Casino Banale

Karte so razdeljene

Ime Jureta Godlerja pogosteje srečujemo na malih ekranih in youtubu kot na portalu Dobre knjige, navsezadnje gre za enega najbolj uspešnih slovenskih televizijskih voditeljev in komikov, pa tudi glasbenikov in skladateljev. A kot dokazuje še roman Casino banale, v Godlerjevi vsestranski ustvarjalnosti več kot očitno ni nič naključnega in še manj banalnega. Predvsem zabava in njena zahtevnejša različica – satira – sta zagotovljen dobitek.

Kaj torej daje na mizo Jure Godler, pisatelj? Dva posrečeno neposrečena tajna agenta – Spencerja S. Spencerja, ki ga je Sloveniji posodila britanska agencija MI6, in Filipa Novaka, sodelavca Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (Sova). Po polomiji, ki sta si jo privoščila na misiji v Kairu, se zdi, da se romaneskna pripoved začenja s koncem njune kariere. Tudi sama se nekje v sebi – čeprav zelo globoko zares ne gre – zavedata, da niso toliko krive nesrečne zvezde, temveč njuno veselje do pijančevanja, ki bi ga mirne vesti lahko poimenovali tudi neumnost. Na točki, ko izgubo službe in neizbežen prijateljski razhod objokujeta s pomočjo odlične primorske večerje z alkoholom, ekstazijem in kokainom ter obiskom kazinoja, bordela in naposled zaporniške celice, je Godlerjev vohunski roman na dobri poti, da postane dober stari socialni roman, kot jih v slovenski literarni tradiciji ne manjka. A reši nas še večji škandal – nekdo ugrabi samovšečnega slovenskega predsednika (to pa kakopak ni edini razlog, da je prihodnost slovenske države nenadoma na kocki).

Marsikdo bi ob tem pomislil – ko bi vsaj! –, ne pa Spencer S. Spencer. Ne več najmlajši, pa vendar dovolj v formi, da bi ga – skupaj z njegovim dirkalnim caterhamom in moderno opremljenim stanovanjem v centru Ljubljane – znotraj tega literarnega žanra lahko poimenovali za lomilca ženskih src, je večji sloveno-ljub kot pa ves Sovin kolektiv (oziroma kar je od njega uspelo ohraniti šefu Petru Čuku (ja, resno, Čuku)). Domoljubje slovenskega predsednika, njegovega kolega premierja ali tajkunskega velikaša Jakoba Hauserja bi v sklopu tega žanra (najbrž pa tudi onkraj njega) namreč bolj natančno označili kot koristoljubje. Novak je v resnici fant od fare; kot karikatura nerodne slovenske mevže, ki ga ne pretepa le žena, temveč tudi ostarel par sosedov, okoliških mulcev in vseh ostalih, ki pozvonijo na slovenskih vratih, ko slutijo, da se za njimi dogaja družinsko nasilje, ima pač več predispozicij za pivskega kot za policijskega partnerja. Tudi zato ga mora o bogastvih Slovenije vendarle poučiti tujec.

Godler torej ljubezni do razkrivanja kart ne taji. Norčuje se iz vseh svojih junakov – raje kot jih ima, večkrat jim da napačen namig, s čimer iz bralcev izvleče nekaj smeha, pa še več empatičnosti. V karakternih oznakah je slikovit, rad ima kontraste, situacije, ki nam jih riše pred nosom, preden tudi nas potegne zanj, so pogosto filmične. Najprej po bogati vizualni plati, ki deluje že presenetljivo scenaristično, nato po vselej pretirani dramatičnosti. Meja, ki si jo izrisuje in sproti briše avtor, je ves čas tenka – prizadeva si za razkrinkanje slovenske aktualno politične realnosti, kot da ta sama po sebi ni dovolj prozaična, pa pripovedi ves čas dodaja bolj ali manj pričakovana, včasih že zelo organsko smrdeča, pretiravanja.

V tem vohunsko-satiričnem romanu se posledično znajdejo vsi zapleti (in vse fatalne ženske), ki ste jih v slovenskih romanih vedno pogrešali, kar sicer ne pomeni nujno, da se ob Godlerjevem romanesknem prvencu nikoli ne boste dolgočasili. A ta pisec ni naiven pogajalec – svojega strukturno precej spretno zastavljenega romana ni po naključju poimenoval Casino banale, s čimer se navezuje tudi na Casino Royale, kultno Flemingovo pripoved o vohunu Jamesu Bondu. In njegov pripovedovalec ni slučajno prevzel vloge svojevrstnega klepetavega krupjeja, ki se z metafikcijskimi komentarji spogleduje z bralcem, ko deli karte in tipa, kako daleč lahko v svoji zajebanciji gre, preden bo slednji zapustil igralnico. Nagrade za slog (ali pravopis) v Godlerjevi prihodnosti najbrž ni, dodatne točke za pripravljenost na (literarno) igro pa mu ne uidejo. Spencer in Novak sta morda res zaigrala več deset tisoč evrov in celo svoje dostojanstvo, a resnim neprilikam navkljub je ves čas jasno, da v tem romanu ne moreta izgubiti. Službo, domovino in ljubezen, to že, ne pa bralskih src.