Fandorin
Žanr | kriminalni roman |
Narodnost | ruska literatura |
Kraj in leto izida | Celovec, 2003 |
Založba | Mohorjeva |
Prevod |
Miha Lampreht |
Ključne besede | 20. stoletje, Detektivi, Kriminal, Rusija, Zarote |
Fandorin pisar postane detektiv
Ksaverij Feofilaktovič Grušin je šef preiskovalnega oddelka tajne policije pri moskovskem višjem oddelku. Že tretji teden je pri njem zaposlen nov pisar, mlad fant po imenu Erast Petrovič Fandorin. Grušin Fandorina ceni, saj je natančen, velikokrat skupaj tudi prebirata novice iz časopisov in komentirata kriminalne zadeve. 13. maja 1876 pa se v parku pred mladim dekletom in njeno guvernanto ustreli mladenič. Vprašanje je, ali je šlo za samomor ali pa gre za nenavaden pojav čudne in skrivnostne sekte mladih, morda celo nihilistov. V oporoki mladenič zapiše, da vse premoženje, ki ga ni malo, zapušča lady Ester za vzgojo sirot in delovanje njenih institucij. Fandorin in Grušin sta na preži. Sledi vodijo k lepotici Amaliji Bežecki. Ko iz glavnega mesta pripotuje še preiskovalec Brilling, se preiskovanje odvrti z vrtoglavo hitrostjo.
Boris Akunin je pisatelj gruzijskega rodu. Njegovo pravo ime je Grigorij Čhartišvili. Pravi, da je serijo o Fandorinu zasnoval kot novo obliko ruske književnosti in z njo zapolnil vrzel tako imenovane srednje književnosti za lahkotno branje. Pa vendar je njegov opus kriminalk napisan vešče, intrigantno, elegantno, dramatično in s polno ironije. Prvi del Fandorina je postavil v predrevolucionarno Moskvo in Sankt Peterburg. Spremlja nas patina tistega časa, konjske vprege, plinske ulične svetilke, polmrak neštetih ulic. Čeprav so Akuninove detektivke pisane za zabavo, zahtevajo precej izobraženega bralca.
Objavljeno: 28.02.2024 15:31:54
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:55:35
Komajda je Fandorin vstopil v razkošen, z zelenim žametom obloženi kupe, je odprl posebno pošiljko ter se poglobil v zanimivo branje. Sedel je za pisalno mizo, v kupeju pa je bil nameščen še razkošen divan. K tlom sta bila trdno privita stola iz orehovine.
Kot rečeno, je razpolagal s tremi brzojavkami: ena je bila iz Washingtona, druga iz Pariza, tretja pa iz Konstantinopla. Vse so bile v posebni mapi z enakim napisom: “Nujno. Za njegovo prevzvišenost Lavrentija Arkadjeviča Mizunova. V odgovor na brzojavko z odpravno številko No. 13476-8 Ž, z dne 26. junija, leta 1876.”
(str. 259)