proti njim, vsak ima kaj v rokah. Petru se zdi, da jim hite v nori obsedenosti naproti, kot bi jih prevzelo veselje in so čustva, nekakšna solidarnost trpečih, prerasla veljavni red. Ob poti, ki pelje iz pristanišča med skale, se postavijo v dve vrsti, čakajo.
(str. 134)