Dnevnik druge zime

Srednjeletnemu moškemu, ki sam živi svoje skromno življenje in se preživlja kot pisatelj, se nekega dne življenje obrne na glavo. Alkoholizem, s katerim ubija dneve in sebe, izterja svoj davek. Omrtvičene noge, vnetje hrbtenjače in perifernega živčnega sistema. Zdravniki njegovemu davku nadanejo ime, alkoholna polinevropatija. Pristane v kliniki. Od tu dalje nič več alkohola, le vztrajno vsakodnevno sprehajanje in injekcije. In opazovanje življenja, ne umikanje pred njim. In pisanje. A da bi imel o čem pisati, zdaj, ko njegovo gibanje in premikanje nista več tako samoumevna, na to ga opominja tudi zvesta spremljevalka bolečina, se začne zazirati v trenutke, prej utapljane, zdaj, v novi priložnosti, ozaveščene. In začne (ponovno) pisati, pri čemer mu je pomembno predvsem to, da zapisani trenutki zares odsevajo prav tiste trenutke, v katerih je, in da je vsak od njih pomemben le toliko. Morda

» … se temu reče tišina.

Malce mučna je, težka,

a vseeno tišina.

Ki ima nekaj skupnega z glasbo,

neslišno, a vseeno –

glasbo.«

V čisti kristalizaciji teh trenutkov, posredovanih z močjo metafor in simbolike, brez čustvenih ali miselnih razpršenosti, ga spremljamo med njegovimi sprehodi po mestu, opazovanju življenja z balkona, neizbežnih obiskovanjih antikvariatov, druženju s prijatelji … v izrekanju (zapisovanju) hipnih mislih o ptičih, snegu, ljudeh, križiščih, knjigah ali pisateljih, ulicah mesta, prijateljih, osebnih občutjih dneva … drobnih situacijah, ki jih gole izlušči in jih osvetli v njihovih povsem navadnih ali absurdnih ali simpatičnih bistvih … obenem pa jih časovno datira z natančnimi datumi in urami dneva, celo minutami, s čimer bralcu vzbuja občutek, da je on njegovo oko, njegovo čutje in občutje, njegova misel, njegova hipnost, njegova radost, melanholija, samost, čudenje, ugotavljanje, trenutna naveličanost, življenjski optimizem, dvom, preblisk, sprejemanje in zaupanje. Vse to, kar tudi sicer vsak človek sam doživlja in je. Kajti: »Le v čustvu ni ničesar modernega, o nobeni modi ni govora. Tu ni nikoli nič novega, nikoli nič zastarelega. Tu je vse, kot je.«

Morda ta dnevniški roman ni tisto, kar v tem trenutku potrebujete. Morda pa, morda potrebujete prav to, prav te besede, zato, da ulovite spirit, duh oziroma naravnanost, način, kako se spopasti z življenjem na preprost, sprejemajoč, kljub-vsemu-notranje-v-sebi-radosten, umirjen način. Dan mine, vsak dan mine, tudi kakšen ‘takšen’, zoprn, ampak kaj potem, nič hudega, jutri bo verjetno bolje, ali pa že čez par ur. »Ne čakaj, da bo minilo, daj to skozi.« Na ta način razmišlja in živi Valjarevićev zapisovalec, zadovoljen s tem, kar ima, in z vsem dobrim, kar lahko v dnevu zazna. Življenja pač res ni potrebno (dodatno) komplicirati. On, ta človek. Ki začenja vsak dan od začetka, sprijaznjen s svojo preteklostjo.

Srđan Valjarević, srbski avtor, bralca v tem dnevniku zapeljuje tako s slikovitostjo svojega literarnega junaka, v kateri zrcali njegov odnos do samega sebe, do življenja in do sveta, kot tudi s samo ritmičnostjo zapisa; dnevniški zapiski so dodatno razgibani z vmesnimi tridesetimi pesmimi; in z optimizmom, ki veje iz besedila:

»Uf, kako sem prazen ob 22.10. Voljo že imam, to je v redu, ampak res sem čisto prazen. Ko pa si v življenju takole prazen, je to kot arašidi. Še ena zafrkancija več, nič drugega. Grickaš življenje, samo to. Ko si prazen, grickaš življenje. In pljuvaš luščine.«

ali pa:

»Vsaj to, vsaj nekaj, sonce sije na vse. Na prav take, kot smo. Izgubljene na tem nam dobro poznanem kraju.«

Pri Valjareviću je naravnost občutiti njegovo ljubezen do pisanja. Nas, bralce, pa v tem delu preizkuša tudi v ljubezni do branja.