| Žanr | spomini |
| Narodnost | italijanska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2024 |
| Založba | Družina |
| Prevod |
Ana Vogrinčič |
| Ilustracije |
Daniele Gianni |
| Ključne besede | osebne zgodbe, romanja, življenjska modrost |
Po koncu pandemije se je spomladi leta 2021 slavni italijanski tenorist odpravil na prav posebno romanje. Skupaj z ženo Veronico in prijatelji je prejezdil delček romarske poti Via Francigena. Na pot jih je pospremil papežev blagoslov na trgu sv. Petra. Sledilo je tritedensko romanje, ki se je izkazalo za intenzivno, čustveno zahtevno preizkušnjo, obenem pa je prineslo obilico novih spoznanj in doživetij. Slavnemu pevcu se je na poti pridružilo več kot 150 ljudi, med njimi glasbeniki, prijatelji, sodelavci, tehniki, snemalci, saj so o romanju posneli tudi dokumentarec.
Opisi potovanja se prepletajo z globokimi meditacijami o najpomembnejših odnosih, ki nas zaznamujejo – otroštvu, družini, prijateljstvu, veri. Vse povezuje strast do glasbe, ki je osrednji element Boccelijevega življenja. V pripoved so spretno vtkani delčki zgodovine, pa tudi pripetljaji in življenjske anekdote, ki jih je Andrea Bocelli doživel kot medijsko znana oseba. Knjiga tako ni le romarski dnevnik, ampak je čudovita pisna zapuščina slavnega tenorista, ki je s svojo glasbo pustil trajen pečat.
Objavljeno: 28.05.2024 11:50:01
Zadnja sprememba: 28.05.2024 11:50:01
Potovanje nam podari še en toskanski biser, skrit med sivim glinastim gričevjem, ki spominja na lunino površje in mu pravijo »crete senesi« – »sienske gline«. To je Buonconvento, srednjeveško naselje, ki ga obdaja in varuje znamenito rdeče obzidje iz 14. stoletja. Na tem delu poti bo danes naša popotnica Tori Kelly. /…/ Medtem ko nam vse gostejši oblaki obljubljajo dež, se med ježo prijetno pogovarjamo o svojih izkušnjah: o življenju, glasbi, veri. Veronica v šali pripomni, da moja angleščina v prisotnosti lepe ženske nenadoma postane bolj suverena in tekoča. V resnici smo med seboj ustvarili lepo uglašenost, ki se bo kmalu pokazala tudi, ko bova pri naslednji etapi skupaj pela. Tori nama pripoveduje o svoji izkušnji, kako ji je vera dajala moč in jo podpirala, ko je doživela neuspeh in se je zdelo, da je svet nenadoma pozabil nanjo. Protislovno so jo prav najtemnejši trenutki okrepili, da je ubrala nove smeri, izboljšala svoj vokal, se naučila igrati kitaro in začela sama skladati nove pesmi.«
(str. 97-98)
