Brez obraza

Sedemnajstletni Marko izhaja iz urejene družine. Ima ambicioznega starejšega brata, ki študira v Ameriki, oče Peter Magdič je cenjen akademski predavatelj, mama Sofija je v svoji službi prav tako uspešna. V Salzburgu živijo na videz varno in izpopolnjeno življenje in so medsebojno povezani, le Marko je morda malo preveč zaprt vase in večino časa preživi zaklenjen v svoji sobi. Na gimnaziji, ki jo obiskuje, se ne počuti udobno, saj nad njim visi senca brata Lukasa, s katerim ga tamkajšnji profesorji pretesno povezujejo in od njega zahtevajo več, kot jim lahko ponudi. Zato na pobudo ostalih članov družine sprejme odločitev, da se prešola. Na presenečenje vseh izbere Dunaj, a ga v njegovi odločitvi po samostojnejšem življenju podprejo. Kaj kmalu po selitvi pa na njihova domača vrata potrkajo kriminalisti z informacijo, da so ga našli mrtvega v eni od dunajskih hotelskih sob. Steče preiskava Markovega umora, a z le malo konkretnimi sledmi. Na poti razvozlavanja primera, v kar se aktivno, a skrivno in tvegano vključi celo Markova mama, potujemo med Dunajem, Salzburgom, švicarskim krajem Gossau in Las Palmasom na Kanarskih otokih, raziskavo pa vseskozi ogroža zunanji sodelavec policije, s katerim se preiskovalka Lili ujame v preveč zaupljivo razmerje in s tem ogrozi tudi svoje življenje. Vzrok Markove smrti, ki so mu verižno sledile tudi druge, izvemo šele na koncu romana in ob spoznanju, kaj vse se dejansko dogaja v skritih spletnih klepetalnicah, pretreseni obnemimo. Zgodbo je avtorica Danica Ozvaldič, ki se kot pisateljica vzpostavlja šele v svojih zrelejših letih, namreč zapisala na osnovi dogodka, ki se je, povezan z njeno družino, res zgodil. S tem romanom, ki ga zaradi narave vsebine označujemo kot kriminalnega oz. detektivskega, a je mnogo več od tega, je želela bralstvu predati sporočilo, da so sprevržene nevarnosti svetovnega spleta, katerega strupene lovke segajo po posameznikih v begu pred stiskami in osamljenostjo, še kako srhljivo resnične. S tem ko vemo, da se je nekaj takšnega dejansko zgodilo, pa besedilo odzvanja s povsem drugačnim glasom, kot če bi brali pač eno od domišljijsko zapisanih tragičnih zgodb. Avtoričina pisava je jasna in primerno distancirana, čutiti pa je moč v njej nevsiljiv, a močan etični duh, ki ga v besedilo vpelje že uvodoma. Z bralcem deli tudi spoznanje, da smo ljudje pač človeški in je s krivdo, ki naplavi ob primerih, kot na primer pri opisanem, potrebno ravnati potrpežljivo in spravljivo, kajti ta ni nujno zgolj samo naša, ter da imamo tudi po tragičnih dogodkih »še vedno priložnost polno živeti z ljudmi, ki jih imamo ob sebi in jih včasih ne cenimo dovolj. Ker se zdijo samoumevni.« Predvsem pa – čeprav nas to ne odvezuje previdnosti in odgovornosti – nikogar ni mogoče obvarovati pred pastmi življenja.