Iskanje življenja

Vitus Bering, danski pomorščak, po ukazu Petra Velikega odpluje na dvajset let trajajočo raziskovalno odpravo z nalogo, da poišče in kartografira morsko pot prehoda iz Azije v Ameriko. Izdela popolnejši zemljevid Kamčatke, a še vedno pomanjkljiv. Naslednjo Veliko severno odpravo pod Beringovim vodstvom narekuje Ana Ruska, številčna posadka 4. junija 1794 proti Aljaski odpluje z dvema ladjama, z eno od njiju tudi teolog in strasten prirodoslovec George Wilhelm Steller, ki po brodolomu, po katerem se za nekaj časa naselijo na neobljudenem neznanem otoku, naleti na svojevrsten primerek morske živali, po njem kasneje poimenovane Stellerjeva morska krava.

V mitih otoških ljudstev se pojavlja zgodba o ženskah, ki se spremenjene v morske krave odpravljajo reševat brodolomce, najstarejše zapise o morskih kravah pa so odkrili v Kolumbovih zapiskih, opisal naj bi jih admiral njegovega ladjevja ob obisku otoka Hispaniola. Steller na osnovi klasifikacijskega poznavanja takoj prepozna red, ki mu ta kot kit velik sesalec pripada: pred njim plava neznana morska krava severnih morij, velikanski lamantin, ki se je na svetu pojavil že 2 milijona let pred človekom. Njuno končno srečanje pa je bilo tudi dokončno usodno. Ob njenem nenavadno hitrem izumrtju, ki je sledilo nepremišljenemu lovu, le 27 let po tem, ko so jo odkrili, so prvič zgroženo pomislili, da ni le narava tista, ki s svojimi pojavi povzroči izumiranje vrst, ampak je to lahko tudi človek, kar pa je bila v tistem času pravzaprav ne le grozljiva, pač pa tudi teološko sporna ideja.

Oddaljeni otoki in obale tudi v nadaljnjih odpravah razkrivajo vse bolj neverjetna bitja, odkrivajo nove in nove veličastne živali. Znanstveniki tistega časa so navdušeni, nič manj kot oni so navdušeni tudi zbiralci in preprodajalci – okostij velikih živali, ptičjih jajc, žuželk, krzna … Slednji so zaradi svoje nerazumne obsedenosti tudi največji krivci iztrebljanja.

Finska avtorica Iida Turpeinen nas v tem hibridnem romanu, mešanico zgodovinskega, pustolovskega in znanstvenega, vodi po tri stoletja dolgih korakih od enega naravoslovca do drugega, od zbiralcev do univerzitetnih profesorjev, od skrbnikov zbirk do risarjev in do prvih entuziastičnih naravovarstvenikov. Skozi celotno zgodbo sledimo tudi okostju Stellerjeve morske krave (tistemu, ki si ga lahko, veličastnega, danes še vedno ogledamo razstavljenega v Prirodoslovnem muzeju v Helsinkih) in na tej poti njegovim različnim postankom in usodam.

Roman, grajen na zgodovinskih in znanstvenih dejstvih, ki jih skupaj lepijo fiktivne primesi, ni zgolj pripoved o izumrtju morske krave, ampak v besedo ujeta podoba človekove lakomnosti po znanju in njegove nebrzdane požrešnosti po posedovanju, četudi s tem nepovratno škoduje celotni naravi. Je tudi prikaz vedoželjnih zbirateljskih strasti in zgodovine nastanka naravoslovnih muzejev. In je obenem prikaz človeških ambicij in njenih posledic ter želje, da bi oživili vsaj spomin na to, kar smo uničili.