Čips in telenovele : kratke zgodbe

Marolt piše jedko (prikliči si v spomin jedkanico), presunljivo, empatično, tudi simpatično, daleč ti je in blizu. Uživa v portretiranju za alibi: “eto ti slike”, paparazzo z dobrim fotoaparatom. Je bister opazovalec, introvert, ki se med pisanjem “spusti s ketne”. Zola in Kafka v eni osebi, v zgodbah kratek, sočen, zašiljen, oblečen v delavsko avtoličarsko obleko, v kleptomana, hipohondra, bulimičarko ali žrtev posiljevalca. Potem odhaja in (ti) prihaja na različne načine; ali se uleže na tire, v megli cigaretnega dima zapusti družbo zlagancev, odpelje ženo na kremšnito, (da bo za nekaj časa mir), kot sopotnica na vlaku vse izbruha, se reže, tudi telo odhaja, izginja, izginja, postaja dementno. Kot frajer potlači travmo in preskoči vseh pet faz žalovanja. Se spogleduje s Freudom, guli terapevtski kavč in zopet riše portrete, obuja spomine, podzavest ni prijateljica: pogorišče po prevari, zadnji dan nekega para, pa portret samote. V popku, centru vesolja samote je čips in so telenovele, vonj po namiljenem telesu. To postavi tudi v naslov zbirke: čips in telenovele. V sebi je, ko da odpoved – sanje so dovoljene, ko odide iz zakona, kjer v križanki pride rutina navpično in vodoravno, ko se odloči za maščevanje smrti nedolžne najstnice. Na obeh koncih zgodbe je: ta, ki vstopa na vlak, da bi se srečal s sabo in oni, ki leži na tirnicah. Petnajst kratkih zgodb, pisatelj se z lahkoto sprehaja po prizoriščih od osebe do osebe ali je ena sama. Tanka knjižica te bo pustila odprtih ust, saj boš pravzaprav na vlakcu smrti z efektom slabosti in uživanja hkrati. Ker je nekdo spregovoril iskreno, ker ne mara površnosti, površinskosti, fake, praznih besed, ne odganja svinjarij s pogovorom o vremenu, ker vidi, opazuje in ker “nismo tako glupi, da ne bi videli in vedeli.” No, to.