skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Kjer šelestijo breze

Žanrdružbeni roman
Narodnostslovenska literatura
Kraj in leto izidaCelovec, 2015
Založba
Zbirka Družinske večernice
Število strani

302

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

10-11 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Šelestenje brez med pisanimi knjižnimi policami

Bela krajina – čarobna, skrivnostna in lepa … Ivana Vatovec je roman, ki govori o odhodu številnih Slovencev po drugi svetovni vojni na izpraznjena posestva v Vojvodini, posvetila posebni ženski – svoji mami. V Gudurico, banatsko vas blizu romunske meje, kjer so do tedaj živeli napredni nemški kmetje, se spomladi leta 1946 sama odpravi junakinja romana, Iča. Pri komaj šestindvajsetih ji štiri najlepša leta ukrade vojna. Gre za kruhom. V tujino … Po desetletjih garanja za blaginjo obupa in se z družino vrne domov v Slovenijo. Prepletajo se dogodki, izrisujejo liki kmečkih ljudi, njihovih značajev, glavna junakinja pa vdano vleče svoj voz, nenehno natovorjen z delom, skrbmi, težavami in vendar tudi s svetlimi dnevi.

Ivana s poglavjem, poimenovanim po Iči, začne in zaključi roman. Vmes opisuje navidezno trdnost otrok ob odhodu, železniške postaje in vožnje z vlakom, ob katerih se zdi, da se je z vonjem vlaka spojilo pričakovanje nečesa lepega. Kolesa ob tračnice udarjajo svoj ritem in zdi se, da sprašujejo: »Kam greš? Kam greš? Kam greš?«.

»Iča je poiskala prostor na leseni klopi, sedla je, kovček pa je porinila pod klop, da ni bil v napoto. Naslonila se je nazaj in zaprla oči. Kmalu jo je trdo naslonjalo klopi začelo rezati v hrbet in ramena in vedela je, da jo čaka dolga in naporna pot. V vagonu je šumelo kot v čebelnjaku. Dišalo je po smolnatih sajah, po ognju, lesu in premogu. Vlaka se je držal poseben vonj, ki ga ni bilo zaznati nikjer drugje. In kakor da se je s tistim vonjem spojilo tudi pričakovanje nečesa lepega, ji je legel na dušo s posebno drhtečim tonom in ta občutek je ni zapustil do konca potovanja. Potniki, ki so se med seboj poznali, so se pogovarjali o vsemogočih stvareh. Z zaprtimi očmi je Iča vpijala domačo govorico in počasi, še preden se je vlak premaknil, se je začela zavedati, v kaj se spušča. Pod postajnim napuščem je stal prometnik ter na dolgo in rezko zažvižgal na piščalko. Lokomotiva je zasopla, najprej počasi, nato v vse krajših presledkih, iz svojega drobovja je izvlekla predirljiv pisk v pozdrav in vlak se je začel premikati; vagoni so škripali, klopi so škripale, še v oknih je nekaj ječalo, kot bi pritajen jok polzel iz rež ob steklu. Ko se je vlak zažrl v semiški tunel, so mimo oken letele iskre in strojevodja je spet pritisnil na okrogel zelen gumb in iz trobente lokomotive je planil krik, ki je prerezal temo predora po vsej dolžini. »Ču-ha, ču-ha, ču-ha, ču-ha …« je sopihala lokomotiva, kolesa pa so ob tračnice udarjala svoj ritem …«.
(str. 16-17)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Kjer šelestijo breze.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 27
Komentarji: 0
Število ocen: 1
Želi prebrati: 2
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0

Dela avtorja