Newtonovo pismo

Žanrdružbeni roman
Narodnostirska književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2015
Založba
Prevod Jure Potokar
Ključne besede Ljubezenski partnerji, Moški, Medosebni odnosi
Število strani

118

Čas branja

Opozorjeni smo bili, da se čas branja razlikuje tudi glede na zvrst ali žanr knjige. Sklep: trenutno informativno obvestilo naj se dopolnjeno glasi: To je le ocena.

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

3-4 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Stvari dobijo dokončno in preprosto obliko šele, ko gledaš nazaj.

Neimenovani prvoosebni pripovedovalec, intelektualec v zrelih srednjih letih, se iz Dublina umakne na podeželje v Ferns. Tam naj bi zaključil svoje sedemletno delo, knjigo o pismu Isaaca Newtona iz leta 1693, v katerem je znanstvenik filozofa Johna Locka obtožil, da je nemoralnež in ženskar. Kmalu se pripovedovalčeva pozornost od iskanja resnice o psihičnem stanju postaranega Newtona preusmeri na novo okolje in njegove prebivalce. Je podnajemnik družine Lawless, zakonskega para Edwarda in Charlotte, pri njima živi tudi 24-letna nečakinja Ottilie in deček Michael. Tudi okolje ni ravnodušno do skrivnostnega novega podnajemnika družine Lawless. Mlada Ottilie se kmalu zaplete v razmerje z zanimivim prišlekom. Ta se sprva predaja slastem, ki se mu same ponujajo. Toda prav kmalu med fizičnim dogajanjem in njegovim resničnim doživljanjem zazeva globok prepad – zave se namreč, da je globoko zaljubljen v Charlotte. Resnični odgovori, ki si jih tako vroče želi najti, se mu nenehno izmikajo: izmika se mu resnica o Newtonu, ne razume razmerij med prebivalci, ne ve, čigav je deček Michael, ne opazi resničnega dogajanja okrog sebe, in predvsem – izmika se mu njegovo erotično bistvo. Ga bo trajno osvojila mesena Ottilie? Se bo kdaj rešil svoje obsedenosti s Charlotte, njegovim Succubusom? Bo zmogel končati knjigo o Newtonu, nad katero je popolnoma obupal? Bo našel svoj mir v Dublinu ali je v Fernsu pustil kaj takega, kar ga bo za vedno povezalo s krajem in njegovimi prebivalci? Pripoved je postavljena v okvir pisma – o dogajanju v Fernsu pripovedovalec piše svoji prijateljici Klio. Pojasniti ji želi, zakaj je opustil pisanje knjige. Delo je umetniška pripoved o vsem neizrekljivem, o tem, kar nosimo v sebi in pogosto ni v skladu z dejstvi zunanje resnice, vendar zato za nas ni nič manj resnično, nič manj boleče. Tako kot je resnično pripovedovalčevo trpljenje zaradi zaljubljenosti v Charlotte, v katerem lahko zaslišimo odmev trpljenja Goethejevega mladega Wertherja ob njegovi Lotti, trpljenja, ki ga Werther enako kot Banvillov sodobni irski podnajemnik preliva v pisma. Kratek roman, ki tudi z jezikom številnih zanimivih primerjav, predstavljanjem literarnih oseb preko nenavadnih zaznav protagonista in spretnim izmenjevanjem dialoga in pripovedi nudi številne bralne užitke in interpretacije.

Nenavadno je, če se ti brezpogojno ponudi telo, ki ga v resnici nočeš. Najbolj nepričakovane stvari čutiš, nežnost seveda, pa tudi nestrpnost, radovednost, malenkost prezira in nekaj drugega, za kar je žalost edino ime, ki ga lahko najdem. Ko je slekla oblačila, je bilo, kot bi se ne samo slekla, ampak izvajala mnogo bolj zapleteno operacijo, kakor da bi se morda preobrnila, da ne bi razkazovala prsi, zadnjice in svetlega naročja, ampak samo svojo notranjost, nežna pljuča, zelenkasto gnezdo drobovja, bleščečo slonovino kosti in svoje srce, strastno razbijajoče. Vzel sem jo v naročje in začutil blag šok, kot bi bil mahoma, docela nastanjen. Nisem bil pripravljen na njeno nežnost. Sprva se je zdela skoraj zavrnitev. Tako tiha sva bila, da sem lahko slišal zašepetane vzklike dežja ob oknu. Po mestu mesa potujem brez zemljevida, zaskrbljeni turist: in Ottilie je bila same Benetke. Spotikal sem se, izgubljen v modri senci njenih pločnikov. Bila je sanjava negibnost, zibanje, čofotanje vesla. Potem ko sem najmanj pričakoval, sem nenadoma stopil na velik trg, na sonce, in bila je jata ptic, ki se mi je s tihim krikom razpršila v objemu. (str. 39-40)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Newtonovo pismo.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 64
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 1
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 2

Morda vam bo všeč tudi

Dela avtorja