Dao de jing

Začetnik kitajske filozofsko religiozne misli Daoizma, Lao Zi (živeč nekje med 6. in 4. stol. pr. n. š.) se tekom svojih tekstov v verzih spopada s paradoksom: z jezikom opisati nekaj, česar ni mogoče poimenovati. “Če je dao izrekljiv, / to ni večni dao, / če ga je moč imenovati, / to ni večno ime.” (Lao Zi, 2009; 25)

Tega se, skladno z mistično tradicijo vzhoda, lotuje na način naštevanja vsega, kar to ni, pri čemur si pomaga s prispodobami kot instrumenti spoznanja: “Ogledujemo se za njim – pa ga ne uzremo /…/ Napenjamo ušesa, pa ga ne slišimo /…/ Segamo po njem, pa ga ne zgrabimo /…/ Teh lastnosti nam dojeti ni mogoče.” (Lao Zi, 2009; 25).

Tekom postopka se oblikujejo glavne misli filozofsko-religioznega sistema: Dao je eno vseprisotno, neskončni princip brez lastnosti ali “pot” pravilnega nenavezanega delovanja (wu wei – “ničesar ne stori in vse bo opravljeno”), pri čemer je v svoji dvojnosti (kot večna odsotnost (chang wu) in večna prisotnost (chag you)) vedno celovito, ki se vzajemno pogojuje: “Zavest lepega in grdega, dobrega in nedobrega razceplja svet na dvoje brez upanja, da bi se ta dvojnost spet zacelila. To velja za vrednostna nasprotja, ki se bojujejo med seboj. Naravna nasprotja pa so nerazdružljiva – skupaj nastajajo in so medsebojno odvisna – skupaj živijo in skupaj propadejo.” (Milčinski, 2009; 10). K temu spada tudi razmerje rojstvo – smrt, saj: “vrnitev vseh bitij v maternico Daa je neizbežna za nenehno pritekanje novih bitij na svet.” (Milčinski, 2009: 15).