| Žanr | družbeni roman, družbenokritični roman |
| Narodnost | švedska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2025 |
| Založba | Sophia |
| Zbirka |
Izhodi |
| Prevod |
Marko Bauer |
| Spremna beseda |
Nicolas Hausdorf |
| Ključne besede | 21. stoletje, begunci, Družinski odnosi, Finance, Kapitalizem, Kurdi, Politika |
Kako ostati hladnokrven ob branju romana Hiper je veliko in zagonetno vprašanje. Vsaj za tiste bralce_ke, ki še vedno in upirajoče se verjamemo (ali si to vsaj želimo) da globalne finančne povezave nimajo vsemogočnega vpliva na naša življenja. Zdi se, da je svet danes vse premajhen za takšna iluzorna pričakovanja. Tudi denar, pravzaprav mnogo denarja, ne prinaša neomejene svobode. Liki romana se poskušajo iz revščine povzpeti na vrh – toda kje oziroma kaj ta vrh sploh je? To poskušajo dognati člani družine Hardi, ki se na svoji življenjski poti zaradi političnega delovanja očeta Rafika znajdejo v Londonu. Obubožana starša skušata otrokom omogočiti spodobno šolanje in preživetje. Medtem ko se Rafik utaplja v spominih na kurdsko vprašanje, mati Xezal na skrivaj služi denar kot čistilka. Otroci odrastejo in se podajo v svet financ. Mohammed ali M., kot ima raje, da ga kličejo, najstarejši sin, se zaposli v finančni korporaciji in na materino vprašanje, kaj sploh počne, odgovarja, da lastnikom pomaga služiti denar. Siver se po neuspelem zakonu znajde v Dubaju, kjer sebe in hči skuša preživljati z delom prodajalke v trgovinskem centru za petične kupce. Najmlajši Laika se poda po svetu, ustvarja spletne strani, programe in služi z algoritmi, vse dokler se na vratih ne pojavijo možje v črnem. V tem okviru se dogaja življenje družine, ki jo skupaj krpajo le še materini nenehni klici in občasni obiski. Ko Rafik premine, so spet vsi skupaj. Na veličastnem pogrebu, kjer jih v kurdski vasi v Iraku pričaka nepregledna množica, ki se spominja Rafikovih pogumnih dejanj, se največkrat krute finančne sanje umaknejo prvinskemu razmišljanju o smislu obstoja prav vsakega posameznika.
Komu torej pripada prihodnost v tej svetovni družbi hitro napredujočih množic vse revnejših in tistimi nekaj odstotki najbogatejših? Hiper sproža vprašanja, na katera sicer imamo odgovore, a ti so lahko že v naslednjem trenutku napačni. Svetovna elita najbogatejših ne izbira več. Svet in prihodnost kroji po svojih željah. Posameznik ne pomeni ničesar več. Antropocen je že zdavnaj postal kapitalocen, do nekrocena pa je, tako se zdi, samo še korak.
Agri Ismaïl je kurdski avtor, ki živi na Švedskem. V Londonu, Dubaju in iraškem Kurdistanu je deloval kot korporativni odvetnik. Piše eseje in kratke zgodbe, Hiper pa je njegov prvenec.
Objavljeno: 11.01.2026 10:22:26
Zadnja sprememba: 11.01.2026 10:22:26
Ko se je robot začel pomikati po lesenih tleh in je cikcakal v skladu z vzorcem, ki je bil Laiki povsem nelogičen, a naj bi bil optimiziran, da v najkrajšem času pokrije največjo površino tal, je Laika še naprej strmel skozi okno. Vse je bilo videti enako. Če je bil ta popolni finančni zlom tako velik, kot so nakazovali trgi, bi si mislil, da bodo obstajala kakšna vidna znamenja, toda razen treh črnih kombijev bi bil to lahko dan kot vsak drug. Turisti so se še vedno postavljali v vrsto pred butikom, kjer so bile naprodaj torbice za 10.000 $, dostavni kombiji in taksiji so še vedno počasi lezli po prostoru, ki jim je preostal na ulici, sonce je kot vselej prodiralo med stavbami, za ljudi, ki so protestirali, pa se je zdelo, da nimajo pojma, kaj se je pravkar zgodilo. Moški je sprehajal psa in se pogovarjal po telefonu. Laika se je spomnil nečesa, kar je prebral o letalih, ki se zrušijo: v pogubo ne pikirajo z nosom navzdol, temveč jadrajo.
(str. 358)
380 strani debela knjiga, kar mi je vzbujalo resne dvome. Nič, kar je kaj vredno nima več kot 150 strani. Ali jih vsaj ni imelo. Vegetarjanka, Kang Han ima npr. 188 strani, pa se že malo vleče. No, to je trud, ki ga moraš vložiti, da prideš do enega, ampak močnega sporočila. Če je človek, v tem primeru njen oče sposoben take krutosti (celodnevno mučenje domačega psa, da so ga mna koncu pojedli), potem tej človeški vrsti ne more več pripadati. Do tega spoznanja pride počasi, trajalo je enih 20 let. Je pa zato toliko trdnejše.
HYPER ne prinaša enega konkretnega sporočila. Ne prinaša tudi posebne jasnosti. delo, ki ga je za bralca opravila vegetarjanka, mi pa smo mu bili samo priča, mora v Hyper narediti kar bralec. V Hyper smo priča 20 letom življenja Kurdske družine Rafiqa Hardi Kermanija. Opiše življenje vse od življenja v Kurdistanu, bega v Iran zaradi Sadama, selitev v Bagdad, ko Sadama odstranijo, beg v London. Tako spoznamo usodo Kurdov – poleg Palestincev še enih revežev, ki nimajo svoje države. Skozi selitve in bivanje članov družine, pa spoznamo absurdnost (post)kapitalističnega sveta. Enahči živi v Dubaju, temu je posvečina ene letrt knjige. Izvedeli bomo vse o tej oazi zrasli v nekaj letih iz puščave z naftnim denarjem in absurdih, ki tam vladajo. En sin živi in dela v Londonu, in dela kot investicijski direktor pri neki finančni družbi. Drugi sin živi v N.Y. in ne dela, ampak je priznan heker, ustvarjalec spletnih strani, trgovalec na borzi itd. Medtem, ko člani družine mislijo, da nima niti dolarja, dejansko operira z več milioni dolarjev. Priča je tudi protestom ob zlomu borze 2007.
Vsem trem so skupne tri stvari. Da se živalsko trudijo, da so v bistvu zelo uspešni, da se kljub trudu in uspehom vedno vračajo na ztačetek in da so vedno deležni odkritega ali prikritega rasizma. Investicijski direktor to tudi razloži – ker je sistem enostavno tako naravnan.
HYPER je tako polna podatkov, dejstev, citatov, lokacij, političnih situacij, opisov videov, človeških interakcij, kot sodobno digitalno življenje, kar se vse ravno tako hitro izmenjuje, da je občutek po branju pogosto “tista nasičenost” oz “otekli možgani”, ki smo ji priča če predolgo gledamo spote na YT ali kaj takega.
HYPER sem prebral na mah. Že od tistih “velikih” knjig naprej nisem v roki držal knjige, ki bi bila obenem tako relevantna, polna podatkov, klicev k razmisleku in obenem tako prekleto zanimiva in dobro napisana, da je sploh ne moreš odložiti.
Morda je to po “Zajtrku prvakov” najboljša knjiga, kar sem jih kdaj bral.
RES MOČNO PRIPOROČAM!