Ime vetra : prvi dan kraljemorčeve kronike
Žanr | fantastični roman |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2015 |
Založba | Mladinska knjiga |
Prevod |
Sergej Hvala |
Ključne besede | Kronike |
"V mesečini sem stopal po krajih, o katerih drugi nočejo govoriti niti podnevi. Govoril sem z božanstvi, ljubil ženske in pisal melodije, ob katerih začno pevcem liti solze. Nemara ste slišali zame."
Prvenec ameriškega pisatelja sledi tradiciji visoke fantazije, v katero spadajo tudi dela J.R.R. Tolkiena, Ursule Le Guin in G.R.R. Martina. Mlademu Kvtohu zle sile ubijejo starše in vse, ki jih ima rad. Odrašča v krutem in negostoljubnem okolju, iz katerega se reši z odhodom na Univerzo, iz katerega izrazito izstopa ter hitro postane predmet govoric in junak mnogoterih zgodb. Kljub mladosti se zapriseže, da bo temne sile, ki so mu odvzele starše, poiskal in uničil. Zveni znano? Morda je zgodbena linija zares od daleč podobna tisti iz cikla o mladem čarovniku Harryju Potterju, pa vendar zgodba ponuja mnogo več kot le to. Kvothe, ki ga že od mladih nog uvajajo v veščino “čutenjstva”, se želi naučiti Imena vetra, da bi našel in uničil skrivnostne Čendrijance, ki živijo v mitih in pripovedkah … Opisi sveta krutosti, ki vlada tako v mestu, kjer je Kvothe pred vstopom v Univerzo prisiljen za preživetje krasti in beračiti, kot v sami Univerzi, se mešajo z liričnimi opisi Kvothove ljubezni do znanja, pripovedk in glasbe, tako da se bralec nehote scela potopi v nenavadni svet, kot ga pred nami ustvarja pripovedovalec. Ime vetra je uvodni roman cikla Kraljemorčeve kronike, nadaljevanja pa že nastajajo.
Objavljeno: 12.03.2015 12:58:54
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:25:45
Nekaj v brnenju Kvothovega glasu je prekinilo njuno bolščanje. Ko sta se ozrla vanj, se je zdelo, da za pultom stoji drugačna sila drugačen mož. Priljudni krčmar je izginil in zamenjal ga je temen in nevaren mož. Tako mlad je še, se je čudil Zapisovalec. Nikakor jih ne more imeti več kot petindvajset. Kako sem lahko bil tako slep? Lahko bi me zlomil v rokah kot dračje. Kako sem ga – čeprav samo za trenutek – mogel imeti za krčmarja? Nato je zagledal Kvothove oči. postale so tako temnozelene, da so bile skorajda črne. To je mož, ki sem ga iskal, je pri sebi pomislil zapisovalec, to je mož, ki je svetoval kraljem in hodil po starih poteh, kjer ga je vodila le njegova pamet. To je mož, čigar ime je na Univerzi tako pohvala kot psovka.