Janez Jezeršek

Arhipelag Goli : moja zadnja komandantska potovanja

0,0

(0)

Žanr	spomini
Narodnost	slovenska književnost
Kraj in leto izida	Ljubljana, 1989
Založba	Cankarjeva založba
Ključne besede	Človekove pravice, Konformizem, Koncentracijsko taborišče, Goli otok, Komunizem, Totalitarizem, Preganjavica, Lov na čarovnice

Število strani

248

8-9 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Poišči podobne knjige... Poišči druge knjige tega avtorja...

Lahkotna

Zahtevna

Preganjalci trpijo za preganjavico

Srhljiva izpoved nekdanjega slovenskega partizana, ki ga komunistična partija po sporu s Stalinom potisne v nečloveški prevzgojni mlin. Avtor začne povojno pot z razmeroma visokim položajem, kot vojaški ataše v Rimu. Zatem se vpiše na vojaško akademijo, kjer postane sumljiv, ker noče obrekovati politično priprtega prijatelja. To je bilo dovolj – “komandantska potovanja” (kot jim ironično pravi) se začnejo: preiskovalni zapor Banjica – Sv. Grgur – Ugljan – Bileća – Goli otok. Avtor se trudi podajati zgodbo čimbolj suho in dokumentarno, pri čemer seveda dokumentarno popiše tudi svoja takratna besnenja in grozo. Grenko je razočaran nad zverinskostjo nekdanjih partijskih tovarišev in nasploh nad nestanovitnostjo človeške narave. Kljub temu zadrži veselje do življenja, posebno zadoščenje doživlja tudi ob poglavitnem uvidu, da mu je to mučenje očitno moralo biti prizadejano, sicer se nikoli ne bi zavedel laži o opevani partijski pravičnosti. Zato je posebna nota zgodbe, ki odzvanja skozi celotno dogajanje, uglašena na samodejno odločitev junaka, da se iz neobstoječe revolucionarno tovariške povezanosti umakne v otipljive odnose s prizemljenimi, posameznimi ljudmi.

Prispeval(a): Rudi Podržaj, Mestna knjižnica Grosuplje

Zanj, ki je snažen, dobro hranjen in spočit prihajal iz sveta udobja in obilja, so bile razcapane postave v vrstah samo sence tistega, kar so bile nekoč. Pa vendar marsikoga ni mogel prezreti, saj jih je bilo nekaj, ki jih je včasih srečeval pri svojem delu, ki se je družil z njimi na sestankih, pri obloženih mizah med prijatelji, tovariši in znanci. Sedaj so bili obsojenci, daleč od njega in globoko pod njim, nevredni njegovega pogleda in prijazne besede. Sedaj so mu samo še kot nevredna raja izrekali zvestobo in privrženost partiji.
Brezoblična množica obsojencev je neprestano vzklikala gesla, ki so bila njim samim v posmeh, se je trudila, da bi bila kar se da glasna, da bi izražala vdanost in zvestobo.
‘Tito, Marko!’ je odmevalo med barakami.
‘Mi smo Titovi, Tito je naš!’ se je razlegalo.
Nazadnje se je oglasila še pesem iz številnih izmučenih grl.
‘Druže Tito, ljubičice bela…’
Novinci in bojkotirani smo imeli za spremembo enkrat prednost. Morali smo stati s sklonjenimi glavami in molčati, bili smo torej le poslušalci in nam ni bilo treba sodelovati v komediji. (str. 114)